O KOMI IN PODOBNIH STANJIH

 Spet se spuščam na področje, kjer nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in lahko razmišljam zase, da si razjasnim reči; če še kdo prebere in mu koristi, toliko bolje. 

Pred dvema desetletjema sem doživel zastoj srca, izgubil zavest, za nekaj trenutkov umrl, dokler ni srce ponovno začelo utripati. V "komi" sem bil nato več dni. Ugotovil sem, da "koma" ni tema, ni odsotnost zavesti, ni občutje praznine, ampak da sem v tem "nezavestnem" in neodzivnem stanju doživljal prav slikovito dogajanje. To sem malo kasneje po spominu opisal, a tega tu ne bom ponavljal. Včeraj smo se ob 67-letnici mature starci pogovarjali o takih in podobnih izkušnjah in sklenil sem si to nekoliko bolj razjasniti.

O tem obstaja literatura, ki je ne poznam, a s pomočjo UI sem si ustvaril provizorično sliko, ki bi jo bilo treba dopolniti z nadaljnjim raziskovanjem in navedbami resnih avtorjev. 

Pojave, na katere merim, je možno spraviti pod pojem NOTRANJE DOŽIVLJANJE BREZ ODZIVNOSTI (NDBO), ali tudi pod pojma "skrita zavest" ali "notranja zavest". To pomeni: kljub temu, da je človek neodziven in da daje vtis, da se ničesar ne zaveda, v njem poteka proces zavedanja, notranja zavest, kot da bi sanjal. Kakšna je razlika med sanjami in notranjo zavestjo? Sanje spremljajo normalno spanje, spanje, recimo, zdravega, polno funkcionalnega človeka in so ali pa niso povezane z dnevnimi dogodki sanjajočega pred tem. Odkrivajo lahko čustvene preokupacije človeka ali pa davno pozabljene (tj. potlačene) čustveno obremenjujoče ali pomembne dogodke. Po prebuditvi se sanj bolj ali manj jasno zavedamo, ali pa o njihovi vsebini ne moremo nič jasnega povedati. Notranje zavedanje poteka ob zdravstveno obremenjujočih nujnih dogodkih običajno v zdravstveni ustanovi ali ob intervenciji zdravstvenega osebja. V splošnem se obravnavajo na oddelkih intenzivne nege (OIN, angl. ICU- intensive care unit). Taki dogodki so npr. srčni zastoj, možganska kap, poškodbe, ki jih spremlja sedacija (protibolečinska obravnava). Notranje zavedanje, ki je podobno sanjam ali blodnjam, se razlikuje tudi od blodenj, halucinacij in drugih kognitivnih motenj, ki spremljajo duševne bolezni (npr. shizofrenijo). Te se pojavljajo pri budnem, delujočem in v splošnem odzivnem človeku, ki mu notranji bolezenski proces spremeni in popači dojemanje realnosti in v skladu s tem ravnanje v resničnosti v budnem stanju. 

Normalne sanje pobudijo pretekle potlačene čustvene vsebine, lahko vzbujene z aktualnimi dogodki. Blodnje in halucinacije izvirajo iz aktualnega, notranjega bolezenskega procesa in so lahko povezane s preteklimi ali aktualnimi zunanjimi dogodki. Notranja zavest pa spremlja aktualno zunanje dogajanje in ga komentira in blodnjavo spremeni, ob tem ko je človek neodziven oziroma delno odziven.

Kakšna je vsebina notranje zavesti? Odgovor na to vprašanje zahteva fenomenološki, zvest doživljajski opis, ki ga tu ne morem v celoti obnoviti, zato bom vključil samo nekaj primerov. Prvo doživetje ob srčnem zastoju je doživetje umiranja ali smrti. Ko sem se zavedel mravljinčenja v levi roki, bolečine v prsih in dal poklicati rešilca, me je oblil mrzel pot in pomislil sem: To je konec. Potem sem izgubil zavest. Če ne bi bilo pomoči, bi to pomenilo, da sem umrl. Na srečo smrt v takem primeru ni trenuten dogodek, ampak proces: traja, da ti vse odpove. Pomoč poseže v ta proces in človeka vrne v življenje. 

Naslednje doživetje privezanega na nosila ob intenzivni masaži srca v rešilnem avtu, je doživetje izpostavljenosti, biti objekt. Moje reševanje so, po pripovedovanju, opazovali sosedje. V notranji zavesti sem to doživljal, kot da se nahajam na odru mestnega gledališča in da sem razpet na kolo, kakršnega je upodobil Leonardo ("Homo mensura"), vame pa brizgajo curki kisika, ki mi ga dovajajo. Ni daleč od realnega dogajanja! Ko sem ležal v bolnišnici, je bila ob meni žena, ki me je držala za roko. Tega se nisem zavedal konkretno, nisem zavestno čutil njenega stiskanja roke, vendar sem čutil, da je ob meni žena; ne nekdo, prav žena. Ne le to, doživljal sem jo kot glavno usmerjevalko dogodkov, kot angela varuha. Zato ni odveč, če nezavestnega držimo za roko; čuti, čeprav se ne odziva! To je občutje prisotnosti drugih. Hipotermično obravnavo, ko so mi na trebuh položili vrečko z ledom, da bi kri tekla v možgane, sem spremenil v nenavadno zgodbo. Iz Črnega morja je po Jazonovi poti priplul ruski pomorski kapitan s svojo okroglo babuško (morda sem dojel in transformiral zdravnika in sestro) in svojo barčico parkiral na Ljubljanici pod UKC. Imel sem čast, da sem bil njun gost, in sem lahko ležal na krmi barčice in se tresel od (pontskega) mraza (...mraz Ovidja v Pontu tare...). To je reinterpretacija zdravstvenega posega. Zakaj ruski kapitan? Najbrž sem dojel zdravnikov govor (primorski naglas!), ki se mi je zdel tuj, a mehak, nekako - ruski! Morda sem se nato začel že megleno zavedati, ali pa sem ujel kako besedo o obiskih in pričakoval sem sinov obisk. Tudi sin naj bi priplul z jadrnico (ki jo je res imel!). Toda čakati je moral, da dvignejo zapornico pod kliničnim centrom, da bi lahko zaplul v pristan. Nedaleč od UKC je res (Plečnikova) zapornica na Ljubljanici. Toda v moji skriti zavesti se je njeno dvigovanje in spuščanje pojavilo kot tranformacija zvoka raztegovanja in krčenja meha umetnih pljuč, kot transfomacija delovanja medicinske naprave. Bolnišnica je zelo erotičen obrat. Sestrice, ki so plesale okrog mene, so bivale nedaleč od Rusove barčice v posebnem hodniku, kjer so bile nameščene v boksih, kot v cenenih japonskih hotelih. Ena mi je bila posebno všeč, a mi jo je skušal prevzeti neki nepridiprav, ki je čepel na stehi nad mojim bivališčem in z nekakšno lasersko puščico meril navzdol... Itd. - dramatizacija odnosov.

Ko sem po več dneh prišel k sebi in zaplul v bolj dolgočasno realno zavest, sem se živo spominjal skritih zavestnih doživetij in sem o njih lahko pripovedoval in jih zapisal. To pomeni, da obstaja zveza, pretok med skrito zavestjo in budno zavestjo, in da po prebuditvi iz kome postane vse dogajanje dostopno budni zavesti, vendar ne brez pomoči pri interpretaciji, razlagi komatoznih doživetij s pomočjo zdravstvenega osebja, svojcev in drugih prisotnih. Zakaj se občutki, ki se prenesejo v možgane, v komi preoblikujejo v prav take podobe, je vprašanje, na katero verjetno še dolgo ne bo odgovora. Morda je pomembno omeniti, da so bile te podobe spravljene nekje v spominu: "gledališče, "homo mensura", barka, pontski mraz (Prešeren), zapornica, jadrnica itd. V nezavednem priklicu so se malo premestile in pomešale in v povezavi z realnimi elementi sestavile samostojne smiselne povedi ali kadre. Zanimivo je, da nisem doživjal nobenih transcendentnih podob; nobenih angelov, rajskih pokrajin in svetnikov, čeprav so tudi te podobe v mojem imaginariju in bi tudi Boga lahko naslikal, prosto po Michelangelu. Človek vidi, kar hoče!

Ali se bolnik v komi zaveda sebe? Očitno da. Zavest o sebi je celo popolnoma egocentrična. Bolnik se zaveda svojega telesnega položaja (da sem ležal), svojih občutkov (mraz), svojih preferenc. Ne more pa nič ukreniti.

 Glede na intenzivnost skrivne zavesti bi lahko doživljajska stanja razdelili na manj in bolj notranja ali skrivna. Kar sem opisal zgoraj, je višja stopnja "notranjosti" zavesti. Za manj notranjo je značilno prepletanje notranje in zunanje zavesti oziroma blodenj, časovno in pomensko. To opisujejo kot "delirij na oddelku za intenzivno nego" (delirij OIN; ICU-delirium). Sem spadajo pojavi, ki jih opažajo pri pacientih, ki niso v komi, ampak prehajajo iz stanja normalne zavesti v stanje motene zavesti. Taki pojavi so: dezorientacija, motnje pozornosti in mišljenja, blodnje ali napačne razlage, halucinacije, "občutenje druge resničnosti" ipd. Razlikujejo tudi hiperaktivni in hipoaktivni delirij in mešani delirij. Pri hiperaktivnem deliriju je bolnik vznemirjen, skuša vstati ali odstraniti cevke, na katere je priključen. Pri hipoaktivnem je miren, tih, zaspan, upočasnjen. Mešani delirij je prehod med obema.

Med literaturo, ki jo omenja UI, so tudi dela, ki namigujejo na "transcendentno zavest"; z njimi si pisci dvigujejo naklado in honorar. Si pa, kot rečeno, človek lahko predstavlja tudi nebesa in angele, kar pomeni, da so angeli tam na enak način kot moj ruski kapitan s svojo babuško.

ŠE ZA PPKŽ

 POSAMEZNIK NI ORODJE

Nasprotniki PPKŽ navajajo kot argumente proti PPKŽ različne škodljive posledice, ki naj bi jih imelo izvajanje PPKŽ za družbo.

- PKKŽ naj bi pomenila dovoljenje za samomore vsevprek. Tisti, ki mu gredo po glavi samomorilne misli, ali ki je preprosto obupan, naj bi si mislil: če se lahko bolnik sam zakonito pokonča, se lahko tudi jaz. 

- Sorodniki starega in bolnega v dolgotrajni oskrbi bojo pritiskali nanj, naj se da pokončati, da jim bo s tem olajšal življenje. Tudi vsem, ki skrbijo za bolne in onemogle, bo postalo vseeno za oskrbovance, s katerimi imajo veliko dela, in bojo pritiskali nanje, naj oddajo prošnjo za PPKŽ.

- Trdijo, da se bo v slovenskem narodu razširila "kultura smrti". Slovenec si bo bolj želel umreti kot živeti. Tako ali tako radi rečemo, da danes "ni za živet". In tudi zdravnikom bo ljubše, če neozdravljiv bolnik umre, kot da bi ga ohranjali pri življenju. Imeli bi manj brezperspektivnega dela.

- V Sloveniji se bo razmerje med rojenimi in umrlimi še bolj nagnilo v smer krčenja številčnosti že tako majhnega naroda, ki bo postopoma izginil z obličja Zemlje.

Itd.

Ni rečeno, da ne bi komu res prišle take misli, vendar zakon o PPKŽ preprečuje, da bi se udejanjile.

Skupna vsem tem bojaznim je težnja, da bi pritisnili na trpečega, naj se odpove prošnji po končanju življenja, ker bi njegova smrt slabo vplivala na slovenski narod. Posameznik naj bi trpel za narod in se odpovedal prekinitvi svojega trpljenja v dobro naroda.

Dragi rodoljubi! Odločitev o tem, da vztrajam v trpljenju v dobro naroda, je moja, prostovoljna, ne vaša, prisilna. Vaša človeška dolžnost je, da mi omogočite prostovoljno izbiro med biti v trpljenju in ne biti.

Saj ste naklonjeni lajšanju trpljenja, kajne?

PALIATIVNA SEDACIJA IN PPKŽ

Kaj je "paliativna sedacija". Prav lepo jo opredeli sestra-usmiljenka, ki skrbi tudi za hudo bolne in umirajoče: "PS pomeni, da damo bolniku, ki ima nek neobvladljiv simptom, sredstvo, ki mu zmanjša stopnjo zavesti do te mere, da simptoma ne čuti več. Bolniki lahko zaspijo ali so le bolj pomirjeni. Lahko je to za neko obdobje, lahko do smrti, gre pa vedno za čisto zadnje dni življenja, ko je trpljenje res prehudo. Mora pa se bolnik ali svojci s tem strinjati" (s. M. M. Mehle na iskreni.net).  Slovensko bi "paliativni sedaciji" lahko rekli tudi "blažilna umiritev" ali - ojoj - "blaga smrt", (gr. eu-thanasia). Saj lahko ta "sedacija" traja do smrti?

Saj tudi pri PPKŽ trpečega ne ustrelijo, ampak sam popije sredstvo, po katerem se njegove bolečine ublažijo, nato pa mirno zaspi za vedno.

V čem je torej razlika?

Pri PS se za ta postopek odloči zdravnik, lahko na prošnjo bolnika, naj mu ublaži trpljenje in po posvetovanju s svojci. Možne smrti ne omenjajo, oni samo blažijo trpljenje in Bogu prepuščajo, da medtem ubogega vzame k sebi. Včasih se potem bolnik celo zbudi in se malo kasneje, mirno, v družbi svojcev poslovi za vedno. Ni prav, sodijo zdravniki, da o končanju življenja odloča trpeči bolnik. O tem lahko odloča samo Bog ali pa njegov zastopnik na Zemlji; ne nujno duhovnik, lahko tudi zdravnik, ki trdno veruje v Boga ali Hipokrata, ki mu je prisegel.

Čemu zapletati z nekim zakonom in dolgotrajnim postopkom, če gre bolj preprosto in to tako ali tako že počnemo?

Zato, ker je opisani postopek v nebo vpijoče dejanje hinavščine in prikrivanja ob tihem a jasnem zavedanju prisotnih, kam ves postopek vodi. To je postopek prikrite evtanazije brez javnega nadzora  pod krinko ohranjanja življenja.

Tej hinavščini nasprotujem. Pri PPKŽ se za skrajšanje trpljenja odloči bolnik, zdravniki pa mu odobrijo prošnjo, če jo. Če bom le mogel, bi rad v okoliščinah, ki jih omenjamo, o končanju svojega življenja odločil sam in se sam usmrtil - v skladu z zakonom, torej upoštevajoč presojo družbe, ki jo zastopajo zdravniki, presojo, ki uravnoteži mojo, morda neutemeljeno težnjo. Torej ne držijo slogani, "da lahko in imaš pravico s svojim življenjem delati kar hočeš, da nikogar nič ne briga in da ti nihče ne sme nič reči." Če bi zašel v položaj neobvladljivega trpljenja in bi si želel umreti, bi se pogovoril s svojci, preden bi oddal prošnjo in jo prepustil presoji družbe. In rad bi pred odhodom s tega sveta  z najbližjimi spil kozarec penine (polsuhe).

NAČELNOST ALI SOČUTJE

Sedanja razprava o PPKŽ se v bistvu zvede na gornje nasprotje. Eni poudarjajo svetost življenja; da je življenje Božji dar in ga lahko vzame samo Bog (Daj dar nazaj!). Drugi pravimo, da je treba sočutno uslišati trpečega in neozdravljivo bolnega. Usmiljenje je tudi ena osnovnih norm krščanstva! Kristus je pred zasramovanjem množice zaščitil prostitutko. Usmiljenju je dal prednost pred moralistično obsodbo greha. Zato so ga farizeji imeli za krivoverca. Naši farizeji zdaj zasramujejo kot "samomorilca" trpečega, ki prosi za pomoč pri končanju življenja in se sklicujejo na svetost življenja in Hipokrata, ko imajo pred sabo trpečega.
Tudi zame je življenje sveto. Toda človeško življenje se razlikuje od življenja amebe. Človek mora v svojem življenju videti smisel in imeti željo živeti. Če tega ni, če ni nobenih izgledov, da bi se trpljenje lahko končalo, in si človek sam želi umreti, ga je treba uslišati.