POSKUSI KOMUNIKACIJE Z UMETNO INTELIGENCO CHATGPT

Takoj ko se je v Sobotni prilogi Dela pojavil članek o jezikovnem modelu umetne inteligence (UI) ChatGPT, sem se skušal povezati z robotom, a je bil precej dolgo tako zaseden, da nisem prišel do pogovora z njim. Potem so se zveze sprostile in sem se večkrat povezal s tem revolucionarnim programom. 

Najprej sem ga vprašal o geomorfoloških značilnostih Brazilije in Slovenije. Naštel in opisal je osnovna geografska področja obeh dežel. Kolikor sem kot laik lahko presodil, verodostojno. Potem sem mu zastavil filozofsko vprašanje o opredelitvi monizma in dualizma. Monizem je nazor, da je vse bivajoče iz materije (materializem) ali vse iz duha (idealizem); dualizem pa zagovarja obstoj materije in duha in njuno sovplivanje. Spet se mi je odgovor zdel povsem točen, recimo na ravni uvoda v filozofijo. Čez nekaj dni sem z naslednjim vprašanjem želel preveriti svoje raziskave s področja kvalitativne metodologije. Robota sem vprašal, kaj je utemeljena teorija (UT) in kaj tematska analiza (TA); kako se konstruira UT; kako se konstruira definicije konceptov s primeri; kakšna je razlika med UT in TA in še nekaj podobnih vprašanj. Šel sem kar v podrobnosti in zahteval, naj navede avtorje TA. Odgovor je bil zgleden. Na srečo se je ujemal z mojim besedilom, ki sem ga bil seveda sestavil ob pomoči spletnih virov, preden sem slišal za robota, ki ti napiše seminarsko nalogo ali morda celo knjigo. Ker se je sin ravno tedaj pridružil prijateljem pri zimskem jadranju po Jadranu, sem robota vprašal, kakšni so pogoji jadranja v zimskem in letnem času in katere so priporočene smeri. Podal je verodostojne osnovne napotke. Korektno je naštel tudi umetnostnozgodovinske spomenike v Ravenni. V nadaljevanju me je informiral o presežnih smrtih v Sloveniji v obdobju kovida. Od prve potrjene okužbe z virusom SARS-CoV-2 v Sloveniji (12. marca 2020) do konca februarja 2023 je bilo skupaj 11.798 presežnih smrti v primerjavi s pričakovanim številom smrti v istem obdobju v prejšnjih letih. Zaradi covida-19 je zabeleženih 11.579 smrti. To pomeni, da se približno 98 % presežnih smrti (11.579 od 11.798) v tem obdobju pripisuje smrtim zaradi covida-19. Ni razloga, da tem podatkom ne bi verjel, nisem jih pa preverjal. Nisem vprašal, v kolikšni meri so te smrti posledica neučinkovitih ukrepov in v kolikšni nizke precepljenosti prebivalstva in koliko bi jih bilo, če ne bi ukrepali, niti se cepili. Mogoče bi ChatGPT vedel odgovoriti. Ali bi ga potem proglasili za komija ali janšista, tudi ne vem.

Potem sem si pa privoščil nekaj, kar se je izkazalo za šalo. Robota sem vprašal:

V kateri ljudski pesmi se junaku pokaže nasprotnik v dvojni podobi, on pa useka po sredini in zadene pravega?

"Ta opis se nanaša na ljudsko pesem "Martin Krpan", ki je ena najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi. V tej pesmi Martin Krpan, junak iz Dolenjskega, sreča hudiča, ki se mu prikaže v dvojni podobi. Hudič ga skuša zavesti in zvabiti s seboj v pekel, toda Martin Krpan mu prekriža pot in s svojim mečem useka po sredini, zadene pa pravega hudiča. S tem Martin Krpan reši svoje življenje in vrne hudiča nazaj v pekel. "Pesem o Martinu Krpanu" je znana po svojem humorju in preprosti, a močni narodni govorici. Pesem prav tako izraža slovenski duh uporništva in poguma ter opominja na to, da se je treba boriti za pravico in svobodo."

Si prepričan, da je ta junak res Martin Krpan in ne morda Peter Klepec? Ali morda Krjavelj iz Jurčičeve povesti?

"Oprostite za zmedo v prejšnjem odgovoru. Pravilna pesem, ki ste jo opisali, je v resnici "Peter Klepec", ki je prav tako ena izmed najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi. V tej pesmi Peter Klepec sreča hudiča, ki se mu prikaže v dvojni podobi. Hudič ga skuša zvabiti s seboj v pekel, toda Peter Klepec mu prekriža pot in s svojim mečem useka po sredini, zadene pa pravega hudiča. S tem Peter Klepec reši svoje življenje in vrne hudiča nazaj v pekel. Pesem "Peter Klepec" je znana po svojem humorju in izrazitem dolenjskem narečju. Je ena izmed najbolj prepoznavnih pesmi slovenskega ljudskega izročila in je že večkrat služila kot osnova za gledališke predstave, filme in druge kulturne dogodke."

Kakšna je poanta ljudske pesnitve Pegam in Lambergar?

"Pesem "Pegam in Lambergar" je slovenska ljudska pesem, ki govori o dveh bratih, Pegamu in Lambergarju. Poanta pesmi je moralna, in sicer opozarja na pomembnost pravičnosti in poštenja. V pesmi Pegam in Lambergar tekmujeta v streljanju s puščico, vendar se Lambergar odloči, da bo goljufal in uporabil trik, da bo zmagal. Pegam, ki je bil pošten, je izgubil in moral izpolniti obljubo, ki jo je dal Lambergarju. Ko je Pegam spoznal, da je bil Lambergar nepravičen in nepošten, se je odločil, da bo to popravil in se boril za pravičnost. Zato je Pegam s svojo poštenostjo in trudom na koncu zmagal ter odpravil nepravičnost in krivico. Torej, poanta pesmi "Pegam in Lambergar" je opozarjanje na pomembnost poštenja in pravičnosti ter na to, da se prej ali slej nepravičnost ne izplača in da se z dobrimi dejanji vedno na koncu zmaga."

Moj komentar

V omenjeni ljudski pripovedni pesmi Krištof Lambergar odrobi glavo Pegamu, ki se je pred cesarjem na Dunaju širokoustil, da njegovo cesarstvo ne premore junaka, ki bi mu bil kos. Kritični verzi so naslednji (iz zbirke Slovenske ljudske pripovedne pesmi. Genija, Ljubljana 2017):

Ko v tretje vkup zadirjata,

takrat se dobro počita,

za vselej boj razločita.

Je meril Krištof srednjega,

na stran je pustil krajnega,

udari ravno srednjega.

Je njemu pravo glavo vzel,

pa hitro njo na jelca ujel,

ves Dunaj je tega vesel.

Res je, da je bil najbrž Krištof Lambergar predloga za lik Martina Krpana.

MALO NA OKROGLO IN NA OGLATO. Tale zadnji izziv je ChatGPT zgrešil in odgovoril v slogu besedno spretnega dijaka, ki se ni učil, ki nima pojma o zadnji snovi, a kar naklada nekaj, ko vidi, da profesor ne posluša. Včasih si tako reši glavo.

Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

Statistika objav

Od časa do časa pogledam statistiko obiskov mojih objav - in sem kar malo razočaran. Ne zato, ker bi bil obisk pičel, to me pravzaprav ne zanima. Pišem bolj zase kot za javnost; javnost pisanja mi je v pomoč, da se malo bolj nadziram in da ne klafam kar vsevprek. Sem, kakršen sem, in ne da se mi nabirati točk priljubljenosti. Razočaran sem zato, ker so najbolj obiskane objave tiste, ki so najbolj preproste - z izjemo prve. Na prvem mestu je moje razmišljanje ob Kafkovem dnevniku. Kako to, da je pristalo na prvem mestu, si ne znam razložiti. Mogoče so na kakšni šoli obravnavali Kafko in so morali o njem ubogi dijaki pisati kakšne spise. Recimo. Nekaj časa je bil na prvem mestu opis tistega dela mojega križarjenja leta 2011, ko smo obiskali klasično Olimpijo, prvi starodavni olimpijski stadion. Mislim si, da so na to geslo klikali ljubitelji športa in olimpijskih iger. Prav žal mi je, da fotografij v članku ni mogoče odpreti. Ne vem, zakaj se je to pofedičilo. Bom skušal popraviti. Na tretjem mestu je "Zeljada v Zajčji dobravi" - nadvse pomembna tema. Ne vem, kaj naj si mislim. "Mravljinček naših generacij" je slavospev jubilejni številki glasila tabornikov rodu Črnega mrava in razumljivo je, da so blog tedaj obiskali moji taborniški prijatelji. Na petem mestu je sestavek, ki se pojavi v brskalniku, če vtipkaš geslo "kondom". Ni, da bi bil posebno vzhičen nad obiskom. Omenim naj, da sem eno od objav, katere obisk je bil več kot trikrat višji od obiska pri Kafkovem dnevniku, izbrisal, ker je prišlo do temeljnega nesporazuma med menoj in bralci; nesporazuma, ki se ga ne da odstraniti s pojasnjevanjem. Rekli so, da sem jih žalil. Zaradi žalitve ljudstva je padla vlada. To ni hec. Moji odzivi na politiko ljudi ne zanimajo, še manj moje filozofiranje o veri in podobnih rečeh. Kakor koli, ni prav vzpodbudno, a malo bom še nadaljeval. Na srečo sledi lažja tema. Statistika klikov na objave za ves čas obstoja bloga Kafkov dnevnik 10. okt. 2012 91 Križarjenje 2011: Katakolon - Olimpija 11. mar. 2011 64 Vesela jesen: zeljada v Zajčji dobravi 24. sep. 2012 50 Mravljinček naših generacij 8. nov. 2012 40 Pet kondomov za nežna srca 21. sep. 2012 40

Khanova elektronska tabla

Ta zapis posvečam spominu na doktorja Janeza Bečaja, svojega dobrega kolega, izvrstnega strokovnjaka in čudovitega človeka.

Zakaj so Khanovi videi privlačni? Kaj je Khanova inovacija?

Oblikovno so Khanova predavanja paradoks. Najsodobnejše tehnično sredstvo je spremenil v govorečo črno tablo, na katero piše, sicer ne s kredo ampak z elektronskim pisalom. Nobenega "powerpointa", nobenega "prezija" (program za dinamične prikaze), sploh nobenih gibljivih sličic. Edino, kar se giblje v Khanovih videih, so črke, ki jih oblikuje nevidno pisalo. Tabla in kreda. Tako kot pri našem profesorju Šolniku. Ta je vsaj korakal pred tablo sem in tja. Ej, ravno v tem je štos! Khan, profesor Khan, ne koraka pred tablo. Profesorja Khana sploh ni videti! A ni to čudovito? Profesor, ki ga ne vidiš in ki on tebe ne vidi. Samo piše po tabli in sliši se njegov glas. Idealno za vse, ki jim gre na živce, če je medtem, ko se učijo, kdo zraven - in bulji vate in te popravlja: ne tako ampak tako, butelj. Idealno za vse, ki jim gre na živce razred, sošolci levo in desno, spredaj in zadaj, hrup, nemir, učiteljevo vpitje - tako res ne more biti nič od učenja. Ste se že kdaj zalotili, da profesorja sploh niste poslušali, samo gledali ste, kako je oblečen, kako se giblje, kako gestikulira? "Torej torej, Evropa sega od tu..."  teče na drugo stran, si popravi hlače - "do tu" - mu pade kreda na tla, jo pohodi, da naredi rrresk... Khanova didaktična inovacija je torej v tem, da je učno situacijo očistil vseh motečih dejavnikov, vseh distraktorjev, med njimi predvsem vizualno podobo učitelja, kot najbolj motečo. Učitelj je moteč tudi zato, ker nas neprestano ogroža. Nikoli ne veš, kdaj te bo nič hudega slutečega kaj vprašal; nikoli ne veš, kdaj bo iz tega ali onega razloga znorel.

Če je učitelj tako moteč, čemu ne ostaneš raje lepo pri knjigi, čemu si preprosto ne naložiš besedila in ga bereš na ekranu? Ja, to pa ne. Je pa le fino, če slišiš profesorjev glas, poudarke, vprašanja, ki si jih zastavlja, izmenjujoči se negotovost in gotovost v njegovem glasu. Kahn delno improvizira. Nariše preveč krivo črto, jo zbriše in popravi. Napiše obrazec, pa se spomni, da bi moral prej nekaj pojasniti. Zbriše obrazec, zapiše predhodni korak. Medtem ko govori, razmišlja. Učenec se prilagodi njegovemu ne prehitremu tempu in razmišlja z njim. Učitelj nas ne zasuje s svojim znanjem prehitro in preveč naenkrat. Eliminacija motečih in ohranitev funkcionalnih elementov učitelja, razmišljujoče podajanje snovi, preprosto pisanje in risanje, ki sledi misli in ga spremlja govor - to je osnova Khanove didaktike. Od klasičnega predavanja s tablo in kredo se razlikuje le po tem, da učitelja ni videti. Vsi ostali didaktični pripomočki so znani: možnost ustavljanja razlage na videu, ponovnega poslušanja, vračanja na predhodno snov ali hitrega napredovanja k naslednjemu konceptu, vaje, preskusi znanja, možnost spremljanja napredka, nagrajevanje delavnosti, uspeha itd.

Še en didaktični vidik je pomemben. Videi so kratki; trajajo največ 18 minut. Khan se je oprl na ugotovitve raziskav o trajanju pozornosti in zapomnjenju, ki niso v prid dolgim predavanjem. Ugotovili so namreč, da študentje kolidža potrebujejo v začetku 3 do 5 minut, da se umirijo in pripravijo na poslušanje, nato 10 do 18 minut zbrano poslušajo. Nato pa ne glede na zanimivost teme ali značilnosti predavatelja pozornost popusti. Študent se "izgubi". Čez čas se pozornost spet vrne, a v vedno krajših "paketih"; ob koncu 45 minutnega predavanja trajajo obdobja pozornosti le še po 5 minut. Tako so ugotavljali, preden so se pojavili esemesi in tvitanje. Danes je distrakcij več in trajanje pozornosti še krajše. Naj povzamem: odsotnost vizualne podobe učitelja, paradoksna uporaba "table in krede" (v mediju, ki omogoča mnogo bolj sofisticirane pripomočke), vztrajanje pri razmišljujočem podajanju snovi v obliki kratkih predavanj so osnovne značilnosti Khanove izobraževalne inovacije. Ob tem je uporabil tudi vse druge možnosti računalnika in medmrežja.

Khanovi videi v šoli. Khanove videe so začeli uporabljati v šolah. Opazovalci ugotavljajo, da se je obrnilo - flip-flop - zaporedje šolskega in domačega dela. Tradicionalno v šoli poslušamo razlago, vaje pa delamo doma v obliki domačih nalog. Ko so dijaki začeli gledati Khanove videe, so to počeli doma, v šoli pa so se o tem pogovarjali. Kjer so šole uvrstile Khanovo akademijo v svoj kurikul, si dijaki doma ogledajo video, v šoli pa  v sodelovanju s sošolci in ob pomoči učitelja naredijo vaje, ki so jih prej reševali doma. Videti je, kot da je do tega prišlo samo od sebe, ker so dijaki pač gledali videe doma, v šoli pa so se o njih pogovarjali. Vendar je tako zaporedje mogoče tudi utemeljiti. Čemu bi posneta predavanja, ki jih lahko gledamo sami, gledali v množici, ki nas moti, naloge, pri katerih bi se radi posvetovali z drugimi, bi pa morali delati sami doma? Logično je, da je obratno zaporedje boljše.

Khanova vizija: revolucija izobraževanja? Khan pravi, da raziskovalci, ki so ugotovili, da študentje pozorno spremljajo predavanje le približno četrt ure, niso izvedli logične konsekvence te ugotovitve, namreč, da enourna ali celo večurna predavanja niso učinkovita in da ni smotrno, da prevladujejo kot oblika dela v šoli. Predlagali so le, naj učitelj popestri učno uro z različnimi sprostilnimi vložki, da bi se tako obnovila pozornost učencev. Vprašanje pa je, pravi Kahn, ali ne bi bilo mogoče dragocenega časa, ko so učenci skupaj z učiteljem, porabiti drugače, kot da pasivno poslušajo. V času interneta bi predavanja lahko razdelili na četrturne razdelke, ki bi si jih študentje ogledali doma oziroma pred poukom. Kahn pravi, da bi se morali zgledovati po seminarskem načinu, ki je uveljavljen v humanističnih vedah. Tam študentje berejo in preštudirajo snov zunaj šole, čas v razredu pa je namenjen razpravi, ki jo usmerja učitelj. Tak način je uveljavljen tudi v poslovnih šolah, kjer si študentje sami preberejo študijo primera, nato pa o primeru razpravljajo pod vodstvom učitelja. Skratka, v času, ko se ljudje zberejo, da bi se učili, moramo nadomestiti pasivnost z interaktivnostjo. Ko se osvobodimo predstave, nadaljuje Kahn, da informacije lahko posredujemo le tako, da en človek predava množici v razredu, začnemo čisto drugače gledati na možnosti, ki jih ponuja šola. Lahko si zamislimo, da je v razredu hkrati več učiteljev, ki delajo z učenci na različnih stopnjah.

Sedanje šole so usmerjene na povprečnega učenca. Za bistrejše učence poteka pouk prepočasi, manj bistri pa morajo preiti na novo snov, ko še niso obvladali prejšnje. Če bi si učenci ogledali video doma, bi jim v šoli lahko učitelj kot inštruktor pomagal pri nalogah, raziskovalnih projektih in podobnem. Šolski čas bi bil ves posvečen individualiziranemu pouku in razpravam v skupini. Pri tem bi lahko učenec in učitelj uporabila vse dodatne računalniške pripomočke za spremljanje in evalvacijo pouka. Če bi v šoli nehali predavati, bi šole študente bolj pritegnile in postale bolj človečne, sklene Kahn.

V dosedanjih raziskavah, ki še niso vključevale Khanovih videov, niso ugotovili, da bi uporaba računalnikov v šoli statistično značilno izboljšala uspeh pri matematiki in branju. Nekatere raziskave so ugotovile izboljšanje uspeha pri branju ne pa pri matematiki, druge pa ravno obratno.

Družbeni vidiki. Kako bodo program Khanove akademije povezali s šolskim poukom in s kakšnim uspehom, ostaja odprto. Ali se bo v resnici zgodil "flip-flop", zamenjava oblik domačega in šolskega učenja, ali ne, ne vemo. Khanova akademija je samo ena od medmrežnih izobraževalnih ponudb. Več ameriških univerz daje breplačno na voljo posnetke predavanj najvidnejših strokovnjakov na področju naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih ved. Videe s posnetki celih ciklov predavanj ponujajo univerze Yale, Harvard, Princeton, Berkeley, Johns Hopkins, MIT. Priljubljena je spletna stran  TED - Technology, Entertainment, Design - na kateri najdete kratka predavanja o najrazličnejših temah. Ta stran ima tudi svojo "podružnico" v slovenščini: v enakem okviru kot v ameriški različici predavajo domači strokovnjaki. Najbolje, da si to stran ogledate sami (gl. vire). To pomeni, da ima danes vsakdo na voljo najboljše znanje na planetu, znanje iz zanesljivih virov, ki je posredovano na dostopen in privlačen način. Pravijo, da je s tem nastopila zlata doba za samouke vseh starosti. Posebno vrednost take dostopnosti izobraževalnih vsebin vidim v andragogiki, izobraževanju odraslih in starejših. Popolnoma odprto je, kako se bodo temu dejstvu prilagodile izobraževalne institucije od osnovne šole do univerze. Opazovalci samo ugotavljajo, da je elitna izobrazba vse bolj cenena in dostopna, potrdila o taki izobrazbi (diplome) pa vse dražja.

Zanimivo vprašanje je tudi, kako je prišlo do te inovacije in kako se je uveljavila? Tudi v tem primeru moramo ugotoviti, da je do inovacije prišlo zunaj uveljavljenih šol in pedagoških institucij, zunaj kakršnega koli "establišmenta". Salman Khan ni učitelj, ni raziskovalec didaktike, pedagogike ali šolstva. Nobene formalne izobrazbe s teh področij nima, kar mu mnogi tudi očitajo. Druga značilnost te inovacije je, da je nastala pravzaprav naključno, zanjo je v veliki meri značilna "serendipity": je posrečen stranski produkt prizadevanja, da bi stric naučil nečakinjo nekaj matematike na daljavo. Tretjič, mož se ni zadovoljil s tem, da bi nečakinji izbrskal ustrezen učbenik, ampak ji je začel sam, osebno, razlagati poglavja, ki jih ni razumela, kar je storil na povsem preprost način. Ta preprostost je očarljiva, je pa značilna za mnoge genialne izume. In nazadnje: občudujemo Khanovo silno vedoželjnost, pripravljenost, da se poglobi v številna področja, pravo polihistrstvo, in izredno energijo, delavnost in vztrajnost. Vir njegove energije je užitek ob delu in uspehih. Naj ob tem omenim, da je mož poročen in ima sina in hčer - le kdaj ima kaj časa za družino?

In še tretji vidik - pro domo sua, za našo rabo. Kaj bi se zgodilo, če bi Khan živel pri nas (in bi bil povrh vsega črnikast ćefur, sicer rojen tu, a v bistvu cigan iz Indije)? Na YouTube bi dal tisti video v slovenščini. Bi ga kdo pogledal? Bi bil komu všeč? Bi mu kdo pisal: Ej, stari, hvala, šele zdaj razumem trigonometrične funkcije? Bi kdo primaknil 1000 €? 10.000 €? Teeeežka vprašanja. Če bi verjel v svojo iznajdbo in hotel iz nje narediti nekaj več, bi se naš Khan obrnil na državo: Dajte mi! Podprite me! In ko od države ne bi dobil nič, bi klel državo in vse skupaj pustil. Takoj ko je Američan Khan zbudil pozornost in dobil prvo večjo donacijo, je izbruhnil pravi bum milijonskih donacij bogatašev - ne države. Pri nas ni bogatašev? Ali pač so? Mogoče naš Khan ne bi potreboval milijonov ampak nekaj deset tisoč? Bi zbral toliko? 

Viri:

http://www.ted.com/

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACWPHtm

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Akademija Khan

Pri brskanju za izobraževalnimi vsebinami na medmrežju sem naletel na stran Akademije Khan (Khan Academy). Takrat sem hotel obnoviti svoje znanje osnovne fizike, kar tako, ker me je zanimalo, če še kaj znam, in če bom zdaj, ko sem star, to bolje razumel kot takrat, ko sem bil še zelen in mi je bilo to vse preveč puščobno. Izhodiščna stran Akademije Khan je videti takole:

Kliknil sem na okence za fiziko (Physics) in v oknu, ki se je odprlo, na Uvod v magnetizem (Introduction to magnetism). Zraven tega naslova je podobica (ikona) kamere, kar pomeni, da gre za video-predstavitev. Ker sem si že prej na drugih naslovih (npr. univerze Yale) ogledal različne videe predavanj, sem tudi tu pričakoval predavanje. Pričakoval sem, da bo predavatelj razlagal magnetizem, pri tem pisal na tablo, ali izvajal kakšne prikaze in poskuse. Ko sem pognal video, se je prikazala črna površina, zaslišal se je glas predavatelja, na črni površini monitorja pa je nevidna roka s precej okornimi črkami izpisala besedo "magnetism". Sklepal sem, da predavatelj piše z elektronskim pisalom na računalniško tablico. Potem se je tako narisal magnet, pa shema zemeljske oble z magnetnima poloma in tako naprej. Video je trajal 15 minut. Ves ta čas predavatelja ni bilo videti. Med razlago sem imel vtis, zelo določen vtis, da možak improvizira. Ni bral predavanja, ampak je sproti razmišljal, kako naj kakšno stvar napiše, nariše in razloži. Kljub temu med razlago ni bilo zadrege in motečih premolkov.

Potem me je zanimalo, kako posreduje snov iz kakega humanističnega predmeta. Kliknil sem "zgodovino" in izbral "francosko revolucijo". Kratko predavanje je bilo zelo jasno in imel sem občutek, da sem dobil povzetek bistvenih značilnosti tega zgodovinskega dogajanja, ki so nam ga včasih razlagali manj jasno in bolj zapleteno z manj pomembnih ali vsaj zanimivih podrobnosti. Ste vedeli npr., da je bilo v skupščini 0,5% duhovščine, 1,5% plemstva in 98% tretjega stanu, meščanstva? 

Zadeva me je začela zanimati. Čigav je skrivnostni glas v ozadju pisanja na črno tablo z nevidno roko? Odkril sem, da je "oče" Akademije Khan 36-letni Salman Khan (*11.10.1976), nekdanji upravljalec hedge-sklada, ki je pustil donosno službo in se ves posvetil svoji medmrežni 'akademiji'.

Khan je odraščal v kraju Metairie v Lousiani kot sin matere, ki se je priselila iz indijske Kalkute in po ločitvi ostala samohranilka. Njegov oče je bil pediater, ki se je priselil iz Bangladeša, ločil od matere, ko je bil Salman še majhen, in umrl, ko je bil Sal star 14 let. V gimnaziji je bil Sal dober v matematiki in na nekem tekmovanju iz tega predmeta se je spoprijateljil z dijakom neke druge gimnazije. Ta mu je povedal, da so mu na njegovi šoli omogočili, da je samo v matematiki preskočil razred. Khan je potem skušal to isto doseči na svoji gimnaziji, a mu niso pustili napredovati. Razočaran in jezen je telefonaril univerzam v svojem okolju in dosegel, da so ga sprejeli v poletni tečaj višje matematike na eni od njih. To in samoučni študij matematike sta mu omogočila, da so ga sprejeli na sloviti masačusetski tehnološki inštitut (Massachusetts Institute of Technology - MIT), kjer si je pridobil diplomi prve stopnje iz matematike in elektrotehnike ter diplomi druge stopnje (magisterij) iz elektrotehnike in računalništva. Nato se je vpisal še na harvardsko poslovno šolo (Harvard Business School), kjer je diplomiral in se nato zaposlil kot analitik pri manjšem hedge-skladu, kjer je, zadovoljen s službo, raziskoval finančno stanje podjetij v javni lasti.

Nekega dne je zvedel, da ima njegova nečakinja Nadia, ki je živela na drugem koncu Amerike (on v Bostonu, ona v new Orleansu) v šoli težave z matematiko. Ponudil se je, da jo inštruira po medmrežju. Oba sta se prijavila v klepetalnico " Yahoo Messenger" in Khan je s pomočjo pripomočka "Yahoo Doodle notepad" risal lekcije. Potem pa mu je neki prijatelj svetoval, naj lekcije posname kot video na YouTube. Khanu ta predlog najprej ni bil všeč, češ da YouTube ni za resne matematike, a je vseeno poskusil. Posnel je nekaj 18-minutnih lekcij. Odslej so bile njegove lekcije dostopne vsemu svetu. Začel je dobivati komentarje in sporočila. "V zadnjih treh urah sem se naučil več matematike na YouTube kot prej v treh letih v šoli." "Človek ne pričakuje, da bo na medmrežju dobil kaj vrednega zastonj, in če se to zgodi, ne more reči drugega kot  - hvala." Medtem je Khan pridno v svojem preprostem slogu snemal videe o različnih poglavjih matematike in začel posegati tudi v druge vede.

Čez dan je bil v službi, zvečer in ponoči pa se je ukvarjal s svojim konjičkom: študiral je in snemal svoja predavanja. Nazadnje se je jeseni leta 2009 odločil, da pusti svojo službo in ves svoj čas posveti svoji akademiji. Garderobni prostor v svojem stanovanju je preuredil v delovni prostor. Zdaj, ko ima več denarja, ima svoj delovni prostor v nekem mestecu v Kaliforniji. V prostoru je velika knjižna polica z učbeniki in znanstvenofantastičnimi romani, ki si jih je nabral v preteklih letih. Njegova tabla je črna računalniška tablica, na katero riše barvite diagrame in enačbe. Videov ne ustvarja po vnaprej pripravljenem scenariju. Pravi, da za približno polovico časa ne ve, kaj bo povedal. Ko se snema, v bistvu na glas razmišlja in prav to gledalca oziroma poslušalca pritegne in predstavi da živost. Zanaša se na intuicijo in probleme rešuje z vidika gledalcev, z njimi, ne za njih, z obilo intuicije in vživljanja v gledalca. Ker nima vnaprej pripravljenega besedila, ima gledalec občutek, kot da sedi inštruktor ob njem, ne kot da mu nekdo predava. Ko je video končan, si ga Khan še enkrat ogleda, nato pa pregleda seznam naslednjih tem. Ne vzame si odmora ne za zajtrk ne za kosilo; čez dan pije samo vročo vodo, ponoči pa si privošči obrok, ki naj bi zadostoval za en dan. "Lev teče najhitreje, ko je lačen," pravi.

Spomladi leta 2010 se je zgodil prodor. Ann Doerr, žena finančnika Johna Doerra iz Silicijeve doline, je na Khanov račun nakazala 10.000 dolarjev. Khan se ji je zahvalil in ko je ona spoznala, da je njena donacija daleč najvišja, kar jih je Khan prejel, ga je povabila na pogovor. Kako uro se sta se pogovarjala ob kavi. Razložil ji je svojo vizijo o tem, kako bi lahko v temelju spremenili izobraževanje. Ko se je peljal domov, mu je zazvonil telefon. Prejel je sms-sporočilo, da namerava Doerrova naložiti na njegov račun še 100.000 dolarjev. "Takrat bi skoraj razbil avto", pravi Khan. Glas o akademiji se je hitro razširil. Za stvar se je začel zanimati Bill Gates. Plačal je Khanu let do Seatla in po sestanku mu je nakazal 1,5 milijonsko donacijo in napovedal nadaljnje 4 milijone. "Odkrito povedano sem bil nejevoljen, ko sem videl, kako malo ustvarjalnega dela je bilo doslej vloženega v to, da bi medmrežje postalo ključna komponenta izobraževanja," je napisal Gates v nekem sporočilu časopisu TIME. "In ko sem videl (kaj počne Khan), sem si rekel: to je to." Bill Gates pravi, da svoje otroke uči s pomočjo vaj Kahnove akademije.
Khan je kmalu nato prejel še 2 milijona od Googla, 3 milijone od Netflixa in 5 milijonov od irskega podjetnika Seana O'Sullivana.

Iz skromnih začetkov se je razvila akademija, zastonjska online-knjižnica o različnih področjih od algebre do računalništva in zgodovine umetnosti, v kateri je preko 3250 kratkih predavanj in ki je registrirala preko 85 milijonov klikov po vsem svetu. Ima 400.000 naročnikov. Videi imajo povprečno 20.000 klikov. Njegovo 18-minutno predavanje o Krebsovem ciklu in celičnem metabolizmu je zabeležilo 675.000 klikov. Revija TIME je Kahna uvrstila na seznam 100 najvplivnejših oseb na svetu v letu 2012.

V začetku je vse videe posnel Khan sam, zdaj pa z vsem tem denarjem preoblikuje svoj osebni YouTube-kanal v neprofitno izobraževalno organizacijo. Akademija Khan ima 32 zaposlenih. Njegove lekcije so vključene v kurikule devetih šol v okrožju Los Altos in 16 šol v Kaliforniji. Ocenjujejo, da jih neuradno uporabljajo v približno 2000 šolah v ZDA. Khanova akademija je postala največji izobraževalni eksperiment v državi.

Njegov cilj je, da bi ustvaril celovit izobraževalni pristop z video-predavanji, vajami, oznakami (bedži) za študentov napredek, evalvacijskimi pripomočki za spremljanje napredka študentov in vse drugo, tako da bi se ta pristop lahko  vključil v obstoječe šole, ali pa da bi ga samostojno uporabljal, kdor koli bi se hotel naučiti česa novega. "S tako malo svojega napora lahko povečam moč neomejenemu številu ljudi za vse življenje. Ne morem si misliti, da bi lahko svoj čas bolje porabil."

V enem naslednjih prispevkov o posledicah in pomenu Khanovega prizadevanja.

Viri:
http://www.khanacademy.org
http://en.wikipedia.org/wiki/Salman_Khan_(educator)
http://www.ted.com/talks/salman_khan_let_s_use_video_to_reinvent_education.html
http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACX4y3C0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXimAQ0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXJwVQM

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACVElbIR

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Spet študent

Ne da bi kaj dosti premišljeval, sem se danes odločil in napotil do Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisal v tečaj italijanščine za začetnike. Mislil sem, da bom opravil v petih minutah, a ko sem prisopihal v prvo nadstropje, je bilo že na hodniku polno prelestnih mladenk, ki so čakale na vpis. Vpisovali so v dveh ali celo treh sobah, posebej še tiste, ki so se želeli prijaviti za tečaj računalništva. V "čakalnici" nam je prijazna gospa razložila tudi, kam se lahko vključimo kot prostovoljci. Omenila je pomoč pri učenju dela z računalnikom, kulturno mediatorstvo, tj. predvsem pomoč v muzejih in galerijah, družabništvo bolnikom na Onkološkem inštitutu in pomoč v Botaničnem vrtu. Glede tega se bom odločil kasneje, a mislim, da me vleče delo v Botaničnem vrtu. Od nekdaj se mi je vrtnarstvo zdelo lep poklic in če me ne bi dali v šole, bi bil najraje vrtnar. (Jutri se bom mogoče navdušil za kaj drugega.) Ko sem prišel na vrsto, se mi je posvetila prijazna mlajša gospa in mi povedala še vse druge pomembne podatke. Zanimal sem se še za tečaj francoščine (ne, ni dobro hkrati z italijanščino, bom raje drugo leto) in keramike. Naj najprej poskusim z italijanščino. Bom videl, kako bo, drugo leto pa še kaj drugega. Ko sem odhajal, mi je bilo žal, da se nisem za ta korak odločil že prej. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Najbrž sem imel dovolj šole in različnih ustanov in sem hotel nekaj časa prebiti v čisti osami. No, zdaj se je ta čas iztekel in komaj čakam šole.

Moje težave s Stevom Jobsom

Umrl je Steve Jobs, genij, ustvarjalec, vizionar, vrhunski direktor; svet je zaradi njegovih inovacij neizmerno boljši; spremenil način, kako vsak od nas vidi svet; človek, ki je na glavo postavil več gospodarskih panog; zgodovinska osebnost, primerljiva s B. Franklinom, Th. Edisonom, H. Fordom, ob boku z Rockefellerjem... Taki so bili naslovi v časnikih. Jaz ga pa pravzaprav ne poznam. Zame je bil neki računalničar, menda je izumil miško in še nekaj igračkastih izboljšav na računalnikih. Koga to briga? Da vendarle ne pretiravajo z marketingom? Apple? Ne vem, jaz imam PC z Microsoftovimi programi (a se reče 'operacijski sistem'?) Kaj če mi Apple? Kakšno zvezo ima? 
Bil sem kar v zadregi: en genij, genij naše dobe, je šel kar tako mimo mene. Zgodovinska osebnost našega časa, ki je šla kar tako mimo. Pa nisem čisto brez veze z računalniki. Začel sem s Spektrumom X, se navdušil za Atari (je imel lepše črke kot IBM PC) in potem osvojil PC, uporabljal sem vse programe Microsoft Officea, kolikor sem pač potreboval, sam sem se naučil (na kar sem ponosen) in še kopico drugih programov in programčkov. Od vsega začetka sem na internetu. Preizkusil sem že več blogerskih portalov in družabnih omrežij. Potem so mi kupili ta malega Asusa, Eee PC. Lahko ga prenašam okoli in povsod, kjer sem, če je zveza, se konektam (!!) na internet. Fino. Lahko bi rekel, da sem kar malo zasvojen z računalnikom. Ampak Steve Jobs - kaj ima ta s tem? Ko sem videl, kako ga slavi ves svet, mi je začelo postajati nerodno. Kaj je pravzaprav pogruntal? Zadnjič mi je žena kupila tisto deščico na blazinici, da lahko z asusom na kolenih surfam. Pa ne, da bo izumitelj te napravice dobil Nobelovo nagrado? Kakšni časi!
Vendarle nočem izpasti kot popoln brezveznik. Zakopal sem se v članke o Steveu Jobsu.
Evo rezultata. Mislim si, da tega človeka po svoje upravičeno slavijo. Kaj je pogruntal in storil? 1. Baje se imamo njemu zahvaliti, da imamo danes na računalnikih spodobno tipografijo, črke vseh mogočih slogov, ki jih lahko menjamo po mili volji, in ne tiste zombijevske zelene strojne pisave. 2. Baje je on prvi uresničil zamisel prenosnega računalnika, laptopa, notesnika, ki je bil v začetku res da še okoren, a vendarle normalno prenosljiv. 3. Baje je pogruntal miško (jaz imam tako s klitorisom); brez nje ne znam s pridom uporabljati računalnika. 4. Iznašel je ipod, prenosni glasbeni predvajalnik - tega ne uporabljam, ker ne prenesem rokovskega trušča. 5. iznašel je itunes - glasbeno trgovino - ta programček imam, ga malo uporabljam, a za tiste, ki vam glasba več pomeni, je krasen:  klikneš in (če ni treba kupiti) zaslišiš želeno melodijo. 6. iznašel je iphone - pametni mobi;  jaz imam še vedno navaden retardiran mobi Nokia, a ta pametni je res super. 7. iznašel je tablični računalnik - tablico brez vsega, žgačkaš jo in se ti prikazujejo čuda. 8. last not least, na noge je postavi veliko podjetje, veliko zaslužil in dal delo mnogim drugim. Za vsem tem pa je res genialna ideja: nič več disket, diskov, dol dajanja; vse, kar boš hotel, boš počel v oblaku, kadar koli, kjer koli. Kdo si ne želi priti v nebesa? Evo, tu so, omogočil jih je Steve Jobs.
Opomba: po svoje ga upravičeno slavijo, kajti brez računalnika se vsekakor da preživeti, tudi brez oblaka, kot se da preživeti brez avta in TV. Bi preživel tudi brez črk? Ej, bi, ampak bedno. Tako da imajo prav: spremenil je naše navade s temi svojimi igračkami. 

Moje dolgo vroče poletje (2)

Preden sva šla na morje - če ne bi bilo teh parketarskih zadev, bi bila že doli - sva šla še na Gabrovko obrat, kar je zraslo. Prišla sva zadnji čas, saj so se veje šibile pod okusnimi cimbarami; tudi hrušk sva precej pobrala.

Potem sva skočila še v bližino Borovnice po ameriške borovnice v vas Pako, zanimivo gručo hiš pod borovniškim viaduktom.

V Solaris sva prišla vsaj 14 dni kasneje kot običajno, šele devetnajstega julija. V dolgem vročem poletju sva naletela na edini teden res slabega vremena. Bilo je mokro in mrzlo, morje nemirno, umazano, hladno. Prvih deset dni se sploh nisem kopal. No, vsaka slaba reč je tudi za kaj dobra - hodila in vozila sva se po okolici. Tako sva obiskala mesteca, ki sva jih že dolgo nameravala, pa jih doslej nisva: Brtoniglo, Buje, Grožnjan. Preostanek morskega 'dopusta' je bilo lepo vreme, tako da sva se kar lepo rekreirala in tudi malo nasončila. Sicer pa v glavnem leživa v senci in bereva.

Brtonigla

Buje

Grožnjan

Takoj ko sva se vrnila z morja spet na Gabrovko. Tokrat so polne slive.
Dan zatem se mi je na računalniškem zaslonu pojavil čuden svetleč rdeč kvadrat, nobena tipka ni več prijela. Šla je osnovna plošča. Na srečo je ostal trdi disk nepoškodovan. Od takrat dalje imam tule tri računalnike: nadomestni PC, ki mi ga je prijazno posodil naš šolski računalničar; ženin notesnik, ki je precej počasen; Asus EE in še zunanji disk. Rad bi prenesel vse uporabno s trdega diska na zunanji disk. Pa se mi je vse zapletlo in zdaj ne vem, kje imam kaj in sem čisto nesrečen, ker ne vem, kako se bo ta drama razpletla. 
Avgust smo zaključili z vikendom v Medulinu, na barki. 

Proti severnemu vetru: analiza (4)

KATEKSA (‘ZALJUBLJANJE’), AMBIVALENTNA ČUSTVA OB ZBLIŽEVANJU

Besedilo (19-31)

Naslednji dan ona piše daljše sporočilo. Zadeva: približevanje. Sporočilo naslovi z: ‘Dragi Leo’, predlaga, da jo tudi on oslavlja samo z imenom. V njegovih včerajšnjih mejlih je zelo uživala, prebrala jih je večkrat. Po njenem se zna on zelo poglobiti v človeka, ki ga sploh ne pozna, ga ni še nikoli videl in ga najbrž nikoli ne bo in od katerega ne more pričakovati enakovredne komunikacije. Potem mu v nekaj točkah (rada piše točke) pokomentira še njegov odpor do stereotipnih voščil in njegovo oceno njene starosti. Takoj zatem mu sporoči, da je uganil njeno številko čevljev. Tri dni ni nobenega odgovora. Čez tri dni mu spet piše ona. Če ji ne piše, se ji zdi čudno; ji nekaj manjka in ji ni prijetno. Naslednji dan on odgovori. Pisal je mejle, vendar jih ni oddal. Pravi, da je v dopisovanju prišel do kočljive točke, ko ga ona zanima bolj, kot ustreza okviru, v katerem se z njo pogovarja, saj sta že v začetku ugotovila, da se verjetno ne bosta nikoli videla. Tako naj tudi ostane. Poleg tega naj bi raven njunega pogovora ne padla na raven oglasa za iskanje poznanstev. Ona mu odgovori, da mu ne verjame, da je noče videti. Vsak moški hoče vedeti, kakšna je ženska, s katero se pogovarja, kajti potem ve, ali želi še naprej govoriti z njo ali ne. Njemu se zdi, da mu je to napisala v jezi, kar ona zanika. Njegovo pisanje se ji zdi nekonsistentno. Piše mejle, a jih ne odpošlje; pravi, da gre njegovo zanimanje zanjo preko okvira pogovora, kot da ne bi bil okvir pogovora prav obojestransko zanimanje za drug drugega; zdi se mu pametno, da se ne srečata, čeprav se zdi, da si srečanja želi; noče se zanimati zanjo preko neke meje - o čem naj bi se potem pogovarjala; poslal je samo delček tistega, kar je napisal, čemu ne vsega. Naslednji dan on piše, da si drug o drugem ustvarjata fantazijske podobe, da zastavljata drug drugemu vprašanja, na katera ne odgovarjata, ocenjujeta drug drugega, a se nočeta razkrivati. Nič ne vesta drug o drugem, o vsakdanjem življenju. Potem izbruhne: ‘Noro me zanimate, draga E.’! A takoj se zboji, da bi ga srečanje v stvarnosti razočaralo. Ni gotov, ali si ona želi, da bi ji še naprej pisal. Ona pa v vsej negotovosti in dvomih z gotovostjo ve le, da si to želi. On ji zaupa, da se je razšel s svojo partnerico M. Ravno, ko se je iztekal rok, do katerega je nameraval čakati odgovor partnerice, je dobil božično voščilo E. Njej je všeč, da mu je bilo njeno mehanično voščilo pravzaprav dobrodošlo. Zastavila pa mu je nekaj direktnih in neprijetno posmehljivih vprašanj o njegovem odnosu z M. in njegovih navadah v ljubezenski zvezi. On ji primerno jezno in prizadeto odgovori. Ona obžaluje, da ga je prizadela in mu odgovori, da je bila poročena le enkrat in je še vedno.

Komentar

Njeno sporočilo, s katerim začenjamo ta odlomek, je pravzaprav sklep predhodnega vmesnega procesa zbliževanja. V njem izrazi, kar je doživljala ob prejšnjih njegovih sporočilih in predlaga, da zbližanje tudi formalno ‘zapečatita’ tako, da se od zdaj dalje naslavljata samo z imeni brez priimka. Kako to, kaj je doživljala ob njegovih mejlih? Zelo je uživala v njih; on se zna zelo poglobiti v neznanega človeka, se pravi znal se je zelo poglobiti vanjo, čeprav ni vedel skoraj nič o njej. Se pravi, da človeku godi, če se drugi vživi v njegov položaj in doživljanje (empatija); če zna brati med vrsticami; če iz skromnih zunanjih znamenj, besed in ravnanj, sklepa na pomembnejša notranja stanja, razpoloženja, čustva, misli, nazore; če indirektne, prikrite, okolišave izraze spremeni v direktne opise notranjih stanj drugega, skratka, če človeka ‘čita’. In če to, kar je prečital, sprejme. Radi smo predmet pozornosti drugega, godi nam, če nas drugi razkriva, če ugane naše skrite misli in čustva, če - to je veliki pogoj - jih sprejme; če jih ne zavrne. Če jih sprejme, se kar navežemo na tega ‘diagnostika’. Ni čudno, če kar nekaj pogrešamo, če se ne oglasi. Pogrešamo ga, če ga ni. Ta igra ‘razkrij in sprejmi’ nas kar zasvoji. Njej to preprosto godi, želi si - še. (Kako žensko!)

Pri njem je doživljanje bolj dramatično. On ni tako preprosto celovit: razdvojen je, bori se sam s seboj, s svojimi ambivalencami. Tudi v njem so se vzbudila čustva; pisal je mejle, a jih ni odposlal. Ni hotel razkriti čustev, ki jih je doživljal. Bal se je, da ne bodo sprejeta; zdela so se mu pretirana. Saj je sploh ne pozna; saj je vse skupaj samo virtualna fantazija. Saj ni mogoče, da  bi normalen človek po nekaj mejlih doživljal kaj takega, kot doživlja on. Ta njegova vzburjenost gre preko okvirov normalnega elektronskega komuniciranja. Osmešil bi se. Rad bi jo spoznal ‘v živo’, a se hkrati boji, da bi bil razočaran. Slika, ki si jo je ustvaril o njej, je tako privlačna, da bi bil skoraj gotovo razočaran. Saj ne more biti res, da taka ženska, kot si jo je naslikal, obstaja. Oba se sprašujeta kot ljudje, ki se zaljubljajo: Ali sem mu všeč? Ali je rad z mano? ‘Si želiš, da bi ti še pisal?’ Potem on vendarle, ne da bi dobil kako zagotovilo, stori naslednji korak: razkrije ji, da se je razdrla njegova dosedanja zveza. Tej neznani ženski, tej fantaziji, zaupa boleč podatek o sebi.

Ona je mogoče nekoliko bolj zadržana, skriva se za ironijo, meri pa kar naravnost: bogve, kakšen bi bil ta človek v ljubezenski zvezi? Je stanoviten ali muhast? Je tipičen mačo ali kaj boljšega? Razmišlja o možni ljubezni z njim, s tem elektronskim neznancem!

Skratka: ‘zakačila’ sta se; psihologi pravijo, da sta se katektirala; ugledala sta se kot možna (to pa pomeni že dejanska) objekta ljubezni. Od kod in zakaj? No, to je pa prezapleteno vprašanje in bi morali na pomoč poklicati psihoanalitika, ki pa bi ju moral poleči na kavč - vsakega posebej, seveda.

Proti severnemu vetru: analiza (3)

RAZMIŠLJANJE O DRUGEM, POGREŠANJE STIKA, USTVARJANJE PODOBE DRUGEGA, 'POGREŠAM VAS’
Besedilo (14-18)
Po tritedenskem premoru ona neizzvano sporoči njemu - sporočilo začne z neformalnim ‘živjo’ - da ji ne pošiljajo več revije, mogoče je on kaj posredoval. Pove, da je za njim poizvedovala po brskalniku in da bi rada vedela, ali je res profesor. In malo ga špikne zastran njegovega suhega humorja. On takoj odgovori, naslovi jo formalno z ‘draga gospa’, a pove, da jo je pogrešal. Da ga je iskala preko brskalnika, mu laska, ni pa mu všeč, da ga ima za profesorja, to je pedantnega starca. Ne, ni starec, je asistent za psihologijo jezika na univerzi. Če morda on deluje starejši, kot je v resnici, pa morda ona deluje mlajša, kot je v resnici. Ona takoj odgovori, vpraša ga, če ugane, kateri njegov stavek se ji je zdel najbolj zanimiv, in doda spet ironično opazko o njegovem (ne)humorju. ‘Sumim, da vaše pisanje zveni mlajše, kot ste’, je stavek, ki je bil njej najbolj zanimiv, sporoči on. Uganil je. Ona mu to prizna, in ga ponovno izzove, naj ugane, koliko je v resnici stara. Ta igra jo zabava. On takoj izčrpno odgovori: piše kot 30-letnica, stara pa je okrog 40, najverjetneje 42. To izčrpno, poznavalsko, utemelji z navajanjem značilnosti njenega pisanja ob upoštevanju generacijskih razlik v izražanju. Na koncu jo opiše: ‘Ste majhni, drobni in živahni...’ Odgovora ni. Naslednji dan jo on pobeza: je morda užaljena? Pokesa se, ker je tako pogumno uganjeval, ko v resnici nima pojma o tem, koliko je stara in kakšna je videti. O njej ima samo nejasno predstavo. Ona ga potolaži, njegov suhi humor ji je všeč, oglasila se mu bo. On se ji zahvali; pomirjen gre spat.
Komentar
Prejšnje dopisovanje je zapustilo sled. Pri obeh se je vzbudilo zanimanje za drugega. Všeč sta si. Kaj jima je všeč na drugem? Kako odgovarja na mejle. Kaj napiše, kako napiše. Dopisovanje je zanimiv ping-pong. Ni pa pravega razloga za nadaljevanje. Iz nadaljevanja zgodbe vemo, da ona nima najmanjšega razloga, da bi se spuščala v kak flirt z neznancem. Srečno je poročena, ima družino. In vendar neznanemu, naključnemu naslovniku, s katerim sta izmenjala nekaj na pol vljudnostnih, malce igrivih, neobvezujočih mejlov, se majčkeno zbližala, sporoči izid svojega odpovedovanja revije. Pogrešala je dopisovanje. Kako to? Premor med mejli ni pomenil praznine v njenem odnosu z novim stikom. V vmesnem času se je v svojem duhu ukvarjala z njim. Brskala je po medmrežju, hotela odkriti, kdo in kaj je. Je profesor? Koliko je star? Ničesar ni odkrila. Možak pa se ji je vsidral v možgane in radovednost ji ni dala miru. Zakaj se je to zgodilo? Kako to, da ji je nekaj prijaznih, vljudnih a vendar pristnih, živih, nestereotipnih stavkov, ki sta si jih izmenjala povzročilo sled v duhu? Ni iskala moškega, nima čustvenega razloga za to. Ali pač? Je to zgolj zanimanje za nekaj drugačnega; za drugega, ki se je pripravljen igrati? A posebnega razloga za kakšen mejl ni bilo. No, končno so ji prenehali pošiljati revijo. To mu mora sporočiti. Zelo dobrodošel povod. In mimogrede mu bo sporočila tudi, da je brskala za njim. Naj ve, da se zanima zanj. Čemu mu je treba to sporočiti? Zakaj tega ne zadrži zase? Saj je zgolj neka muha, nekaj naključnega, nenamernega, brezperspektivnega, brezveznega. Čemu torej? Kaj ima od tega? Hm. Potrebuje priznanje? Potrditev same sebe? Spregledal jo je, pravilno diagnosticiral. Odkriva jo. Ni ji všeč, da jo je razkrinkal, po drugi strani pa hoče biti razkrita. Hoče, da bi jo imel na dlani? Čemu? Hoče, da bi bila sprejeta, kakršna je, z malo lažjo vred, s svojo jezico, nestrpnostjo, tečnobo, zafrkljivostjo?
Mogoče smo s to domnevo blizu pravemu odgovoru. Najti potrditev sebe v drugem.
Je v tem kljub srečnemu partnerstvu prikrajšana? Morda. Je mogoče, da ti vsak človek potrjuje druge lastnosti; da ti vsak odpira druge možnosti? Da potrebuješ več ljudi, da bi se čutil v celoti sprejetega? Da jih potrebuješ več, da bi se uresničil? Kako je potem z izključujočo ljubeznijo, z monogamijo? Ni ta težnja po več drugih preveč samoljubna, veličinska, otročja? Povezana s predstavo, da si kozmos, mikrokozmos? Ni ta predstava ustrezna? Saj pravimo, da je vsak človek vesolje.
On jo je pogrešal. Naj ona to ve. Všeč mu je, da se zanima zanj. Vendar hoče biti prepoznan kot to, kar je in kakršen je; ne kot starejši, ne kot pedant, vseznalec, pametnjakovič. Če je raziskovalec, še ne pomeni, da mora biti težavnik. Do tega mu je, da bi si ona ustvarila o njem pravo podobo; da se ne bi odvrnila od njega zaradi napačne predstave o njem; da bi ga sprejela, kakršen je resnično; no, saj vemo, kako je z resnico, da ima vsak svojo, zato je bolje, če rečemo, za kakršnega se ima sam. Ker ni takojšnjega odgovora, se ustraši: jo je užalil? Ne bi je rad izgubil. Ne bi je rad ranil. Kaj mu pomeni - naključna znanka, ki mu parira v mejlih? On ima mogoče tehtnejši razlog za navezavo stika z žensko, pri kateri se mu rahlo nakazuje možnost pristne potrditve ali celo bolj zadovoljive zveze.

Proti severnemu vetru: analiza (2)

SKLEPANJE O OSEBNIH ZNAČILNOSTIH. IZRAZI NAKLONJENOSTI.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu  doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.

Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.