Kritika multiple inteligence

Oktobrska številka Psychology Today (PT) prinaša članek o desetih mitih o umu (razumu), med katerimi je tudi mit - po oznaki PT - o multipli inteligenci, pojmu, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja  uvedel ameriški psiholog Howard Gardner (The Frames of Mind, Basic Books, New York 1983; Razsežnosti uma: Teorija o več inteligencah, Tangram, Ljubljana 1995).

To Gardnerjevo pojmovanje sem zavračal tudi sam, kar pojasnjujem spodaj, posebno pa me je ujezila Galimbertijeva popularizacija te ideje. Gardner je kritiziral dotedanje pojmovanje inteligentnosti, češ da je tako, kot ga udejanjajo sestavljalci in uporabniki inteligenčnih testov, preozko glede na širino človekovih umskih sposobnosti, ali še širše, sposobnosti človekovega "duha", duševnosti kot celote, ne le "uma", ne le "razuma". Ta kritika je po svojem namenu hkrati upravičena in neupravičena. Upravičena, v kolikor nasprotuje reduciranju človekovih vsestranskih sposobnosti na eno samo umsko dimenzijo, "inteligentnost"; neupravičeno, v kolikor tudi sam Gardner človekovo večstranskost imenuje "inteligentnost" oziroma "multipla", "vsestranska inteligentnost" in pri tem ne razlikuje tako različnih nadarjenosti, kot je inteligentnost s svojimi sestavnimi dimenzijami (npr. perceptivna, spacialna, numerična, verbalna, logično sklepanje) na eni strani in različnimi talenti na drugi strani (glasbena "inteligentnost", telesno-gibalna, likovna "inteligentnost").

Pojem inteligentnosti je vsekakor smiselno razvijati, odkrivati nove vidike (npr. razlikovanje "tekoče" inteligentnosti in "kristalizirane" inteligentnosti; Catell), vendar pa je pri tem treba vztrajati pri bistvu tega pojma. Kakor koli se že definicije inteligentnosti razlikujejo, in kakor koli že je vse v človekovi duševnosti povezano in vpliva eno na drugo, pod "inteligenostjo" vendarle pojmujemo človekovo kognitivno, spoznavno, razumsko sposobnost: hitrega in točnega zaznavanja, abstrahiranja, logičnega sklepanja, ravnanja s količinami (številkami) in/ali besedami ("kakosti" in kakovosti), skratka s sposobnostjo, po kateri se ločijo bolj "brihtni" od manj "brihtnih" ljudi. Tudi ni odveč če "brihtnost" dopolnimo z "modrostjo". Tudi ta sodi k "inteligentnosti" ("kristalizirana"?). Včasih, ko se izgubimo v goščavi izumetničenih učenosti, se je pri razjasnjevanju pojmov dobro vrniti na predznanstveno, zdravorazumsko raven, od koder so izšle znanstvene opredelitve. Inteligenca je tisto, kar preprosti ljudje imenujejo "brihtnost". Za druge odlike človeške osebnosti imajo ljudje druge besede: sočutnost, talent, obzirnost, vestnost, poštenost itd.

Psychology Today navaja Richarda Haierja (zaslužni profesor Univerity of California, Irvine) in njegovo knjigo The Neuroscience of Intelligence. Bistvo njegove kritike je preprosta logika: če testi katerih koli sposobnosti korelirajo s testi (klasično pojmovane) inteligentnosti, tudi oni bolje ali slabše merijo inteligentnost. To velja za klasične podteste inteligentnosti kot tudi za vsako novo dimenzijo (gibalno, likovno, emocionalno itd.). Če pa ne korelirajo s testi inteligentnosti in so torej od nje neodvisni, kar trdi Gardner za svoje druge "inteligentnosti", ne merijo inteligentnosti, lastnosti, ki jih merijo, niso inteligentnost. Že dolgo časa trdim (žal samo sam pri sebi, ne javno), da je treba dobro razlikovati med splošno inteligentnostjo (g-faktor) in posebnimi nadarjenostmi, talenti. Kaj pridobimo, če talente imenujemo "inteligentost"? Mogoče javno priznanje, da so nekaj vrednega, ker je pač "inteligentnost" imenitna beseda? Mogoče "opolnomočenje" tistih, ki niso "brihtni", se pa odlikujejo po kaki posebni sposobnosti (zapomnenje telefonskega imenika - telefonska inteligentnost) ali talentu (abstraktno slikanje).

Poseben primer je, po mojem, vprašanje čustvene inteligentnosti. Tu imamo opraviti z neko temeljno razliko med ljudmi, od katerih se eni bolje razumejo na stvari, drugi pa na ljudi. Vendar pa se tudi slednji zelo dobro, zelo "brihtno" znajdejo v medosebnih odnosih. Hitro dojamejo bistvo medosebnih položajev, mišljenje in čustvovanje vpletenih in njihove "strategije". Čustvena inteligenost torej izraža splošno inteligentnost (bistrost zaznavanja, abstrahiranja in logičnega sklepanja), je pa istočasno tudi neodvisna od "stvarne inteligentnosti". Ker gre za osnovno razlikovanje (stvari-ljudje) gre ta pojem ohraniti in reševati metrične probleme v odnosu do klasičnih mer inteligetnosti. Vse druge "posebne" inteligentnosti je pa bolje obravnavati kot posebne nadarjenosti ali talente, sicer pojem inteligentnosti izgubi vsak pomen. Zavzemam se torej za dualno teorijo inteligentnosti v nasprotju s teorijo o "multipli" inteligentosti.

Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.

Samouresničenje in samopreseganje

Priljubljeni nazor o življenju kot samouresničenju dopolnjujejo pa tudi kritizirajo (in/ali zavračajo) z nazorom o samopreseganju.  Človekova življenjska naloga naj ne bi bila samouresničenje, češ da je to nekaj sebičnega, njegova naloga naj bi bila samopreseganje. Ob tem zastrižem z ušesi: kaj mislijo s "samopreseganjem"? Pa ne, da hočejo življenje podrediti kakšni Ideji?

Sam pripadam generaciji, ki nazora, da je človekovo življenje vredno samo, če je v službi "višjih ciljev", ni več sprejemala kot samoumevnega. Ni več sprejemala misli, da je smisel življenja v podreditvi kaki vrednoti zunaj kratkega in nepomembnega življenja posameznika. Pri nas je ta nazor nastopal v dveh oblikah; v obeh sem bil udeležen.

Najprej so me učili, da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih. S spoštovanjem desetih božjih zapovedi in z ubogljivim sledenjem cerkvenemu redu in klerikom si bom prislužil, da bo moja duša kot bistveni del mene, kot tisto, po čemer sem človek, po moji telesni smrti, "vstajenju mesa" in "poslednji sodbi", živela v svojem telesu večno v nebesih na desni strani Boga. Za zgled so mi dajali svetnike-mučenike, ki so umrli za krščansko (katoliško) vero. Pustimo ob strani naravo teh predstav in dopustimo, da so zgolj pesniške metafore za duhovne vsebine. Njihovo bistvo je, da podrejajo moje resnično življenje nečemu, kar se bo zgodilo, če se bo, po moji smrti.

Še preden sem odrasel, pa sem se sam podvrgel drugemu nazoru, po katerem sem bil pripravljen svoje življenje podrediti drugemu "nesebičnemu" cilju, to je ustvarjanju edino pravične, brezrazredne, komunistične družbe. Učili so me, da so mnogi dali življenje za dosego tega svetlega ideala in da se navsezadnje to pričakuje tudi od mene. Morda mi ne bo treba umreti za komunizem, vsekakor pa se pričakuje, da bom zanj živel; da bom vse svoje energije usmeril v gradnjo nove družbe, nebes na zemlji.

Kako in zakaj sem zdvomil v oba ta nazora, ne vem; tega procesa ta trenutek ne morem miselno obnoviti. Zavedel sem se, da je z mojo telesno smrtjo konec tudi mojega duha. Nepreklicno konec. Ni nobenega življenja po smrti. Smrt sem vzel resno. Dobro sem se zavedal tudi zatiralske in izkoriščevalske narave prvega od omenjenih naukov v vsej zgodovini. Glede drugega nazora sem se zavedel, da je pot do uresničitve idealne družbe hudičevo dolga in da je moje življenje zgolj trenutek v zgodovini, toda trenutek, ki mi pomeni vse, ki je ves svet in vsa zgodovina, in ki ga nisem pripravljen zapraviti za nekaj neskončno oddaljenega, če sploh uresničljivega. Zavedel sem se, da so dosedanji približki oddaljenemu idealu v marsičem njegovo nasprotje. Nisem hotel zvesti sebe in svojega življenja na majhno pikico na prostranem bojišču svetovne zgodovine. Nočem biti "kanonenfuter", ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Življenje je bilo pred mano, pestro, polno možnosti. Vse, kar imam.

Sam pri sebi sem odločno zavrnil načelo, da cilj posvečuje sredstva in sprejel načelo, da morajo biti sredstva vsebovana v cilju. Ali drugače: menil sem, da lahko boljšo, bolj človečno družbo ustvarja samo človek, ki je sam živ, življenjski; svoboden; ki skrbi za živost svojega enkratnega in kratkega življenja.

Samopreseganje ima tri pomene: (1) samopreseganje kot kontinuiran razvoj samega sebe; danes sem boljši kot včeraj,  "svakog dana sve više napredujem"; (2) samopreseganje kot skrb za drugega ali za skupnost; (3) samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote ali "višje cilje".

(1) V samem pojmu samouresničevanja je vsebovana misel, da si prizadevam za uresničenje v prihodnosti nečesa v sebi, neke svoje značilnosti, zmožnosti, nečesa, kar trenutno še ni razvito; kar je prisotno kot dispozicija, nagnjenje. Z drugimi besedami, prizadevam si preseči samega sebe, kakršen sem v tem trenutku; prizadevam si razviti svoje potenciale. Samouresničenje je hkrati samopreseganje.

(2) V človekovi naravi ni samo skrb zase, za svoje potrebe, za svoj razvoj, ampak tudi skrb za drugega, za bližnjega in/ali za skupnost. Ta skrb izvira iz temeljne empatije, iz spoznanja, da je drugi po svojem temeljnem eksistencialnem položaju prav tak človek kot jaz. To spoznanje se razvije pri otroku iz naravnega odnosa z materjo, ko otrok doživi, na primer, da mamo prav tako boli kot njega.  To sočutje se potem razvije v identifikacijo s širšim krogom, z družino, skupnostjo, narodom, človeštvom. V skrbi za drugega se človek samouresničuje, saj razvija eno od temeljnih človeških nagnjenj. Lahko pa bi rekli tudi, da s tem, ko razvija svoje potenciale, svoja posebna nagnjenja, koristi tudi drugim. Samo osebnostno in karakterno razvit človek, sproščen v svoji enkratnosti, s svojim bitjem in svojo dejavnostjo poživlja družbo, jo krepi in razvija. Samouresničevanje je hkrati samopreseganje v skrbi za druge.

(3) Samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote pa ima dva obraza. Prvega ponazarja primer Antigone. Antigona se je iz sestrske ljubezni in naravnega občutka spoštovanja mrtvih, ki je eno osnovnih določil človečnosti, zavzela za pokop svojega brata. Hkrati se je s tem zavzela za občo vrednoto spoštovanja mrtvih, ki je bila očitno ogrožena, saj je vladar prepovedal pokop "sovražnika". Ta vrednota je bila neločljiv sestavni del njenega doživljanja sveta, del nje. Skozi zavzemanje za to vrednoto se je samouresničevala. Čeprav je vedela, da ji grozi smrt, ni mogla preko sebe. In s pristankom na smrt se je poveličala; se je uresničila kot enkratna in edina Antigona, vzor človeštvu. Tudi za tistega partizana, ki se je boril proti revščini in socialnim krivicam, ki jih je izkustveno poznal in ki je ob tem imel pred očmi svoje bližnje in druge ljudi, ki jih je poznal, to niso bile abstraktne vrednote. S tem, ko je zastavil svoje življenje zanje, se je poveličal, se je uresničil. Ni mogel preko sebe. Podobno velja za iskrenega vernika, ki žrtvuje življenje, ker bi se s tem, če bi se odpovedal svoji veri, odpovedal samemu sebi. Sprejeti smrt zaradi svojega prepričanja je zadnje dejanje duhovnega samouresničenja, ki je hkrati samopreseganje.

Druge vrste "samopreseganje" pa propagirajo družbene entitete, ki skušajo v imenu nastopanja proti sebičnosti vpreči ljudi v svoj ideološki voz, jih indoktrinirati in podrediti tej ali oni Ideji, temu ali onemu smotru, tej ali oni veri. Od njih zahtevajo, naj gredo preko sebe in sprejmejo neko vero. Kdor tega noče in ne more, obvelja za "sebičnega".

Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

Moja prva razstava

Nič preveč se nočem hvalit. Nisem akademski slikar; tudi ne kak poseben neakademski genij. Sem slušatelj tečaja risanja in slikanja pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani pod mentorstvom akademskega slikarja Mateja Bizovičarja. Moje slike so amaterske. Toda v petih letih tečaja in prostočasnega slikanja doma se jih je nabralo za skromno razstavo. Slike, ki sem jih objavil na fejsbuku, so vzbudile pozornost moje nekdanje študentke, zdaj direktorice Doma starejših občanov, in povabila me je, naj razstavljam v prostoru njihovega doma.
Po začetnem oklevanju sem se odzval in v četrtek, 1. februarja 2018, je bilo odprtje razstave.

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.

 

                                              

Khanova elektronska tabla

Ta zapis posvečam spominu na doktorja Janeza Bečaja, svojega dobrega kolega, izvrstnega strokovnjaka in čudovitega človeka.

Zakaj so Khanovi videi privlačni? Kaj je Khanova inovacija?

Oblikovno so Khanova predavanja paradoks. Najsodobnejše tehnično sredstvo je spremenil v govorečo črno tablo, na katero piše, sicer ne s kredo ampak z elektronskim pisalom. Nobenega "powerpointa", nobenega "prezija" (program za dinamične prikaze), sploh nobenih gibljivih sličic. Edino, kar se giblje v Khanovih videih, so črke, ki jih oblikuje nevidno pisalo. Tabla in kreda. Tako kot pri našem profesorju Šolniku. Ta je vsaj korakal pred tablo sem in tja. Ej, ravno v tem je štos! Khan, profesor Khan, ne koraka pred tablo. Profesorja Khana sploh ni videti! A ni to čudovito? Profesor, ki ga ne vidiš in ki on tebe ne vidi. Samo piše po tabli in sliši se njegov glas. Idealno za vse, ki jim gre na živce, če je medtem, ko se učijo, kdo zraven - in bulji vate in te popravlja: ne tako ampak tako, butelj. Idealno za vse, ki jim gre na živce razred, sošolci levo in desno, spredaj in zadaj, hrup, nemir, učiteljevo vpitje - tako res ne more biti nič od učenja. Ste se že kdaj zalotili, da profesorja sploh niste poslušali, samo gledali ste, kako je oblečen, kako se giblje, kako gestikulira? "Torej torej, Evropa sega od tu..."  teče na drugo stran, si popravi hlače - "do tu" - mu pade kreda na tla, jo pohodi, da naredi rrresk... Khanova didaktična inovacija je torej v tem, da je učno situacijo očistil vseh motečih dejavnikov, vseh distraktorjev, med njimi predvsem vizualno podobo učitelja, kot najbolj motečo. Učitelj je moteč tudi zato, ker nas neprestano ogroža. Nikoli ne veš, kdaj te bo nič hudega slutečega kaj vprašal; nikoli ne veš, kdaj bo iz tega ali onega razloga znorel.

Če je učitelj tako moteč, čemu ne ostaneš raje lepo pri knjigi, čemu si preprosto ne naložiš besedila in ga bereš na ekranu? Ja, to pa ne. Je pa le fino, če slišiš profesorjev glas, poudarke, vprašanja, ki si jih zastavlja, izmenjujoči se negotovost in gotovost v njegovem glasu. Kahn delno improvizira. Nariše preveč krivo črto, jo zbriše in popravi. Napiše obrazec, pa se spomni, da bi moral prej nekaj pojasniti. Zbriše obrazec, zapiše predhodni korak. Medtem ko govori, razmišlja. Učenec se prilagodi njegovemu ne prehitremu tempu in razmišlja z njim. Učitelj nas ne zasuje s svojim znanjem prehitro in preveč naenkrat. Eliminacija motečih in ohranitev funkcionalnih elementov učitelja, razmišljujoče podajanje snovi, preprosto pisanje in risanje, ki sledi misli in ga spremlja govor - to je osnova Khanove didaktike. Od klasičnega predavanja s tablo in kredo se razlikuje le po tem, da učitelja ni videti. Vsi ostali didaktični pripomočki so znani: možnost ustavljanja razlage na videu, ponovnega poslušanja, vračanja na predhodno snov ali hitrega napredovanja k naslednjemu konceptu, vaje, preskusi znanja, možnost spremljanja napredka, nagrajevanje delavnosti, uspeha itd.

Še en didaktični vidik je pomemben. Videi so kratki; trajajo največ 18 minut. Khan se je oprl na ugotovitve raziskav o trajanju pozornosti in zapomnjenju, ki niso v prid dolgim predavanjem. Ugotovili so namreč, da študentje kolidža potrebujejo v začetku 3 do 5 minut, da se umirijo in pripravijo na poslušanje, nato 10 do 18 minut zbrano poslušajo. Nato pa ne glede na zanimivost teme ali značilnosti predavatelja pozornost popusti. Študent se "izgubi". Čez čas se pozornost spet vrne, a v vedno krajših "paketih"; ob koncu 45 minutnega predavanja trajajo obdobja pozornosti le še po 5 minut. Tako so ugotavljali, preden so se pojavili esemesi in tvitanje. Danes je distrakcij več in trajanje pozornosti še krajše. Naj povzamem: odsotnost vizualne podobe učitelja, paradoksna uporaba "table in krede" (v mediju, ki omogoča mnogo bolj sofisticirane pripomočke), vztrajanje pri razmišljujočem podajanju snovi v obliki kratkih predavanj so osnovne značilnosti Khanove izobraževalne inovacije. Ob tem je uporabil tudi vse druge možnosti računalnika in medmrežja.

Khanovi videi v šoli. Khanove videe so začeli uporabljati v šolah. Opazovalci ugotavljajo, da se je obrnilo - flip-flop - zaporedje šolskega in domačega dela. Tradicionalno v šoli poslušamo razlago, vaje pa delamo doma v obliki domačih nalog. Ko so dijaki začeli gledati Khanove videe, so to počeli doma, v šoli pa so se o tem pogovarjali. Kjer so šole uvrstile Khanovo akademijo v svoj kurikul, si dijaki doma ogledajo video, v šoli pa  v sodelovanju s sošolci in ob pomoči učitelja naredijo vaje, ki so jih prej reševali doma. Videti je, kot da je do tega prišlo samo od sebe, ker so dijaki pač gledali videe doma, v šoli pa so se o njih pogovarjali. Vendar je tako zaporedje mogoče tudi utemeljiti. Čemu bi posneta predavanja, ki jih lahko gledamo sami, gledali v množici, ki nas moti, naloge, pri katerih bi se radi posvetovali z drugimi, bi pa morali delati sami doma? Logično je, da je obratno zaporedje boljše.

Khanova vizija: revolucija izobraževanja? Khan pravi, da raziskovalci, ki so ugotovili, da študentje pozorno spremljajo predavanje le približno četrt ure, niso izvedli logične konsekvence te ugotovitve, namreč, da enourna ali celo večurna predavanja niso učinkovita in da ni smotrno, da prevladujejo kot oblika dela v šoli. Predlagali so le, naj učitelj popestri učno uro z različnimi sprostilnimi vložki, da bi se tako obnovila pozornost učencev. Vprašanje pa je, pravi Kahn, ali ne bi bilo mogoče dragocenega časa, ko so učenci skupaj z učiteljem, porabiti drugače, kot da pasivno poslušajo. V času interneta bi predavanja lahko razdelili na četrturne razdelke, ki bi si jih študentje ogledali doma oziroma pred poukom. Kahn pravi, da bi se morali zgledovati po seminarskem načinu, ki je uveljavljen v humanističnih vedah. Tam študentje berejo in preštudirajo snov zunaj šole, čas v razredu pa je namenjen razpravi, ki jo usmerja učitelj. Tak način je uveljavljen tudi v poslovnih šolah, kjer si študentje sami preberejo študijo primera, nato pa o primeru razpravljajo pod vodstvom učitelja. Skratka, v času, ko se ljudje zberejo, da bi se učili, moramo nadomestiti pasivnost z interaktivnostjo. Ko se osvobodimo predstave, nadaljuje Kahn, da informacije lahko posredujemo le tako, da en človek predava množici v razredu, začnemo čisto drugače gledati na možnosti, ki jih ponuja šola. Lahko si zamislimo, da je v razredu hkrati več učiteljev, ki delajo z učenci na različnih stopnjah.

Sedanje šole so usmerjene na povprečnega učenca. Za bistrejše učence poteka pouk prepočasi, manj bistri pa morajo preiti na novo snov, ko še niso obvladali prejšnje. Če bi si učenci ogledali video doma, bi jim v šoli lahko učitelj kot inštruktor pomagal pri nalogah, raziskovalnih projektih in podobnem. Šolski čas bi bil ves posvečen individualiziranemu pouku in razpravam v skupini. Pri tem bi lahko učenec in učitelj uporabila vse dodatne računalniške pripomočke za spremljanje in evalvacijo pouka. Če bi v šoli nehali predavati, bi šole študente bolj pritegnile in postale bolj človečne, sklene Kahn.

V dosedanjih raziskavah, ki še niso vključevale Khanovih videov, niso ugotovili, da bi uporaba računalnikov v šoli statistično značilno izboljšala uspeh pri matematiki in branju. Nekatere raziskave so ugotovile izboljšanje uspeha pri branju ne pa pri matematiki, druge pa ravno obratno.

Družbeni vidiki. Kako bodo program Khanove akademije povezali s šolskim poukom in s kakšnim uspehom, ostaja odprto. Ali se bo v resnici zgodil "flip-flop", zamenjava oblik domačega in šolskega učenja, ali ne, ne vemo. Khanova akademija je samo ena od medmrežnih izobraževalnih ponudb. Več ameriških univerz daje breplačno na voljo posnetke predavanj najvidnejših strokovnjakov na področju naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih ved. Videe s posnetki celih ciklov predavanj ponujajo univerze Yale, Harvard, Princeton, Berkeley, Johns Hopkins, MIT. Priljubljena je spletna stran  TED - Technology, Entertainment, Design - na kateri najdete kratka predavanja o najrazličnejših temah. Ta stran ima tudi svojo "podružnico" v slovenščini: v enakem okviru kot v ameriški različici predavajo domači strokovnjaki. Najbolje, da si to stran ogledate sami (gl. vire). To pomeni, da ima danes vsakdo na voljo najboljše znanje na planetu, znanje iz zanesljivih virov, ki je posredovano na dostopen in privlačen način. Pravijo, da je s tem nastopila zlata doba za samouke vseh starosti. Posebno vrednost take dostopnosti izobraževalnih vsebin vidim v andragogiki, izobraževanju odraslih in starejših. Popolnoma odprto je, kako se bodo temu dejstvu prilagodile izobraževalne institucije od osnovne šole do univerze. Opazovalci samo ugotavljajo, da je elitna izobrazba vse bolj cenena in dostopna, potrdila o taki izobrazbi (diplome) pa vse dražja.

Zanimivo vprašanje je tudi, kako je prišlo do te inovacije in kako se je uveljavila? Tudi v tem primeru moramo ugotoviti, da je do inovacije prišlo zunaj uveljavljenih šol in pedagoških institucij, zunaj kakršnega koli "establišmenta". Salman Khan ni učitelj, ni raziskovalec didaktike, pedagogike ali šolstva. Nobene formalne izobrazbe s teh področij nima, kar mu mnogi tudi očitajo. Druga značilnost te inovacije je, da je nastala pravzaprav naključno, zanjo je v veliki meri značilna "serendipity": je posrečen stranski produkt prizadevanja, da bi stric naučil nečakinjo nekaj matematike na daljavo. Tretjič, mož se ni zadovoljil s tem, da bi nečakinji izbrskal ustrezen učbenik, ampak ji je začel sam, osebno, razlagati poglavja, ki jih ni razumela, kar je storil na povsem preprost način. Ta preprostost je očarljiva, je pa značilna za mnoge genialne izume. In nazadnje: občudujemo Khanovo silno vedoželjnost, pripravljenost, da se poglobi v številna področja, pravo polihistrstvo, in izredno energijo, delavnost in vztrajnost. Vir njegove energije je užitek ob delu in uspehih. Naj ob tem omenim, da je mož poročen in ima sina in hčer - le kdaj ima kaj časa za družino?

In še tretji vidik - pro domo sua, za našo rabo. Kaj bi se zgodilo, če bi Khan živel pri nas (in bi bil povrh vsega črnikast ćefur, sicer rojen tu, a v bistvu cigan iz Indije)? Na YouTube bi dal tisti video v slovenščini. Bi ga kdo pogledal? Bi bil komu všeč? Bi mu kdo pisal: Ej, stari, hvala, šele zdaj razumem trigonometrične funkcije? Bi kdo primaknil 1000 €? 10.000 €? Teeeežka vprašanja. Če bi verjel v svojo iznajdbo in hotel iz nje narediti nekaj več, bi se naš Khan obrnil na državo: Dajte mi! Podprite me! In ko od države ne bi dobil nič, bi klel državo in vse skupaj pustil. Takoj ko je Američan Khan zbudil pozornost in dobil prvo večjo donacijo, je izbruhnil pravi bum milijonskih donacij bogatašev - ne države. Pri nas ni bogatašev? Ali pač so? Mogoče naš Khan ne bi potreboval milijonov ampak nekaj deset tisoč? Bi zbral toliko? 

Viri:

http://www.ted.com/

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACWPHtm

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Akademija Khan

Pri brskanju za izobraževalnimi vsebinami na medmrežju sem naletel na stran Akademije Khan (Khan Academy). Takrat sem hotel obnoviti svoje znanje osnovne fizike, kar tako, ker me je zanimalo, če še kaj znam, in če bom zdaj, ko sem star, to bolje razumel kot takrat, ko sem bil še zelen in mi je bilo to vse preveč puščobno. Izhodiščna stran Akademije Khan je videti takole:

Kliknil sem na okence za fiziko (Physics) in v oknu, ki se je odprlo, na Uvod v magnetizem (Introduction to magnetism). Zraven tega naslova je podobica (ikona) kamere, kar pomeni, da gre za video-predstavitev. Ker sem si že prej na drugih naslovih (npr. univerze Yale) ogledal različne videe predavanj, sem tudi tu pričakoval predavanje. Pričakoval sem, da bo predavatelj razlagal magnetizem, pri tem pisal na tablo, ali izvajal kakšne prikaze in poskuse. Ko sem pognal video, se je prikazala črna površina, zaslišal se je glas predavatelja, na črni površini monitorja pa je nevidna roka s precej okornimi črkami izpisala besedo "magnetism". Sklepal sem, da predavatelj piše z elektronskim pisalom na računalniško tablico. Potem se je tako narisal magnet, pa shema zemeljske oble z magnetnima poloma in tako naprej. Video je trajal 15 minut. Ves ta čas predavatelja ni bilo videti. Med razlago sem imel vtis, zelo določen vtis, da možak improvizira. Ni bral predavanja, ampak je sproti razmišljal, kako naj kakšno stvar napiše, nariše in razloži. Kljub temu med razlago ni bilo zadrege in motečih premolkov.

Potem me je zanimalo, kako posreduje snov iz kakega humanističnega predmeta. Kliknil sem "zgodovino" in izbral "francosko revolucijo". Kratko predavanje je bilo zelo jasno in imel sem občutek, da sem dobil povzetek bistvenih značilnosti tega zgodovinskega dogajanja, ki so nam ga včasih razlagali manj jasno in bolj zapleteno z manj pomembnih ali vsaj zanimivih podrobnosti. Ste vedeli npr., da je bilo v skupščini 0,5% duhovščine, 1,5% plemstva in 98% tretjega stanu, meščanstva? 

Zadeva me je začela zanimati. Čigav je skrivnostni glas v ozadju pisanja na črno tablo z nevidno roko? Odkril sem, da je "oče" Akademije Khan 36-letni Salman Khan (*11.10.1976), nekdanji upravljalec hedge-sklada, ki je pustil donosno službo in se ves posvetil svoji medmrežni 'akademiji'.

Khan je odraščal v kraju Metairie v Lousiani kot sin matere, ki se je priselila iz indijske Kalkute in po ločitvi ostala samohranilka. Njegov oče je bil pediater, ki se je priselil iz Bangladeša, ločil od matere, ko je bil Salman še majhen, in umrl, ko je bil Sal star 14 let. V gimnaziji je bil Sal dober v matematiki in na nekem tekmovanju iz tega predmeta se je spoprijateljil z dijakom neke druge gimnazije. Ta mu je povedal, da so mu na njegovi šoli omogočili, da je samo v matematiki preskočil razred. Khan je potem skušal to isto doseči na svoji gimnaziji, a mu niso pustili napredovati. Razočaran in jezen je telefonaril univerzam v svojem okolju in dosegel, da so ga sprejeli v poletni tečaj višje matematike na eni od njih. To in samoučni študij matematike sta mu omogočila, da so ga sprejeli na sloviti masačusetski tehnološki inštitut (Massachusetts Institute of Technology - MIT), kjer si je pridobil diplomi prve stopnje iz matematike in elektrotehnike ter diplomi druge stopnje (magisterij) iz elektrotehnike in računalništva. Nato se je vpisal še na harvardsko poslovno šolo (Harvard Business School), kjer je diplomiral in se nato zaposlil kot analitik pri manjšem hedge-skladu, kjer je, zadovoljen s službo, raziskoval finančno stanje podjetij v javni lasti.

Nekega dne je zvedel, da ima njegova nečakinja Nadia, ki je živela na drugem koncu Amerike (on v Bostonu, ona v new Orleansu) v šoli težave z matematiko. Ponudil se je, da jo inštruira po medmrežju. Oba sta se prijavila v klepetalnico " Yahoo Messenger" in Khan je s pomočjo pripomočka "Yahoo Doodle notepad" risal lekcije. Potem pa mu je neki prijatelj svetoval, naj lekcije posname kot video na YouTube. Khanu ta predlog najprej ni bil všeč, češ da YouTube ni za resne matematike, a je vseeno poskusil. Posnel je nekaj 18-minutnih lekcij. Odslej so bile njegove lekcije dostopne vsemu svetu. Začel je dobivati komentarje in sporočila. "V zadnjih treh urah sem se naučil več matematike na YouTube kot prej v treh letih v šoli." "Človek ne pričakuje, da bo na medmrežju dobil kaj vrednega zastonj, in če se to zgodi, ne more reči drugega kot  - hvala." Medtem je Khan pridno v svojem preprostem slogu snemal videe o različnih poglavjih matematike in začel posegati tudi v druge vede.

Čez dan je bil v službi, zvečer in ponoči pa se je ukvarjal s svojim konjičkom: študiral je in snemal svoja predavanja. Nazadnje se je jeseni leta 2009 odločil, da pusti svojo službo in ves svoj čas posveti svoji akademiji. Garderobni prostor v svojem stanovanju je preuredil v delovni prostor. Zdaj, ko ima več denarja, ima svoj delovni prostor v nekem mestecu v Kaliforniji. V prostoru je velika knjižna polica z učbeniki in znanstvenofantastičnimi romani, ki si jih je nabral v preteklih letih. Njegova tabla je črna računalniška tablica, na katero riše barvite diagrame in enačbe. Videov ne ustvarja po vnaprej pripravljenem scenariju. Pravi, da za približno polovico časa ne ve, kaj bo povedal. Ko se snema, v bistvu na glas razmišlja in prav to gledalca oziroma poslušalca pritegne in predstavi da živost. Zanaša se na intuicijo in probleme rešuje z vidika gledalcev, z njimi, ne za njih, z obilo intuicije in vživljanja v gledalca. Ker nima vnaprej pripravljenega besedila, ima gledalec občutek, kot da sedi inštruktor ob njem, ne kot da mu nekdo predava. Ko je video končan, si ga Khan še enkrat ogleda, nato pa pregleda seznam naslednjih tem. Ne vzame si odmora ne za zajtrk ne za kosilo; čez dan pije samo vročo vodo, ponoči pa si privošči obrok, ki naj bi zadostoval za en dan. "Lev teče najhitreje, ko je lačen," pravi.

Spomladi leta 2010 se je zgodil prodor. Ann Doerr, žena finančnika Johna Doerra iz Silicijeve doline, je na Khanov račun nakazala 10.000 dolarjev. Khan se ji je zahvalil in ko je ona spoznala, da je njena donacija daleč najvišja, kar jih je Khan prejel, ga je povabila na pogovor. Kako uro se sta se pogovarjala ob kavi. Razložil ji je svojo vizijo o tem, kako bi lahko v temelju spremenili izobraževanje. Ko se je peljal domov, mu je zazvonil telefon. Prejel je sms-sporočilo, da namerava Doerrova naložiti na njegov račun še 100.000 dolarjev. "Takrat bi skoraj razbil avto", pravi Khan. Glas o akademiji se je hitro razširil. Za stvar se je začel zanimati Bill Gates. Plačal je Khanu let do Seatla in po sestanku mu je nakazal 1,5 milijonsko donacijo in napovedal nadaljnje 4 milijone. "Odkrito povedano sem bil nejevoljen, ko sem videl, kako malo ustvarjalnega dela je bilo doslej vloženega v to, da bi medmrežje postalo ključna komponenta izobraževanja," je napisal Gates v nekem sporočilu časopisu TIME. "In ko sem videl (kaj počne Khan), sem si rekel: to je to." Bill Gates pravi, da svoje otroke uči s pomočjo vaj Kahnove akademije.
Khan je kmalu nato prejel še 2 milijona od Googla, 3 milijone od Netflixa in 5 milijonov od irskega podjetnika Seana O'Sullivana.

Iz skromnih začetkov se je razvila akademija, zastonjska online-knjižnica o različnih področjih od algebre do računalništva in zgodovine umetnosti, v kateri je preko 3250 kratkih predavanj in ki je registrirala preko 85 milijonov klikov po vsem svetu. Ima 400.000 naročnikov. Videi imajo povprečno 20.000 klikov. Njegovo 18-minutno predavanje o Krebsovem ciklu in celičnem metabolizmu je zabeležilo 675.000 klikov. Revija TIME je Kahna uvrstila na seznam 100 najvplivnejših oseb na svetu v letu 2012.

V začetku je vse videe posnel Khan sam, zdaj pa z vsem tem denarjem preoblikuje svoj osebni YouTube-kanal v neprofitno izobraževalno organizacijo. Akademija Khan ima 32 zaposlenih. Njegove lekcije so vključene v kurikule devetih šol v okrožju Los Altos in 16 šol v Kaliforniji. Ocenjujejo, da jih neuradno uporabljajo v približno 2000 šolah v ZDA. Khanova akademija je postala največji izobraževalni eksperiment v državi.

Njegov cilj je, da bi ustvaril celovit izobraževalni pristop z video-predavanji, vajami, oznakami (bedži) za študentov napredek, evalvacijskimi pripomočki za spremljanje napredka študentov in vse drugo, tako da bi se ta pristop lahko  vključil v obstoječe šole, ali pa da bi ga samostojno uporabljal, kdor koli bi se hotel naučiti česa novega. "S tako malo svojega napora lahko povečam moč neomejenemu številu ljudi za vse življenje. Ne morem si misliti, da bi lahko svoj čas bolje porabil."

V enem naslednjih prispevkov o posledicah in pomenu Khanovega prizadevanja.

Viri:
http://www.khanacademy.org
http://en.wikipedia.org/wiki/Salman_Khan_(educator)
http://www.ted.com/talks/salman_khan_let_s_use_video_to_reinvent_education.html
http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACX4y3C0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXimAQ0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXJwVQM

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACVElbIR

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Spet študent

Ne da bi kaj dosti premišljeval, sem se danes odločil in napotil do Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisal v tečaj italijanščine za začetnike. Mislil sem, da bom opravil v petih minutah, a ko sem prisopihal v prvo nadstropje, je bilo že na hodniku polno prelestnih mladenk, ki so čakale na vpis. Vpisovali so v dveh ali celo treh sobah, posebej še tiste, ki so se želeli prijaviti za tečaj računalništva. V "čakalnici" nam je prijazna gospa razložila tudi, kam se lahko vključimo kot prostovoljci. Omenila je pomoč pri učenju dela z računalnikom, kulturno mediatorstvo, tj. predvsem pomoč v muzejih in galerijah, družabništvo bolnikom na Onkološkem inštitutu in pomoč v Botaničnem vrtu. Glede tega se bom odločil kasneje, a mislim, da me vleče delo v Botaničnem vrtu. Od nekdaj se mi je vrtnarstvo zdelo lep poklic in če me ne bi dali v šole, bi bil najraje vrtnar. (Jutri se bom mogoče navdušil za kaj drugega.) Ko sem prišel na vrsto, se mi je posvetila prijazna mlajša gospa in mi povedala še vse druge pomembne podatke. Zanimal sem se še za tečaj francoščine (ne, ni dobro hkrati z italijanščino, bom raje drugo leto) in keramike. Naj najprej poskusim z italijanščino. Bom videl, kako bo, drugo leto pa še kaj drugega. Ko sem odhajal, mi je bilo žal, da se nisem za ta korak odločil že prej. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Najbrž sem imel dovolj šole in različnih ustanov in sem hotel nekaj časa prebiti v čisti osami. No, zdaj se je ta čas iztekel in komaj čakam šole.