Po Bavarski (1): Augsburg - Ulm

Malo prehitevam, malo zaostajam, ampak svoj dolg moram povrniti. Še v maju, od 13. do 16., smo se pridružili skupini za umetnostno zgodovino Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani na izletu po Bavarski v režiji agencije Ars Longa. Spomin je že malo zbledel, fotografije so pa ostale, zato bo tole bolj podobno fotoreportaži kot potopisu. Bavarska z mojimi očmi skozi objektiv.
V sredo zjutraj je avtobus krenil naravnost proti severu. Čeprav 600 km ni malo, je bila vožnja kar prijetna; monotonost avtoceste razbijejo zanimiva pokrajina in lepo urejena počivališča. Okrog poldne smo mimo Muenchna prispeli v Augsburg - slovito zgodovinsko mesto (Augusta Vindelicorum). Tu je bil po krvavih obračunih med katoličani in evangeličani (protestanti) leta 1555 sklenjen "augsburški mir", ki je proglasil načelo, da posvetna oblast določa, katera vera velja na njenem področju ("cuius regio eius religio"). Tu si je svoje "kraljestvo" ustvarila bankirska družina Fugger, ki je financirala posvetne in cerkvene mogočnike tedanje Evrope. (Na levi evangeličanska cerkev sv. Ulricha in bazilika sv. Ulricha, na desni hiša Fuggerjev, spodaj evangeličanska cerkev sv. Ulricha).

 

Za naše današnje razprave o revščini in bogastvu je dobro vedeti, da je mogočni bankir Jacob Fugger, veliko pred kakršno koli socialno zakonodajo, osnoval prvo naselje socialnih stanovanj, namenjenih ljudem, ki si niso mogli privoščiti stanovanja po sicer veljavnih najemninah. "Fuggerei", ustanovljen 1516. leta, deluje še danes. V naselju, ki obsega več ulic, je 147 stanovanj po okoli 60 kvadr. metrov. Letna najemnina stanovanja znaša toliko kot v času ustanovitve, to je 1 renski gulden ali 0,88 evra. Do stanovanja so upravičene osebe, ki prebivajo v Augsburgu najmanj 2 leti, so rimskokatoliške vere in brez sredstev za običajno najemnino.

Da ne bi mislili, da so to kakšne barake:

Naša naslednja postaja prvega dne je bil Ulm. Ulm sicer ne spada k Bavarski ampak k sosednji deželi Baden-Wuertenberg, a smo ga obiskali, ker smo tam v bližini nameravali prespati, poleg tega pa je bilo treba videti najvišji cerkveni stolp na svetu, stolp ulmske katedrale:

Naj omenim še, da je bil v Ulmu rojen Albert Einstein. V bližini Ulma je bila doma moja mladostna dopisovalka Renate, zato me je še posebej zanimalo, kako so videti ti kraji. Žal ni bilo časa, da bi svojo staro (zdaj res staro) prijateljico poiskal, a sam pri sebi sem sklenil, da bi se tu nad okljukom Donave dalo živeti. V podkrepitev še dve ulmski veduti: