Po Bavarski (2): Nuernberg

Prespali smo v spodobnem hotelu v bližini Ulma in se zjutraj zapeljali proti Nuernbergu, drugem največjem mestu Bavarske,  zgodovinskem središču Frankovske dežele. Na gradu, ki ga je na skali iz peščenca dal zgraditi Friedrich Barbarossa v 12. stol., so vladarske posle opravljali različni nemški cesarji. "Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti" ni imelo prestolnice. Cesarji so se selili z gradu na grad in tam opravljali svoje posle. Pogosto so se mudili prav v nuernberškem gradu. V "zlati buli" iz leta 1356 je bilo določeno, naj vsak novoizvoljeni nemški kralj priredi svoj prvi državni zbor (Reichstag) v Nuernbergu. V tem mestu je ustvarjal Duerer, romantiki so ga imeli za idealno nemško mesto, Hitler ga je izbral za mesto svojih množičnih zborovanj, gotovo ob upoštevanju neslavne tradicije. Že leta 1349 je dal cesar Karl IV z zemljo zravnati judovsko četrt in pomoriti 1500 Judov, ker so se udeležili rokodelske vstaje proti plemstvu. To je bila srednjeveška predhodnica nacističnih "nuernberških zakonov" (1935), ki so bili podlaga "dokončne rešitve judovskega vprašanja" v uničevalnih koncentracijskih taboriščih med 2. svet. vojno. Anglo-Američani so zaradi teh in podobnih "zaslug" nacističnega režima skoraj v celoti zbombardirali staro mestno jedro z gradom vred in po končani vojni v tem mestu priredili sojenje nacističnim vojnim zločincem. Nemci so obnovili grad in mestno jedro. Danes je Nuernberg mesto s cvetočim gospodarskim in kulturnim življenjem.

 

Ob vstopu v mesto se vozimo ob srednjeveškem obzidju s stražnimi stolpi, obzidju, ki hkrati z globokim obrambnim jarkom obdaja staro mestno jedro in je bilo dokončano nekako sto let pred Trubarjevim Katekizmom. Danes so ob obzidju prijetni prostori za druženje in kulturne dejavnosti.

Skozi mesto teče reka Pegnitz, ki se zunaj mesta združi z reko Rednitz, ki se izliva v Maino kot Regnitz. No, čez Pegnitz vodi med drugimi mostovi tale brv, ki se imenuje Rabljeva brv. Rabelj, etimološko najbrž "tisti, ki obeša" (Henker, haengen=obesiti), stanuje namreč na začetku brvi. Ne vem, kaj počne zdaj. Je zanimivo, da Slovenci nimamo izraza za tistega, ki obeša, samo za obešenca ("obešavec" bi šlo, a ga ni v SSKJ poleg "obešalnik", "obešanka" "obešenjak"). Samo v tej vlogi smo bili v zgodovini. To je bila bolj formalistična šala. Žal smo premogli preveč domačih rabljev.

Ponos in razpoznavno znamenje mesta, grad, je bil, kot rečeno, skoraj v celoti porušen in to, kar vidimo danes, je verna rekonstrukcija. Združuje poslopja in  stolpe dveh med seboj ločenih kompleksov. Eno je cesarski grad, ki si ga je lastilo cesarsko mesto, drugo pa je grad grajskega grofa, ki je pretendiral na oblast nad Frankovsko deželo. Ko so cesarski grofu pred nosom v 40 dneh postavili nov stolp, se je ta ujezil in je prišlo do vojne med cesarskimi in grofovimi (1389). Zmagali so seveda cesarski in razdejali grofov grad, tako da so danes vidni le še ostanki. Kasneje so ruševine in rekonstrukcije še prehajale iz rok v roke, in po dveh vojnah za grad (Markgrafenkriege) je nazadnje obveljalo lastništvo mesta. Tako se ne bi nič čudil, če bi pri nas prišlo do vojne med jankovićevci in jazbinškovci za ljubljanski grad ali za tržnico. So različne vojne.

 

Vrhunec našega izleta, ki se imenuje "Program Albrecht Duerer" je obisk Duererjeve hiše, ki stoji na grajskem pobočju.

  

Mogočna hiša vsestranskega in slavnega umetnika, velikega risarja, slikarja in grafika, ki si je moral vse orodje, naprave in sestavine za svojo obrt napraviti sam. V svoji delavnici je drobil kamnine za pigmente, izdeloval šila in igle za bakroreze. Bil je velik talent, pri 14 letih je narisal veren avtoportret, a moral je tudi veliko vaditi in delati. Med začetniškimi deli so tudi risbe, ki jih je kritik označil za "nebogljene". A posvetil se je svojemu področju in se uvrstil med velikane umetnosti. Nasproti njegove hiše je majhna prodajalnica razglednic in spominkov. Nekaj besed sem spregovoril s starejšim gospodom, ki mi je prodal vodnik po mestu. Ugotovila sva, da je bil na Triglavu in da mu je bilo všeč.

Bil je prazničen dan, Bavarci praznujejo Kristusovo vnebovzetje (Christushimmelfahrt), in na širokem mostu čez Pegnitz so bile stojnice in množica ljudi. Podobno razpoloženje kot pri nas okrog Tromostovja, kadar je topel sončen dan in se kaj praznuje, le da je bilo v množici veliko Azijcev, Afričanov, žensk s hidžabi, južnjakov in vzhodnjakov vseh vrst in barv. Bolj svetovljansko kot pri nas.

Cerkva smo si ogledali toliko, da si nisem zapomnil vseh svetnikov, ki so jim posvečene. Lepe cerkve, veličastne, zunaj in znotraj, skulpture, slikarije, vsega več kot dovolj in preveč.

 

 

Oglede smo sklenili v Germanskem narodnem muzeju (Germanisches Nazionalmuseum), za katerega vodič pravi, da je najverjetneje največji kulturnozgodovinski muzej Nemčije.

 

Kot vedno je bilo tudi tu premalo časa, da bi si človek lahko v miru ogledal vse, kar ga zanima. Zamikalo me je, da bi vsaj za kake pol ure posedel spodaj ob veliki mizi, kjer so bile razložene različne monografije. Pa ni šlo. Čuvaji so nas čakali, da smo se skidali ven. Vzdolž ulice ob muzeju je postavljena dolga vrsta stebrov iz belega betona. Postavitev je zasnoval neki izraelski umetnik. Na vsakem stebru je vklesan en člen Deklaracije o človekovih pravicah v nemščini in v kakem drugem jeziku, tudi z grškimi, cirilskimi ali kakimi drugimi pismenkami. Nemci so vsaj na deklarativni ravni temeljito poskrbeli, da bi se očistili greha nad Judi in drugimi narodi za časa nacističnega režima.

Nazajgrede smo se peljali mimo tiste poljane, na kateri je Hitler prirejal množična zborovanja svoje stranke (Reichsparteitage), kjer je postavil masivno tribuno in še vedno nedokončano kongresno dvorano. Vse je še tako kot je bilo, v enem krilu tribune je zdaj dokumentacijski center, kjer zbirajo gradiva te neslavne zgodovine. Kako to, da so zavezniki bombardirali srednjeveški grad, ta zločinski kolos pa so pustili nedotaknjen? Mislim si, da niso hoteli kaznovati samo Hitlerja in njegove izrodke, ampak so hoteli ubiti tisto zlo žilo nemšega (in marsikaterega drugega) naroda, zaradi katere so v Nuernbergu iztrebili Jude že leta 1349.