Knjiga brez platnic, ki je bila odvržena kot škart, se prijetno zvija pod mojimi prsti. Ker ni čisto prava, čvrsta knjiga ampak izvržek, se ob njej počutim svobodnejšega; lahko podčrtujem in dopisujem. V njej je, kot sem že omenil, zapis pogovora med Frančiškom in veliko mlajšim duhovnikom Pozzom, rojenim v osemdesetih letih. V predgovoru z naslovom "Vera združuje" s Frančiškovim podpisom, sem k naslovu dopisal: ... združuje ljudi iste vere in razdružuje ljudi različnih ver ... To sem dopisal, še preden sem prebral isto Frančiškovo misel: "A žal pod pretvezo vere druge tudi zavračamo in povzročamo delitve." To naj bi bilo, po Frančiškovo, znamenje, da gre pri takem ravnanju za nepravo, "prepleskano" vero. Prava vera "ljudi vedno povezuje". Evangelist pravi: "... nihče ne more reči, da ljubi Boga, ki ga ne vidi, če ne ljubi brata, ki ga vidi" (Jn 4, 20). Če ljubimo Boga, "si prizadevamo sprejemati drug drugega, tudi kadar se naša stališča razhajajo ali si celo nasprotujejo", doda Frančišek (str. 11).
Pred tem pa poudari misel, ki se zdi ateistu še pomembnejša: "Kristjani ne verujemo v nekega abstraktnega ali namišljenega boga /tu je bog pisan z malo/, ki je sad naših predstav ali zamisli ampak v Boga, ki nam ga je Jezus razodel kot Očeta in Ljubezen. ... Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga in lahko v moči Svetega Duha tudi sami ljubimo druge" (str. 10). Kaj to pomeni?
Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga. Kako si Boga predstavljamo, ni pomembno, pomembno je čustvo, naše notranje doživljanje. V prejšnjem stavku bi Boga lahko izpustili. S tem se Frančišek seveda ne bi strinjal, nam pa njegov stavek pomeni, da je pomemben občutek ljubljenosti ne njegov vir. Ne vemo, od kod imamo ta občutek, kdo nas ljubi, pa ta neznani vir imenujemo Bog. Ateist bi rekel, da smo ta občutek dobili v materinem krilu, ko je dan za dnem vedno uslišala našo nemoč in izročenost. Pozabili smo okoliščine, občutek ljubljenosti, zaupanja v ljudi in svet, pa je ostal. Psihologi bi rekli, da ta občutek izvira iz "varne navezanosti" deteta na mater ali skrbnico/ka. Frančišek sam ugotavlja, da nekateri ljudje zaradi okoliščin svojega otroštva ali življenja težko najdejo v sebi ta občutek. To pomeni, da ne prihaja v nas "iz nebes" ne glede na okoliščine našega življenja, ampak da izvira prav iz odnosov deteta z bližnjimi.
Strukturo pogovoru s Frančiškom dajejo alineje krščanske veroizpovedi (credo), ki se začne s stavkom: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje..." in nadaljuje z naštevanjem drugih bistvenih postavk ali naslovnikov vere. V tem prvem stavku poudari Frančišek samo vero v Boga Očeta, niti besede ni o stvarjenju nebes in zemlje, o vsemogočnosti, tem epitetu Boga in o njegovi stvariteljski funkciji, to je o prilastkih, v katere se zaganjajo bojeviti ateisti. Če je vsemogočen, ali lahko ustvari tako veliko skalo, da je sam ne more premakniti? Svet, snov, obstaja od nekdaj, ni bila ustvarjena, je večna. Itd. Frančišek se ne spušča v tako argumentiranje. Govori o doživljanju vere.
Pozzo omenja preganjanje vere, opuščanje vere. Papež odgovori: da, vse to se je dogajalo in se dogaja. "Toda ena največjih krščanskih resnic je vztrajnost: vztrajanje v svetosti sredi sveta" (str.24). To je stavek, ki bi lahko bil tudi moto moje etične drže; moto, zaradi katerega bi se lahko imel za kristjana, ateista a kristjana. Kaj pomeni ta stavek? Kritična beseda je "svetost". To je za človeka, ki noče imeti opravka s cerkvijo, z ničemer "svetim", čudna, tuja beseda. Saj nisem svetnik in si tudi ne prizadevam, da bi bil. Tu ni prostora za razpravo o tem, kaj sploh pomeni beseda "sveti". A če malo pomislimo, nam ni tako zelo tuja. Tudi ateist bi rekel, da so mu nekatere reči svete. To bi pomenilo, da jih posebno ceni, da čuti do njih veliko spoštovanje, ljubezen morda. In tudi ateist pomisli, da so morda v njegovem življenju reči ali osebe, za katere bi bil pripravljen dati svoje življenje.
Spomnil sem se neke zgodbe iz časa vojne in okupacije. V neko slovensko vas so prišli okupatorski vojaki, zvlekli na plano nekaj vaščanov in jih kot talce postrojili pred strelski vod. Tedaj je krajevni duhovnik stopil pred poveljnika in dejal: Pustite jih, saj niso nič zagrešili, ustrelite mene. Menda se je zgodba nadaljevala tako, da se je oficir cinično posmehnil in dejal: Pa stopite zraven.
Ta mož je bil svet. Takih primerov prostovoljnega žrtvovanja za drugega je bilo v NOB več. To pomeni, da je marsikdo od nas, ne glede na druge svoje značilnosti in pripadnosti, sposoben takega dejanja. Pa ni treba omenjati samo takih skrajnih položajev. Vsak dan srečujemo ljudi, za katere bi lahko rekli, da imajo čvrsto etično držo, verne in neverne. To so ljudje, ki vztrajajo v svetosti sredi sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar