Časopisna drama

Tole bo morda zanimivo za tiste, ki še berete časopise tudi med počitnicami, drugi pa preskočite in se pojdite kopat.
Že vrsto let letujemo v istem kampu v bližini Poreča in vsakokrat prenaročim Delo na ta počitniški naslov. In vedno so bile težave: neredna dostava, majkajoče številke ipd. Kljub temu sem tudi letos ponovil prenaročilo.v upanju, da bo bolje.
In res. Prišli smo v nedeljo. V ponedeljek me je na recepciji že čakalo Delo. A že v torek ga ni bilo. Tudi v sredo ne in ne v četrtek in petek. V soboto napišem ogorčeno pismo Hrvatski pošti Poreč. V ponedeljek me pokliče gospa s pošte, z glasom na robu izgorelosti, se mi opravilči in vpraša, "da li stvarno ne znate, gde bi mogle biti te novine". Oj, bogpomagaj! Čez eno uro me spet pokliče: "Pronašli smo novine!" Bile so v predalu uprave kampov Valamar. "Niko ih nije digao." V torek dobim vse zaostale časopise, razen enega. Ne bom malenkosten. Samo, da se je uredilo!  Jok! Nisem siten, zato grem ponovno po časopis v četrtek. Morala bi biti dva časopisa, od torka in srede. Ni nobenega. Na recepciji je znanka, ki sprašuje receptorko, kje so časopisi. Tudi ona ga ima naročenega. Nihče ničesar ne ve. Drugi dan pride znanka, ki je bolj vztrajna in pronicljiva od mene, zadevi do dna.
Časopisno podjetje Delo je s Hrvatsko pošto sklenilo pogodbo, po kateri je pristalo na to, da ta pošta dostavlja časopis Delo ne vsak dan ampak vsak teden!! V Delovem oddelku naročnin svetujejo: "Pa odjavite časopis za čas dopusta!" Lepo pridobivanje naročnikov!
Hrvatska pošta je izsilila svoje. Kaže, da Hrvati dobro vedo, kako delujejo podalpski možgani.
Skratka, bratje in sestre v fejsbuku, tudi vi, ki še berete cajtenge, se pojdite raje kopat!

"Meni pa nihče ne pomaga"

Kaže, da svojega potopisa po Bavarski ne bom nikoli dokončal, saj me je prejšnje dni posrkalo prerekanje o beguncih. Obe ti temi nista nepovezani, saj tudi begunci hočejo v "Džermani", zato je dobro vsaj malo poznati to obljubljeno deželo. Takole "od oka" bi rekel, da je v njej še dosti prostora, ni ga pa neskončno veliko.

Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.

Shematično je ta veriga takale:

EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA

Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.

Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.

1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu.  V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.

2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".

3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".

4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."

Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.

Sočutje je temelj

Pod sliko trupelca sirskega begunskega dečka na turški plaži je nekdo na Facebooku zapisal: Če bi ostal doma, ne bi utonil. Mislil sem mu odgovoriti preprosto: Sram te bodi. Potem nisem pripisal ničesar: model si ne zasluži odgovora. Tudi v moji zavesti, kot najbrž zavesti mnogih med nami, vztrajajo poleg te slike tudi prizori policijskega nasilja nad begunci v Makedoniji, madžarskega žičnega "zidu" in nastopa madžarskega premiera Orbana, ki je Merklovi očital, da je za begunsko krizo kriva ona, ker je begunce vabila v Nemčijo. Imam se za kolikor toliko sočutnega človeka, nasilja ne maram, ljubim svobodo in - čeprav se sam ne gibljem prav rad - imam prosto gibanje za pomembno človekovo pravico. Neka moja facebook-prijateljica je zapisala: "Ponudili smo jim pest pa so zagrabili za roko". To, da se ji je zatipkalo in je namesto "prst" napisala "pest", sem izkoristil in jo zafrknil: "Res, ponudili smo jim pest v obraz, ko so prosili za roko pomoči."

Tako humanistično našpičen sem se oni dan lotil branja članka filozofa, profesorja dr. Roka Svetliča, čigar razmišljanja sicer cenim, o "begunskem holokavstu" (Delo, Mnenja, 7.9.15) s podnaslovom: Begunska kriza - Dobrota, ki uničuje življenja; sočutje, ki je brezčutno; odprtost, ki priseljence zapira v gete. Že na prvi pogled kritika odziva na begunsko krizo, odziva, ki se sklicuje na sočutje, človekove pravice in dobrodelnost, v imenu katerih sem sam pri sebi obsojal ravnanje makedonske policije, ravnanje madžarske vlade in policije in Orbanov nastop. Ker ne pustim nič reči čez te tri kategorije, sem se pripravil na polemiko.  Ne bi bil moj prvi polemični odziv. Pred časom sem se odzval na pisanje Slavoja Žižka, ki je v razpravi o revščini zavrnil dobrodelnost, češ da samo podaljšuje agonijo revnih in s tem agonijo kapitalističnega sistema, ko bi samo z radikalno akcijo, ponovnim (boljšim) poskusom uvedbe socializma, enkrat za vselej odpravili revščino. Zame sta sočutje in iz njega izvirajoča dobrodelnost temeljni eksistencialni kategoriji.

Ko pa sem članek ponovno prebral in si v mislih obnovil dogajanje, ki sem ga spremljal v medijih, sem nerad priznal, da ima mož - do tistega trenutka na osnovi svoje predpostavke - prav. Njegova predpostavka je spoštovanje veljavnega prava. V osnovi evropske zakonodaje, ki ureja migracije, je razlikovanje med beguncem in (ekonomskim) migrantom; med tistim, ki beži pred nasiljem, da bi preživel, in tistim, ki gre drugam za boljšim življenjem. Prvemu mora država, v katero se je zatekel, omogočiti varno zatočišče, preživetje in končno azil, drugega pa lahko zavrne in pošlje nazaj v izhodiščno državo.

Begunci iz Sirije, naj se omejim na te, so se pred vojno, nasiljem in življensko ogroženostjo zatekli najprej v Turčijo. Tam bi morali ostati do razrešitve njihovega statusa. Vendar so začeli množično bežati v Grčijo, in iz Grčije v Makedonijo, na Madžarsko in naprej proti Nemčiji. Namesto, da bi se zadovoljili s tem, da so na varnem, hočejo v obljubljeno deželo, za boljšim življenjem. (Moja fb-prijateljica ima prav.) Naravna težnja, toda v nasprotju z evropsko zakonodajo. To pomeni, da so, takoj ko so zapustili Turčijo, s pravnega vidika doživeli transformacijo iz begunca v ekonomskega migranta. Družina dečka Aylana je zapustila mirno zatočišče v Turčiji, kamor so se umaknili pred vojno in nasiljem iz Sirije, in hotela za boljšim življenjem v zahodno Evropo. Hoteli so preveč in so kršili veljavno zakonodajo. K Aylanovi smrti je prispevala njegova teta v Kanadi, ki je družini poslala denar za pot in s tem omogočila, ne beg pred nasiljem, ampak sledenje želji po življenju v idealni državi.

Če zaradi sočutja popustimo težnji ljudi, ki vodi v kršenje zakonov in kaos, povzročimo njihovo še hujšo nesrečo. Sočutje in iz njega izvirajoča skrb za drugega se sprevržeta v svoje nasprotje, neskrb, ogrožanje. To je misel R. Svetliča. A kaj predlaga? "Če želimo spoštovati človekove pravice, je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva..." In nadaljuje: "Ta trenutek si urejanja razmer pri kolonah beguncev ni mogoče niti zamisliti. Urejanje prinaša omejitve, ki so obvezne, to je prisilne." Tu pa Svetličeva misel preskoči na obsojanje "dobrotniško fundamentalistične" ideologije, ki tako urejanje preprečuje. Ne! Ne gre za ideologijo! "Urejanje" danes konkretno pomeni: zid iz bodeče žice, ljudi, ki se opraskani plazijo podnjo in čeznjo; pretepanje moških, žensk in otrok, Ilonkino patriotično spotikanje očeta z otrokom v naročju. Neuspešno "urejanje" in "zaustavljanje" pomeni trupelce dečka na plaži. Ne gre za ideologijo, gre za osnovni človeški vzgib: tega ne morem gledati, to ni prav, to je treba preprećiti - urediti a ne z nasiljem. In tega vzgiba si ne pustim otopiti s sklicevanjem na veljavno pravo. Ne me siliti v razlikovanje med "dobrim" in "slabim" nasiljem. Nasilje sirske vojske je slabo, nasilje makedonske in madžarske policije pa dobro?

Danes sem na isti strani Dela (O azilnem pravu - da o morali ne izgubljamo besed, Delo, Menja, 11.9.) prebral mnenje spoštovanega mag. Matevža Krivica, ki odločno - in po mojem vendarle preveč podcenjujoče - nasprotuje Svetliču prav v imenu sočutja oziroma "morale". Njegov odziv bi lahko povzel v enem stavku: veljavna azilna zakonodaja je glede na nov pojav množične migracije neustrezna in jo je treba takoj spremeniti sklicujoč se na "višje pravne norme in načela, zajeta v ustanovitvenih aktih EU in v listini o človekovih pravicah". Krivic pravi, da je že v primeru Grčije evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da "so bile razmere tamkaj čakajočih beguncev tako nehumane in nečloveške, da v take razmere beguncev ni dovoljeno vračati, čeprav je to predpisano oziroma dovoljeno z dublinsko uredbo". Azilno pravo EU je "neizvršljivo" spričo novih pogojev, novih dejstev. Vztrajanje pri spoštovanju zakonov, kakršni so, neustrezni za današnje razmere, bi pomenilo uveljavljati načelo "fiat iustitia, pereat mundus". Spoštuj zakon, pa čeprav ljudje poginejo. V nasprotju s tem pravi Krivic: ex factis ius oritur, iz dejstev nastaja pravo. Naj nastane čim prej.

Staro nasprotje med legalnim in legitimnim, ki mu legalno le obotavljivo sledi. Slovenci smo se v dveh odločilnih trenutkih odločili za legitimnost: ob partizanskem uporu in ob osamosvojitvi. Naj bi se zdaj, ko gre spet za prelomne dogodke, ki utegnejo spremeniti podobo Evrope in nas, oklepali preozkih okvirov legalnosti?