Po Bavarski (3): Bamberg - Bayreuth

Zjutraj tretjega dne smo krenili proti severu do tisočletnega mesta Bamberg ob reki Regnitz. Vzporedno z reko poteka tudi kanal Donava-Maina. Staro mesto je - kljub dvema svetovnim vojnama v tem stoletju in več vojnam, tudi 30-letni, v prejšnjih - največje nepoškodovano ohranjeno mestno jedro v Nemčiji in je vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Bamberg slovi tudi kot mesto pivovarstva. Najbrž je tako, da se v Bambergu več piva naredi, v Muenchnu pa več popije. Nad reko je grič in na njem mogočna katedrala sv. Petra in sv. Jurija (<), v njeni bližini nadškofija in različne upravne stavbe. Na otočku sredi reke je mestna hiša (>).

 

Stolnica s štirimi zvoniki (<) je spomenik na meji med romaniko in gotiko. V njej so številna likovna dela, ki sodijo v to obdobje, med njimi najznamenitejši "bamberški konjenik", ki je nekakšnen simbol mesta (>). 

 

Z mostu, ki povezuje mestno hišo z mestom, se na desnem bregu vidi predel, ki se imenuje "Male Benetke", poln prijetnih malih gostilnic ob rečnem pristanu.

Današnja idlična podoba mesta skriva nemirne čase in nič kaj pozitivno vlogo mesta v zgodovini. V letih 1623-1633 je nad mestom gospodoval knezoškof Johan Georg Fuchs von Dornheim, znan kot sežigalec čarovnic, Hexenbrenner. Na osnovi nekega zakona iz leta 1507 (Constitutio Criminalis Bambergensis), v katerem je za čarovništvo predvidena smrtna kazen z ognjem, in ob sodelovanju še bolj zagrizenega škofa Friedricha Foernerja, je samo v svojem mandatu sežgal kakih 300 ljudi, obsojenih čarovništva, med njimi tudi mestnega župana Johannesa Juniusa. Skupaj je bilo sežganih okoli 1000 ljudi. To blazno početje se je končalo šele, ko so Švedi zavzeli mesto, von Dornheim je pa pobegnil na Koroško. Bamberg tudi ni zaostajal za bližnjimi mesti pri "čiščenju" Judov za časa nacističnega režima. Iz mesta je izginilo 630 Judov, vojno jih je preživelo 15, ki so bili poročeni z "arijci/arijkami"). Nemci se svoje zgodovine zavedajo in svoja dejanja obžalujejo. Na prehodu k mestni hiši je na eni strani vzidana plošča v spomin na preganjane in preminule "judovske državljane" (<), na drugi pa v spomin na padle vojake in "pogrešane" civile (žrtve nacistov) v 2. svet. vojni (>). Kot rečeno, staro mestno jedro ni bilo poškodovano v zavezniških bombardiranjih. Ko pa so Američani zavzemali mesto, so se ostanki vojske upirali: padlo je 23 vojakov in 4 civilisti.

 

Pozornost pa mi je vzbudila tudi spominska plošča polkovniku, grofu Clausu von Stauffenbergu, ki je kot član odporniškega gibanja izvedel atentat na Hitlerja, žal neuspešno, in bil nato ustreljen.

Še skok do Wagnerjevega mesta Bayreuth, prizorišča Wagnerjevih slavnostnih iger. Samo mesto ni name, utrujenega od znamenitosti, naredilo posebnega vtisa, smo pa videli Wagnerjevo hišo (>) in grob, in Lizstovo hišo (<).

 

Grob Richarda Wagnerja:

Stari grad (Altes Schloss) s stolpom:

Mestne vedute:

 

Prizorišče Wagnerjevega festivala: