Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora.
V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.
Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?
Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.
H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.
- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.
- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU. Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe. Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija.
- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.
- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase".
Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:
1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim?
2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti?
3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?
4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?
5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa?
Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.
___________
* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar