SKLEPANJE O OSEBNIH ZNAČILNOSTIH. IZRAZI NAKLONJENOSTI.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.
Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.
Povzetek besedila (10-14)
Čez mesec dni E.-jino jezno pismo založbi ponovno pristane pri L. On jo ponovno opozori na napako, za katero sumi, da je morda namerna. Ona se, da bi odvrnila sum o namernosti svojega početja, čuti dolžno natančno pojasniti svojo težavo pri tipkanju, zaradi katere pride do zamenjave črk E in I. On jo vpraša, koliko časa je potrebovala za razmeroma dolgo pisno pojasnilo o tem, zakaj ponavlja napako. Ona vrne vprašanje: kaj on misli, koliko časa je porabila; in, vpraša, čemu ga to zanima. On izrazi domnevo, da je za zgledno pojasnilo potrebovala samo 20 sekund, za kar ji čestita in pojasni, da ga to zanima, ker poklicno raziskuje jezik elektronskih sporočil. Ta odgovor vzbudi njeno zanimanje, kajti sama se ukvarja z ustvarjanjem spletnih strani. Ponudi mu svoje strokovne usluge. Opozori ga, da je bilo njegovo sporočilo nelogično: napovedal je, da bo zastavil eno vprašanje, v naslednjem stavku pa se to vprašanje pojavi kot ‘drugo’, ne da bi zastavil ‘prvo’. Zafrkljivo ga vpraša, če je to njegov humor. On preloži odgovor; odgovori čez 4 dni. V svojem obsežnem odgovoru tej neznani gospe utemelji oceno časa, ki ga je potrebovala za pisanje, z vtisom, ki ga je dobil o njenih mejlih, ‘ki se berejo kot da vrejo iz nje’, iz česar sklepa o nekaterih njenih osebnostnih lastnostih in obžaluje, da se je motil, saj je pismo pisala precej dlje, kot je menil. Svojemu navdušenju nad njenimi mejli in njenimi lastnostmi posveti kar deset vrstic. Zelo jo pohvali: ‘odlikuje vas jezikovna gotovost, spretno obvladovanje besed z močnimi poantami.’ Nato nakaže še, da je trenutno v življenjski situaciji, ko mu ni do humorja. Na koncu doda, da bi bil vesel, če bi slučajno še kdaj zašla na njegov naslov in se celo, malo ironično, ponudi, da ji on pomaga odpovedati revijo. Neznana gospa se oglasi čez 40 minut. Prizna, da se je glede časa, ki ga je porabila za pisanje tistega sporočila, malo zlagala; pove pa tudi, da je on s tem, ko je pravilno uganil čas, naredil nanjo vtis; domneva, da je profesor in ponovi oznako ‘živahna’, ki ji jo je dal on. Sledi tritedenski premor.
Komentar
Prejšnje naključno in bolj kot ne vljudnostno dopisovanje bi se verjetno končalo kljub temu, da sta se nekoliko bolj osebno spoprijela. Nihče od njiju ne nakaže želje ali možnosti za nadaljevanje stika. Da bi se zgodba nadaljevala, pomaga spet naključje. Njej se ponovno zatipka naslov založbe in jezno in zafrkljivo pismo dobi on namesto založba. Kratko in nejevoljno jo opozori na ponoven spodrsljaj in posumi, če ga ženska morda namerno ne zafrkava, ali pa 'ribari'. Zdaj je njej nerodno, ker ponavlja napako. Še bolj nelagodno se počuti, ker se ji zdi, da on namiguje na to, da to počne namerno, da se mu morda vsiljuje. Zato podrobno pojasni, kako in zakaj se ji dogaja ta napaka - 'samoobramba'. Ne bi rada, da bi tujec, ki ve samo za njeno ime in priimek, in s katerim nima nobenih namenov, mislil o njej kaj neprimernega. Čudno, ne? Prizadene nas, če si predstavljamo, da si kdorkoli o nas misli kaj slabega. Pri tem razkrije, da je ‘prevzgojena’ levičarka - podatek o neki njeni v otroštvu gotovo kar boleči izkušnji in stigmi. On preseneti z na videz povsem nepomembnim, postranskim vprašanjem o tem, koliko časa je potrebovala za pisanje sporočila. Ona mu vprašanje vrne, seveda jo pa tudi zanima, zakaj jo sprašuje take postranske reči. Pogovarjata se torej o neki tehnični podrobnosti, pri tem pa se razkrije strokovno področje in poklic enega in drugega. Oba se ukvarjata s področjem elektronskega komuniciranja. Tega dejstva še ne poudarita kot nekaj, kar jima je skupno. Njegov spodrsljaj pri zastavljanju vprašanj je povod za njeno posmehljivo vprašanje, če je to njegov humor. Ona rada zbada. On preloži odgovor za nekaj dni. Vzrok za njegov odlog so ‘turbulentne’ razmere pri njem. Da so take, zaupa tej tuji gospe v opravičilo za premor. Po štirih dneh pa pride na njen naslov pomembno pismo. V njem L. sklepa o njenih osebnostnih lastnostih iz sloga njenega pisanja ('živahna') in izrazi - ni pretirano, če rečemo tako - navdušenje nad svojo dopisovalko; pozitivno oceni njen slog; izrazi pozitivne domneve o njenih osebnostnih lastnostih; zadržano nakaže, da mu trenutno v življenju ni dobro in da bi bil vesel, če bi se neznana zanimiva gospa še kdaj oglasila. Kot bi na kratko rekel: ‘Všeč ste mi, oglasite se še kaj.’ Ona se oglasi takoj, kot bi rekla: ‘Tudi vi ste name naredili dober vtis.’ Osvoji oznako, ki ji jo je dodelil on. Ali ni čudno: ta gospod in ta gospa bi bila lahko, eden ali drugi ali oba, grozljivo telesno iznakažena. Komunikacija se odvija pod 'predpostavko normalnosti', z dojemanjem vsebine in sloga pisanja kot vsaj začasno edine upoštevanja vredne resničnosti, z optimističnim sklepanjem o osebnostnih lastnostih na osnovi pisanja in postopnim samorazkrivanjem, stvarnih podatkov o sebi (poklic) in razpoloženj oziroma osebne zgodovine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar