KAJ POMENI PRIVOLITI V SEKS?

 Razmišljam ob prikazu knjige Manon Garcia, Pogovor med spoloma, v Delu, 6. 5. 25. Prikaz z naslovom Privolitev kot filozofski koncept je podpisal Janez Markeš. Knjige nisem prebral, njen prikaz pa pozorno. Vendar se ne čutim kompetentnega razpravljati ne o knjigi sami, ne o njenem prikazu; ne čutim se dovolj podkovanega, da bi razpravljal filozofsko. Bo pač zdravorazumsko, brez Kanta in Focaulta, tudi brez Markeša.

Gre seveda za privolitev v spolni odnos v nasprotju od posilstva. Kontekst razprav o tej temi je naraščajoča emancipacija žensk po vsem svetu, posebno na Zahodu. Prodorna ost te emancipacije je gibanje "#jaz tudi". Širši pojav je nasilje nad ženskami sploh. Še širše ozadje je patriarhat. Posilstvo je torej ena od oblik nasilja nad ženskami, telesnega in duševnega, od katere je - po moji presoji - hujši samo še femicid.

Moje etično izhodišče za obravnavo tega vprašanja je - brez poglabljanja v filozofijo - spoštovanje dostojanstva osebe, moškega in ženske enako, njene/njegove avtonomije, njenega/njegovega doživljanja in dobrega počutja. To pomeni, da drugi,  v našem primeru ženska, ne sme biti sredstvo za dosego ciljev moškega, zadovoljitve moškega. 

Da ne bi razmišljanja preveč zapletli, izpustimo iz obravnave nasilje med zakoncema ali stalnima partnerjema in med moškim in žensko v siceršnjem odnosu nadrejenosti in podrejenosti (predstojnik-uslužbenka, profesor-študentka ipd.). Omejimo razmišljanje na odnos med znancema istega ranga ali osebama, ki se slučajno srečata in druga o drugi ne vesta nič drugega, kot to, kar vidita in kar sta zvedela v kratkem pogovoru, ko sta se seznanila. 

Moški napeljuje žensko na spolni odnos. Kaj pomeni, da ženska privoli? Da stvari ne zapletemo preveč, naj bo konstanta moška želja po trenutnem ali čimprejšnjem spolnem odnosu brez nadaljevanja in čustvenega odnosa. Njemu ne gre za nič drugega kot za trenutno zadovoljitev. Naj ponovim: privzemimo, da je tako in da moški nima drugih čustev, fantazij in namenov. 

Kaj pa ženska? Prva možnost je, da tudi njej ne gre za nič drugega, kot da "se da dol" in basta in adijo. V tem primeru besede niso potrebne, govorijo dotiki, zavzemanje teritorija in predajanje. Lahko so tudi besede. Moja domišljija ni dovolj bogata (tudi izkušnje ne tako pestre), a recimo, da bi se odvil takle dialog: Rad bi spal s tabo (rad bi se dal dol). - OK, jaz tudi s tabo. Zaradi večje jasnosti bi on dodal še: Brez obveznosti. Če je odgovor "OK", to pomeni privolitev. Še enkrat: pogoj je, da ženska nima v glavi "oblačka" (oblačka kot v stripu, skrite misli), fantazije, upanja, na kaj več kot "tu in zdaj in konec". Zdi se mi, pa ne morem podpreti s statistiko, da so taki primeri redki; morda še redki, morda pa redki na veke vekov. Vse drugo sodi pod pojem nesporazuma, neveljavne pogodbe ali zapeljevanja.

Do nesporazuma pride, če ženska fantazira, da je ta današnji seks samo uvod v nekaj trajnejšega. Samo, če ji je popolnoma jasno, da hoče ona sama samo ta današnji seks, je njena privolitev brez ostanka in obžalovanja (morda obžalovanje samo zaradi slabega seksa). V vseh drugih primerih ima ženska v glavi "oblaček", fantazijo, upanje, pričakovanje na nekaj več kot "tu in zdaj in konec". Ko jo on vpraša, "a bi", reče "bi". Privoli. Morda se spomni, da je "samo 'da' da in da 'ne' pomeni ne. In reče: "da", ne reče "ne". Toda, morda si misli: "Če bo obema pasalo, bi pa mogoče ponovila." On ne misli na to. On se hoče zadovoljiti in odjadrati naprej. Tudi, če mu bo pasalo, in ni hudič, da mu ne bi, bo šel svojo pot. Ne želi se vezati, noče se navezati. To se dobi povsod - ali karkoli že. Ženski ostane slab občutek. V redu mi je bilo in tudi on je bil zadovoljen, škoda, da je kar šel. Ja, ampak je privolila. Je to privolitev? Privolitev s posledično slabim občutkom. Lahko stopnjujemo vsebino "oblačka": "mogoče se bova ujela in bova začela 'hodit'" itd. 

Podprta s svojimi fantazijami, bo privolila. Rekla bo "da". Pravnik bo rekel: "Rekla je 'da'". Je z moralnega stališča to privolitev? Ne. Jo je izkoristil? Z njenega vidika da, čeprav se morda zaveda, da pri zadevi ni čisto nedolžna. Z njegovega vidika ne: vprašal je in privolila je. Z mojega vidika: če spoštuješ drugega kot osebo, se ne boš lovil na formalno privolitev, ampak boš malo bolj potipal. Nočeš je prizadeti, ne ker bi čutill kaj do nje kot osebe, ampak zato, ker je človek. "Meni res ni za nič drugega, kot da se dam dol, in da to noč uživam. Potem grem naprej in se ne vidiva več. Ti je to v redu?" Mislim, da bi statistika zabeležila  bolj malo primerov privolitev. A morda se motim.

Seks v primeru "privolitve z oblačkom", s skrito fantazijo o srečnem nadaljevanju, ni posilstvo. Tudi ni nepošteno z vidika vpletenega moškega; ni bral njenih misli. Morda je neobzirno, premalo občutljivo, ravnodušno. Ženske pa bi opozoril na njihove oblačke: radi se razblinijo.

Zapeljevanje pomeni, da moški pridobi žensko s sladkimi obljubami, ki jih ne izpolni. Privolitev ženske na osnovi lažnih obljub, četudi je privolitev izrecna, je nična. Take vrste zapeljevanje je moralno zavržno; moralo bi biti tudi pravno. Dokazati je pa težko.

*

Ko sem tole napisal, sem za razvedrilo vzel v roke Herodotove Zgodbe in naletel na opis, ki kaže, da smo vsaj na Zahodu v tisočletjih, ki nas ločijo od Babiloncev, vendarle napredovali. Govorimo o privolitvi žensk, Herodot pa takole opiše običaj Masagetov, enega od ljudstev v Babiloniji: ... ima pri njih sicer vsak svojo zakonsko družico, vendar so žene občinsko blago. ... Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč.

ATEISTIČNA BOŽIČNA PRIDIGA 2024

 ali

BOG KOT METAFORA ČLOVEČNOSTI 

Priljubljeni duhovnik Martin Golob je v nedeljskem intervjuju 22. 12. 2024 na TVSLO1 Jožetu Možini pojasnil pomen praznovanja Božiča. Niso pomembni zunanji okraski, obložena miza, lučke, družabnosti, še jaslice ne. "Vse kar rabiš, je to, da imaš odprto srce, da se Bog v tvojem srcu rodi. Hrepenimo po tem, da bi se v nas Bog rodil." Od tod izhajajo upanje, mir, ljubezen, ki si jih vsi želimo, in ki jih želimo drug drugemu, ko izrekamo božične in novoletne želje.

Duhovnik je sicer pri tem pokazal navzgor in dejal, da se tedaj, ko se v našem srcu rodi Bog, nebesa dotaknejo zemlje, kar naj bi pomenilo, da pride Bog v naše srce od zgoraj, iz nebes. Da bi se to zgodilo, da bi se Bog rodil, ali da bi Bog prišel v naše srce, lahko sami prosimo Boga. Duhovnik: "Lahko rečeš, Gospod, jaz pa želim, da se v mojem življenju rodiš, pridi v moje življenje."

Meni kot brezbožniku ta dodatek, da pride Bog iz nebes, ni potreben. Pravzaprav sta obe trditvi, da se Bog v srcu rodi in da Bog pride od nekod v srce, protislovni. Ali se rodi iz mene, na primer tako kot samo meni lastna misel, ali pa pride v mene od nekod drugod. Kaj naj pomeni trditev, da pride od nekod drugod, da bi se v meni rodil? Gospod, pridi in se rodi. No, seveda, pred rojstvom je spočetje, je oploditev. Kaže, da se Bog v meni najprej bremadežno spočne tako, da pride seme iz nebes, in se potem rodi. Šalo na stran. Moj namen ni, da bi se posmehoval; razmišljam resno. 

Ponavljam: zadostuje mi prvi stavek, "da se Bog v tvojem srcu rodi", le da bi to frazo  zamenjal z besedami, da "obudim Boga v svojem srcu". Na ta praznik, na Božič, praznik rojstva Boga, obudimo Boga v svojem srcu. Ja, meni brezbožniku je ta stavek smiseln, smiseln zame, za moje življenje. 

Kako to, se sprašujete, saj ni logično. Pravite, da ne verujete v Boga, pa naj bi obudili Boga v svojem srcu? Ali to pomeni, da se boste iz brezbožnika za Božič ali za vse dni naprej prelevili v pobožnjakarja? Nič takega, ali pa, ja, a ne v takem smislu, kot morda mislite.

Kdo ali kaj je Bog? Religiozno verni in s tem tudi tisti, ki zavračajo Boga, si predstavljajo Boga kot bitje, kot osebo duhovne narave, osebo, s katero se lahko pogovarjaš; kot neskončno dobrotljivega duha, ki bdi nad nami in nas varuje. (Za naš današnji namen odmislimo podobo svetopisemskega Boga, ki je vse prej kot to; ki je iztrebljevalec narodov, ki ne verujejo vanj, in ki nam brebožnim grozi z večnim pogubljenjem - ne vem sicer, kaj to pomeni, ker ne verujem ne v svoje večno življenje ne v večno pogubljenje). 

Kaj pa, če si Boga mislimo drugače? Če si ga mislimo kot neko naše notranje občutje, neko naravnanost; tisto, kar nas bistveno določa in zavezuje; tisto, brez česar nehamo biti ljudje. Morda je to vest, upoštevanje zlatega etičnega pravila, naj drugemu ne storimo, kar ne bi želeli, da kdo stori nam. Naj pridem kar z besedo na dan: tisto, kar nas zavezuje in brez česar nehamo biti ljudje, je naša človečnost. Človečnost ne človeškost - ta zadnja je prepostavljena. Samo ljudje so lahko človečni ali nečlovečni. Imenujmo to lastnost zaskrbljenost za drugega, empatija, sočutje, vživljanje, usmiljenje, sposobnost stopiti v čevlje drugega ali kako drugače - vsi vemo, na kaj mislim. To lastnost imajo v načelu vsi ljudje, je univerzalna. Je pa včasih bolj kal, ki se ne razraste, ali ki zamre, zakrni, ali pa jo človek zanika, se ji odpove, ker so mu važnejši užitki ali oblast.

Bog zame ni bitje, oseba, duh "v nebesih" ali povsod okoli nas. "Bog" je prispodoba, metafora za človečnost. Če tako pojmujemo "Boga", postane poziv, naj v svojem srcu obudimo svojo človečnost, nadvse smiseln. Zakaj ravno za Božič? Za brezbožne pravzaprav ni razloga, da to storimo ravno na Božič. Ni pa odveč, da od časa do časa sami pri sebi naredimo "inventuro" in se vprašamo, kako je z našo občutljivostjo za dobro drugih. Za Božič praznujemo rojstvo Jezusa iz Nazareta, ki je kot mlad moški hotel ljudem pokazati, kaj je človečnost v nasprotju s primitivno nečlovečnostjo množice, ko je zaščitil prostitutko rekoč: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo" (Jn 8, 9); ko je nastopal proti togim, nečlovečnim postavam, kot so jih uveljavljali farizeji;  "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote" (Mr 3, 27). 

Božič je praznik človečnosti. Praznujemo ga tako, da obudimo človečnost v svojem srcu. To pa gre lažje, če smo obdani z drugimi in obojestransko ljubeznivostjo, ob kateri se zavemo, da smo samo ljudje.

POMOČ PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA - UGOVORI IN ZAGOVORI

ŽIVLJENJE JE SVETO

Ja, življenje je sveto, je dar. Meni sta ga podarila starša iz ljubezni za ljubezen. To življenje je moje, o njem odločam sam. Ohranjam ga, dokler se čutim živega. Ko bom negiben, priklenjen na posteljo, popolnoma odvisen od drugih, se bom morda tudi še veselil sončnega žarka in bom mirno zaspal za vedno. Morda pa se bo vame zažrla bolečina in bom želel umreti. Morda ne bom videl smisla takega životarjenja, kot Freud ni videl smisla v prenašanju neznosnih bolečin po neštevilnih operacijah raka na čeljusti. Morda bojo svojci uvideli, da trpim in bojo razumeli, če bom rekel: Ne morem več. Rad bi se poslovil. Vem, da ne bojo zamerili. Poznam ljudi, ki so sprejeli tako svojčevo odločitev brez hudih občutkov. Žal mi je, a ni mogel več; ni več videl smisla.

SAMOMOR

Ja, človek se sam odloči, da ne more več zdržati trpljenja; da ne vidi več smisla življenja. Tako se odloči mladenka, ki jo je zapeljal in nosečo zapustil fant. Na vse načine jo bomo zadržali, če bomo le vedeli za njeno stisko. Poskrbeli bomo zanjo in veseli bomo, ko bomo videli, da je spet zaživela. Tudi neozdravljivi bolnik v bolečinah, nemočen v postelji, ne vidi več smisla trpljenja in se odloči, da ga konča. Na videz enaka situacija, misel na samomor, a v temelju različna. Dekle ima vse življenje pred seboj, bolnik na smrtni postelji pa - kaj? Večno življenje? Dajte, no.

TRPLJENJE

Ja, trpljenje je smiselno. Življenje ni lahko, vsakogar "šola", vsak trpi zaradi tega ali onega. Če obdobja trpljenja zdržimo, postanemo boljši ljudje. Smo lahko tudi zgled drugim, da se z upanjem spopadejo s težavami in trpljenjem. Zato se bolniki, ki so preživeli težke bolezni in boleča zdravljenja povezujejo v društva; tudi bolniki z neozdravljivimi boleznimi. Za bolnike v zadnji fazi neozdravljive bolezni, brez upanja na kakršno koli izboljšanje in v bolečinah pa ni društva. V svojem trpljenju ne vidijo nobenega smisla več. Ob njih trpijo tudi svojci in si želijo, da bi se njihov ljubljeni poslovil. Pazite: nisem zapisal, da njihovo življenje nima nobenega smisla več. Zapisal sem, da oni ne vidijo več smisla svojega življenja; oni odločajo o smiselnosti svojega življenja. O smislu mojega življenja ne odločata ne zdravnik ne duhovnik, samo jaz. Ker vsakdo sam odloča o smiselnosti svojega življenja, tudi ni etične osnove, da bi kdor koli ocenjeval smiselnost življenja drugih in uničeval "nesmiselna življenja".

ZLORABA

Ja, zakon o PPKŽ se verjetno lahko zlorabi. Ni še do konca napisan in sprejet, zato ne vem, kje se utegne skrivati možnost zlorabe. V načelu lahko zli ljudje zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov? Zloraba tega zakona bi pomenila neupravičeno in nezaželeno smrt-umor, prezgodnjo smrt-umor. Vendar, pozor, tudi v položaju, ko ni zakona, se odmerki morfija lahko povečujejo preko mere; težko je dokazati, da je določen odmerek za bolnikovo stanje previsok. Se res vse natančno nadzira? Ali pa gre za prikrito, neregulirano "pomoč za končanje življenja"? Trdijo, da so te zadeve urejene v obstoječem zakonu o zdravstvenem varstvu in drugi zdravstveni zakonodaji. Torej se ta zlorablja? Je vseeno, če je ne bi bilo?

USMILJENJE in SPOŠTOVANJE OSEBE

sta osnovni vrednoti, na katerih temelji zagovor pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Usmiljenje do trpečega človeka tu in zdaj; usmiljenje, ki ga je učil tudi Kristus. Zelo močno vero v onstranstvo in večno življenje na božji desnici mora imeti tisti, ki lahko gleda, kako se pred njim v mukah zvija živi človek, pa mu ne pomaga končati trpljenje, da mu ne bi pokroviteljsko preprečil zasluženje za v nebesa. Zelo nekrščansko ravna. Takega, neusmiljenega, ne želim videti ob moji smrtni postelji.

Vsi ostali ugovori: da bojo zdravniki prisiljeni moriti; da je v ozadju načrt spravljanja s sveta starih za zmanjšanje stroškov; da se bo na ta način v narodu razširil samomorilski duh in bo še naraslo število samomorov (ki se je v "novi Sloveniji" že razpolovilo glede na socialistično obdobje) itd. so nizkotno, lažnivo politikantsko podtikanje, nevredno besed. Čudim se, da je desničarska stran v oddaji na TV SLO1 posegala po teh argumentih. Kristjanom res ne bi pripisal tega.

Sicer pa berite pismo Toneta Račkega v današnjem Delu:

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/evtanazija-ima-tudi-sirse-ucinke-o-katerih-se-malo-govori/

KJE JE IZVOR ZLA

 V tokratnem nedeljskem intervjuju na TVSLO1 (21. 4. 24) je voditelj dr. Jože Možina med drugim vprašal akademika, poliglota in svetovno uveljavljenega biblicista, sive eminence prevajanja Svetega pisma v slovenščino, ddddr. Jožeta Krašovca, kje je izvor zla. Bog je, po besedah akademika, položil v našo naravo vse dobro: sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen itd.; ali tudi zlo? Menda ne, saj bi bilo to v nasprotju z njegovo dobrotljivo naravo. Kje je torej izvor zla? Akademik je pregledal številne vire in ugotovil, da si noben filozof in noben prerok "ni nikoli drznil razložiti problema zla; ni ga namreč mogoče razložiti racionalno, ker so zla dejanja preveč iracionalna". Res je čudno: Bog nas je ustvaril, a ne zlih. Torej je zlo prišlo od nekod drugod in nas okužilo potem, ko smo že bili samo dobri? A pravzaprav se pobijamo že od vsega začetka. Kajn je ubil Abela, tako rekoč ob božjem oltarju, iz zavisti. Bog je moral videti. Nikoli nismo bili, ustvarjeni od Boga, samo dobri. Nič, ne da se odgovoriti. Nihče še ni odgovoril, je zatrdil profesor. Možina je vztrajal, kar mu štejem v dobro, in ponovil vprašanje: kje je izvor zla? Krašovec je ponovil: noben filozof in noben prerok ni upal tega razložiti. Ni upal? Da ne bi zla naprtil Stvarniku? Potem pa je profesor dodal: brez vere v Boga smo v temi, problema zla ne moremo rešiti. Očitno ga tudi tisti, ki verujejo v Boga, niso rešili, naj hudobno dodam. Zlo je znamenje človekove omejenosti, nadaljuje profesor. Priznati je treba dejstvo, da zlo obstaja; da je družba spopad dobrega in zlega in na tej osnovi iskati rešitev. (Mogoče bi po analogiji lahko tudi obstoj sveta preprosto sprejeli kot dejstvo: nihče ni ustvaril sveta; svet pač je, tako kot zlo pač je.) Potem pa je profesor dodal nekaj pomembnega, kar nam pomaga odgovoriti na vprašanje o izvoru zla. Rekel je, da so prav tisti, ki so hoteli izkoreniniti zlo in uresničiti pravično družbo brez zla, prinesli še večje zlo v obliki totalitarnega režima (katerega žrtev je bil profesor sam). 

Ne profesor ne voditelj oddaje nista iz tega izvedla sklepa, zato jima pomagajmo: prizadevanje za izkoreninjenje zla, za samo dobro - morda pretirano prizadevanje za dobro - rodi zlo. Prizadevanje za pravično družbo se je izrodilo v nepravično diktaturo in kršenje človekovih pravic. Francosko revolucionarno prizadevanje za liberté, égalité, fraternité je rodilo jakobinski teror in obglavljenje kralja. Leninovo prizadevanje za komunistično družbo se je končalo v sovjetskem imperiju s stalinistično strahovlado. Hitlerjevo prizadevanje za tisočletni mir pod germansko nadvlado je rodilo do zdaj najstrašnejšo svetovno vojno. Hamhamova obramba palestinskega ljudstva je vodila v pokol celih družin nedolžnih izraelskih naseljencev. JahuJahujeva obramba izaelskega ljudstva povzroča najbolj kruto in krvoločno moritev palestinskih žensk in otrok. Katoliški duhovnik seveda ni omenil, koliko zla po vsem svetu je povzročilo pokristjanjevanje, to je, širjenje vere v edinega neskončno dobrotljivega Boga. Tudi ni omenil koliko brezbožnih komunistov so "V imenu Kristusa Kralja" pobili oboroženi verniki tega dobrotljivega Očeta. In ni omenil, koliko pokolov celih ljudstev, genocidov, je zagrešil starozavezni Bog osebno, z ognjem in mečem. "Iztrebil jih bom."

Ne smemo biti prestrogi do profesorja, ki je osebno nedvomno častit, dobrohoten in sočuten človek. Zelo lepo je naštel, kaj vse je dobrotni Bog položil v našo naravo. S tem je - gotovo nehote - lepo definiral ateistično vero, vero v človečnost. Sočutje, hrepenenje po sreči, ljubezen; ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi; zaupanje v življenje. To je "božje" tudi v nas brezbožnikih - je v nas po naravi. Oglejte si kak video o sočutju med živalmi in preberite kaj o zrcalnih nevronih, ki so temelj spoznanja, da si ti prav tako človek kot jaz. Brez Boga.

Dostavek (23. 4. 24):

Da bi bila naša osvetlitev zla še boljša, jo moramo dopolniti z drugim delom kroga. Kakor se zlo rodi iz težnje po dobrem, tako se dobro rodi iz zla. Po vsaki vojni nastopi daljše ali krajše obdobje miru; po diktaturah svobodnejše oblike družbene ureditve. Spopadu sledi pomiritev, dogovor in sodelovanje. Tako je na družbeni ravni. 

Kako pa je z zlimi dejanji na individualni ravni? Najprej: predpostavljam, da je človek primarno dobrohoten in da se ne rodi kot zver. Ne glede na filogenetske danosti, o katerih ne vem nič zanesljivega, kar bi tehtnico nagnilo bodisi na stran človeka-zveri bodisi na stran dobrohotnega človeka, doživi vsak človek, razen izjem, ob rojstvu in tik po njem varen stik z materjo v njenem naročju in uslišanost svojih potreb. Otrok je dobrodušen. Ali tudi dobrohoten? Tudi. Posnema odrasle: drugega poboža, da drugemu, kar ima za vredno. Poskusi kažejo sodelovalno vedenje in medsebojno pomoč že pri malčkih. Vendar otrok tudi udari, ugrizne, razbije. Ob tem dobi nauk, da drugega prav tako boli kot njega in da se ne sme razbijati in uničevati reči. Večina ljudi se razvije v odrasle, ki spoštujejo osnovna pravila znosnega sožitja. Nekateri pa zagrešijo dejanja, s katerimi prestopijo meje dopustnega; dejanja, ki so več od prekrška, prestopka; dejanja, ki so zla.

Kaj je zlo? Iz gornjega sledi, da gre za posebno huda dejanja, ki ogrožajo druge ljudi in skupnost. Človeka, ki zagreši več takih dejanj ali posebno huda, označimo za zlega. Označimo ga. To pomeni, da gre za našo vrednotno presojo, ki je dana v nekem prostorsko-časovnem kontekstu; ki je relativna. Ali lahko govorimo o absolutnem zlu; o dejanjih, ki bi jih kot taka opredelili v vseh časih in prostorih? Ko govorimo o "zlu" naj bi se zavedali, da govorimo o abstraktnem pojmu, o pojmovni posplošitvi konkretnih dejanj. Je namreč nevarnost, da to miselno tvorbo hipostaziramo, postvarimo; da začnemo zlo pojmovati kot Zlo, kot neko prikazen, zlega Duha, ki ga navsezadnje res personificiramo kot Satana. Ko rečemo, da se borimo proti zlu, to pomeni, da skušamo preprečiti zla dejanja posameznikov ali skupnosti, ne morda, da z žegnano vodo preganjamo Hudiča iz hišnih kotov. 

Katera dejanja prekoračijo mejo med nevljudnostmi, prekrški, prestopki, blažjimi kaznivimi dejanji, skratka, vsakdanjimi grobostmi, hudobijami in zlom? Mislim, da je najbolje, če se opremo na zlato pravilo: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Vsekakor si ne želimo, da bi nas drugi ubil, nas telesno ali duševno poškodoval ali na tak način ogrozil naše najbližje. Taka dejanja so zla dejanja.

In: akademik ima prav. Proti zlu se lahko borimo samo, če se dosledno držimo osnovne etike, nakazane zgoraj; če imamo v sebi empatijo in vero v človečnost, "božje" z Bogom ali brez Boga; če smo teisti in ateisti - v prvi vrsti ljudje.

Es hat die Dunkelheit

An vielen Orten überhand genommen.

Woher ist aber dieses kommen?

Bloß daher, weil sowohl die Kleinen als die Großen

Nicht in Gerechtigkeit

Vor dir, o Gott, gewandelt

Und wider ihre Christenpflicht gehandelt.

Drum hast du auch den Leuchter umgestoßen.

O PROTESTIH PROTI SPLAVU (IZ POLEMIKE)

"Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'.

V preteklih dneh (okt. 2023) je Delo objavilo več pisem bralcev v zvezi s protesti krščanskih žensk v Zvezdi in o stališčih do splava sploh. Prvotno vprašanje je bilo, ali imajo nasprotniki splava pravico do protestiranja ali ne. Ob tem se seveda nujno dregne v vprašanje o pravici do splava sploh. Še enkrat: ne glede na to, ali si za pravico do splava ali ne, imaš pravico javno izraziti svoje stališče, tudi v obliki protesta. Krščanske ženske imajo pravico nastopiti v Zvezdi in njihove nasprotnice jih nimajo pravice pri tem ovirati.

Najbolj me je nagovorilo pismo gospe Ane Marije Pavlič (Delo 16. 10. 23). Tudi ona, tako kot neka druga dopisovalka, meni, da se moškim "ne sanja o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav". Čutim se hudo ukorjenega in si v obrambi mislim: morda so vendar vsaj nekateri moški zmožni nekaj malega empatije (npr. tisti pisatelj, ki je napisal Ano Karenino). A poudarek njenega pisma ni na zavračanju možnosti moške empatije. Preveva ga skrb za ženske v stiski ob odločanju za splav ali proti njemu. Posebno težo njenemu razmišljanju daje dejstvo, da "ima globoke krščanske korenine", saj ravno krščanske device drezajo v občutke krivde. Ta skrb za počutje žensk, za njihovo življenje, je močan razlog, da se o splavu javno razpravlja, da bi se ženske lahko orientirale, se prav odločile in/ali predelale občutke krivde. Od tega, kakšen je izid razprave o etičnem statusu splava, je odvisno, kako se bodo ženske ob tem počutile in kako bo odločitev zanj vplivala na njihovo samospoštovanje in na "življenje po". 

Največ mi pove stavek: "Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva 'za in proti', preden so se odločile za tak poseg". To pomeni, da ženske splava ne morejo jemati lahkomiselno. Ali pač tudi lahkomiselno?

Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.

Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.

Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.

To besedilo je bilo kot pismo bralca 18. 10. 23 poslano v objavo Delu - ni bilo objavljeno.

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

ATEISTIČNI KRISTJAN 4: RELIGIOZNA IN NARAVNA VERA

Kristjan - to je tretja postavka krščanske vere - veruje v Svetega Duha. Ko so mi v mladosti razlagali o sveti trojici, se mi je vse skupaj zdelo zapleteno, posebno omenjanje svetega Duha. Nekako sem razumel, da Bog ni en sam, da so pravzaprav trije. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, navsezadnje smo se učili o dveh konzulih in o triumviratu. Včasih pač vladajo trije hkrati ali pa cela hunta. Stari Grki so imeli množico bogov. Zmanjšanje na tri, je pravzaprav dobrodošlo. Malo me je motilo, da je bil v začetku en sam Bog, potem pa se je, ko so ljudje imeli že dobršen del zgodovine za seboj, s partenogenezo pojavil še božji Sin in z njim še Sveti Duh. A če stvari ne zapleteš teološko in se sploh ne sprašuješ preveč, ker bi se zadeve grozovito zapletle, je pravzaprav lahko umljivo. Obstajata Oče in Sin. To, da je nekdo drugemu oče in ta drugi njemu sin, še nič ne pomeni. Med njima mora biti neka vez, skupni duh, ki "v ljubezni povezuje Očeta in Sina" (str. 60). Ta skupni duh med Očetom in Sinom "nam daje slišati Očetovo besedo" ... "po prerokih" (prav tam). Skratka, človeku, ki ni teolog in ud cerkve, je zadeva dokaj jasna, morda prej omenjenim še bolj. Boga, njegovega sina Jezusa in vse, ki verujejo vanju, napolnjuje isti duh. Gre za enoumje, pri nas tako nezaželeno stanje duha v družbi? Ne. Frančišek se potrudi in poudari, da gre za enakost v različnosti. Gre preprosto za isto vero, ki naj bi jo vsak čutil in izpovedoval na svoj način. Razumem, kot da gre za neke vrste idealno zamisel, kajti cerkev se še kako trudi, da bi vsi enako razumeli katekizem. Po drugi strani pa imajo navsezadnje ne samo konfesionalne religije ampak tudi politične stranke vsaka svojo "vero", vrednote, ideale; neko skupno jedro in številne možne različice in interpretacije.

Frančišek tudi poudari, da je "govoriti zadnje, kar ti je treba storiti" (str. 65), če hočeš drugim posredovati svojo vero. "Živi kot kristjan ... To je pričevanje vere" (prav tam). To pojmovanje mi je kot ateistu blizu. S svojo vsakdanjo etično držo narediš več za to, da se bojo ljudje človeško spoštljivo odzivali in te morda posnemali, kot s pridiganjem. Razmišljanje o etiki, teoretično prevpraševanje in utemeljevanje ravnanja je seveda prav tako potrebno.

Za ateista je posebno zanimivo nadaljevanje pogovora o svetem duhu. Frančišek pravi: "Bog očitno daje svoje darove tudi neverujočim. Gospodova milost se dotakne tudi umetnikov, ki ne verujejo, a niso ateisti. Umetnik, ki ni le ateist, ampak je do Boga sovražno nastrojen in njegove darove uporablja zoper Njega, pa je bogokletnik" (str. 67). Gremo po vrsti. Prvi stavek potrjuje, kar govorim že ves čas. Kljub temu, da ne verujem v Boga, je v meni vera; vera v človečnost, dobroto, poštenost, zaupanje v ljudi; je sočutje in zlato pravilo, da ne storim drugemu, kar ne želim, da bi on storil meni. Kljub temu, da ne verujem v Boga, sem lahko moralen in znam usmerjati svoje življenje med drugimi ljudmi. Frančišek nas, ki ne verujemo v Boga, čeprav imamo njegove darove (naravno vero) nima za bogokletnike, ker ne sovražimo Boga in ga ne preklinjamo. Smo samo brezbožni. V resnici nisem bogokletnik. Nič nimam proti Bogu ne proti tistim, ki verujejo vanj. Tudi ni logično, da bi bil bogokletnik. Kajti ta s preklinjanjem Boga izdaja in potrjuje, da verjame v njegov obstoj. Zame ga ni - kot onostranskega. Koga naj preklinjam?

Kakšna je, za Frančiška, funkcija Svetega Duha, to je - po ateistično - vere in naravne vere? Dve funkciji sta poglavitni. 1. Sveti Duh - beri vera - "človeku prinaša notranjo harmonijo", "spreobrnjenje srca", "srce z mirom v sebi", "globoko notranje ravnovesje". ... "On daje mir v nemiru, upanje v obupu, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum v preizkušnji" (str. 69-70). Vse to drži. Drži ne samo za religiozno verne ampak tudi za ateiste, ki se trudijo živeti etično iz naravne vere v človečnost in z zaupanjem v ljudi. 2. "Sveti Duh pa ne prinaša zgolj notranje, temveč tudi zunanjo skladnost med ljudmi" (str. 71). "... iz različnosti ustvarja edinost" (str. 71), iz kaosa ustvarja kozmos, ustvarja pa tudi raznolikost. "Vedno in povsod, tudi znotraj Cerkve smo v skušnjavi, da bi se združevali v skupinice enako mislečih, ki ne prenesejo različnosti in drugačnosti ... Sveti Duh pa, nasprotno, zedinja različne, povezuje oddaljene, in ponovno združuje razkropljene ... Duhovni človek vrača hudo z dobrim" (str. 72). K temu ni kaj dodati, razen da znova potrdimo, da velja to tudi za ateiste, ki živijo etično.

Iz vsega dosedanjega sledi, da ni bistvene razlike med ljudmi, ki verujejo v Boga, in tistimi, ki vanj ne verujemo, pa se trudimo živeti etično iz naravne vere in zaupanja v sočloveka. Z vidika religiozno vernega uživamo božje darove, ne da vedeli, kdo nam jih je dal. Bog pomagaj.

***

V nadajevanju razpravljata papež in Pozzo o postavkah veroizpovedi, ki se tičejo cerkve. Ker nisem ud nobene krščanske cerkve, bom o tem kdaj drugič.

ATEISTIČNI KRISTJAN 3: ŽIVLJENJSKA POLNOST

Tako je. Med nami je veliko ljudi, ki so sveti. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bili človečni, pošteni in v svoji drži kolikor mogoče dosledni. Nekateri so pri tem bolj trdni in vztrajni, mnogi imajo vsaj dober namen. Ne smemo se prestrogo soditi. Ob različnih nezgodah se pokaže, da so ljudje pripravljeni veliko tvegati, tudi svoje življenje, da bi rešili drugega. Tako se mi zdi, da je v tem smislu veliko vernih ljudi, znotraj in zunaj "uradnih" veroizpovedi, pa še sami ne vejo za to, da so verni - tudi brez razglašanega boga.

V prvem poglavju omeni Frančišek še dvoje. Pravi, da Boga pojmujemo kot osebo; da je oseba. Ali to pomeni, da si ga moramo predstavljati tako kot Michelangelo? No, predstavlja naj si ga vsak, kakor hoče. Zapisal sem, da bi lahko neke vrste vesti rekli bog. Pristavil sem, da se nam vest oglasi; da je torej vest glas. Glas pa prihaja od osebe. Tu lahko pride do zmešnjave, zato moram biti natančen. Glas, ki ga "slišim", pravzaprav ni glas ampak misel, ki bi jo lahko tudi na glas izgovoril. To pomisel bi izgovoril jaz. V meni ni kake druge osebe, so pa glasovi vseh oseb, ki sem jih v življenju srečal, vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil. Ta notranji glas, glas vesti, je povzetek vseh teh glasov, mojih izkušenj in misli. S priznanjem obstoja notranjega glasu vesti moj ateizem ni načet. Omenil sem že in drugod tudi opisal, kako se pri otroku razvije vest po naravni poti brez nadnaravnih posegov. Vem pa, vsaj v kakem filmu sem to videl lepo uprizorjeno, da se kak človek, ki globoko veruje, v resnici na glas pogovarja z Bogom. Kot rečeno, tega daru nimam.

Frančišek spomni še na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, "ko Očeta prosi, naj njegove učence obvaruje pred posvetnostjo: Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (str. 31). Natanko za to gre. Človek živi v svetu, a ni od sveta. To pomeni, da si v zavedanju svoje smrtnosti prizadeva, da bi preživel svoje življenje na pravi način. Težava je v tem, da ne ve, in mu nihče ne zna povedati, kaj bi bil pravi način za njegovo življenje. In tako človek vse življenje išče ta svoj pravi način. Ko sem se izvil iz otroške odvisnosti in opustil privzgojene in vsiljene "smisle" življenja, a se zavedel njegove nepreklicne končnosti brez nadaljevanja, sem se znašel v praznini nesmisla in ravnodušnosti. Šele sorazmerno pozno in počasi sem spoznaval, da ni vseeno, kako preživiš življenje, potem ko ti je snovno preživetje tako rekoč zagotovljeno, saj človek za svoj obstoj ne potrebuje veliko. Zavedel sem se, da lahko življenje zapraviš. Če se zapiješ, ga zapraviš. Življenje želim živeti pri polni zavesti. Morda je bila to prva moja pametna misel. Obstajata prava in zgrešena pot. A katera je prava? V šoli in cerkvi so mi ponujali "pravo" pot, eni pot v zveličanje in večno življenje na drugem svetu, drugi pot v idealno življenje na tem svetu, komunizem. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da moram sam najti svoj način življenja tukaj in zdaj. In da je zame prava tista pot, ki me ohranja živega, ves čas na poti. To je merilo. Tako je načelno, a kaj naj torej storim danes? Brez tega, da bi si vsak dan zastavil to vprašanje, ne gre. Tako pa gre, počasi, kajti človeka srka tudi svet, prizadevanje za preživetje, a vendarle upa polno po svoji poti, na svoj način.

Kristus in po njem krščanstvo razlikujeta sveto in posvetno življenje, filozof pa, kot že omenjeno, samolastno in zapadlo življenje. Sam sem kar potegnil enačaja med sveto = samolastno (svojsko, po svoji naravi) in posvetno = zapadlo. Posvetno živeti pomeni utopiti se v množici in živeti po zgledu drugih, na vsakokratnemu času priličen način. Vsi živimo posvetno, temu se ni mogoče izogniti, a mnogi se trudijo, da se ne bi popolnoma predali povprečnemu življenju; iščejo sebi primerno življenjsko lego. Dandanes vidim v težnji po preprostem in skromnem življenju težnjo, ki je nasprotna posvetni dirki za obiljem, bogastvom, oblastjo.

In tako smo pri drugi točki izpovedi krščanske vere. "Verujem v Jezusa Kristusa..." Jezus je zgodovinska oseba, človek, ki je res živel v obdobju, ko se je čas antične kulture in velikih filozofov in imperijev že iztekal in smo (naknadno) pričenjali leta šteti na novo od začetka. Je resnični človek, ki je živel ves "v Bogu", napolnjem s "Svetim Duhom" (oprostite teologi!); človek, v katerem je bil občutek za Boga, za pogovor z Bogom-Očetom izredno živ, občutek, ki je v meni zakrnel, pa ne vem, ali je to dobro ali ne. Vse svoje kratko življenje je preživel, predan onostranskemu Očetu, ki je bil hkrati onstran in v njem. Šele na križu je zdvomil: Eli, Eli, lama sabaktani, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!

Papež pravi, da se je Bog spustil z nebes in učlovečil. V tem se moja misel razhaja s Frančiškovo. Človek, Jezus iz Nazareta v Palestini, je v sebi odkril "božji" glas. Za razliko od mene je Jezus veroval v onstranskega Boga, ki pa ga je čutil v sebi tako močno, da se mu je ves predal. V tem smislu je "božji sin". Njegova revolucija je v tem, da je krutega Gospodarja Stvarstva, o katerem so mu pridigali pismouki, ponotranjil, posvojil kot ljubečega in ljubljenega Očeta - ne obratno, kot uči religiozna vera. Kristus je središče sprave med Bogom in ljudmi, pravi Frančišek. Boga je čutil kot Očeta, ki ga vodi in mu odpušča, ne kot oblastnika, ki ga kaznuje za grehe.

Ni Bog poslal svojega sina na zemljo; sin je začutil boga v sebi. Jezus je začutil, da je stvarstvo čudež, da je življenje čudež zato, ker se konča. Videl je svet in spoznal, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo. Ne vidijo, da zapravljajo življenje, ko se pehajo za imetjem in oblastjo, ko bi lahko živeli kot lilije na polju in ptice pod nebom. Ne vidijo, da se da z božjim blagoslovom s sedmimi hlebi kruha nasititi štiri tisoč mož z ženami in otroki; ali pa priskrbeti pregrešno drago najmodernejšo napravo za zdravljenje krvne bolezni. Z blago in resnično besedo, ki vzbuja zaupanje in potrka na boga v nas.

Jezusa so proglašali za komunista, ker se je zavzemal za reveže in obstrance in pridigal enakost ljudi pred Bogom. Jezus ni bil ne komunist ne antikomunist; njegovo kraljestvo je duhovno ne posvetno. Ni urejal države, urejal je človekovega duha. S svojim naukom, svojo novo vero, je vzbudil negodovanje posvetnežev, oblastnikov in zaslepljene množice. Ni mogel iti preko sebe in svoje vere, nedolžnega so umorili. Pred njim in za njim še mnoge. To je cena svetosti, cena, ki je ni treba plačati vsem in vselej, a vsak, ki sledi njegovemu zgledu, je pripravljen na to žrtev, ker ne more in ne sme zanikati samega sebe; ker je duh močnejši od mesa.

Naši južni bratje po jeziku imajo bogato zakladnico psovk in groženj, bogatejšo kot Slovenci, ki si to robo izposojamo pri njih. Ena najbolj srhljivih groženj, kar sem jih slišal iz njihovih ust, je: Ubiću boga u tebi! To so tudi počeli; tudi Slovenci - ubijali so ne samo vero v Boga, ampak boga v tebi!

ATEISTIČNI KRISTJAN 2: ETIČNA DRŽA

 Knjiga brez platnic, ki je bila odvržena kot škart, se prijetno zvija pod mojimi prsti. Ker ni čisto prava, čvrsta knjiga ampak izvržek, se ob njej počutim svobodnejšega; lahko podčrtujem in dopisujem. V njej je, kot sem že omenil, zapis pogovora med Frančiškom in veliko mlajšim duhovnikom Pozzom, rojenim v osemdesetih letih. V predgovoru z naslovom "Vera združuje" s Frančiškovim podpisom, sem k naslovu dopisal: ... združuje ljudi iste vere in razdružuje ljudi različnih ver ... To sem dopisal, še preden sem prebral isto Frančiškovo misel: "A žal pod pretvezo vere druge tudi zavračamo in povzročamo delitve." To naj bi bilo, po Frančiškovo, znamenje, da gre pri takem ravnanju za nepravo, "prepleskano" vero. Prava vera "ljudi vedno povezuje". Evangelist pravi: "... nihče ne more reči, da ljubi Boga, ki ga ne vidi, če ne ljubi brata, ki ga vidi" (Jn 4, 20). Če ljubimo Boga, "si prizadevamo sprejemati drug drugega, tudi kadar se naša stališča razhajajo ali si celo nasprotujejo", doda Frančišek (str. 11).

Pred tem pa poudari misel, ki se zdi ateistu še pomembnejša: "Kristjani ne verujemo v nekega abstraktnega ali namišljenega boga /tu je bog pisan z malo/, ki je sad naših predstav ali zamisli ampak v Boga, ki nam ga je Jezus razodel kot Očeta in Ljubezen. ... Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga in lahko v moči Svetega Duha tudi sami ljubimo druge" (str. 10). Kaj to pomeni? 

Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga. Kako si Boga predstavljamo, ni pomembno, pomembno je čustvo, naše notranje doživljanje. V prejšnjem stavku bi Boga lahko izpustili. S tem se Frančišek seveda ne bi strinjal, nam pa njegov stavek pomeni, da je pomemben občutek ljubljenosti ne njegov vir. Ne vemo, od kod imamo ta občutek, kdo nas ljubi, pa ta neznani vir imenujemo Bog. Ateist bi rekel, da smo ta občutek dobili v materinem krilu, ko je dan za dnem vedno uslišala našo nemoč in izročenost. Pozabili smo okoliščine, občutek ljubljenosti, zaupanja v ljudi in svet, pa je ostal. Psihologi bi rekli, da ta občutek izvira iz "varne navezanosti" deteta na mater ali skrbnico/ka. Frančišek sam ugotavlja, da nekateri ljudje zaradi okoliščin svojega otroštva ali življenja težko najdejo v sebi ta občutek. To pomeni, da ne prihaja v nas "iz nebes" ne glede na okoliščine našega življenja, ampak da izvira prav iz odnosov deteta z bližnjimi.

Strukturo pogovoru s Frančiškom dajejo alineje krščanske veroizpovedi (credo), ki se začne s stavkom: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje..." in nadaljuje z naštevanjem drugih bistvenih postavk ali naslovnikov vere. V tem prvem stavku poudari Frančišek samo vero v Boga Očeta, niti besede ni o stvarjenju nebes in zemlje, o vsemogočnosti, tem epitetu Boga in o njegovi stvariteljski funkciji, to je o prilastkih, v katere se zaganjajo bojeviti ateisti. Če je vsemogočen, ali lahko ustvari tako veliko skalo, da je sam ne more premakniti? Svet, snov, obstaja od nekdaj, ni bila ustvarjena, je večna. Itd. Frančišek se ne spušča v tako argumentiranje. Govori o doživljanju vere.

Pozzo omenja preganjanje vere, opuščanje vere. Papež odgovori: da, vse to se je dogajalo in se dogaja. "Toda ena največjih krščanskih resnic je vztrajnost: vztrajanje v svetosti sredi sveta" (str.24). To je stavek, ki bi lahko bil tudi moto moje etične drže; moto, zaradi katerega bi se lahko imel za kristjana, ateista a kristjana. Kaj pomeni ta stavek? Kritična beseda je "svetost". To je za človeka, ki noče imeti opravka s cerkvijo, z ničemer "svetim", čudna, tuja beseda. Saj nisem svetnik in si tudi ne prizadevam, da bi bil. Tu ni prostora za razpravo o tem, kaj sploh pomeni beseda "sveti". A če malo pomislimo, nam ni tako zelo tuja. Tudi ateist bi rekel, da so mu nekatere reči svete. To bi pomenilo, da jih posebno ceni, da čuti do njih veliko spoštovanje, ljubezen morda. In tudi ateist pomisli, da so morda v njegovem življenju reči ali osebe, za katere bi bil pripravljen dati svoje življenje.

Spomnil sem se neke zgodbe iz časa vojne in okupacije. V neko slovensko vas so prišli okupatorski vojaki, zvlekli na plano nekaj vaščanov in jih kot talce postrojili pred strelski vod. Tedaj je krajevni duhovnik stopil pred poveljnika in dejal: Pustite jih, saj niso nič zagrešili, ustrelite mene. Menda se je zgodba nadaljevala tako, da se je oficir cinično posmehnil in dejal: Pa stopite zraven.

Ta mož je bil svet. Takih primerov prostovoljnega žrtvovanja za drugega je bilo v NOB več. To pomeni, da je marsikdo od nas, ne glede na druge svoje značilnosti in pripadnosti, sposoben takega dejanja. Pa ni treba omenjati samo takih skrajnih položajev. Vsak dan  srečujemo ljudi, za katere bi lahko rekli, da imajo čvrsto etično držo, verne in neverne. To so ljudje, ki vztrajajo v svetosti sredi sveta. 

ATEISTIČNI KRISTJAN 1: NOTRANJI GLAS

Zadnje čase mi občasno pride kakšna misel o Bogu (hotel sem ga zaradi enostavnosti pisati z malo, pa sem se spomnil, da bi Alaha napisal z veliko, to pa potem ne bi bilo pošteno). Pravijo, da se na stara leta tudi brezbožniki spomnijo nanj. A pri meni ne gre za strah pred poslednjo sodbo. Božja sodba se pri meni dogaja vsak dan, ena bo pač tudi na poslednji dan. K stvari.

Prejšnjo nedeljo sva kolesarila za zdravje po primerno dolgi in lepo asfaltirani kolesarski stezi ob Letališki cesti tja proti obvoznici in nazaj. Ponoči je dežavalo, bilo je oblačno, sveže, prav malo prometa. Nazajgrede peljem skozi nekdanji Saturnus. Tam so zdaj razne zasebne tiskarne. Večkrat sem že pomislil, ko sem se peljal skozi ozki prehod med industrijskimi poslopji, da bi si malo ogledal vsebino mrežastih, kovinskih zabojnikov, kamor odlagajo papirne odpadke, odrezke, ki nastanejo pri vezanju knjig in brušur. Mogoče bi se našel kak uporaben papir za risanje. Za koga, ki oblikuje skulpture iz papirja, je veliko zastonjskega materiala. Meni bi se zdelo zelo zamudno in brez pravega haska, če bi se lotil lepljenja papirnih trakov, da bi naredil kakšega ptiča. Za risanje bi pa odpadni papir prav prišel. Večkrat sem že hotel pogledati, zdajle bo prav primerna priložnost. Nikogar ni ne blizu ne daleč, ki bi mogoče sitnaril. Ustavim se ob polnem vsebniku in pogledam vanj: res so tam celi poki papirja. Sežem po tak sveženj. Saj to je knjiga, vezana a brez platnic. Po vseh straneh se vleče črna packa. Aha, škart. Že natisnjeno in zvezano knjigo so morali zavreči, ker so odkrili to ponavljajočo se temnejšo liso. Pogledam naslov: "VERUJEM, VERUJEMO, Premišljevanje o koreninah naše vere. Papež Frančišek v pogovoru z Marcom Pozzo". Če tole naključje, da sem naletel na knjigo o veri, ko sem ravno premišljal o tem, ni delo božje previdnosti, naj me bes lopni, bi rekli stari. Vlažno knjigo sem vpel na prtljažnik in zdaj jo sušim in po malem prebiram.

Zaradi jasnosti naj ponovim, kar sem že večkrat napisal: sem ateist. To pomeni, da ne verjamem v obstoj onostranstva in onostranskega Boga. Vse, kar je, je ta svet. Tega se mi ne zdi vredno dokazovati. Vendar pa se mi "B-O-G" ne zdi nesmiseln pojem. Ogromne množice ljudi v vsej človeški zgodovini so verovale in verujejo vanj in sila literature in umetniških del je nastalo zanj, o njem in v njegovem duhu. Veliko najimenitnejših duš je izrazilo svoje doživljanje Boga. Sveto pismo ni nesmiselno besedilo, le vprašati se moraš, kaj tiste zgodbe pomenijo in ne morda samo iskati neskladij in protislovij. Odkril boš vrsto paradigmatičnih zgledov človeške komedije, vere, etike, morale, dobrih del, grehov in zločinov. Na to nisem pomislil, ko sem, mladostnik, veselo, v skladu z duhom časa, zavnil Boga in cerkev in vse, kar je s tem povezano. Vseh teh bedarij mi ne bo treba brati - veliko olajšanje za šolarja.

Že dolgo je tega, kar sem si rekel: ljudje predpostavljajo, da je Bog tisti starec na oblaku, kot ga je naslikal Michelangelo; ali pa si mislijo, da je to pač nekdo nekje, neviden duh, ki je povsod in nas obdaja, nas opazuje in pazi na nas, na koncu pa pridne povabi k sebi v nebesa, poredne pa vrže v pekel. In v to verujejo. Take vere ne zmorem. Vprašal sem se, kdo ali kaj je Bog. Kaj naj imenujem s tem imenom, če sploh kaj?  Pomagala mi je sestrična, verna katoličanka, ki je rekla: Bog je v srcu. Heureka! Zakaj ne bi Boga pojmoval kot nekaj, kar je v človeku, v njegovi duševnosti. Bom kar rekel: v duši. Zakaj ne bi bil Bog kar tu, v tem svetu, tu v meni? Psihoanalitiki razlikujejo različne instance v človekovi duševnosti, različne glasove: Ono, Jaz, Nadjaz; Otrok, Odrasli, Roditelj. Zakaj ne bi bila v meni še ena instanca, ki bi jo kratko imenoval Bog. Morda je del Nadjaza, morda čisto samostojna instanca. 

Kakšen je njen glas, kakšna njena funkcija? V človekovem moralnem čutu lahko razlikujemo dva vidika, ali dve instanci: občutljivost za družbeno moralo in eksistencialno občutljivost. Občutljivost za družbeno moralo je klasični Nadjaz, to je, po transakcijski analizi, starševski glas, ki nas opominja, kaj je prav in kaj narobe z vidika vsakdanjih običajev in družbenih norm. To so zapovedi vljudnega vedenja in obzirnih človeških odnosov, spolne morale, zapovedi glede spoštovanja lastnine ipd., vse tisto, kar omogoča osnovni red v družbi. Med desetimi božjimi zapovedmi bi v to kategorijo sodila večina zapovedi, razen tistih, ki se tičejo vere v Boga: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj ipd. Kadar kršimo katero od teh zapovedi, nas zapeče vest: Nisi prav ravnal, tega ne bi smel storiti. 

Poleg tega pa se nam včasih oglasi tudi druge vrste glas vesti. To je glas, ki nas opozori, da se oddaljujemo od samega sebe, od svojih pristnih teženj, od svoje življenjske poti, ali da bližnjega prisiljujemo v položaj, ko ne more biti on sam, kakršen je po svojih osnovnih težnjah. Ko, recimo, otroka silimo v poklic, ki mu nikakor ni "po duši". Vse to zveni nekoliko nejasno, ker je v resnici, v življenju, nejasno. Te opomine, da gremo preko sebe, mimo sebe, da drugega silimo v svoje kolesnice in podobne, radi preslišimo. Ti glasovi so, posebno sprva, ko se človek še razvija, nezaznavni, ali pa jih človek težko razloči. Ko dozori, pa bolje ve, kdo ali kaj je, kaj mu je "po duši" in kaj ne. Vendar se človek vse do smrti išče, vse do konca se ne pozna popolnoma, vse do konca lahko samega sebe preseneti. To instanco, ki nas opozarja, naj se držimo svojih nagnjenj, svoje poti, samega sebe, imenujem eksistencialna vest. Njeno drugo ime bi lahko bilo b-o-g. Zakaj bog? Ker so ti glasovi podobni ali enaki, kot je po religioznih zapisih glas Boga.

Skratka, Bog, eksistencialna vest, glas, ki mi pomaga iskati, kdo ali kaj sem, ki me vodi po moji svojski življenjski poti v skladu z mojo naravo, je v meni, v mojem duhu, mojem umu. Zelo preprost je. Prišepne mi: Čakaj, čakaj, ali te res zanima študij prava; a te ne vleče bolj filozofija? Saj imaš najbrž res prav, odgovorim. A ti je tale punca res všeč? A ti je tako všeč, da bi se z njo poročil? Hm, mogoče res ne tako zelo. Mogoče res ne bi živel z njo vse življenje. Bom raje še malo počakal. A bi res imel rad otroke? A se jih veseliš? Kako si predstavljaš, ko boš oče? Te to vleče? Tako me sprašuje ta glas, ta b-o-g. Seveda me tako lahko vpraša tudi psihoterapevt, če ga vprašam za svet. Če ga ne, se oprem pa na ta svoj notranji glas. 

Ta glas me vleče stran od običajnega, od povprečnega, od sledenja drugim in družbenim obrazcem, k iskanju svojske poti. Eksistencialna vest je nadrejena konvencionalni moralni vesti. To pomeni, da mi dovoljuje, da prekršim moralno pravilo, če s tem omogočim izpolnitev eksistencialne težnje. Na smrt užalim očeta, ker nočem prevzeti družinske obrti in se raje posvetim poklicu, ki sem ga sam izbral in ki mi je "pisan na kožo". Kaj je alternativa? Da ustrežem očetu (izpolnim zapoved tradicionalne morale, ko je oče sam ravnal neetično in me silil v svoj kalup) in zagrenjen čevljarim (ne upoštevam glasu, naj sledim svoji naravi). Tako nekako. Seveda nas ta dvojnost postavlja pred številne moralne dileme, ki nikakor niso gladko rešljive; pristajati moramo na kompromise med upoštevanjem zapovedi ene in druge vrste.

Vendar je precej jasno, da nekaj takega, kot je eksistencialna vest, obstaja; da skuša človek v svojem življenju uresničiti samega sebe, uresničiti to, kar v zasnutku že je, in da ga vsako oddaljevanje od tega, od sebe, od svojih naravnih teženj, dela nesrečnega, mu jemlje življenjsko energijo. Ne gre za srečo happy happy, gre za vitalnost ali viabilnost, veselje do življenja. 

Heidegger je stanje svojskega, samolastnega življenja  primerjal z njegovim naprotjem, to je, "zapadlostjo" v brezimno življenje povprečnega človeka; to brezimnost je imenoval "das Man". Besedica "man" pomeni v nemščini podobno kot slovenski "se": govori se (man spricht), varčuje se (man spart). Kot samostalnik, pisana z veliko začetnico in členom za srednji spol, "das Man" (ne morda "der Mann", kar pomeni "mož") pa pomeni "gospoda Se", gospoda, ki govori, kar se govori; ki piše, kar se piše; ki kupuje, kar se kupuje; ki glasuje, kot se glasuje itd. Ta beseda pomeni človeka, ki je potonil v množici, ovco, ki se ravna po "se", po drugih, po povprečju; ki nima svoje osebnosti. Bog je tisto v meni, kar me venomer sprašuje: kdo ali kaj si, ti, Blaž?

Tole bi, po mojem, morda podpisal tudi kak katoliški duhovnik. No, prihodnjič bomo o papežu.

"Anonimni kristjan"

Od kod ateistom etična drža?

»Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« (Rim 2, 14)

V meni je božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je

(in v tej zmoti vztrajam).

Bralci mojega bloga in občasno kakega pisma bralca v Delu, ki je kljub svoji, včasih bolj včasih manj, rdečkasti barvi pač moj dnevnik (mogoče me roza privlači), vedo, da se deklariram za ateista, brezbožnika. O tem sem nekaj pisal tudi na teh straneh (https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/12/o-ateizmu-malo-drugace.html). Poznam tudi nekaj drugih ateistov in ti, ki jih poznam, so prav v redu ljudje. Marsikdo med njimi bi bil lahko zgled drugim, zgled ne le po svojih življenjskih dosežkih ampak po svoji etični drži. Od kod jim to, ta njihova morala, njihova etična drža? Nekateri med njimi so bili v mladosti deležni verouka, nekateri pa niso videli cerkve od znotraj. Od kod jim poštenost? Mogoče so se je navzeli od drugih, ki so bili versko vzgajani? Za nekatere vem, da tudi njihovi starši niso hodili v cerkev, celo hudo našpičeni so bili proti veri in cerkvi. No, navsezadnje tudi v ateistični ali nazorsko nevtralni šoli ne učijo nepoštenosti. Kako to, da ne? Skratka, kako to, da so brezbožni ljudje ne le pošteni ampak lahko tudi zgled etične drže? Saj veste, včasih so ljudje menili, da človek, ki nič ne da na Boga, ne more biti pošten, ker se ne boji božje kazni. Če ni Boga, je vse dovoljeno, pravi Ivan Karamazov. Moja izkušnja z drugimi in samim seboj je s tem nazorom v živem nasprotju (če b-o-g-a pojmujemo kot onostransko osebo).

Zadnje dni sem se spraševal, ali tudi ateistom pojem greha kaj pomeni. Kako imenujejo tatvino, umor? Pač kot kaznivo dejanje, ne rečejo "greh". Kako pa imenujejo varanje partnerja, kar ni kaznivo dejanje? Kaj rečejo? Moralni prestopek. Nemoralno, nedostojno, nepošteno, potuhnjeno dejanje. Vse to so nekakšni opisni izrazi. Po mojem so take reči greh. Si bom pač izposodil ta starodavni izraz pri vernih. Tudi ateisti vemo, da grešimo; vemo, kaj je prav in kaj ne, vemo, kaj je greh. Tako sem začel brskati o grehih. Odkril sem Ihanovo knjigo o desetih božjih zapovedih; tam je tudi nekaj o smrtnih grehih - o tem drugič.

Potem sem brskal naprej in odkril Osnove moralne teologije Ivana Štuheca. (Vem, da je nekaterim ta mož zoprn, meni ni - naj se zadržijo do konca naslednjega navedka.) Preletel sem zame prezahtevno knjigo, saj nimam pojma o teologiji, jo preletel in odkril krasen odstavek, ki mi je potrdil, kar sem že nekaj časa čutil, nekako vedel. Takole gre to besedilo, ki mi je "naredilo dan", več kot dan:

""Teologi so v SP /Svetem pismu/ iskali možna mesta, s katerimi bi lahko utemeljili naravni zakon v kontekstu odrešenjske zgodovine. Za klasično mesto velja Rim 2,14 /pismo sv. Pavla Rimljanom/: »Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« Odlomek v kontekstu ne govori o naravnem zakonu, ampak o potrebi po odrešenju. Gre za klasičen primer razumevanja človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in deluje po svoji ustvarjeni človeški naravi. Če človek prisluhne stvarstvu in svoji človeški naravi, ter v njej odkriva tisto, kar je za njegovo življenje dobro ne glede na razodetje, bo živel v skladu s tistim, kar je Bog zapisal v stvarstvo in človeško naravo. Od tod ideja, ki se razvije iz Rahnerjeve teološke misli o »anonimnih kristjanih«. Gre za logično neodvisnost človekove narave od odrešenjske zgodovine. Človekova narava je dana z dejstvom stvarjenja in je predhodna celotni odrešenjski zgodovini. Ves razvoj odrešenjske zgodovine od Adama in Eve, Kristusa do danes, ima kot logično predpostavko ustvarjenost človeka s svojo naravo. »Milost predpostavlja naravo« (Tomaž Akvinski). Narava je logično pred nadnaravo ali razum je logično pred vero. Vera predpostavlja in potrebuje razum. Kristusov zakon predpostavlja naravni zakon. Zapoved ljubezni do bližnjega in Boga predpostavlja deset božjih zapovedi. Da bi razumeli deset božjih zapovedi, ni potrebno posebnega razodetja. Človek se do njih dokoplje s svojim razumom in izkušnjo (naravni čut).""

Vse skupaj je popolnoma logično. Bog je ustvaril človeka, njegovo naravo. Če torej človek, ki ne da nič na Boga, misli, da je sam pogruntal, kaj je prav in kaj ne, to pomeni, da je s svojo od Boga ustvarjeno naravo sam odkril zapovedi, resnico, ki jo je Bog položil v njegovo naravo. To pomeni: ni ti treba verovati v Boga, da bi bil pošten, saj je - ne da bi ti v to veroval - Bog položil vate poštenost, ali vsaj razlikovanje med poštenostjo in nepoštenostjo, da se lahko s svobodno voljo, ki je tudi božji dar, sam odločaš med njima. Narava je pred vero. Povedano še drugače: kot brezbožnik lahko mirno živim naprej, pa ne bom prišel v pekel. (Morate vedeti, da se dan odhoda naglo približuje, zato me skrbi, saj nisem brezmadežen.)

Zdaj bolje razumem, kaj je hotel reči tisti, ki mi je rekel, da sem gotovo nezavedno veren, ker hodim na grob svojih staršev. Mož bi me rad prištel k svoji vojski. S tem nezavednim ni nič; je pa res, da tisti, ki veruje, da me je, kot njega, ustvaril Bog, logično zaključi, da je v meni božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je.

To pomeni še nekaj. Vera je milost, je tako rekoč nekaj presežnega, presežna vrednost, za tiste, ki jo pač imajo. Ni pa nujna. Ni treba, da bi veroval, če hočeš človeško preživeti svoje življenje in se celo izogniti peklu. Vera je luksus, če ne moreš shajati brez nje oziroma - če znaš ceniti njene prednosti.

Kaj izgubljam? Sproščujočo in tolažilno občutje, da je povsod okrog mene dobri duh usmerjevalec, ki bdi nad mano in ki se mu lahko prepustim v dobrem in slabem. Naj bo, nič hudega mu nočem. Tudi branje Svetega pisma ni odveč, navaja k razmišljanju, širi duha. Jezusova zgodba je nedosežen zgled etične doslednosti, sledenja notranjemu glasu, sprejetja življenjskega križa in žrtve.

Iz tega sledi še nekaj pomembnega. Ni popolnoma nobene potrebe po razkolu med religiozno vernimi in nevernimi, ker tudi neverni - ali bolje brezbožni - živimo v naravnem zaupanju v druge in svet po vseh božjih zapovedih (če in kadar živimo po njih), čeprav jih morda ne poznamo kot takih. Verni lahko informirajo neverne o svoji veri in njenih prednostih. Če se neverni spreobrne v vero, bo morda doživel tisto presežno vrednost, ki jo daje vera, tisto milost, ki jo podari Bog. Če se ne spreobrne, bo pač živel enako človeka vredno in pošteno življenje brez vere v Boga. Kajti tisti presežek vere nastane, če vanj veruješ; če ga hočeš. Če ne, pa ne. Poleg tega ne vemo, kdo ali kaj je Bog; molče predpostavljamo bradatega starca na oblaku ali nevidno oko, ki nas ves čas opazuje. Morda je le glas zaupanja in vesti, zaskrbljenosti za druge in skrbi za to, da bi življenje preživeli tako, da bi lahkega srca sprejeli slovo od njega, ko pride ura.

Sam sicer ne verujem v to, da me je ustvaril Bog. Da je v moji naravi čut za prav in narobe, za dobro in zlo, si razlagam z naravnim razvojem. Dete se v materinem naročju nauči varne navezanosti in s tem zaupanja v druge, v svet in življenje. To je naravna vera. Ko grize mamo, grabi po njej in jo lasa, praska in tepe, mu mama reče, da jo boli. Prej ali slej se mu posveti, da druge ljudi tudi boli, tako kot njega. Počasi dojame, da so drugi ljudje sploh po mnogih svojih lastnostih taki kot on. Osvoji zlato pravilo etike: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. In že to pravilo je dovolj za pošteno življenje. 

Vrstnica mi je, ko je prebrala osnutek tegale pisanja, rekla: Pa saj takrat smo bili vsi krščeni.  Krščen Matiček! Potem je vendarle tisto prišlo v nas z žegnano vodo!

"OSEBNO JE POLITIČNO"

Ni vsaka osebna zadeva politična, niso politična agenda vedno tudi osebna; se pa osebne težave pogosto izvažajo v politiko, politika pa rada spreminja osebe po svoji podobi

 

Za dobro sveta bi bilo potrebno samo to, da bi ljudje bolje izkoristili svoboščine, ki jih imajo. - Henry James

Kako razumeti naslovno izjavo? Kdo je to izrekel, v kakšnem kontekstu? To je šolsko naučeno izrekla Janina Slovenka leta v kontekstu dejavnosti Inštituta 8. marec, nevladne organizacije, ki si prizadeva uresničevati različne družbene projekte in ki je zaslovela, osebno, kolektivno in institucionalno s tem, da je z nabirko podpisov pod geslom "Za čisto vodo" spodbudila referendum proti noveli k zakonu o vodah, noveli, ki jo je predlagala vlada. Ali je novela k zakonu res obetala onečiščenje čistih voda, katerih in koliko, ali pa je bila samo priložnost, da se glasuje proti vladi, pustimo ob strani. Mogoče je bil ta referendum samo politični "spin", posrečena ali morda genialna manipulacija. Dovolim si osebno dvomiti o njegovi upravičenosti (gl. zapis Referendumska spoved, 15 .7. 21 na tem blogu). Razumem pa logiko gornje izjave. Moja osebna zaskrbljenost za zdravje naj bi se izrazila kot prizadevanje za občo ureditev voda, da bi ostale čiste. Za svoje zdravje naj skrbim tako, da (če sem prave baže) podpiram politične projekte za občo ureditev zadev, ki vplivajo na zdravje - v skladu s Kantovo etično maksimo, naj ravnam tako, da bi bilo moje ravnanje lahko obči zakon. Dostavek v oklepaju v prejšnjem stavku nekako pogojuje na videz nepreklicno in brezpogojno trditev. Se pravi, da ne velja nujno dobesedno.

1. OSEBNO JE POLITIČNO

Zdi se, da je s kopulo "je" med obema pojmoma vzpostavljen enačaj; da je torej "osebno" isto kot "politično", identično, kot da bi napisali a = a ali x = a. To očitno ni res, sicer ne bi imeli dveh pojmov, ali pa bi ju lahko poljubno zamenjavali, npr.: moj osebni dvom, ali naj napišem ta članek, je hkrati tudi politični dvom, obči dvom, s katerim se ukvarja neka politična stranka. To ni res. To je smešno. Boleči zob je moj osebni problem ne družbeni. Dejstvo, da bi mi zobozdravnik v javnem zdravstvu predlagal ekstrakcijo namesto zdravljenja, zasebni zdravnik pa dolgotrajno zdravljenje z računom za vsak obisk in ne ekstrakcije, pa je družbeni problem, ki lahko postane politični problem.

Razlikujemo torej pojme "osebno", "družbeno" in "politično". Zelo provizorično jih definirajmo takole: zadeva je "osebna", če se tiče samo mene in ne drugih, tako kot boleči zob, dokler ne ohromi moje službene dejavnosti. "Družbena" težava postane boleči zob, če zaradi bolečin ne morem delati in ne opravim službene naloge in tako povzročim motnjo v delovni organizaciji; če torej drugi okrog mene (družba) čutijo posledice mojih osebnih težav. Družbena je taka zadeva tudi, če prizadeva več ljudi s to osebno težavo, ljudi, ki potem ne dobijo ustreznih zdravstvenih storitev. "Politična" pa postane zadeva, če sam ali s somišljeniki pokrenem akcijo, ki bo preko mehanizmov političnega odločanja (parlament) vodila do sprejema zakona ali spremembe zakona, ki bo vsem, ki jih boli zob, zagotovila ustrezno obravnavo. Od osebnega do političnega je torej nekaj korakov; ne prelivata se kar neposredno eno v drugo. Da mlad par nima stanovanja, je njun osebni problem, povzroča njuno slabo voljo; hkrati je družben, ker je več takih parov, kar povzroča motnje v družbi, in postane političen, kadar začnejo mladi pari pritiskati na oblast, naj kaj ukrene v zvezi s stanovanji za mlade družine. So torej tri različne ravni, ki so med seboj povezane, niso pa isto. Nekatere osebne težave so težave več ljudi, so družbene težave, ki se lahko rešujejo politično. V glavnem gre za dialektiko osebnega, družbenega in političnega: osebno je v družbenem in političnem in obratno.

2. POLITIČNO JE OSEBNO

Poglejmo še obratno pot: "politično" je "osebno". Če je med obema pojmoma enačaj, je ta obratna pot prav tako možna kot pot od osebnega do političnega. Če me aktivisti za čisto vodo uspejo prepričati, da bom pil umazano vodo, da se bom kopal v umazani vodi, če dopustim, da bo sprejeta sprememba zakona o vodah, začutim politično vprašanje o urejanju voda kot družbeni problem in nazadnje kot svojo osebno ogroženost v prihodnosti. Ta ogroženost je lahko resnična ali lažna, a če jo doživljam (če so me uspeli prepričati), je realna v tem smislu, da na referendumu glasujem proti takemu zakonu. Morda vse skupaj sploh ni imelo nobene zveze z vodo, ampak z vodjo, ki opoziciji "ni všeč".

Iz teh premislekov izhaja troje: 1. "Osebno" ni kar neposredno "politično". Mora se, če je taka potreba, najprej iz-raziti, vplivati na druge (družbo), ki se morajo zganiti, se organizirati in pritisniti na "politiko", pri čemer so lahko uspešni ali pa ne. Ne pride vsaka zadeva na dnevni red političnih gremijev, strank itd. Ne postane vsaka osebna težava tudi politična "agenda". So osebne reči, ki ostanejo samo osebne in se ne prelijejo ne v družbene ne v politične. To je pomemben sklep. Ni vsaka osebna zadeva tudi družbena in še manj hkrati tudi politična. Osebne zadeve se filtrirajo, da postanejo politične.

2. Pri "prevajanju" osebne težave, preko družbene zadeve v politično agendo pride lahko do zavajanja, do zmotnega proglašanja osebnih problemov za politične. "Zmotno" pomeni, da ni zavestno "lažno", ampak da gre za nezavedno dogajanje, nezaveden "prevod" osebnega v "družbeno" in "politično". Morda najbolj tipični predstavniki tega dogajanja so večni uporniki, ki upor proti staršem (očetu) nadaljujejo v šoli, ko se upirajo učiteljem; na cesti policistom; v službi se upirajo predstojnikom in nekateri zajadrajo v politiko najprej kot uporniki proti krivični oblasti, nato pa, če so uspešni - kot zatiralci drugih. So pa še druge osebne prikrajšanosti, ki jih prizadeti izvažajo v družbo in politiko. Urejajo življenje drugih, da bi, nevede, uredili svoje. Mogoče jim celo uspe urediti oboje ali pa nič od tega.

3. Tudi "politično" se lahko spremeni v "osebno". To se zgodi, če politično motivirana entiteta, organizacija ali skupina, to je entiteta, ki deluje s pozicij oblasti ali proti oblasti (deluje torej na politični ravni), uspe politično agendo prikazati kot družbeno zadevo in osebni problem ljudi. To se je zgodilo s "čisto vodo". Protivladno motivirana skupina oziroma organizacija je predlog novele zakona prikazala kot grožnjo osebnemu zdravju slehernika in z organiziranim zbiranjem podpisov od vrat do vrat, uspela zagotoviti referendum.

Da "osebno" ni kar neposredno tudi "politično", priča tudi delitev znanosti na zadeve, ki se ukvarjajo z "osebnim", in znanosti, ki se ukvarjajo z "družbenim" in "političnim". To so mogočna globalna znanstvena omrežja. Na eni strani je psihologija, ki se ukvarja z "osebnim", na drugi strani sociologija, ki se ukvarja z "družbenim" v širšem smislu in "političnim" v ožjem smislu kot politologija. Psihologija priznava, da je "družbeno" vtisnjeno v osebnost, kljub temu pa preučuje "osebnost" kot pojav sui generis. Prihologija je razvejana; razteza se od področij, ki se ukvarjajo bolj z notranjepsihičnim dogajanjem (psihoanaliza) do področij, ki preučujejo odnos med osebnostjo in družbo (socialna psihologija). Na drugi strani je sociologija, ki preučuje "družbo" (in kot posebno področje "politiko") kot pojav sui generis. Priznava pa - razen skrajnih deterministov - da imajo v družbi in politiki osebnosti pomembno vlogo. Obe ti vedi znata tudi pretiravati. Če pretiravajo s psihologijo, npr. tako da vojne in druge politične dogodke razlagajo s patologijo osebnosti in ne z družbeno-ekonomskimi dejavniki, imenujemo to psihologizem. V praksi skušajo zagovorniki tega nazora reševati družbene probleme, recimo nezaposlednost, tako, da terapirajo nezaposlene, jih učijo asertivnosti ipd. Če pretirava sociologija, na primer tako, da trdi, da je osebnost v celoti in brez ostanka družbeno determinirana, določena z družbeno strukturo in procesi in da ne obstaja nič takega kot "oseba", ampak le družbeni "agensi", je to sociologizem. V praksi ta rešuje nesoglasja med zakonci tako, da gradi stanovanja za mlade družine. To vsaj ne škodi; huje je, če socialne probleme rešujejo z revolucijo, po kateri razvijajo socialno delo za reševanje socialnih problemov, ki z revolucijo niso izginili.

Do zmot, do osebno, družbeno in politično nezaželenih pojavov prihaja, kadar osebne težave neupravičeno proglašamo za družbene ali politične, kot tudi, kadar skušamo politično vsaditi v osebno identiteto. Vsak človek ima notranjo psihično dinamiko, napetosti in boje; npr. boje med idealno predstavo o sebi in realno podobo in dosežki, med zahtevami narave (naravnimi impulzi) in zahtevami idealne predstave, narcisistične samopromocije ipd. Za urejanje teh napetosti in nezadovoljstev so pristojni vzgojitelji, svetovalci, psihoterapevti. Nekateri ljudje imajo to srečo, da lahko svoje težave uredijo z njihovo pomočjo, druge obrusi življenje, nekateri pa jih izvozijo - v politiko.

Starejši smo doživeli tudi obratni proces: vsajanje političnega v osebnost, to je, politično indoktrinacijo. Politične nazore so sistematično skozi izobraževalni proces, medije in kulturo vgrajevali v nas in si kar uspešno prizadevali iz nas narediti enoumnega "socialističnega človeka", zagretega za gradnjo socializma kot prve faze komunizma. Je s tem kaj narobe? Mogoče boste lažje odgovorili, če se vprašate, ali bi vam bilo ljubo, če bi uvedli katoliški verouk v vse šole (na Univerzi splošni obvezni predmet Temelji krščanstva) in bi vam od jutri dalje namesto Dnevnika ali Dela raznašalec dostavil samo Družino. Nekateri nas poučujejo, da smo blizu temu, in kot protiutež preko vseh svojih zvočnikov vsajajo v nas svoje politične nauke.

3. ZASEBNO IN JAVNO

Osebnega in političnega ne gre zamenjavati z zasebnim in javnim. Sta pa ta pojma povezana z onima in njuna pritegnitev v razmišljanje osvetli odnos med osebnim in političnim. O javnem ne bi zgubljal besed. To je prostor političnega. Če hočem, pri tem sodelujem, če nočem, pa ne. Nihče me nima pravice ne v javnem ne v zasebnem prostoru napadati ne fizično ne z agresivnim govorjenjem zaradi mojih političnih stališč ali dejavnosti, niti mi nima pravice vsiljevati svojih. Kajti tudi v javnem prostoru mi Ustava jamči osebno dostojanstvo in varnost, nedotakljivost moje telesne in duševne celovitosti. Ustava nam v več členih jamči zasebnost (zasebno lastnino, pravice zasebnosti, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem, varstvo osebnih podatkov). V členu o varstvu osebne integritete se ustavno določilo zasebnosti zelo približa pojmu "osebnega" v odnosu do političnega. Po mojem razumevanju ta določila posredno omejujejo politični aktivizem. Dejstvo, da je osebno do določene mere politično, ne upravičuje političnega poseganja v mojo zasebnost pod pretvezo, da s svojo politiko rešuje moje osebne težave. Njegova meja je moje stanovanje in so moje in kogar koli drugega popolnoma zasebne dejavnosti, tudi če se odvijajo v javnem prostoru. Sprehod po mestu kot javnem prostoru je moja zasebna dejavnost, ki jo izvajam z ozirom na druge v tem prostoru, obzirno. Tudi kolesarim po kolesarskih stezah in ne jemljem prostora drugim udeležencem v prometu. Ta spis bom bral pred parlamentom z dovoljenjem policije.

SKLEP

Osebnost ali oseba je privilegiran pojem. Človekove pravice so pravice osebe kot svojske celote. Moje osebno lahko postane politično in politično osebno, ni pa nujno. So težave, ki so v prvi vrsti osebne in agenda, ki so predvsem politična. Maskiranje osebnih težav s političnim angažmajem je prav tako neprimerno kot vsajanje političnih idej pod pretvezo skrbi za razvoj osebnosti ali obči blagor.

Aforizmi in sentence 2

Buh vej, če bomo tudi na drugem osončju ohranili naše lejpe narodne noše.

KULci bi bili veliko bolj prodorni, če bi spremenili kakšno črko v akronimu svoje zveze.

Na voljo moške spodnjice s kostjo in brez kosti.

Liberalci so tolerantni do vseh, razen do neliberalcev.

Še umret ne bom mogel, dokler ne spremenijo zakona o pokopališčih.

Od vseh protestnikov imam najraje Trubarja.

Nenadoma so proticepilci, ravnozemeljci in teoretiki zarot postali razumni, spoštovani in častivredni državljani - ker so proti vladi.

Domoljubje je intimno čustvo, ki ni za na transparente. Ko je čas, ga ljudje med seboj prepoznajo in jih poveže.

Pri nas bi levi radi videli, da bi desni mislili tako kot oni, desni pa, da bi levi mislili tako kot oni.

Od desničarske vlade ne moreš pričakovati levičarske politike.

Pravijo, da se je nacional-socializem začel z določitvijo kužnega subjekta. Pri nas je to Janez Janša.

Zame, ki sem živel v socializmu, je parlamentarna demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, ne za sovražnike družbe.

Splav je ustavno zajamčena pravica, varovanje življenja pa etična zapoved, ki jo čuti vsak človek, posebej še ženska. Ustavna pravica do splava izraža usmiljenje do grešnikov in varuje matere in otroke. Zahteva po prepovedi splava je znamenje krute kaznovalnosti do živih rojenih, to je, verskega fundamentalizma. Nasprotovanje pravici do splava v imenu povečevanja natalitete je politično polaščanje ljudi.

Pri nas je do zdaj umrlo za kovidom 4480 ljudi, ali 1 na 500. Nekateri so to imenovali zločin in ga pripisovali vladi. V ZDA je umrl prav tako 1 na 500, na Portugalskem 0,9 na 500, na svetu 3 na 500.

Nekoč sem segel Umbertu Ecu v roko.
Nič se ni pretočilo po njej vame.
Ostala sva v enakem odnosu kot Kant in kljunač.
(Pri čemer je on bolj Kant.)

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.  

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.