Z boljšo polovico sva se namenila v Novo Gorico na srečanje z najinima italijanskima prijateljema. Prva izbira je bila železnica. Tam je železniška postaja tik ob meji, ob tisti sloviti točki ob meji, kjer je vsako srečanje dokaz neminljivega prijateljstva med sosednjima narodoma. Najina Videmčana bosta vzhičena: Eviva l'amicizia! Živelo prijateljstvo! Že strašno dolgo se nisva peljala z vlakom. Baje je zelo udobno in nedvomno varneje kot z avtom. Že dolgo ni iztiril noben vlak, na cestah pa mrtvi vsak dan.
Pregledal sem spletni vozni red; odločila sva se za uro odhoda iz Ljubljane in vrnitve iz Nove Gorice. Vse skupaj sem hotel še osebno preveriti na okencu železniške postaje. Starci smo "ziheraši". Prijazna gospa mi je razložila položaj. "V Ljubljani sedete na avtobus, ki pelje do Brezovice, tam prestopite na vlak, ki vas pelje do Sežane, kjer prestopite na vlak za Novo Gorico." Hm. A na avtobus... in prestopit... Menda popravljajo progo. "Imate še drugo možnost: iz Ljubljane do Jesenic, tam prestopite za Novo Gorico." Saj tega sem se spomnil, ja. Nekoč pred desetletji smo se peljali tja čez Jesenice. Raportiram poveljstvu doma. "Pozvedi še za avtobus", je sledilo navodilo. To bo res bolj preprosto.
Kot digitaliziran starostnik poiščem vozni red, izberem datum in ure odhoda od tu in tam. Berem, da se upokojenci množično odločajo za zastonjske vožnje, tako da potem ni prostora za navadne ljudi, ki morajo v službo ali domov. Hja, je treba to izkoristit, preden ukinejo. Grem se osebno pozanimat, kako je s tem. Se da rezervirati sedež za teden dni vnaprej? Saj zastonj karta ne pomeni preklica vsakršnega reda. Če grem v gledališče, lahko po spletu izberem sedež, na katerem želim sedeti. Če bi si vsak upokojenec rezerviral sedež vnaprej, ne bi bilo nobene gneče. In avtobusno podjetje ne bi moglo reči: ni več prostih sedežev, rezerviramo vam lahko za čez 14 dni. Zdaj pa: kdor prej pride in se bolj rine, se pelje; drugi pa - drugič. A mislite, da bomo samo za vas kupili še en avtobus. Kaj bomo z njim, ko pride nova vlada, ki bo morala odplačevati dolgove prejšnjih, in bo ta privilegij ukinila?
Na avtobusni postaji je odprto samo eno okence. Vrsta pred njim. Pravzaprav ne bom nič kupil, samo vprašal bi rad. V predelku z napisom PROMETNA PISARNA sedi gospod in mrko zre v daljavo. Slutim, da ne ravnam prav, a neko prazaupanje v človeka me žene dalje. "Oprostite, prihodnji teden nameravam v Novo Gorico ..." "Tamle je vozni red", še preden dokončam stavek, stegne strogi mož roko s kazalcem, uperjenim nekam v nasprotno steno ... "Aha, razumem" odvrnem. Nisem rekel "hvala", ne zasluži. Postavim se v vrsto pred odprto okence. Na srečo sem hitro na vrsti. Za okencem dva uvajata novega nameščenca. Kljub temu, da je videti brezupno, poskusim: "Samo vprašal bi rad ..." Ubogi mladenič se z obupanim pogledom zazre v mentorico, ta odpre vrata in prijazno nastavi uho moji prošnji. "Sem slišal, da je gneča, rezerviral bi ..." Veselo se posmeje: "Ah, saj za Novo Gorico ni take gneče." "Pa načelno, ste to vprašanje rešili, se da rezervirati?" Še bolj prisrčno raztegne lepo oblikovana usteca in pokaže lepe, zdrave zobe. Saj sem res humorist. A s' z Lune padu?
Ni komentarjev:
Objavite komentar