Literarni lik iz Shakespearjeve komedije Beneški trgovec; beneški trgovec, prislovični lik judovskega oderuha in skopuha. Njegovo ime, pravzaprav priimek, ki zveni tuje med benečanskimi imeni, izvajajo iz angl. shy, ki pomeni nezaupljiv, in lock, kar pomeni ključavnica, zaklepanje. V igri prosi benečanski trgovec Antonio, melanholičen in dobrotljiv gospod, Juda Shylocka za posojilo za svojega prijatelja Bassania. Shylock sovraži Antonia, ker je kristjan; ker posoja denar brez obresti in s tem znižuje obrestonosnost; ker Shylockovo početje pred vsemi trgovci imenuje odiranje; ker ga psuje in ponižuje pred vsemi. Toda, posel je posel, Shylock ocenjuje, da je Antonio plačilno sposoben. Privoli; za posojilo ne bo zahteval obresti, le penale, če v treh mesecih ne bo vrnjeno; penale pa je nenavadno, funt mesa s katerega koli dela Antonijevega telesa. Ob tem pa ne gre prezreti, da Shylock sam tega penala ne jemlje resno. Prvič: Antonia ima za ‘trdnega’, to je plačilno sposobnega; zato je sploh pripravljen dati posojilo. Ne pričakuje torej, da bo v resnici z Antonija treba odrezati funt mesa. Drugič: ko se je Bassanio ob takem pogoju pripravljen odreči posojilu, Shylock vidi v tem neupravičeno sumničenje in nespametno domnevo, da hoče Shylock imeti od tega nekakšno korist: “Ah, oče Abraham, kaj je s kristjani! / Lastna nizkotnost jih sumničiti / navaja misli drugih! / Prosim, kaj pa / bi jaz, če on dospetje prekorači, / imel od izterjatve takšne obveze? “/ Tretjič: Shylock izrecno pravi: “s tem bi / si kupil rad naklonjenost njegovo...” Četrtič: zatrdi dobronamernost: “... za lep namen me, prosim, ne žalite.” Vse to v resnici kaže, da Shylock za nenavadno krvoločno obliko penala skriva željo, da bi si pridobil naklonjenost Antonia; navsezadnje bo, tako kot Antonio, posodil denar brez obresti in se celo odrekel glavnici. Ker mu je kar nerodno zaradi lastne velikodušnosti, jo zamaskira s krvoločnim pogojem, katerega uresničitev pa je nadvse malo verjetna. Po tej interpretaciji je Shylock sicer ponižan in razžaljen, vendar si želi Antonijeve naklonjenosti. Želi biti sprejet. Ravna kot on, posoja brez obresti, še več, pripravljen ga je prekositi v velikodušnosti in odpustiti glavnico. Seveda je še vedno možna tudi nasprotna interpretacija, ki se opira na predstavo o Shylocku kot maščevalcu. Tedaj bi krvavi penale izražal resnično Shylockovo željo, ki se kaj lahko uresniči, saj je vse Antonijevo premoženje zgolj potencialno, še vedno na valovih nepredvidljivega morja. Shylockovo zagotavljanje, da z grozljivim penalom pravzaprav ne misli resno, pa je, po tej interpretaciji, zgolj sprenevedanje. Navsezadnje nadaljnji potek dogodkov in Shylockovo vztrajanje pri izvržbi penala na koncu tudi govorita za to drugo interpretacijo. Shakespeare spretno nastavi past gledalcu, da se prepozna kot bolj ali manj črnogled ocenjevalec značaja in namenov Juda Shylocka, s tem ko prevzame prvo ali drugo interpretacijo.
Če velja prva interpretacija, da Shylocku ni do resnične izvršitve penala, čemu na koncu tako brezkompromisno vztraja pri njej? Odgovor je na dlani. Potem ko je bila pogodba sklenjena, je Shylock izgubil hčer. Pobegnila je s kristjanom, okradla ga je in namerava se pokristjaniti. Njen pobeg je maslo kristjanov. To je vsekakor dober razlog, da se hoče Shylock maščevati z izvršitvijo pogodbene kazni nad kristjanom. Za pobeg hčere zve Shylock v istem prizoru kot za potonitev Antonijevih ladij. Jezi zaradi hčerinega pobega in izgube dragotin neposredno sledi sklep o maščevanju nad Antonijem. Osnovni razlog za maščevanje pa ni sodelovanje kristjanov pri pobegu hčere ampak diskriminacija. Antonio ga je sramotil, mu preprečeval posle, zasmehoval njegove dobičke, odtegoval prijatelje, podžigal sovražnike - zakaj? Ker je Shylock Jud. A Shylock dokazuje: Jud je prav tako človek. Če se kristjan lahko maščuje, če ga Jud prizadene, zakaj se ne bi smel Jud maščevati kristjanu?
Če velja prva interpretacija, da Shylocku ni do resnične izvršitve penala, čemu na koncu tako brezkompromisno vztraja pri njej? Odgovor je na dlani. Potem ko je bila pogodba sklenjena, je Shylock izgubil hčer. Pobegnila je s kristjanom, okradla ga je in namerava se pokristjaniti. Njen pobeg je maslo kristjanov. To je vsekakor dober razlog, da se hoče Shylock maščevati z izvršitvijo pogodbene kazni nad kristjanom. Za pobeg hčere zve Shylock v istem prizoru kot za potonitev Antonijevih ladij. Jezi zaradi hčerinega pobega in izgube dragotin neposredno sledi sklep o maščevanju nad Antonijem. Osnovni razlog za maščevanje pa ni sodelovanje kristjanov pri pobegu hčere ampak diskriminacija. Antonio ga je sramotil, mu preprečeval posle, zasmehoval njegove dobičke, odtegoval prijatelje, podžigal sovražnike - zakaj? Ker je Shylock Jud. A Shylock dokazuje: Jud je prav tako človek. Če se kristjan lahko maščuje, če ga Jud prizadene, zakaj se ne bi smel Jud maščevati kristjanu?
Shylock je kot diskriminirani Jud ambivalenten do svojega večinskega nasprotnika: po eni strani si želi biti sprejet in je pripravljen velikodušno se odpovedati svoji trenutni premoči nad Antonijem. Po drugi strani pa, ko je izpostavljen novemu ponižanju, pobegu hčere, novi podlosti kristjanov, ponovno vzplamtijo stare zamere in misel na maščevanje po krščanskem zgledu. “Podlost, ki me je učite, hočem izkazati in težko, da ne bom naukov še presegel.”
Da ne bi bil gledalec v prevelikih dvomih glede tega, ali je Shylockovo ravnanje vredno obsodbe, Shylock ni prikazan kot ljubeč oče. Nasprotno: ni mu mar hčere, mar mu je dukatov, ki jih je odnesla s sabo. Prekolne jo. Nož v njegovo srce je izguba osemdesetih dukatov, ki jih je hči zapravila v eni noči. Raje bi videl, da bi hči mrtva ležala pred njim, z njo pa tudi dragulji in dukati. Razumemo njegovo ogorčenje zaradi diskriminacije, a sočutje do njega naleti na njegovo trdo skopost in odsotnost ljubezni. V svoji obsodbi diskriminacije zastanemo: ta si res ne zasluži, da bi ga obravnavali kot človeka, enakega nam. Naj kar požre, kar si je zakuhal. Tako nas Shakespeare pripelje do sklepa: ja, ni prav, da ga diskriminirajo, Juda, a kako naj bi drugače ravnali z njim, ko pa je tak trd, preračunljiv, neljubeč, maščevalen in krut, Jud pač... Še dobro jo je odnesel. Diskriminacija se opravičuje s sklicevanjem na individualne lastnosti diskriminiranega.
Nauk o diskriminaciji za današnji čas? Ravnanje diskriminiranca je odvisno od dejstva, da je diskriminiran (njegov odnos do večincev je ambivalenten, po eni strani bi rad njihovo naklonjenost, po drugi jih sovraži) in od njegovega značaja; značaj lahko okrepi ali ublaži diskriminacijo.
Da ne bi bil gledalec v prevelikih dvomih glede tega, ali je Shylockovo ravnanje vredno obsodbe, Shylock ni prikazan kot ljubeč oče. Nasprotno: ni mu mar hčere, mar mu je dukatov, ki jih je odnesla s sabo. Prekolne jo. Nož v njegovo srce je izguba osemdesetih dukatov, ki jih je hči zapravila v eni noči. Raje bi videl, da bi hči mrtva ležala pred njim, z njo pa tudi dragulji in dukati. Razumemo njegovo ogorčenje zaradi diskriminacije, a sočutje do njega naleti na njegovo trdo skopost in odsotnost ljubezni. V svoji obsodbi diskriminacije zastanemo: ta si res ne zasluži, da bi ga obravnavali kot človeka, enakega nam. Naj kar požre, kar si je zakuhal. Tako nas Shakespeare pripelje do sklepa: ja, ni prav, da ga diskriminirajo, Juda, a kako naj bi drugače ravnali z njim, ko pa je tak trd, preračunljiv, neljubeč, maščevalen in krut, Jud pač... Še dobro jo je odnesel. Diskriminacija se opravičuje s sklicevanjem na individualne lastnosti diskriminiranega.
Nauk o diskriminaciji za današnji čas? Ravnanje diskriminiranca je odvisno od dejstva, da je diskriminiran (njegov odnos do večincev je ambivalenten, po eni strani bi rad njihovo naklonjenost, po drugi jih sovraži) in od njegovega značaja; značaj lahko okrepi ali ublaži diskriminacijo.
Vir: William Shakespeare, Beneški trgovec. Gledališki list, sezona 2010/11, 10. SNG Drama Ljubljana 2010.
Ni komentarjev:
Objavite komentar