H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel?
Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.
To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "zunaj sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = iz-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo posrečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.
Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja eudaimonio s srečnost. S tem terminološkim premikom od sreče k srečnosti nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje.
Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo.
K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?
Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar