ATEISTIČNI KRISTJAN 4: RELIGIOZNA IN NARAVNA VERA

Kristjan - to je tretja postavka krščanske vere - veruje v Svetega Duha. Ko so mi v mladosti razlagali o sveti trojici, se mi je vse skupaj zdelo zapleteno, posebno omenjanje svetega Duha. Nekako sem razumel, da Bog ni en sam, da so pravzaprav trije. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, navsezadnje smo se učili o dveh konzulih in o triumviratu. Včasih pač vladajo trije hkrati ali pa cela hunta. Stari Grki so imeli množico bogov. Zmanjšanje na tri, je pravzaprav dobrodošlo. Malo me je motilo, da je bil v začetku en sam Bog, potem pa se je, ko so ljudje imeli že dobršen del zgodovine za seboj, s partenogenezo pojavil še božji Sin in z njim še Sveti Duh. A če stvari ne zapleteš teološko in se sploh ne sprašuješ preveč, ker bi se zadeve grozovito zapletle, je pravzaprav lahko umljivo. Obstajata Oče in Sin. To, da je nekdo drugemu oče in ta drugi njemu sin, še nič ne pomeni. Med njima mora biti neka vez, skupni duh, ki "v ljubezni povezuje Očeta in Sina" (str. 60). Ta skupni duh med Očetom in Sinom "nam daje slišati Očetovo besedo" ... "po prerokih" (prav tam). Skratka, človeku, ki ni teolog in ud cerkve, je zadeva dokaj jasna, morda prej omenjenim še bolj. Boga, njegovega sina Jezusa in vse, ki verujejo vanju, napolnjuje isti duh. Gre za enoumje, pri nas tako nezaželeno stanje duha v družbi? Ne. Frančišek se potrudi in poudari, da gre za enakost v različnosti. Gre preprosto za isto vero, ki naj bi jo vsak čutil in izpovedoval na svoj način. Razumem, kot da gre za neke vrste idealno zamisel, kajti cerkev se še kako trudi, da bi vsi enako razumeli katekizem. Po drugi strani pa imajo navsezadnje ne samo konfesionalne religije ampak tudi politične stranke vsaka svojo "vero", vrednote, ideale; neko skupno jedro in številne možne različice in interpretacije.

Frančišek tudi poudari, da je "govoriti zadnje, kar ti je treba storiti" (str. 65), če hočeš drugim posredovati svojo vero. "Živi kot kristjan ... To je pričevanje vere" (prav tam). To pojmovanje mi je kot ateistu blizu. S svojo vsakdanjo etično držo narediš več za to, da se bojo ljudje človeško spoštljivo odzivali in te morda posnemali, kot s pridiganjem. Razmišljanje o etiki, teoretično prevpraševanje in utemeljevanje ravnanja je seveda prav tako potrebno.

Za ateista je posebno zanimivo nadaljevanje pogovora o svetem duhu. Frančišek pravi: "Bog očitno daje svoje darove tudi neverujočim. Gospodova milost se dotakne tudi umetnikov, ki ne verujejo, a niso ateisti. Umetnik, ki ni le ateist, ampak je do Boga sovražno nastrojen in njegove darove uporablja zoper Njega, pa je bogokletnik" (str. 67). Gremo po vrsti. Prvi stavek potrjuje, kar govorim že ves čas. Kljub temu, da ne verujem v Boga, je v meni vera; vera v človečnost, dobroto, poštenost, zaupanje v ljudi; je sočutje in zlato pravilo, da ne storim drugemu, kar ne želim, da bi on storil meni. Kljub temu, da ne verujem v Boga, sem lahko moralen in znam usmerjati svoje življenje med drugimi ljudmi. Frančišek nas, ki ne verujemo v Boga, čeprav imamo njegove darove (naravno vero) nima za bogokletnike, ker ne sovražimo Boga in ga ne preklinjamo. Smo samo brezbožni. V resnici nisem bogokletnik. Nič nimam proti Bogu ne proti tistim, ki verujejo vanj. Tudi ni logično, da bi bil bogokletnik. Kajti ta s preklinjanjem Boga izdaja in potrjuje, da verjame v njegov obstoj. Zame ga ni - kot onostranskega. Koga naj preklinjam?

Kakšna je, za Frančiška, funkcija Svetega Duha, to je - po ateistično - vere in naravne vere? Dve funkciji sta poglavitni. 1. Sveti Duh - beri vera - "človeku prinaša notranjo harmonijo", "spreobrnjenje srca", "srce z mirom v sebi", "globoko notranje ravnovesje". ... "On daje mir v nemiru, upanje v obupu, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum v preizkušnji" (str. 69-70). Vse to drži. Drži ne samo za religiozno verne ampak tudi za ateiste, ki se trudijo živeti etično iz naravne vere v človečnost in z zaupanjem v ljudi. 2. "Sveti Duh pa ne prinaša zgolj notranje, temveč tudi zunanjo skladnost med ljudmi" (str. 71). "... iz različnosti ustvarja edinost" (str. 71), iz kaosa ustvarja kozmos, ustvarja pa tudi raznolikost. "Vedno in povsod, tudi znotraj Cerkve smo v skušnjavi, da bi se združevali v skupinice enako mislečih, ki ne prenesejo različnosti in drugačnosti ... Sveti Duh pa, nasprotno, zedinja različne, povezuje oddaljene, in ponovno združuje razkropljene ... Duhovni človek vrača hudo z dobrim" (str. 72). K temu ni kaj dodati, razen da znova potrdimo, da velja to tudi za ateiste, ki živijo etično.

Iz vsega dosedanjega sledi, da ni bistvene razlike med ljudmi, ki verujejo v Boga, in tistimi, ki vanj ne verujemo, pa se trudimo živeti etično iz naravne vere in zaupanja v sočloveka. Z vidika religiozno vernega uživamo božje darove, ne da vedeli, kdo nam jih je dal. Bog pomagaj.

***

V nadajevanju razpravljata papež in Pozzo o postavkah veroizpovedi, ki se tičejo cerkve. Ker nisem ud nobene krščanske cerkve, bom o tem kdaj drugič.