Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke.
Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.
Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico.
Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo.
Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov.
Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?
Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?
Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.
Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to.
Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu?
Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?
Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar