KJE JE IZVOR ZLA

 V tokratnem nedeljskem intervjuju na TVSLO1 (21. 4. 24) je voditelj dr. Jože Možina med drugim vprašal akademika, poliglota in svetovno uveljavljenega biblicista, sive eminence prevajanja Svetega pisma v slovenščino, ddddr. Jožeta Krašovca, kje je izvor zla. Bog je, po besedah akademika, položil v našo naravo vse dobro: sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen itd.; ali tudi zlo? Menda ne, saj bi bilo to v nasprotju z njegovo dobrotljivo naravo. Kje je torej izvor zla? Akademik je pregledal številne vire in ugotovil, da si noben filozof in noben prerok "ni nikoli drznil razložiti problema zla; ni ga namreč mogoče razložiti racionalno, ker so zla dejanja preveč iracionalna". Res je čudno: Bog nas je ustvaril, a ne zlih. Torej je zlo prišlo od nekod drugod in nas okužilo potem, ko smo že bili samo dobri? A pravzaprav se pobijamo že od vsega začetka. Kajn je ubil Abela, tako rekoč ob božjem oltarju, iz zavisti. Bog je moral videti. Nikoli nismo bili, ustvarjeni od Boga, samo dobri. Nič, ne da se odgovoriti. Nihče še ni odgovoril, je zatrdil profesor. Možina je vztrajal, kar mu štejem v dobro, in ponovil vprašanje: kje je izvor zla? Krašovec je ponovil: noben filozof in noben prerok ni upal tega razložiti. Ni upal? Da ne bi zla naprtil Stvarniku? Potem pa je profesor dodal: brez vere v Boga smo v temi, problema zla ne moremo rešiti. Očitno ga tudi tisti, ki verujejo v Boga, niso rešili, naj hudobno dodam. Zlo je znamenje človekove omejenosti, nadaljuje profesor. Priznati je treba dejstvo, da zlo obstaja; da je družba spopad dobrega in zlega in na tej osnovi iskati rešitev. (Mogoče bi po analogiji lahko tudi obstoj sveta preprosto sprejeli kot dejstvo: nihče ni ustvaril sveta; svet pač je, tako kot zlo pač je.) Potem pa je profesor dodal nekaj pomembnega, kar nam pomaga odgovoriti na vprašanje o izvoru zla. Rekel je, da so prav tisti, ki so hoteli izkoreniniti zlo in uresničiti pravično družbo brez zla, prinesli še večje zlo v obliki totalitarnega režima (katerega žrtev je bil profesor sam). 

Ne profesor ne voditelj oddaje nista iz tega izvedla sklepa, zato jima pomagajmo: prizadevanje za izkoreninjenje zla, za samo dobro - morda pretirano prizadevanje za dobro - rodi zlo. Prizadevanje za pravično družbo se je izrodilo v nepravično diktaturo in kršenje človekovih pravic. Francosko revolucionarno prizadevanje za liberté, égalité, fraternité je rodilo jakobinski teror in obglavljenje kralja. Leninovo prizadevanje za komunistično družbo se je končalo v sovjetskem imperiju s stalinistično strahovlado. Hitlerjevo prizadevanje za tisočletni mir pod germansko nadvlado je rodilo do zdaj najstrašnejšo svetovno vojno. Hamhamova obramba palestinskega ljudstva je vodila v pokol celih družin nedolžnih izraelskih naseljencev. JahuJahujeva obramba izaelskega ljudstva povzroča najbolj kruto in krvoločno moritev palestinskih žensk in otrok. Katoliški duhovnik seveda ni omenil, koliko zla po vsem svetu je povzročilo pokristjanjevanje, to je, širjenje vere v edinega neskončno dobrotljivega Boga. Tudi ni omenil koliko brezbožnih komunistov so "V imenu Kristusa Kralja" pobili oboroženi verniki tega dobrotljivega Očeta. In ni omenil, koliko pokolov celih ljudstev, genocidov, je zagrešil starozavezni Bog osebno, z ognjem in mečem. "Iztrebil jih bom."

Ne smemo biti prestrogi do profesorja, ki je osebno nedvomno častit, dobrohoten in sočuten človek. Zelo lepo je naštel, kaj vse je dobrotni Bog položil v našo naravo. S tem je - gotovo nehote - lepo definiral ateistično vero, vero v človečnost. Sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen; ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi; zaupanje v življenje. To je "božje" tudi v nas brezbožnikih - je v nas po naravi. Oglejte si kak video o sočutju med živalmi in preberite kaj o zrcalnih nevronih, ki so temelj spoznanja, da si ti prav tako človek kot jaz. Brez Boga.

Dostavek (23. 4. 24):

Da bi bila naša osvetlitev zla še boljša, jo moramo dopolniti z drugim delom kroga. Kakor se zlo rodi iz težnje po dobrem, tako se dobro rodi iz zla. Po vsaki vojni nastopi daljše ali krajše obdobje miru; po diktaturah svobodnejše oblike družbene ureditve. Spopadu sledi pomiritev, dogovor in sodelovanje. Tako je na družbeni ravni. 

Kako pa je z zlimi dejanji na individualni ravni? Najprej: predpostavljam, da je človek primarno dobrohoten in da se ne rodi kot zver. Ne glede na filogenetske danosti, o katerih ne vem nič zanesljivega, kar bi tehtnico nagnilo bodisi na stran človeka-zveri bodisi na stran dobrohotnega človeka, doživi vsak človek, razen izjem, ob rojstvu in tik po njem varen stik z materjo v njenem naročju in uslišanost svojih potreb. Otrok je dobrodušen. Ali tudi dobrohoten? Tudi. Posnema odrasle: drugega poboža, da drugemu, kar ima za vredno. Poskusi kažejo sodelovalno vedenje in medsebojno pomoč že pri malčkih. Vendar otrok tudi udari, ugrizne, razbije. Ob tem dobi nauk, da drugega prav tako boli kot njega in da se ne sme razbijati in uničevati reči. Večina ljudi se razvije v odrasle, ki spoštujejo osnovna pravila znosnega sožitja. Nekateri pa zagrešijo dejanja, s katerimi prestopijo meje dopustnega; dejanja, ki so več od prekrška, prestopka; dejanja, ki so zla.

Kaj je zlo? Iz gornjega sledi, da gre za posebno huda dejanja, ki ogrožajo druge ljudi in skupnost. Človeka, ki zagreši več takih dejanj ali posebno huda, označimo za zlega. Označimo ga. To pomeni, da gre za našo vrednotno presojo, ki je dana v nekem prostorsko-časovnem kontekstu; ki je relativna. Ali lahko govorimo o absolutnem zlu; o dejanjih, ki bi jih kot taka opredelili v vseh časih in prostorih? Ko govorimo o "zlu" naj bi se zavedali, da govorimo o abstraktnem pojmu, o pojmovni posplošitvi konkretnih dejanj. Je namreč nevarnost, da to miselno tvorbo hipostaziramo, postvarimo; da začnemo zlo pojmovati kot Zlo, kot neko prikazen, zlega Duha, ki ga navsezadnje res personificiramo kot Satana. Ko rečemo, da se borimo proti zlu, to pomeni, da skušamo preprečiti zla dejanja posameznikov ali skupnosti, ne morda, da z žegnano vodo preganjamo Hudiča iz hišnih kotov. 

Katera dejanja prekoračijo mejo med nevljudnostmi, prekrški, prestopki, blažjimi kaznivimi dejanji, skratka, vsakdanjimi grobostmi, hudobijami in zlom? Mislim, da je najbolje, če se opremo na zlato pravilo: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Vsekakor si ne želimo, da bi nas drugi ubil, nas telesno ali duševno poškodoval ali na tak način ogrozil naše najbližje. Taka dejanja so zla dejanja.

In: akademik ima prav. Proti zlu se lahko borimo samo, če se dosledno držimo osnovne etike, nakazane zgoraj; če imamo v sebi empatijo in vero v človečnost, "božje" z Bogom ali brez Boga; če smo teisti in ateisti - v prvi vrsti ljudje.

Es hat die Dunkelheit

An vielen Orten überhand genommen.

Woher ist aber dieses kommen?

Bloß daher, weil sowohl die Kleinen als die Großen

Nicht in Gerechtigkeit

Vor dir, o Gott, gewandelt

Und wider ihre Christenpflicht gehandelt.

Drum hast du auch den Leuchter umgestoßen.

Trajnostno gospodarstvo namesto revolucije

Želel bi opozoriti na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljenja vrst, revšćine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja s strani kapitalističnih podjetij, ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki naj bi uresničili utopije, povzročijo pa le žrtve in veliko trpljenja.

Fašizem: nikoli več?

Pretekli dve leti smo imeli polna usta fašizma. Eni so svarili, da bo prišel, drugi opozarjali, da je že tu. Potem ga je, krutega sovraga, ljudstvo pregnalo (z lističem v skrinjico) in zaživelo v svobodi. Bile pa so žrtve. Ker ljudje niso upoštevali fašističnih zdravstvenih navodil in se niso cepili - le kdo se bo cepil s fašističnim cepivom - je bilo več mrtvih, kot bi jih bilo, če bi se ljudje cepili. 

V našem gimnazijskem razredu sem (pred 63 leti) veljal za strokovnjaka za fašizem. Z razumevajočim poudarkom sem znal obnoviti, kar nam je povedala profesorica. Bila je tako zadovoljna in dobrohotna, da me je o fašizmu vprašala še na maturi. Ni bilo mogoče zgrešiti. Danes ne bi znal več opredeliti fašizma, kot nam ga je razložila dobra profesorica.

Seveda pa sem še dolgo, tako kot vsi, delil določno predstavo o tem pojavu: črne srajce, čudne kape s cofom, nasilniki in zločinci, potujčevalni nacionalisti, iredentisti, Mussolinijeva oholo dvignjena kopitasta brada, diktatura, teror ...

In zdaj berem, da je fašizem zgodovinski pojav, ki ga je možno razumeti le v zgodovinskem kontekstu, pojav tistega časa, ne našega časa. Zadržani naj bi bili pri označevanju sodobnih pojavov s to oznako. Mladi zgodovinar, dr. Matic Batič, je kot strokovnjak za fašizem moja inkarnacija. S poglobljenim razumevanjem razloži ta zgodovinski pojav in ovrže naše stereotipe (no, črnih srajc in cofov ne zanika) (Reporter, 48 (15), 28. 11. 2022). 

Fašizem, kot je vzniknil v Italiji v 20-letih preteklega stoletja, je pojav modernizma, pravi Batič. To pomeni, da ni predmoderni pojav: njegova vsebina ni tradicionalistična; ne teži k  obnovi stare družbe, družbe pred francosko buržoazno revolucijo. Je odziv na krizo, dezorientacijo, kaos in občutek dekadence, razpada sveta zaradi razpada stare hierarhije, "smrti boga", razpada dotedanjih vrednot in utemeljevanja smisla življenja. Izvira torej iz globoke negotovosti in strahu. Pomeni "poskus ustvariti nove modele skupnosti in države", preroditi občestvo "s kulturno in politično revolucijo". Je "poskus oblikovanja alternativne modernosti".

Fašizem se je razvil iz skrajnega krila socialističnega gibanja kot nasprotje drugega skrajnega socialističnega gibanja, tistega, ki se je zavzemalo za boljševistično revolucijo. Program fašističnega gibanja je bil "precej levičarski" (Batič). Še zdaj uspe šaljivcem dobiti podpise kakih levičarskih vodij pod ta program. 

Na oblast je gibanje, ki se je nato preimenovalo v stranko, prišlo "na pollegalen način", vendar v skladu z italijansko ustavo. Mussoliniju je mandat za sestavo vlade podelil kralj v strahu, da bi se sicer dvignilo "boljševistično" krilo socialističe stranke, kar bi vodilo do državljanske vojne. Pod fašistično oblastjo so se razvile nove oblike političnega nastopanja: kult osebnosti; množične manifestacije s skrbno načrovanim obredjem in estetizacijo, ki so dajale vtis posvetnih religioznih obredov; paravojaške oborožene strankarske milice; popolna nacionalna militarizacija in politizacija; podreditev delnih družbenih sistemov državi vključno s podreditvijo gospodarstva. Tistim, ki smo preživeli socializem, te oblike niso tuje. 

Glede neofašizma ali postfašizma je Batič zadržan. Označevanje sedanjih pojavov kot "fašizem" pomeni izvzemati zgodovinski fašizem iz konteksta. Za Melonijevo pravi, da je geneološko vsekakor dedinja fašizma, da pa ni rečeno, da bo njen program "fašističen". Prav tako sodi, da avtoritarnost v politiki ne zadošča za definicijo fašizma. 

Dodajam: tudi komunistična revolucija je bila poskus "prevrednotenje vrednot" in poskus "vzpostavitve novega človeka". Za to se je navduševal tudi Kocbek. Te iluzije so izgubljene. Zato smo, po Babiču, v "postmoderni deziluziji". Mislim si: dokler si kdo ne izmisli nove iluzije in začne moriti v njenem imenu.  

ČISTA VODA

 Pravkar sem na spletu ujel zadnje minute srečanja Slovenskega sociološkega društva pod naslovom Socio-ekološka transformacija (4.-5. nov. 22). Kamera je bila usmerjena na pet predsedujočih, od katerih "poznam" samo Gantarja (mea culpa!), ki je usmerjal razpravo, tj. dodeljeval besedo govorcem. Ujel sem nekaj replik, verjetno na referate pred tem. O referendumu in čisti vodi. Referatov nisem poslušal, ker za srečanje nisem vedel. 

O referendumu sem pisal na obrazniku (facebook), kjer sem najprej jezno zatrdil, da je bil referendum manipulacija, ker ljudje niso glasovali o čisti vodi ampak o Janezu Janši in njegovi vladi, pa niti ne o njima realnima, ampak o "janšizmu-fašizmu" in "temnih silah", to je, o propagandnih fantazmah, ki jih je ustvarila in medijsko razširjala opozicija. "Čista voda" je bilo geslo-vaba, na katero se je ulovilo nasprotovanje vladi. Kasneje sem to stališče nekoliko ublažil, recimo, da za delež realnosti v presoji in odločitvi volivcev proti vladi, ki bi res morda zavila v ultra-konzervativno smer.

Replike, ki sem jih slišal, potrjujejo stališče, da v referendumu v resnici ni šlo za "čisto vodo". Nekdo je ugotovil, da "po referendumu ni bilo več razprave o vodi." To pomeni, da je bil po sodbi ljudi problem rešen: vlada se je zamenjala. Voda ni problem. Obranili smo jo, še naprej bo čista. Kao. Druga udeleženka je govorila o kompostarni na Muri, ki ogroža pitno vodo. Tam stoji kompostarna, ki ogroža pitno vodo, kljub temu, da je bila "nesnažna" novela k okoljskemu zakonu zavrnjena. Torej obstoječi zakon, ki ga je novela "ogrožala", dopušča kompostarno ob viru pitne vode. Bi novela res omogočila ne le kompostarne ampak kemično tovarno ali podružnico vrhniškega Kemisa na Muri ali ob Savi Bohinjki v Bodeščah? To verjamejo moji najbližji. Nekdo je potem prostodušno priznal, da je hotel po referendumu sprožiti razpravo o tem, "kako javnost razume 'čisto vodo', a se mu to v tistem trenutku ni zdelo produktivno in bi s tem več škodil kot koristil"! Seveda, to bi pomenilo problematizirati referendumsko geslo-vabo. Če bi sprožil to razpravo, ne bi koristil dobronamernemu inštitutu civilne družbe in njegovemu povezovanju s svobodoljubno vlado! QED.

KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.

Hararijeva "namišljena ureditev"

Sinoči sem prebiral Yuvala Hararija, Sapiens; kot običajno z zamikom, ki mi je omogočil nakup (KUPUJTE KNJIGE!) žepnice namesto dražje, trdo vezane knjige (a s spodobno velikimi črkami). Začetek obeta svež in duhovit pregled bistvenih tokov in osnovne strukture človeške zgodovine. Očitno sodi H. med tiste zgodovinarje, ki se sprašujejo o "smislu" zgodovine, o njenih "makrostrukturah", o tem, kam gre človeštvo.  Ta težnja mi je blizu. V gimnaziji sem mislil, da je ves smisel nepotrebnega učenja zgodovine v tem, da se potrdi železni (marksistični) zakon zgodovine, to je razvoj človeštva iz praskupnosti preko sužnjelastništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma, v komunistično brezrazredno družbo. Na nesrečo smo se zdaj od tam že vrnili nazaj v kapitalizem. Piketty v sodobnem kapitalizmu že zaznava elemente fevdalizma, oblikovanje dednih aristokracij. Lepo, no.

Hegel je videl v zgodovini uresničevanje svetovnega Duha, ki se preko svojih utelešenj vrača sam vase prav v individualnem duhu Georga Friedricha Hegla. (Tako nekako, ne jamčim za filozofsko korektnost.) Bolj vsakdanje so teorije, ki vidijo v zgodovini neprestan napredek k vse boljšemu in vse bolj človečnemu življenju. Atomski arzenal za večkratno uničenje Zemlje menda zagotavlja večni mir. Njihovo nasprotje so pogledi, ki ne vidijo nič drugega kot kaotično brcanje "miši v mleku", s tem, da ne upajo, da bo iz mleka kadarkoli nastalo maslo, da bi miška lahko splezala iz lonca. H. misli, da je miška v pasti.

Človek se je ujel v zanko, ki jo je ves čas spletal sam. Dokler je bil lovec in nabiralec, je šlo v redu, v soglasju z naravo v samooskrbnih, trajnostnih manjših skupnostih. Tudi meni se zdi življenje zgodnje neolitske skupnosti v Lepenskem viru ob Donavi v Srbiji idealno. Vsi skeleti so imeli krasno ohranjeno zobovje, ki je za življenja živelo po taborniško, grizljalo pečene ribe, trlo okusne oreščke in se sladkalo z gozdnimi jagodami. Potem je človek začel gojiti pšenico, še več pšenice za še več ljudi in tako dalje do sedmih milijard in opustošenega planeta - in kovinsko-keramične proteze namesto zob v mojih ustih in podobnih nadomestkov za druge ude pri drugih ljudeh.

H. prepričljivo pokaže, kako si je človek začel žagati vejo, na kateri sedi. Pri pojasnjevanju kompleksnih urbanih družb mu pa zmanjka. Njegova teorija o "namišljenih ureditvah" je precej neznosna in tu sem se zataknil.

H. izhaja iz lucidne ugotovitve: "Večino vojn in revolucij v zgodovini ni sprožilo pomanjkanje hrane. Francosko revolucijo so začeli dobro rejeni pravniki, ne lačni kmetje. ... rimska politična ureditev (je) propadla prav v času največjega bogastva ... Jugoslavija je imela ... več kot dovolj virov, da bi nahranila vse prebivalce, pa je razpadla v grozovito krvavi vojni." (str. 111) Vojne, revolucije, propade in razpade držav povzročajo torej ideje ali vizije ureditev, fantazije, izmišljije, "namišljene ureditve": ideja o svobodi, bratstvu in enakosti; ideja o dobri ureditvi države; ideja velike države za veliko nacijo. Bo kar držalo. V nadaljevanju pa se s H. ne morem več strinjati.

Zakaj imajo te izmišljije tolikšen učinek? Zakaj, vraga, se ljudje ne morejo sporazumeti brez uničevalnih spopadov, ki jih zanetijo izmišljotine? Omenjene katastrofe izvirajo, po H. iz dejstva, da se v ljudeh, razdeljenih na male skupine, v nekaj tisočletjih od začetka kmetijske revolucije do nastanka urbanih družb, ni razvil "občutek za množično sodelovanje". Namesto množičnega globalnega, planetarnega sodelovanja, nadaljujem neizrečeno misel, so se ljudje, živeči v razširjenih družinah ali krajevnih skupnostih, povezovali (torej vendarle sodelovanje) v rodove, plemena, ljudstva, narode, nacije, in večnacionalne države, ki se spopadajo za življenjski prostor in eksistenčne dobrine. V dobi lova in nabiralništva je "kljub odsotnosti takih bioloških nagonov sodelovalo na stotine ljudi". Zakaj? "Zaradi skupnih mitov", pravi H. "... ljudje (so si) izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave ... osupljive mreže množičnega sodelovanja". Nastane Hamurabijev zakonik, ki se sklicuje na Boga, ko vzpostavlja družbeni red - prva "namišljena ureditev", ki temelji na mitu.Tega sodelovanja zaradi skupnega mita, meni H., ne gre idealizirati. "Večina mrež medčloveškega sodelovanja je temeljila na zatiranju in izkoriščanju." "Vse te mreže sodelovanja so bile 'namišljene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih, ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite."

To je torej H-jev biologistično-idealistični sociološki nazor. Zakaj biologistični, saj vendar trdi, da družbena ureditev temelji na izmišljeni veri v bajke, v kulturni proizvod? Druga možnost, ki jo ima v mislih H. in zanjo ugotovi, da, žal, ni temelj reda, so naravni nagon in neposredni živi stiki med ljudmi, "občutek za množično sodelovanje", ta manjka, tega H. pogreša, iz tega občutka, gona, bi ljudje naravno sodelovali tudi v kompleksnih družbah. Ljudje nimajo nagona po sodelovanju v velikih množicah, ker so navajeni le malih skupnosti. Zato so potrebne bajke kot nadomestek. Velike množice držijo skupaj bajka o bogovih, bajka o domovini, bajka o delničarstvu. Da so te bajke resnične, oblastniki prepričajo ljudi zlepa ali zgrda. Ta teorija pretirano poudarja vlogo ideologije, družbene zavesti, kot dejavnika družbene kohezije in reda v obžalovani odsotnosti naravnega nagona k sodelovanju.

Kaj manjka v tej zgodbi, preden pridemo do bajke? Manjka vsa "družbena baza". Manjka uvid, da po prehodu v kmetijstvo razvoj tehnologije in organizacije dela (proizvajalnih sredstev) vodi na eni strani do množičnega sodelovanja ljudi v proizvodnji in distribuciji; sodelovanja, ki je pogosto posredno, ne da bi sodelujoči vedeli drug za drugega in se zavedali verige in mrež, v katerih sodelujejo; ne da bi to spremljal sentiment sodelovanja, iz gole nuje po preživetju. Nastanejo viški proizvodnje, namenjeni prodaji; ustvarijo se mreže proizvodnje in prodaje, ki so oblika povezanosti med ljudmi, množičnega sodelovanja brez "nagona po sodelovanju". Pride do delitve dela med kmetijsko proizvodnjo in obrtmi, ki ji služijo, in do menjave proizvodov, do nastanka denarja in denarnega gospodarstva, ki je kompleksna oblika povezanosti in sodelovanja. In pride do tega, da eni proizvedejo več, drugi manj; prodajo več in manj, si tako ali drugače pridobijo več premoženja. Oblikujejo se premoženjski razredi, rodi se izkoriščanje in zatiranje. Šele potem pride Hamurabi. Ljudje sodelujejo in so povezani v mrežah proizvodnje, organizacije, nabave, prodaje; so razslojeni in izvajajo oblast, preden oblastniki začutijo potrebo po opravičevanju svojih naşilnih dejanj - z bajkami.

Družina ne nastane zato, ker bi si jo zamislil kak vladar. Naselbina ne nastane načrtno; nastane, ker je kraj ugoden, da se tam ustavljajo plovila, vozovi, da se kupčuje. Kmetijstvo ni "namišljena ureditev". Ni se razvilo zato, ker bi si ga zamislil kak minister za kmetijstvo. Kamnosek, kovač, usnjar postaneš, ker v zameno za obdelan kamen, podkev in sedlo dobiš hrano in obleko, ne zato, ker bi tako predvidel umni Hamurabi. Proizvajanje, izkoriščanje, prilaščanje, vladanje so nastali, so se razvili postopoma zaradi potreb ljudi, ne načrtno, četudi so kasneje to predstavljali kot božji načrt. 

H. opozori na vlogo ideologije pri doseganju in ohranjanju družbene kohezije in reda, vendar njeno vlogo pretirano poudarja. Družbe ne obstajajo zaradi skupne vere v karkoli ampak zaradi kohezije, ki jo ustvarjajo delitev dela, tehnologija, vzdrževanje proizvodnje in družbenih dejavnosti, ki zadovoljujejo človekove potrebe. Skupne vrednote so zgolj eden od dejavnikov družbene kohezije in reda. 

Odziv na "Dokapitalizacijo komunizma"

Odziv na članek Tineta Hribarja, Dokapitalizacija komunizma, Delo, Sobotna priloga, 8. 12. 2018

Akademik Tine Hribar se bo ugovorov branil sam, če se mu bo zdelo vredno spričo njihove
nekonsistentnosti. Meni je z novimi razlogi utrdil prepričanje o utopičnosti same ideje (hudič
je v podrobnostih) in o nesmiselnosti in zločinskosti revolucije. Sprašujem pa se, kako to, da
se vera v revolucijo in komunizem kar ohranja, kljub temu, da so socialistični režimi propadli.
V socializem in "nov poskus" revolucije verujejo tudi intelektualci, v katerih razumnost do
sedaj nisem dvomil.
Da ne bom napačno razumljen: tudi sam vidim in občutim protislovja kapitalizma. Vidim pa
tudi, da je kapitalizmov več; da so države, kjer ta protislovja uspešno regulirajo in
zagotavljajo ljudem v večini dostojno življenje, čeprav ne delijo "vsakemu po njegovih
potrebah". Vidim seveda tudi nesluten razvoj nekaterih azijskih držav, ki uveljavljajo vsaka
drugačno različico kapitalizma. In resnici na ljubo je treba opomniti, da je bil tudi
jugoslovanski socializem z vsako reformo opotekajočega se gospodarstva bližje kapitalizmu.
Zakaj torej se ohranja vera v socializem, kljub temu, da je pogorel?
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je skupina sociologov v ZDA pod krinko pridružila
sekti, ki je napovedovala vesoljni potop, pred katerim naj bi samo to skupino predanih
vernikov rešili vesoljci z vrha neke gore na srednjem zahodu ZDA. Ta prerokba se seveda ni
izpolnila. Ženska, ki je kot medij z "avtomatičnim pisanjem" narekov iz vesolja vzdrževala zvezo z vesoljci, je sporočila, da je Bog začasno preložil potop, ker je njihova trdna vera
presvetlila vesolje. Torej velja verovati še naprej, tudi če se prerokba ne izpolni. Skupina je
čez čas zaradi različnih razlogov razpadla, sociologi pa so poiskali nekatere njene člane.
Nekateri se obdobja, ko so bili v sekti, niso spomnili, drugi pa so rekli, da se potop itak še
lahko zgodi. Temu je težko oporekati. (Festinger idr., 1956. When prophecy fails.) Sklep raziskave je bil: če se prerokba ne izpolni, se vera utrdi. Omenjeni sociologi navajajo pogoje, pod katerimi se vera ohrani tudi še potem, ko se prerokba ne izpolni. Tega tu ne bom navajal. Pri nas so med takimi pogoji trije. Mnogi ljudje so v pošteni veri žrtvovali svoja življenja za revolucijo in s tem zadolžili naslednje rodove. Težko si je priznati, da je bila njihova žrtev zaman. Mnogi smo v socializmu sorazmerno dobro živeli, če smo bili skromni; če nismo preveč mislili; če nismo spraševali o tistih, ki jih je revolucija neusmiljeno uničila; in če se nismo primerjali s sosedi. In še več takih »če«. In tretjič, ob tranziciji smo namesto v reguliranem kapitalizmu pristali v liberalnem »turbokapitalizmu«, ki je nekatere sloje prebivalstva pahnil v revščino in suženjske pogoje dela. Tudi meni ni tuje prizadevanje za bolje urejeno družbo. Teh prizadevanj je danes po vsem svetu veliko. Podpirajmo jih – ne pa, lahkomiselno ali hudobno, revolucije, ki žre otroke drugih in svoje.

Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.

Samouresničenje in samopreseganje

Priljubljeni nazor o življenju kot samouresničenju dopolnjujejo pa tudi kritizirajo (in/ali zavračajo) z nazorom o samopreseganju.  Človekova življenjska naloga naj ne bi bila samouresničenje, češ da je to nekaj sebičnega, njegova naloga naj bi bila samopreseganje. Ob tem zastrižem z ušesi: kaj mislijo s "samopreseganjem"? Pa ne, da hočejo življenje podrediti kakšni Ideji?

Sam pripadam generaciji, ki nazora, da je človekovo življenje vredno samo, če je v službi "višjih ciljev", ni več sprejemala kot samoumevnega. Ni več sprejemala misli, da je smisel življenja v podreditvi kaki vrednoti zunaj kratkega in nepomembnega življenja posameznika. Pri nas je ta nazor nastopal v dveh oblikah; v obeh sem bil udeležen.

Najprej so me učili, da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih. S spoštovanjem desetih božjih zapovedi in z ubogljivim sledenjem cerkvenemu redu in klerikom si bom prislužil, da bo moja duša kot bistveni del mene, kot tisto, po čemer sem človek, po moji telesni smrti, "vstajenju mesa" in "poslednji sodbi", živela v svojem telesu večno v nebesih na desni strani Boga. Za zgled so mi dajali svetnike-mučenike, ki so umrli za krščansko (katoliško) vero. Pustimo ob strani naravo teh predstav in dopustimo, da so zgolj pesniške metafore za duhovne vsebine. Njihovo bistvo je, da podrejajo moje resnično življenje nečemu, kar se bo zgodilo, če se bo, po moji smrti.

Še preden sem odrasel, pa sem se sam podvrgel drugemu nazoru, po katerem sem bil pripravljen svoje življenje podrediti drugemu "nesebičnemu" cilju, to je ustvarjanju edino pravične, brezrazredne, komunistične družbe. Učili so me, da so mnogi dali življenje za dosego tega svetlega ideala in da se navsezadnje to pričakuje tudi od mene. Morda mi ne bo treba umreti za komunizem, vsekakor pa se pričakuje, da bom zanj živel; da bom vse svoje energije usmeril v gradnjo nove družbe, nebes na zemlji.

Kako in zakaj sem zdvomil v oba ta nazora, ne vem; tega procesa ta trenutek ne morem miselno obnoviti. Zavedel sem se, da je z mojo telesno smrtjo konec tudi mojega duha. Nepreklicno konec. Ni nobenega življenja po smrti. Smrt sem vzel resno. Dobro sem se zavedal tudi zatiralske in izkoriščevalske narave prvega od omenjenih naukov v vsej zgodovini. Glede drugega nazora sem se zavedel, da je pot do uresničitve idealne družbe hudičevo dolga in da je moje življenje zgolj trenutek v zgodovini, toda trenutek, ki mi pomeni vse, ki je ves svet in vsa zgodovina, in ki ga nisem pripravljen zapraviti za nekaj neskončno oddaljenega, če sploh uresničljivega. Zavedel sem se, da so dosedanji približki oddaljenemu idealu v marsičem njegovo nasprotje. Nisem hotel zvesti sebe in svojega življenja na majhno pikico na prostranem bojišču svetovne zgodovine. Nočem biti "kanonenfuter", ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Življenje je bilo pred mano, pestro, polno možnosti. Vse, kar imam.

Sam pri sebi sem odločno zavrnil načelo, da cilj posvečuje sredstva in sprejel načelo, da morajo biti sredstva vsebovana v cilju. Ali drugače: menil sem, da lahko boljšo, bolj človečno družbo ustvarja samo človek, ki je sam živ, življenjski; svoboden; ki skrbi za živost svojega enkratnega in kratkega življenja.

Samopreseganje ima tri pomene: (1) samopreseganje kot kontinuiran razvoj samega sebe; danes sem boljši kot včeraj,  "svakog dana sve više napredujem"; (2) samopreseganje kot skrb za drugega ali za skupnost; (3) samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote ali "višje cilje".

(1) V samem pojmu samouresničevanja je vsebovana misel, da si prizadevam za uresničenje v prihodnosti nečesa v sebi, neke svoje značilnosti, zmožnosti, nečesa, kar trenutno še ni razvito; kar je prisotno kot dispozicija, nagnjenje. Z drugimi besedami, prizadevam si preseči samega sebe, kakršen sem v tem trenutku; prizadevam si razviti svoje potenciale. Samouresničenje je hkrati samopreseganje.

(2) V človekovi naravi ni samo skrb zase, za svoje potrebe, za svoj razvoj, ampak tudi skrb za drugega, za bližnjega in/ali za skupnost. Ta skrb izvira iz temeljne empatije, iz spoznanja, da je drugi po svojem temeljnem eksistencialnem položaju prav tak človek kot jaz. To spoznanje se razvije pri otroku iz naravnega odnosa z materjo, ko otrok doživi, na primer, da mamo prav tako boli kot njega.  To sočutje se potem razvije v identifikacijo s širšim krogom, z družino, skupnostjo, narodom, človeštvom. V skrbi za drugega se človek samouresničuje, saj razvija eno od temeljnih človeških nagnjenj. Lahko pa bi rekli tudi, da s tem, ko razvija svoje potenciale, svoja posebna nagnjenja, koristi tudi drugim. Samo osebnostno in karakterno razvit človek, sproščen v svoji enkratnosti, s svojim bitjem in svojo dejavnostjo poživlja družbo, jo krepi in razvija. Samouresničevanje je hkrati samopreseganje v skrbi za druge.

(3) Samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote pa ima dva obraza. Prvega ponazarja primer Antigone. Antigona se je iz sestrske ljubezni in naravnega občutka spoštovanja mrtvih, ki je eno osnovnih določil človečnosti, zavzela za pokop svojega brata. Hkrati se je s tem zavzela za občo vrednoto spoštovanja mrtvih, ki je bila očitno ogrožena, saj je vladar prepovedal pokop "sovražnika". Ta vrednota je bila neločljiv sestavni del njenega doživljanja sveta, del nje. Skozi zavzemanje za to vrednoto se je samouresničevala. Čeprav je vedela, da ji grozi smrt, ni mogla preko sebe. In s pristankom na smrt se je poveličala; se je uresničila kot enkratna in edina Antigona, vzor človeštvu. Tudi za tistega partizana, ki se je boril proti revščini in socialnim krivicam, ki jih je izkustveno poznal in ki je ob tem imel pred očmi svoje bližnje in druge ljudi, ki jih je poznal, to niso bile abstraktne vrednote. S tem, ko je zastavil svoje življenje zanje, se je poveličal, se je uresničil. Ni mogel preko sebe. Podobno velja za iskrenega vernika, ki žrtvuje življenje, ker bi se s tem, če bi se odpovedal svoji veri, odpovedal samemu sebi. Sprejeti smrt zaradi svojega prepričanja je zadnje dejanje duhovnega samouresničenja, ki je hkrati samopreseganje.

Druge vrste "samopreseganje" pa propagirajo družbene entitete, ki skušajo v imenu nastopanja proti sebičnosti vpreči ljudi v svoj ideološki voz, jih indoktrinirati in podrediti tej ali oni Ideji, temu ali onemu smotru, tej ali oni veri. Od njih zahtevajo, naj gredo preko sebe in sprejmejo neko vero. Kdor tega noče in ne more, obvelja za "sebičnega".

"Ljudska zgodovina oktobrske revolucije"

V Delu je začelo izhajati kot podlistek besedilo knjige Neila Faulknerja, Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Že predstavitev knjige (Ženja Leiler) predvsem pa Uvod vanjo kažeta, da gre za pristransko, skrajno levo aktivistično ideologijo. Faulkner pravi, da "želi dokazati,
 - da je bil Lenin demokrat in ne 'demokratični centralist' in da je bila boljševiška partija množično demokratično gibanje in ne psevdorevolucionarna sekta;
- da je bila revolucija množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji, ne pa državni udar ter priprava na diktaturo."

To niso le hudo problematične hipoteze, to so - ker jih bo avtor seveda "dokazal" -  preprosto neresnice in so v nasprotju tako z Leninovo teorijo kot z njegovo prakso. V najširšem pomenu je bila revolucija oboje, množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji ljudi (sovjeti - sveti delavcev in kmetov v začetku kot demokracija od spodaj), ob tem pa tudi ali (zaradi svoje prodornosti) predvsem sektaški državni udar in priprava na diktaturo, tako imenovano "diktaturo proletariata".

Boljševiška partija ni bila množično demokratično gibanje, kot trdi Ferguson, ampak avantgarda proletariata, kar izhaja tako iz Leninove teorije kot iz nastanka in prvih ter vseh nadaljnih korakov te partije. Ruska socialdemokratska delavska stranka se je razcepila ravno ob vprašanju, ali naj jo sestavljajo vsi, ki bi soglašali z njenim programom in bili pripravljeni vstopiti vanjo, ali le tisti, ki bi bili aktivni v vsaj eni partijski organizaciji na nižji ravni. To pomeni, ali naj bi bila partija množična stranka ali elitna prodorna predstraža, avantgarda proletariata. Lenin je zagovarjal avantgardnost in pri glasovanju dobil večino glasov, zato so se začeli njegovi pristaši imenovati "večinci" ali po rusko "boljševiki", poraženci pa "manjšinci" ali "menjševiki". Po Leninu je bila avantgardna partija osnovno orodje za uveljavitev - v teoriji - diktature proletariata, v resnici pa diktature partije same oziroma njenega centralnega komiteja in njega osebno. Najprej je prevzel oblast v socialdemokratski delavski stranki, ki se je preimenovala  v Socialdemokratsko delavsko stranko boljševikov. Potem je nadaljeval svoj prodor, dokler ni prevzel oblasti v državi in vladal z dekreti in depešami. Stalinizem je logično nadaljevanje leninizma. Ideologijo leninizma je pri nas kot nihilistično prenicljivo analiziral Ivan Urbančič (Leninova 'filozofija' ali o 'imperializmu'). Dogajanje pred rusko revolucijo, med njo in po njej konkretno, dokumentirano in prepričljivo opisuje Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva. Tragedija, ki bi jo Ferguson in somišljeniki radi ponovili v Britaniji in svetu.

Poleg tega Ferguson piše, da je "knjiga bolj usmerjena na spodbujanje revolucije kot pa opisovanje njenih posledic" ... "Naše bistveno vprašanje je, kako revolucijo začeti, ne pa kaj početi med revolucijo, kaj šele, kako po njej vrniti svet na stare tirnice". Lepa reč! Samo da bo rabuka, kaj nas briga potem! In zakaj "vrniti svet na stare tirnice", saj bo vtirjeno v nove - kakšne?

Knjiga, ki ima taka izhodišča in namen, vsekakor ne more biti prispevek k iskanju razumnih alternativ dejansko nevzdržnim razmerjem v sodobnem zapletenem svetu na konicah atomskih bomb.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

La signora professoressa dottoressa

Pri italijanščini na uni-3 naj bi za domačo nalogo napisali vabilo na kako prireditev po zgledih v učbeniku. Malo pred tem sem v časopisu bral o ljubljanskem hospicu in homatijah okrog njega, v članku pa je bilo navedeno tudi, da bodo zadnji torek v mesecu prvič organizirali Hospickafe, pogovor o smrti in umiranju in predstavitev nove knjige o teh rečeh. Pa sem dobil idejo za domačo nalogo! Saj bo za nas, starce in starke na uni-3 (slišim proteste!), prav primerna prireditev! Kar takoj sem se lotil pisanja sestavka.

V jedru vabila sem napisal, da Slovensko društvo Hospic vabi na prvi večer ozaveščanja o dostojanstvenem umiranju z... Kako naj nadaljujem? V časopisnem članku piše, da bo "dogodek vodila prostovoljka društva Manca Košir, prvič pa se ji bosta pridružila še Urška Lunder, avtorica knjige..." - Z/s kom torej - po italijansko? "Con Manca Košir, la volontaria dell' assoziazione"? Lepo vas prosim! Saj vendar ni kar neka Manca! Za Italijane to ni dobro. Napisal sem:

"... con la primadonna dell' accompagnamento volontario dei moribondi la signora professoressa Manca Košir..." Prav tako sem našo Urško povzdignil - saj je nisem povzdignil, saj je to njen resnični trdo prisluženi titel - v "signora dottoressa".

Potem sem se pa vprašal: zakaj je za nas nekaj dobro, za Italijane pa to isto ni dovolj dobro? Zakaj mi vabimo na večer z Manco, Italijane pa bi morali povabiti na večer z gospo profesorico, doktorico, ne glede na to, da je bila umirajočim morda res samo Manca? Čemu se zdi Italijanom normalno, da navedejo ali poudarijo oznake družbenega statusa, mi pa jih rajši skrijemo?

Smo pri globoki rani slovenskega narodnega telesa. Še vedno smo vsi enaki in skrajno težko prenašamo tiste, ki bi se hoteli dvigniti nad ljudstvo. Ne samo da nismo imeli aristokracije, razen nekaj uvoženih (kljub temu narodno zaslužnih) baronov in grofov, ampak tudi s srednjim stanom, z meščanstvom, nismo imeli sreče. Ko se je ta sloj do druge svetovne vojne ravno nekako oblikoval, ga je odnesel piš revolucije v imenu enakosti. Nekaj meščanov, ki so bili na strani revolucije, je pravzaprav skrivalo svojo "buržujskost".

Janko Kos: "Toda najbolj bistven dejavnik tega razmaha [komunističnega gibanja] je bil najbrž skrit v tradicionalni slovenski negotovosti, ali naj se iz ljudstva, ki je po svoji sestavi homogeno, egalitarno, ljudsko in v tem smislu demokratično, Slovenci res dokončno izoblikujemo v narod, ki je po svoji sestavi nujno heterogen, diferenciran in neegalitaren." (Duhovna zgodovina Slovencev).

Smo nacija s svojo državo, v bistvu pa nismo niti primerno razslojen narod s kulturno, neplenilsko elito, ampak še vedno ljudstvo, Mance, Urške, Janezi in Blaži. In še všeč nam je, tako po domače.

Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

»V ponudbi uveljavljenih strank ne vidim resne alternative«

Z zanimanjem sem v Delu 21. 1. 2013 prebral že tretji (če se ne motim) prispevek o nazorih in prizadevanjih članov DPU – Delavsko punkerske univerze, to je intervju z gospodom Sašom Furlanom. Mladi gospod se pogumno označuje za socialista oziroma komunista, pogumno, ker se zaveda, da je za nekatere, predvsem za oblasti, to (po njegovem neupravičeno) slabšalna oznaka. Veselilo bi ga, če bi povsod, »na vsakem oglu«, srečal istomišljenike. Enoumje ga očitno ne bi motilo. Nasprotuje obstoječemu družbeno-političnemu sistemu kot takemu, to je kapitalistični gospodarski ureditvi in formalni parlamentarni demokraciji, ki jo ima, implicitno, za začasno. Zavzema se za deprivatizacijo, to je nacionalizacijo, sicer postopno, a vendar; ni jasno, ali vsega ali samo ključnih gospodarskih vej (banke, energetika). Zavzema se za rehabilitacijo realsocialističnih režimov, češ da niso bili totalitaristični in je bilo v njih »marsikaj dobrega«; (isti argument uporabljajo tisti, ki bi radi rehabilitirali nacistični režim NSDAP, češ da je Hitler gradil avtoceste in poskrbel za gospodarsko rast Nemčije). Realsocialistični režimi so imeli "določene napake", npr. samo v Sloveniji okrog deset tisoč izvensodno usmrčenih nasprotnikov komunistične revolucije, da ne omenimo sovjetskih "napak", to je zločinov. Gospod se zavzema za vsebinsko, ekonomsko demokracijo, samoupravljanje delavcev s podjetji in politizacijo sindikatov. Prizadeva si za oblikovanje nove stranke, ki bi si – kot kažejo uspehi podobnih skrajno levih strank drugod -  priborila vstop v parlament, pri čemer bi ji nedvomno lahko koristil kot diplomiran politolog, ki trenutno nima tovrstne pozicije. Vse to kani uresničiti z naslonitvijo na množično ljudsko gibanje, verjetno tako, ulično, kakršnemu smo bili priča v preteklih tednih.

Časopis Delo je poskrbel za uravnoteženje teh misli. Na naslednji strani je objavljen povzetek pogovora z dr. Petrom Kraljičem, ki opisuje eno od "napak" komunistične revolucije, "napako", katere žrtev je bil njegov oče in posredno on sam, na srečo z ugodnim razpletom zanj. Kraljičevemu očetu, avtomehaniku, partizanu, internirancu, je »takratna oblast«  kot kapitalistu nacionalizirala livarno, ga obsodila na dvajset let zapora in zasegla vse premoženje.  Z vidika nazorov gospoda S. F. to domnevno seveda ni bila napaka režima ampak uresničevanje socializma, za katerega se tudi on zavzema.

Ena sama "napakica" se je prikradla tudi Delu: intervju s Furlanom obsega osem polstolpcev (stolpcev, ki bi segali v višino pol časopisne strani) in jumbo-fotografijo, povzetek pogovora z dr. Kraljičem za tem pa tri polstolpce in nekoliko zmernejšo fotko. Verjamem, da je zgodba o komunističnem totalitarizmu z novinarskega stališča stara, zgodba o pripravah na novo komunistično revolucijo pa nova in zasluži več pozornosti. Taka formalna umestitev je tudi v skladu z geslom, naj se ne oziramo v preteklost ampak glejmo v prihodnost. Meni Kraljičeva zgodba govori o prihodnosti, kot si jo zamišlja gospod Furlan.

Anina zvezdica - zvezda vodnica

ANA LUKNER - ISKRENE ČESTITKE. Pomembna spodbuda in usmeritev v novem letu.

Besede "revolucija" ne maram: preveč hudega je bilo storjenega v njenem imenu. Zato oklevam, da bi s to besedo imenoval to, kar je storila Ana Lukner. Je bistvena sprememba, je tiha revolucija, na isti ravni kot okoljska akcija Očistimo Slovenijo na pobudo Petre Matos in tovarišev. Je neodvisno solidarno dejanje visoko etične, življenjsko preizkušene posameznice, dejanje, ki izvira iz sočutja, iz občutja, da se vsakdo lahko znajde v položaju, ko bo potreboval pomoč. 

Počutim se kar nekoliko nelagodno, ko samo komentiram dejanje, pri katerem bi bil moral sodelovati. A kar še ni, še morda bo. Ob tem se zavedam, da je psihologiziranje o plemenitem prizadevanju samo po sebi lahko nespoštljivo. Napeljuje na misel, da kar je Ana Lukner storila, ni sijajno dejanje enkratne posameznice, osebnosti, osebe, ampak nekakšna neogibna posledica nekih predhodnih dogodkov in danosti njenega življenja. Zato nočem pojasnjevati, samo poudaril bi rad nekaj značilnosti dejanja, osebe in celotne akcije. Ne bi namreč želel, da bi vse to vzeli kot nekaj "normalnega" in čez nekaj dni vse skupaj pozabili. Je namreč izjemno in novo. To novost bi rad poudaril.

OSEBNA POBUDA POSAMEZNICE. Živel sem v časih, ko sta bili tako osebna kot skupinska pobuda, nastali zunaj formalnih okvirov, vnaprej sumljivi, da sta morda usmerjeni proti politiki oblasti. Vse pobude so morale biti v okvirih obstoječih institucij in organizacij in v njih odobrene in od njih spremljane. Časi so se vendarle spremenili. Človek lahko izpelje svoj socialni projekt od začetka do konca v korist ljudi in svojo izpolnitev.

OBČUTEK POKLICANOSTI. Ana pravi: "V meni so te reči tlele nekaj let. Da se bo nekaj velikega zgodilo, da bom nekaj premaknila v družbi. Bilo je samo vprašanje časa." Zadnjič sem nekje prebral pogovor z duhovnikom, zelo modrim, prizemljenim in realističnim možakom, ki je med drugim povedal, kako se je odločil, da bo duhovnik. Na nekem izletu v gore z veselo družbo fantov je začutil v sebi, da ni ves z njimi, oddaljil se je od njih, sedel na skalo in si rekel: "Bog, če tako hočeš, bom duhovnik." Da ljudje začutimo poklicanost, za duhovnika, za zdravnika, za filozofa, za politika, je dejstvo. Kako in zakaj se to dogaja, je skrivnost. Ne rečem, da jo moramo pustiti pri miru, hočem reči le, da o tem, kako in kdaj se človek približa svojemu najglobljemu nagnjenju in odkrije svoje življenjsko poslanstvo, zelo malo vemo. 

RANJENOST, ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠENOST. Študentom psihologije in socialnega dela pogosto očitajo, da so šli študirati te vede, ker so sami potrebni psihološke ali socialne pomoči. To v mnogih primerih drži. In to je prednost ne pomanjkljivost. Bolje kot tisti, ki nimajo takih težav, bodo razumeli druge v stiski in če so svoje težave uspešno obvladali in jih razumeli, bodo tudi bolje kot drugi znali pomagati. "V zadnjih desetih letih sem šla skozi veliko preizkušenj in to me je okrepilo. Zvezdica je tudi rezultat vseh mojih izkušenj,"pravi Ana. 

ISKREN, NEPOSREDEN, ČLOVEŠKI VZGIB. V začetku je čista misel in dejanje. Bila je bolna, "ležala sem v postelji in si rekla, zdaj je nastopil pravi čas. In sem napisala prijateljem vabilo, da ne bom praznovala rojstnega dne in sprejemala daril, da pa lahko od doma prinesejo hrano za lačne družine." Pravi čas, pravi trenutek ali "kairos" je zlata vreden trenutek odločitve, trenutek, ki ga je poslalo nebo in ki se ne vrne nikdar več. Če ga zamudimo, naše življenje ne bo steklo po novih tirnicah. Ana je začutila ta trenutek.

NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir. 

AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo. 

PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.


OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih  transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.

ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov. 


NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.

ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja. 

PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.

PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.

Konzervativna revolucija in konzervativna kontrarevolucija

"Slovenija je priča konservativni revoluciji, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov,« komentira po poročanju Dela (29. 12.12) zgodovinar Božo Repe, ki tako označi politiko vladne koalicije. To so težke in neprimerne besede, ki jih sam ne bi rad ponavljal. A mislim, da jih je tokrat treba zavrniti z isto mero. Če je Slovenija priča konzervativni revoluciji, je hkrati priča tudi konzervativni kontrarevoluciji. Če se prva izvaja pod krinko varčevalnih ukrepov, se druga izvaja pod krinko ljudskega upora proti varčevalnim ukrepom.

Najprej: kaj v Sloveniji ni ne revolucija ne kontrarevolucija ampak temelj mirnega postopnega razvoja? Ne eno ne drugo niso vsi tisti podjetniki in zaposleni, ki se s svojimi poštenimi prizadevanji in delom v teh časih držijo nad vodo in plačujejo davke; njihovi predstavniki v gospodarski zbornici, ki že leta opozarjajo, da smo zaradi velikih obremenitev plač nekonkurenčni in zaradi splošne birokratiziranosti in nefleksibilnosti trga delovne sile nezanimivi za investitorje; so vsi tisti, ki so solidarno priskočili na pomoč ljudem v stiski in se ne sprašujejo, ali dobrodelnost podpira, ali ruši kapitalizem; niso ne revolucija ne kontrarevolucija vsi tisti ljudje, kjer koli že so in karkoli počnejo, ki jim ni ne do vračanja v čase pred drugo vojno, še manj do tistih med njo, ne do podpiranja parazitov, ki so se zaredili v zadnjih desetletjih "na štirideset let podlage", ampak želijo v miru delati, se dostojno z delom in "pravimi idejami" preživljati in razvijati svoje potenciale; niso vsi tisti razmišljujoči, ki vidijo prihodnost družbe v postopnem, pragmatičnem združevanju prvin kapitalizma in socializma. 

Ne revolucija ne kontrarevolucija ni Tone Rop, ki je prinesel Sloveniji kot novoletno darilo pol milijarde ugodnega kredita in pri tem kot liberalec segel v roko desnemu ministru Šušteršiču. To je zgodovinska gesta ne pa nastop premiera ob razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, nastop, ki je bil povsem sorazmeren dejanski premierovi operativni ne le simbolni odgovornosti v primerjavi s predsednikovo.

Strinjam se lahko z zgodovinarjem in novinarko, da nekatera ravnanja vlade ne prispevajo k spodbudnejšemu vzdušju na tej strani Alp in da bi morda lahko "počakala na 'mirnejše' čase." A ne spreglejmo, da je minilo dvajset let "novega režima", pa ljudje še vedno kričijo gesla, ki izražajo nostalgijo za socializmom, najvidnejši teoretiki pa vlečejo na dan komunistične ideje 19. stoletja in snujejo kardeljanske utopije, kot da so pozabili, kakšna je bila cena socialistične revolucije. Kdaj bo torej primeren čas za profiliranje desne politične opcije? 

"Čas je za novo ljudskofrontno povezovanje", je geslo konzervativne kontrarevolucije. Konzervativne, ker hoče ohraniti ne samo vsebino ampak tudi formo socialistične preteklosti z mučnim spominom na komunistično podreditev ljudske fronte vred. Vsebina so privilegiji nekdanje nomenklature, ki se je sicer razpršila na vse konce in kraje, ki pa jo združujeta materialni interes, ohranjanje ugodnih družbenih položajev in socialistična ideologija. Forma so ljudskofrontno povezovanje, so ulični protesti in mitingi; so gesla "legalno ni legitimno", "za neposredno demokracijo", "za ekonomsko demokracijo", "denar ljudem ne bankam" in druga podobna. Referendum je nenadoma postal nadvse zaželeno sredstvo demokratičnega odločanja, demokratično izvoljeni parlament predstavljajo kot leglo poniglavih spletkarjev in goljufov.

Vse to se dogaja v času gospodarske krize. Vladi se očita lakajstvo, ker skuša izvajati program varčevanja, ki ga ni zapovedala neka nemška nacistka Angela, ampak evropska komisija, ne ZDA, ne Musomelli. Povsod po Evropi (jugozahodni, če smo natančni) se ljudje upirajo varčevanju, a povsod ga izvajajo. Nekdanje socialistične države, ki so se odprle tujemu kapitalu (Poljska), imajo pozitivno gospodarsko rast. Socialist Hollande, "hipo-predsednik", požira obljubo za obljubo, ker drugače ne more. Kot je mogoče vladajoči koaliciji očitati, da izkorišča krizo za uveljavljanje svojih desničarskih konceptov, je mogoče njenim nasprotnikom očitati, da izkoriščajo krizo za levičarsko kontrarevolucijo. Občutek imam, da bi nekateri radi priklicali trojko, samo da bi povozili Janšo. 

Sam ne pripadam desnici in obsojam nekatera njena ravnanja, predvsem izbris dela populacije, kar je mirnodobna različica povojnega poboja potencialne pete kolone. Mislim tudi, da zagrenjen in zamerljiv politik ne more biti dober usklajevalec interesov in da generalski slog vodenja ni skladen z demokracijo. Tudi zame je rdeča zvezda bolj simbol narodnoosvobodilnega boja kot komunizma. A v kateri državi Evropske zveze, katere članica smo, je ob državnih proslavah rdeča zvezda izpostavljen in slavljen simbol? Tudi sam sem ob državni proslavi ob Dnevu samostojnosti, sicer simpatično skromni, pomislil, da jo je mogoče zasnoval Novi kolektivizem, ki je znan po izzivalnih retrogradnih konceptih. A kdo pravi, da desnica ne bi smela nastopiti s svojimi koncepti? Mislim, da se Slovenci še nismo sprijaznili z demokracijo. Demokracija pomeni, da so danes gori desni, jutri levi in da vsak vlada po svoje, ljudstvo pa na naslednjih volitvah presodi, ali zaslužijo še en mandat; vmes pa je tudi precej možnosti, da se komu s parlamentarno proceduro spodmakne stolček, če ga preveč lomi.