Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.
Shematično je ta veriga takale:
EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA
Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.
Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.
1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu. V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.
2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".
3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".
4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."
Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar