Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.