"Pusti ga pri miru"

Nerad bi samo prepisoval tuje misli, a tokrat se misel nekoga drugega tako dobesedno ujema z mojo, da jo moram posredovati. Zasledil sem jo pri svoji fb-prijateljici Urši Landis, ki dela z otroki v Družinskem centru v Mali ulici. Ona pa jo je našla na spletni strani Za starše. Tu pa so jo prepisali iz časopisa The Telegraph, kjer so tako povzeli osnovno misel knjige Toma Hodgkinsona, The Idle Parent. Tako gre sodobna veriga "ustvarjalnosti" in "originalnosti". A tokrat z najboljšim namenom in povsem upravičeno. Hodgkinson je izrekel priporočilo, ki ga že dolgo ponavljam v družinskem krogu, a ni slišano in ne razumljeno:

Prvo pravilo vzgoje je: pusti ga pri miru. Drugo pravilo: pusti ga pri miru. Tretje pravilo: pusti ga pri miru. 

Zakaj to pravilo ni slišano in upoštevano? Ker je tako močno v nasprotju z našimi težnjami. Otroka zasipamo z vsem, kar mislimo, da bi lahko delovalo vzgojno in ga razvijalo in ga neprestano prekinjamo in se vmešavamo v njegovo dejavnost. Z najboljšimi nameni in požrtvovalno.

Ko je še čisto majhen, kopičimo okrog njega igrače vseh vrst. Vsak sorodnik mu ob vsaki priložnosti prinese kaj novega. Ne bom našteval, vsi vemo, kaj. Pogosto mi je bilo neprijetno, ko sem videl otroka zasutega z igračami, umaknil sem se, ker nisem hotel "zatežiti" in pokvariti slovesnega praznovanja česar koli že. Plaho sem včasih pripomnil: Saj je vsega preveč. In kazalo je, da se vsi strinjajo z mano, a je naslednjič spet vsak kaj prinesel. Otroku je igrača za trenutek vzbudila zanimanje, potem je obležala v kotu za vse večne čase. Ali pa se je kdo potrudil in ga skušal vpeljati v igro z njo - s prav tako kratkotrajnim uspehom.
Nosili smo mu knjigice. Še čisto majhnemu, take kosmate s slikami zajčkov in ovčk, da bi razvijal taktilno občutljivost; take pojoče, da bi razvijal glasbeni dar; take izrezanke in sestavljanke, da bi lahko sam oblikoval in razvijal ustvarjalnost...
Veliko smo se ukvarjali z njim: mu pripovedovali pravljice, brali iz knjigic, ga poučevali, mu pojasnjevali, mu na dolgo in na široko razlagali, zakaj se kaj ne sme in zakaj mora kaj storiti.
A kadar se je zaigral, je moral igro prekiniti in kam iti, ali narediti kaj drugega, nujnega: se umiti, jesti, iti domov itd.
Potem smo ga vodili na prireditve, predstave, igrišča, igralnice, razstave, pohode, tekmovanja, praznovanja, obiske...
In potem smo ga - v vrtcu -  vpisali k angleščini, v likovni krožek, k plavanju, h tabornikom.
Opazili smo, da se ne zna igrati sam. Vedno je hotel, da se kdo igra z njim. Vedno je visel na kom. To je postalo že prav obremenjujoče. Bili smo neverjetno pedagoško požrtvovalni. Oddahnili smo se edinole, ko je izrazil željo, da bi gledal lisanke. Takrat smo mu prižgali računalnik in imeli nekaj časa mir.

Še preden je šel v šolo.

Zdaj razmišljamo, da bi ga vpisali k judu, v šahovski krožek, h košarki.

Če ne bo treba h terapevtu zaradi hiperaktivnosti.

Zakaj to počnemo? Bo kar držalo, kar pravi Hodgkinson, da delamo to v želji, "da bi otrokom omogočili čim več in v strahu, da ne storimo dovolj, da bi svojim potomcem zagotovili zlato bodočnost." Zato se zavzema za "brezdelno starševstvo".

Vedno bolj sem hvaležen svojim staršem, ki niso imeli nič in ki me niso, predšolskega, nikamor peljali razen na obisk k sorodnikom. Sredi vojne sem imel blažen mir. Potem sem bil sicer videti malo zaostal, a se je v življenju vse kar nekako dobro izteklo.

Preberite:
http://zastarse.si/2015/09/zakaj-imajo-leni-starsi-srecne-druzine/