Prikaz objav z oznako komuniciranje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako komuniciranje. Pokaži vse objave

08 februar 2021

ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 
                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 
                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."
                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

23 januar 2016

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.

13 februar 2012

Štirje glasovi, štiri ušesa, štirje odzivi

Ta članek se navezuje na enega prejšnjih - Komunikacijski kvadrat po Schulz von Thunu - kjer smo ugotovili, da ima vsaka komunikacija štiri vidike: stvarno vsebino, samorazkrivanje, odnosni vidik in poziv.


Štirje glasovi
Govorimo lahko torej s štirimi glasovi. Običajno izjavimo nekaj stvarnega, za to izjavo pa so skriti še trije drugi pomeni. Namesto stvarne izjave bi lahko torej izrazili svoje doživljanje, svoje mnenje o odnosu in poziv. Kar koli od tega ali vse skupaj. Tedaj bi bila komunikacija bolj jasna. Poglejmo primer.
Stvarna izjava:
Mož za volanom, žena kot sopotnica. Približujeta se križišču.
Žena: "Zeleno imaš!"
PODTONI:
Samorazkrivanje:
"Živčna sem. Mudi se mi."
Odnos:
"Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi." ("Samo nase misliš.")
Poziv:
"Pohiti!"
Namesto, da je žena rekla "Zeleno imaš", bi lahko izbrala kako drugo izjavo, ali izstrelila rafal: "Zeleno imaš. Živčna sem. Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi. Pohiti!"
To bi bilo super jasno.


Štiri ušesa
Kot imamo štiri glasove, imamo tudi štiri ušesa. Vsako izjavo lahko dojamemo z enim, več ali vsemi štirimi ušesi. 
Recimo, da žena reče samo "Zeleno imaš". Kaj lahko slišimo? 
Stvarno uho: mož sliši podatek, da je na semaforju zelena.
Samorazkrivanje: mož čuti, da je žena nervozna. Sliši, da mu hoče povedati, da se boji, da bosta zamudila.
Odnos: mož sliši očitek, da se ne ozira nanjo in na njene želje.
Poziv: mož sliši ukaz, naj pritisne na plin.


Štirje odzivi
Od tega, kako bomo izjavo dojeli, je odvisno, kaj bomo odgovorili, ali kaj storili.
Recimo, da žena reče "Zeleno imaš" in mož sliši s svojim stvarnim ušesom samo to, da mu žena sporoča, da je na semaforju zelena luč. Odgovori "Vidim". Kaj bo storil? Nič. Mislil si bo, da mu žena sporoča nekaj, kar tako ali tako ve in v skladu s čimer tako ali tako ravna. Ne bo dojel, kaj bi mu žena pravzaprav rada povedala. Ali pa bo naslednji trenutek rekel: "Na, zdaj je pa oranžna." Rekli boste: Na, ta je pa res butast. Ne razume, da mu hoče žena reči, naj pohiti. 
Ne pričakujte od drugih, da bojo brali med vrsticami vaših zamaskiranih izjav. To pričakovanje je otročje. Ko še niste znali govoriti, so starši vseeno razumeli, kaj bi radi. Zdaj bi se radi vrnili v tiste lepe čase. Ne pričakujte tudi, da se bodo drugi ravnali po vaših prikritih ukazih. Tudi to je otročje. Ko ste bili stari tri leta, ste ukazovali svojim lutkam in tudi odraslim, ki so se vam prijazno igrivo navidezno podredili. Zdaj ste odrasli in drugi odrasli imajo rajši, da jim omogočite izbiro in samostojno odločitev. Izberejo pa lahko, če vedo, kako se počutite in kaj bi radi. Jasno povejte, kaj čutite in kaj bi radi.
Mož lahko odgovori na tisti podton, ki ga je slišal, lahko pa se vedno zateče k dobesednemu stvarnemu odgovoru. Izpadel bo nerazumevajoč ne pa nevljuden ali ignorantski. Odgovoril je.
Če mož sliši samorazkrivajoči ton, lahko odgovori tako, da sprejme ženino čustvo: "Čutim, da si nervozna. Misliš, da sva pozna?" Ali pa njeno čustvo zavrne: "Ne bodi živčna." Ravno zato, ker se žena boji te zavrnitve, zavije svojo zaskrbljenost v navidezno stvarno izjavo.
Če sliši odnosni očitajoči podton, mož lahko odgovori: "Vem, da sva pozna. Veš, da te vedno upoštevam." Ali pa: "Vozim po predpisih. Zakaj bi moralo vedno biti po tvoje?"
Če sliši poziv, lahko odgovori: "Res je, bom pritisnil!" Ali pa: "Ne komandiraj me!"
Dobra komunikacija temelji na obojestranski pripravljenosti, da bi se sporazumeli.
Ko govorimo, ne navajajmo samo stvarnih podatkov, ampak izrazimo tudi svoje doživljanje čustev, odnosa in svojo željo. In ko poslušamo, poslušajmo z vsemi štirimi ušesi.
Vir: F. Schulz von Thun, Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg, 1981.



23 januar 2012

Komunikacijski kvadrat (po Schulz von Thun, 1981)

V zadnjem tednu sem se nekaj ukvarjal z vprašanji komuniciranja. Pri tem sem brskal po starih knjigah (v katerih se vedno najde kaj spregledanega a koristnega). Komunikacija pomeni sporazumevanje. Dobra komunikacija je tista, pri kateri prejemnik razume sporočilo tako, kot ga razume tisti, ki sporoča. Slaba komunikacija vodi do nesporazuma: prejemnik razume sporočilo drugače kot tisti, ki sporoča. Pri sporočanju moramo biti pozorni na štiri vidike sporočila: vsebino, odnos, samorazkrivanje in poziv.




1. Vsebina (o čem obveščam). Sporočilo naj bi vsebovalo jasno in razumljivo stvarno informacijo. "Trikrat sem pozvonil pri tebi in ni bilo odziva."
2. Odnos (kaj si mislim o tebi, kakšen je najin odnos). Način, kako sporočam, razkriva, kako vidim prejemnika sporočila. Vidim ga lahko kot po statusu višjega ali nižjega od sebe, močnejšega, šibkejšega, ki potrebuje zaščito, pomoč. Lahko sem do drugega spoštljiv, podcenjevalen, pridigarski, udvorljiv ipd. Razkriva pa tudi moje mnenje o najinem medsebojnem odnosu. Sva na distanci, intimna, poslovna, v komplementarnih vlogah ipd. Odnos se kaže v obliki izjav, tonu, neverbalnih znakih. Drugi čuti, da ga na neki način obravnavamo. Značilni za to raven izražanja so 'mi-stavki' ali 'midva-stavki'. V gornjem primeru zaznamo zviška izgovorjen očitek. 
3. Samorazkrivanje (kaj sporočam o samem sebi). Ko sporočamo, razkrivamo tudi sebe. Lahko pri drugih hote ustvarjamo vtis o sebi; lahko prikrivamo svoje lastnosti, lahko pa se nehote razkrivamo. Lahko smo bolj ali manj pristni ali odkriti. Značilni za to raven izražanja so 'jaz-stavki'. Govorec v našem primeru razkriva svojo jezo ali razočaranje. 
4. Poziv (kaj bi rad pri tebi dosegel). S sporočilom želimo doseči določen namen. Skušamo vplivati ali manipulirati. Prejemnik naj bi določene reči storil ali opustil, mislil ali čutil. Naš poskus vplivanja je lahko bolj ali manj odkrit. Če je prikrit, gre za manipulacijo, pri kateri uporabljamo enostransko in tendenciozno sporočilo. V gornjem primeru pozivamo partnerja, naj bi se oglasil, če je bil doma; naj nas ne vabi, če ne misli resno; naj drži obljubo, naj bo bolj zanesljiv ipd. 
Ko beremo ali poslušamo kako sporočilo, vedimo, da so med vrsticami tri vrste sporočil.

Vir: F. Schulz von Thun, Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg, 1981.

"Ljubljana je bila med vojno koncentracijsko taborišče..."

Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v po...