Zadnje čase mi občasno pride kakšna misel o Bogu (hotel sem ga zaradi enostavnosti pisati z malo, pa sem se spomnil, da bi Alaha napisal z veliko, to pa potem ne bi bilo pošteno). Pravijo, da se na stara leta tudi brezbožniki spomnijo nanj. A pri meni ne gre za strah pred poslednjo sodbo. Božja sodba se pri meni dogaja vsak dan, ena bo pač tudi na poslednji dan. K stvari.
Prejšnjo nedeljo sva kolesarila za zdravje po primerno dolgi in lepo asfaltirani kolesarski stezi ob Letališki cesti tja proti obvoznici in nazaj. Ponoči je dežavalo, bilo je oblačno, sveže, prav malo prometa. Nazajgrede peljem skozi nekdanji Saturnus. Tam so zdaj razne zasebne tiskarne. Večkrat sem že pomislil, ko sem se peljal skozi ozki prehod med industrijskimi poslopji, da bi si malo ogledal vsebino mrežastih, kovinskih zabojnikov, kamor odlagajo papirne odpadke, odrezke, ki nastanejo pri vezanju knjig in brušur. Mogoče bi se našel kak uporaben papir za risanje. Za koga, ki oblikuje skulpture iz papirja, je veliko zastonjskega materiala. Meni bi se zdelo zelo zamudno in brez pravega haska, če bi se lotil lepljenja papirnih trakov, da bi naredil kakšega ptiča. Za risanje bi pa odpadni papir prav prišel. Večkrat sem že hotel pogledati, zdajle bo prav primerna priložnost. Nikogar ni ne blizu ne daleč, ki bi mogoče sitnaril. Ustavim se ob polnem vsebniku in pogledam vanj: res so tam celi poki papirja. Sežem po tak sveženj. Saj to je knjiga, vezana a brez platnic. Po vseh straneh se vleče črna packa. Aha, škart. Že natisnjeno in zvezano knjigo so morali zavreči, ker so odkrili to ponavljajočo se temnejšo liso. Pogledam naslov: "VERUJEM, VERUJEMO, Premišljevanje o koreninah naše vere. Papež Frančišek v pogovoru z Marcom Pozzo". Če tole naključje, da sem naletel na knjigo o veri, ko sem ravno premišljal o tem, ni delo božje previdnosti, naj me bes lopni, bi rekli stari. Vlažno knjigo sem vpel na prtljažnik in zdaj jo sušim in po malem prebiram.
Zaradi jasnosti naj ponovim, kar sem že večkrat napisal: sem ateist. To pomeni, da ne verjamem v obstoj onostranstva in onostranskega Boga. Vse, kar je, je ta svet. Tega se mi ne zdi vredno dokazovati. Vendar pa se mi "B-O-G" ne zdi nesmiseln pojem. Ogromne množice ljudi v vsej človeški zgodovini so verovale in verujejo vanj in sila literature in umetniških del je nastalo zanj, o njem in v njegovem duhu. Veliko najimenitnejših duš je izrazilo svoje doživljanje Boga. Sveto pismo ni nesmiselno besedilo, le vprašati se moraš, kaj tiste zgodbe pomenijo in ne morda samo iskati neskladij in protislovij. Odkril boš vrsto paradigmatičnih zgledov človeške komedije, vere, etike, morale, dobrih del, grehov in zločinov. Na to nisem pomislil, ko sem, mladostnik, veselo, v skladu z duhom časa, zavnil Boga in cerkev in vse, kar je s tem povezano. Vseh teh bedarij mi ne bo treba brati - veliko olajšanje za šolarja.
Že dolgo je tega, kar sem si rekel: ljudje predpostavljajo, da je Bog tisti starec na oblaku, kot ga je naslikal Michelangelo; ali pa si mislijo, da je to pač nekdo nekje, neviden duh, ki je povsod in nas obdaja, nas opazuje in pazi na nas, na koncu pa pridne povabi k sebi v nebesa, poredne pa vrže v pekel. In v to verujejo. Take vere ne zmorem. Vprašal sem se, kdo ali kaj je Bog. Kaj naj imenujem s tem imenom, če sploh kaj? Pomagala mi je sestrična, verna katoličanka, ki je rekla: Bog je v srcu. Heureka! Zakaj ne bi Boga pojmoval kot nekaj, kar je v človeku, v njegovi duševnosti. Bom kar rekel: v duši. Zakaj ne bi bil Bog kar tu, v tem svetu, tu v meni? Psihoanalitiki razlikujejo različne instance v človekovi duševnosti, različne glasove: Ono, Jaz, Nadjaz; Otrok, Odrasli, Roditelj. Zakaj ne bi bila v meni še ena instanca, ki bi jo kratko imenoval Bog. Morda je del Nadjaza, morda čisto samostojna instanca.
Kakšen je njen glas, kakšna njena funkcija? V človekovem moralnem čutu lahko razlikujemo dva vidika, ali dve instanci: občutljivost za družbeno moralo in eksistencialno občutljivost. Občutljivost za družbeno moralo je klasični Nadjaz, to je, po transakcijski analizi, starševski glas, ki nas opominja, kaj je prav in kaj narobe z vidika vsakdanjih običajev in družbenih norm. To so zapovedi vljudnega vedenja in obzirnih človeških odnosov, spolne morale, zapovedi glede spoštovanja lastnine ipd., vse tisto, kar omogoča osnovni red v družbi. Med desetimi božjimi zapovedmi bi v to kategorijo sodila večina zapovedi, razen tistih, ki se tičejo vere v Boga: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj ipd. Kadar kršimo katero od teh zapovedi, nas zapeče vest: Nisi prav ravnal, tega ne bi smel storiti.
Poleg tega pa se nam včasih oglasi tudi druge vrste glas vesti. To je glas, ki nas opozori, da se oddaljujemo od samega sebe, od svojih pristnih teženj, od svoje življenjske poti, ali da bližnjega prisiljujemo v položaj, ko ne more biti on sam, kakršen je po svojih osnovnih težnjah. Ko, recimo, otroka silimo v poklic, ki mu nikakor ni "po duši". Vse to zveni nekoliko nejasno, ker je v resnici, v življenju, nejasno. Te opomine, da gremo preko sebe, mimo sebe, da drugega silimo v svoje kolesnice in podobne, radi preslišimo. Ti glasovi so, posebno sprva, ko se človek še razvija, nezaznavni, ali pa jih človek težko razloči. Ko dozori, pa bolje ve, kdo ali kaj je, kaj mu je "po duši" in kaj ne. Vendar se človek vse do smrti išče, vse do konca se ne pozna popolnoma, vse do konca lahko samega sebe preseneti. To instanco, ki nas opozarja, naj se držimo svojih nagnjenj, svoje poti, samega sebe, imenujem eksistencialna vest. Njeno drugo ime bi lahko bilo b-o-g. Zakaj bog? Ker so ti glasovi podobni ali enaki, kot je po religioznih zapisih glas Boga.
Skratka, Bog, eksistencialna vest, glas, ki mi pomaga iskati, kdo ali kaj sem, ki me vodi po moji svojski življenjski poti v skladu z mojo naravo, je v meni, v mojem duhu, mojem umu. Zelo preprost je. Prišepne mi: Čakaj, čakaj, ali te res zanima študij prava; a te ne vleče bolj filozofija? Saj imaš najbrž res prav, odgovorim. A ti je tale punca res všeč? A ti je tako všeč, da bi se z njo poročil? Hm, mogoče res ne tako zelo. Mogoče res ne bi živel z njo vse življenje. Bom raje še malo počakal. A bi res imel rad otroke? A se jih veseliš? Kako si predstavljaš, ko boš oče? Te to vleče? Tako me sprašuje ta glas, ta b-o-g. Seveda me tako lahko vpraša tudi psihoterapevt, če ga vprašam za svet. Če ga ne, se oprem pa na ta svoj notranji glas.
Ta glas me vleče stran od običajnega, od povprečnega, od sledenja drugim in družbenim obrazcem, k iskanju svojske poti. Eksistencialna vest je nadrejena konvencionalni moralni vesti. To pomeni, da mi dovoljuje, da prekršim moralno pravilo, če s tem omogočim izpolnitev eksistencialne težnje. Na smrt užalim očeta, ker nočem prevzeti družinske obrti in se raje posvetim poklicu, ki sem ga sam izbral in ki mi je "pisan na kožo". Kaj je alternativa? Da ustrežem očetu (izpolnim zapoved tradicionalne morale, ko je oče sam ravnal neetično in me silil v svoj kalup) in zagrenjen čevljarim (ne upoštevam glasu, naj sledim svoji naravi). Tako nekako. Seveda nas ta dvojnost postavlja pred številne moralne dileme, ki nikakor niso gladko rešljive; pristajati moramo na kompromise med upoštevanjem zapovedi ene in druge vrste.
Vendar je precej jasno, da nekaj takega, kot je eksistencialna vest, obstaja; da skuša človek v svojem življenju uresničiti samega sebe, uresničiti to, kar v zasnutku že je, in da ga vsako oddaljevanje od tega, od sebe, od svojih naravnih teženj, dela nesrečnega, mu jemlje življenjsko energijo. Ne gre za srečo happy happy, gre za vitalnost ali viabilnost, veselje do življenja.
Heidegger je stanje svojskega, samolastnega življenja primerjal z njegovim naprotjem, to je, "zapadlostjo" v brezimno življenje povprečnega človeka; to brezimnost je imenoval "das Man". Besedica "man" pomeni v nemščini podobno kot slovenski "se": govori se (man spricht), varčuje se (man spart). Kot samostalnik, pisana z veliko začetnico in členom za srednji spol, "das Man" (ne morda "der Mann", kar pomeni "mož") pa pomeni "gospoda Se", gospoda, ki govori, kar se govori; ki piše, kar se piše; ki kupuje, kar se kupuje; ki glasuje, kot se glasuje itd. Ta beseda pomeni človeka, ki je potonil v množici, ovco, ki se ravna po "se", po drugih, po povprečju; ki nima svoje osebnosti. Bog je tisto v meni, kar me venomer sprašuje: kdo ali kaj si, ti, Blaž?
Tole bi, po mojem, morda podpisal tudi kak katoliški duhovnik. No, prihodnjič bomo o papežu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar