Kritika multiple inteligence

Oktobrska številka Psychology Today (PT) prinaša članek o desetih mitih o umu (razumu), med katerimi je tudi mit - po oznaki PT - o multipli inteligenci, pojmu, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja  uvedel ameriški psiholog Howard Gardner (The Frames of Mind, Basic Books, New York 1983; Razsežnosti uma: Teorija o več inteligencah, Tangram, Ljubljana 1995).

To Gardnerjevo pojmovanje sem zavračal tudi sam, kar pojasnjujem spodaj, posebno pa me je ujezila Galimbertijeva popularizacija te ideje. Gardner je kritiziral dotedanje pojmovanje inteligentnosti, češ da je tako, kot ga udejanjajo sestavljalci in uporabniki inteligenčnih testov, preozko glede na širino človekovih umskih sposobnosti, ali še širše, sposobnosti človekovega "duha", duševnosti kot celote, ne le "uma", ne le "razuma". Ta kritika je po svojem namenu hkrati upravičena in neupravičena. Upravičena, v kolikor nasprotuje reduciranju človekovih vsestranskih sposobnosti na eno samo umsko dimenzijo, "inteligentnost"; neupravičeno, v kolikor tudi sam Gardner človekovo večstranskost imenuje "inteligentnost" oziroma "multipla", "vsestranska inteligentnost" in pri tem ne razlikuje tako različnih nadarjenosti, kot je inteligentnost s svojimi sestavnimi dimenzijami (npr. perceptivna, spacialna, numerična, verbalna, logično sklepanje) na eni strani in različnimi talenti na drugi strani (glasbena "inteligentnost", telesno-gibalna, likovna "inteligentnost").

Pojem inteligentnosti je vsekakor smiselno razvijati, odkrivati nove vidike (npr. razlikovanje "tekoče" inteligentnosti in "kristalizirane" inteligentnosti; Catell), vendar pa je pri tem treba vztrajati pri bistvu tega pojma. Kakor koli se že definicije inteligentnosti razlikujejo, in kakor koli že je vse v človekovi duševnosti povezano in vpliva eno na drugo, pod "inteligenostjo" vendarle pojmujemo človekovo kognitivno, spoznavno, razumsko sposobnost: hitrega in točnega zaznavanja, abstrahiranja, logičnega sklepanja, ravnanja s količinami (številkami) in/ali besedami ("kakosti" in kakovosti), skratka s sposobnostjo, po kateri se ločijo bolj "brihtni" od manj "brihtnih" ljudi. Tudi ni odveč če "brihtnost" dopolnimo z "modrostjo". Tudi ta sodi k "inteligentnosti" ("kristalizirana"?). Včasih, ko se izgubimo v goščavi izumetničenih učenosti, se je pri razjasnjevanju pojmov dobro vrniti na predznanstveno, zdravorazumsko raven, od koder so izšle znanstvene opredelitve. Inteligenca je tisto, kar preprosti ljudje imenujejo "brihtnost". Za druge odlike človeške osebnosti imajo ljudje druge besede: sočutnost, talent, obzirnost, vestnost, poštenost itd.

Psychology Today navaja Richarda Haierja (zaslužni profesor Univerity of California, Irvine) in njegovo knjigo The Neuroscience of Intelligence. Bistvo njegove kritike je preprosta logika: če testi katerih koli sposobnosti korelirajo s testi (klasično pojmovane) inteligentnosti, tudi oni bolje ali slabše merijo inteligentnost. To velja za klasične podteste inteligentnosti kot tudi za vsako novo dimenzijo (gibalno, likovno, emocionalno itd.). Če pa ne korelirajo s testi inteligentnosti in so torej od nje neodvisni, kar trdi Gardner za svoje druge "inteligentnosti", ne merijo inteligentnosti, lastnosti, ki jih merijo, niso inteligentnost. Že dolgo časa trdim (žal samo sam pri sebi, ne javno), da je treba dobro razlikovati med splošno inteligentnostjo (g-faktor) in posebnimi nadarjenostmi, talenti. Kaj pridobimo, če talente imenujemo "inteligentost"? Mogoče javno priznanje, da so nekaj vrednega, ker je pač "inteligentnost" imenitna beseda? Mogoče "opolnomočenje" tistih, ki niso "brihtni", se pa odlikujejo po kaki posebni sposobnosti (zapomnenje telefonskega imenika - telefonska inteligentnost) ali talentu (abstraktno slikanje).

Poseben primer je, po mojem, vprašanje čustvene inteligentnosti. Tu imamo opraviti z neko temeljno razliko med ljudmi, od katerih se eni bolje razumejo na stvari, drugi pa na ljudi. Vendar pa se tudi slednji zelo dobro, zelo "brihtno" znajdejo v medosebnih odnosih. Hitro dojamejo bistvo medosebnih položajev, mišljenje in čustvovanje vpletenih in njihove "strategije". Čustvena inteligenost torej izraža splošno inteligentnost (bistrost zaznavanja, abstrahiranja in logičnega sklepanja), je pa istočasno tudi neodvisna od "stvarne inteligentnosti". Ker gre za osnovno razlikovanje (stvari-ljudje) gre ta pojem ohraniti in reševati metrične probleme v odnosu do klasičnih mer inteligetnosti. Vse druge "posebne" inteligentnosti je pa bolje obravnavati kot posebne nadarjenosti ali talente, sicer pojem inteligentnosti izgubi vsak pomen. Zavzemam se torej za dualno teorijo inteligentnosti v nasprotju s teorijo o "multipli" inteligentosti.