Moj improvizirani razmislek je obrodil naslednji sad.
Bistveni lastnosti, po katerih se učitelji razlikujejo med seboj sta (1) ZNANJE ali STROKOVNOST in (2) ODNOS DO ŠTUDENTOV. Dobra strokovna podkovanost, razgledanost v stroki, skratka, obvladanje strokovnega področja, bi moralo biti osnovni pogoj, da je nekdo sploh lahko učitelj. Vendar vemo, da temu ni tako, in da se med učitelji najdejo taki, ki jim ne bi škodilo še nekaj šole prav na tistem področju, ki bi ga morali obvladati. Druga pomembna značilnost je odnos do študentov ali učencev. Učitelj bi se moral odlikovati tudi po primernem odnosu do študentov: po svoji človeškosti, empatiji, razumevanju študentov.
Če kombiniramo samo ti dve lastnosti, dobimo naslednje štiri tipe učiteljev:
ODNOS
|
STROKOVNOST
|
|
DA
|
NE
|
|
DOBER
|
1
|
2
|
SLAB
|
3
|
4
|
V grobem lahko torej razlikujemo 4 tipe učiteljev:
1 - Učitelja, ki je strokoven, obvlada svoj predmet in ima dober odnos s študenti. To je zaželen in, upam, tudi najpogostejši tip učitelja.
2 - Učitelja, ki strokovno šepa, ima pa dober odnos s študenti. To je učitelj, ki z dobrim odnosom "podkupuje" študente, da mu spregledajo strokovno nedoraslost.
3 - Učitelja, ki je strokovnjak, nima pa dobrega odnosa s študenti. Pogosto srečamo dobrega strokovnjaka, ki so mu študentje breme, se z njimi ne ukvarja, ali pa jih celo ponižuje.
4 - Učitelja, ki ne obvlada svojega predmeta in nima dobrega odnosa s študenti. Tak ne bi smel biti učitelj, se pa tu in tam vseeno pojavi.
Če malo podrobneje pogledamo obe sestavini, strokovnost in odnos do študentov, opazimo, da nista enoviti ampak sestavljeni.
Strokovnost ima dve sestavini: (1) strokovno znanje v ožjem pomenu, (2) sposobnost to znanje podajati na razumljiv in študentu dostopen način (didaktična veščina). Vsakdo je imel kakega profesorja, ki mu ni bilo mogoče očitati, da ni dober strokovnjak ali znanstvenik, a svojega bogatega znanja ni znal posredovati na primeren način.
Tudi odnos ima dve sestavini: (1) učiteljevo zahtevnost in (2) njegovo empatijo. Dober učitelj je zahteven, hkrati pa se zna vživeti v študentov položaj in upoštevati njegove osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine ter jim prilagajati tako način poučevanja kot tudi zahtevnost ali, bolje, način izpolnjevanja zahtev.
Oglejmo si najprej tiste učitelje, ki jim ne moremo očitati pomanjkljivega obvladanja njihovega strokovnega področja, dovolj dobre poznavalce stroke torej. Pri tem so zahteve do njihovega znanja opredeljena z učnim načrtom za predmet, ki ga poučujejo in stopnjo, na kateri poučujejo. To pomeni, da ni treba, da bi bili geniji in vseznalci. Obvladati morajo to, kar učijo. Če pri vsaki njihovih nadaljnjih lastnostih predpostavimo samo dve možni stanji, da učitelj to lastnost ima, ali da je nima (v resnici so tudi vmesna stanja), dobimo toliko kombinacij, kolikor je 2 na 3. potenco, tj. 2x2x2 = 8. To so
naslednje kombinacije (tabela; + pomeni, da ima določeno lastnost):
A
|
B
|
C
|
D
|
E
|
F
|
G
|
H
|
|
DIDAKTIKA
|
+
|
+
|
+-
|
-
|
-
|
-
|
+
|
-
|
ZAHTEVNOST
|
+
|
+
|
-
|
+
|
-
|
+
|
-
|
-
|
EMPATIJA
|
+
|
-
|
-
|
+
|
+
|
-
|
+
|
-
|
Oglejmo si te primere kot nasprotja, to je skrajna dva (vse + ali vse -) in tiste, ki imajo poudarjeno samo eno pozitivno ali negativno lastnost.
A - ZGLEDEN UČITELJ. - To je zgleden učitelj, ki ima strokovno znanje, ga zna na primeren način posredovati študentom; je primerno zahteven in zna prisluhniti študentu in se vživeti v njegovo doživljanje in okoliščine. To so učitelji, kot se šika.
H - DISTANCIRAN, ČUSTVENO ODSOTEN UČITELJ. - Njegovo nasprotje je učitelj, ki mimo tega, da obvlada svoj predmet, nima nobene druge pozitivne karakteristike. Ne zna razlagati, ni zahteven in nima nobene empatije do študentov. Spominjam se nekega profesorja, ki je samo bral iz svojih zapiskov (to je bilo gotovo strokovno neoporečno, saj je bil znan znanstvenik); tega, kar je bral, ni pojasnjeval; nas študentov sploh ni pogledal, kot da nas ni. Zdi se mi, da ga tudi ni dosti zanimalo, ali kaj znamo ali ne; dajal je pač neke ocene.
B - HLADEN IN VZVIŠEN UČITELJ. - To je učitelj, ki zna svoj predmet; ga zna primerno posredovati in je primerno zahteven, nima pa posluha za študente, njihovo doživljanje, potrebe in življenjske okoliščine. Je pogosto SARKASTIČEN in ZAFRKLJIV. Kdor je v mojem času študiral psihologijo, bo vedel, koga bi lahko uvrstil v to kategorijo. Vendar ta tip VZVIŠENE KORIFEJE ni redek in se pojavlja povsod v vseh časih.
E - (SAMO) EMPATIČEN UČITELJ. - Nasprotje hladnega učitelja je učitelj, ki daje DOBRIM ODNOSOM s študenti prednost pred vsem drugim. Sicer obvlada svoj predmet, a ne zna poučevati. Ker pa ni zahteven, je priljubljen. On pa to vrača tako, da je do študentov prijazen, se zanima za njihove težave, in jim tudi pomaga. Se zavzame zanje. Imajo ga za DOBRO DUŠICO, malodane za zaupnika in terapevta. Očitali bi mu lahko, da s svojo prijaznostjo in nezahtevnostjo podkupuje študente. Učne ure pri njem so bolj podobne žurom kot šoli.
C - DIDAKTIK. - Ta učitelj daje prednost didaktiki, načinu poučevanja. Pri njem so vaje pomembnejše od predavanj. Trudi se vse do kraja natanko razložiti, uporablja različne didaktične metode in učne pripomočke. Je mojster učne tehnologije. Učna ura pri njem je, kot bi prišli V VRTEC. Takemu učitelju ni mogoče očitati, da sam ne zna dobro tistega, kar uči; in tudi ne, da svojega znanja ne zna primerno podajati. Ni zahteven in je tako osredotočen na svojo učno tehnologijo, modele in IGRICE, da se premalo posveča odzivu in težavam študentov. Pri kakem predmetu, KJER DA UČITELJ VELIKO NA NAZORNOST IN NEPOSREDNO IZKUŠNJO, je tako več ogledov, obiskov in izletov po raznih ustanovah kot pravih učnih ur. Priljubljen način, da se učitelju ni treba preveč pripravljati.
D - SLAB DIDAKTIK. - Nasprotje didaktiku je učitelj, ki ne zna poučevati. Ta sicer obvlada svoj predmet, ni pa dober didaktik. Ne zna razlagati. Ne navaja praktičnih zgledov, ne ponazarja svojih misli. Njegova predavanja niso dobro razumljiva, so dolgočasna. Ima sicer primeren odnos do študentov, je primerno zahteven in tudi človeški, s posluhom za študente. - NI DIDAKTIK, DOLGOČASNEŽ.
F - ZAHTEVNEŽ. - Pri tem učitelju se vse suče okrog izpolnjevanja zahtev in kriterijev znanja. Obseden je z ugotavljanjem znanja, merjenjem znanja, testiranjem znanja, izpitovanjem. Pretirano poudarja uspešnost. Od študentov zahteva znanje, ne glede na to, da jim snovi ni dobro razložil in da se ne ujame dobro z njimi. S to svojo usmerjetostjo ne omogoča dovolj svobode za sproščeno ukvarjanje s predmetom in ustvarjalnost.
G - Njegovo nasprotje je NEZAHTEVEN profesor. Je strokovnjak, ki obvlada svoj predmet, dobro razlaga in ima s študenti dober odnos. Ker pa od njih premalo zahteva, so vse te njegove pozitivne značilnosti in ves trud in prizadevanje v prazno. S svojo nezahtevnostjo omalovažuje sam sebe in šolo.
V drugo skupino sodijo učitelji, ki predmeta, ki ga poučujejo, ne obvladajo dovolj dobro.
Njihovo strokovno znanje je luknjičavo in nezanesljivo, pod kriteriji dovolj dobrega obvladovanja predmeta. Tudi taki obstajajo in poučujejo. Tudi ti se glede na ostale zahtevane lastnosti porazdelijo tako kot zgoraj v osem kategorij, tako da imamo skupaj 16 kategorij učiteljev. Toda teh ne bomo podrobneje obravnavali, saj bi strokovnost, obvladanje predmeta, ki ga poučuješ, moral biti in ostati nujen pogoj, conditio sine qua non, dobrega poučevanja.
Sicer pa je - tako kot pri vseh poklicih - tudi pri tem vedno določena mera blefiranja (gl. Bluff your way thru teaching). Zase lahko rečem, da se mi je uspelo preblefirati skozi 35 let poučevanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar