O BOŽJI ŽELJI: VAJA IZ BIBLIJSKE EKSEGEZE

Religiozno vernim in ateistom je znana zgodba o izgonu iz raja (Geneza, 3). Povzemimo jo.

Potem ko je Bog ustvaril Zemljo in živa bitja, je po svoji podobi ustvaril moškega in žensko, da bi bila rodovitna in se množila; da bi si podvrgla zemljo in gospodovala vsemu živemu. Bog jima je vdihnil dušo. Na vzhodu je Bog ustvaril rajski vrt, vanj postavil človeka, da bi ga obdeloval in varoval. Človeku je zapovedal, da lahko je plodove z vseh dreves, razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega, kajti na dan, ko bo jedel s tega drevesa, bo "gotovo umrl". Potem pa je prekanjena kača rekla ženi, da jima je Bog prepovedal jesti z drevesa spoznanja, da se jima ne bi odprle oči in bi postala kakor Bog, ki ve za dobro in zlo. Žena si je zaželela sadeža in spoznanja, jedla je s prepovedanega drevesa in ponudila sad tudi možu. (Nista umrla.) Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Postalo ju je sram in skrila sta se, a Bog je po tej njuni reakciji vedel, da sta grešila (ni videl, ko sta jedla). Najprej je preklel kačo (ki se še sedaj plazi po trebuhu), potem je ženi napovedal, da bo trpela v nosečnosti, rojevala v bolečinah in hrepenela po možu, mož pa bo gospodoval nad njo. Zaradi moža je preklel zemljo, njemu pa napovedal, da se bo z zemljo s trudom preživljal, jedel poljsko rastlinje (kot da je v božjih očeh to slaba hrana), v potu svojega obraza prideloval kruh, nazadnje pa se povrnil v prah in pepel, iz katerih je bil ustvarjen. Nato ju je Bog oblekel in ju, da ne bi jedla še z drevesa večnega življenja in postala Bog, izgnal iz rajskega vrta in pred njegov vhod postavil angela-keruba z ognjenim mečem.

Spreglejmo nedoslednosti in protislovja svetopisemskega besedila in se osredinimo na vprašanje o božji želji.

Kaj je želel Bog? Bog je želel ustvariti svet. Čemu? Bog ni želel ali mogel biti sam. Božja samozadostnost torej ni po božji želji. Če je Bog popoln sam v sebi, je hkrati nepopoln, ker je sam, samota ni zaželena; potrebuje dopolnilo, svojo stvaritev. Zato je ustvaril svet. Ustvariti svet je bila njegova prva želja. Poleg njega je bila zdaj njegova stvaritev. Ko je Bog vse ustvaril, je bil zadovoljen s stvarstvom. Občudoval je svojo stvaritev in sedmi dan počival po napornih dejanjih ustvarjanja. Ustvaril je vse, da bi to občudoval. Ta stvaritev je bila čudovita, vredna občudovanja. Hkrati pa se ne moremo znebiti občutka, da je tako početje precej otročje. Si predstavljamo slikarja, ki bi naslikal sliko zato, da bi jo sam občudoval, tam na svojem štafelaju? Vase zaverovano bitje, polno samega sebe? To je sicer po nekaterih definicija Boga, vsekakor legitimna lastnost Boga (ne pa človeka), ki pa jo Bog sam s svojim zadovoljenim nezadovoljstvom postavlja na laž.

Kaj je nato še želel Bog? Ustvaril je človeka, moža in ženo, da bi nadaljevala človeško vrsto, poselila zemljo in skrbela za božje stvarstvo. Bog torej ni želel biti sam s svojo stvaritvijo in sam skrbeti zanjo. V tem smislu je Bog brez človeka pomanjkljiv, nepopoln, kljub temu, da je ustvaril svet. Bog je očitno družabno bitje. Bog si je želel družbe človeka, seveda ne kot sebi enakega ampak kot podrejenega. Želel si je celo, da bi ga človek občudoval, mu bil hvaležen, ga častil. To je razvidno iz njegovih odzivov na čaščenje. Že na Abelovo daritev se je "ozrl", kar pomeni, odzval z odobravanjem. Cel kup želja popolnega Boga, ki mu ničesar ne manjka! In v nadaljnji zgodovini si je Bog kar naprej izpolnjeval svoje želje, ko je urejal življenje zemljanov, jih kaznoval in nagrajeval, da so se stvari odvijale - po njegovi želji. To dogajanje je bilo tako burno, da ne bi zgrešili, če bi njegovega povzročitelja imenovali Bog želja, poželjivi Bog, neizpolnjeni, nezadovoljni Bog. Saj pravimo "po božji volji", kar pomeni po božji želji.

Česa Bog ni želel? Ni želel, da bi človeka, ki ju je ustvaril, postala Bog; da bi spoznala dobro in zlo. To ne-željo lahko izrazimo tudi kot željo. Bog si je želel zadržati spoznanje dobrega in zlega zase in to spoznanje morda dobrohotno prihraniti človeku. Pojavi se kup vprašanj.

Kakšni bi bili ljudje, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj je zlo? Ljudje z dušo, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj zlo? Kaj je vsebina duše, ki jo je Bog vdihnil prvemu človeku, če ne ravno razlikovanje med dobrim in zlim? Čemu želi Bog preprečiti ljudem to spoznanje? Čemu naj bi bilo to pridržano samo njemu, Bogu? Ali bi bil človek, ki mu je vse ravno, sploh vodljiv?

Potem se je zgodilo dejanje človekove nepokorščine, izvirni greh. Na prigovarjanje kače je Eva utrgala prepovedeni sadež in ga dala jesti tudi Adamu. To Evino dejanje in Adamovo dejavno soglasje sta dejanje človekove volje proti božji volji, človekovo samovoljno dejanje. Nepokorščina, upor iz poželenja. Ali to dejanje lahko imenujemo dejanje svobodne volje, ni jasno. Vsekakor sta se človeka na prigovarjanje kače sama odločila, da prekršita omejitev. Njuna volja je hkrati svobodna in omejevana. Svobodna je ravno zato, ker krši omejitev, prepoved.

Potem je Bog uveljavil svojo naslednjo željo, željo, da človek ne bi jedel še z drevesa življenja in postal nesmrten. Potem bi se izenačil z Bogom.

Sledi izgon iz raja v trpljenja polno življenje. Ta kazen je učinkovita samo zaradi človekove kršitve božje prepovedi; zato, ker je človek začel razlikovati dobro in zlo in trpi zaradi hudega, ki se mu dogaja. Človek si je sam kriv za svoje trpljenje. Ali drugače: svet se odvija, kot se odvija, in človek kobaca, kakor ve in zna. "Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?" se v naslovu svoje knjige sprašuje pater Gržan. Nič ne počne; misli si: Saj sem vama rekel...

Bog je takrat odslovil človeka, ki je pred tem odslovil Boga in prevzel odgovornost za svoje življenje nase. Pika.

Bog se je v naslednjih tisočletjih baje še igračkal s človekom in mu na pot pošiljal različne tegobe, opisane v svetem pismu, a razmišljujoči človek ve, da se je z izgonom iz bajeslovnega raja začela človeška zgodovina, za katero je v boju z okoliščinami odgovoren človek sam.