Prikaz objav z oznako stranke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako stranke. Pokaži vse objave

19 marec 2026

SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.
Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.
Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.
TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.
Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.

24 januar 2026

VATOVČEV PRESTOP

Ne vem, kaj misli Vatovec. Ne poznam ga. Vem samo, da je prestopil iz ene stranke v drugo.  Prestopil je kot poslanec ene stranke v drugo med mandatom, ob tem, ko je opravljal funkcijo vodje poslanske skupine. V novi stranki so ga sprejeli z odprtimi rokami: prestop sta objavila družno "prestopnik" in predsednik strake, v katero je prestopil. To je povzročilo najprej buren odziv v poslančevi matični stranki. Proglašen je bil za izdajalca. Sledili so odzivi v medijih, v glavnem levičarski. 

Kako je s tem? Prestop člana kake stranke v drugo stranko ne bi smel biti nič posebnega. Nove stranke, na primer, nabirajo članstvo tako med državljani, ki do tedaj niso bili povezani v strankah, kot med člani drugih strank, ki pač prestopijo. Razlogi, da človek prestopi, so zelo različni, med njimi je seveda na prvem mestu sprememba nazora ali pa prepričanje, da bo svoja načela bolje uresničeval v novi stranki. Večini komentatorjev gre v nos, če človek spremeni svoj politični nazor: iz komunista postane socialdemokrat. Obudijo se stare zamere med revolucionarnimi komunisti, ki so pripravljeni s svojo revolucijo iti do konca, ne glede na vse, in ustvariti idealno družbo, in socialdemokrati, ki sklepajo kompromise z buržuji, ki so smrtni sovražniki komunistov. To je politika na življenje in smrt, vita (=vittoria) o morte. 

Meni se zdi popolnoma normalno, da človek v življenju spreminja svoj nazor. Pojmovanje, da si slab značaj, če spremeniš svoj nazor, je hudo nespametno. Pomeni, da se ne razvijaš; da ne dojemaš sprememb v sebi in svojem okolju in se ne odzivaš nanje. Naj še vedno verjamem v Miklavža, da bom veljal za trden karakter? Spremembe so različnih vrst: lahko ohranim temeljna etična načela, spremenim pa svoj politični nazor. Lahko pa spremenim tudi temeljna načela. Na primer: iz prepričanja, da je dovoljeno ubijati nasprotnike komunizma (ali kake druge politične vere), v prepričanje, da ni dovoljeno ubijati razen v samoobrambi oziroma neposredni ogroženosti. Sam sem v življenju dvakrat "prestopil": prvič iz krščanske vere in cerkve k ateistom in drugič po nekajletnem članstvu iz ZKJ med nečlane - takrat ko so se drugi množično vključevali. Dvomljiv karakter? Ja, dvomljiv karakter ZKJ. Moj kolega, ki so mu očitali, da ni "na liniji", je odgovoril: "Partija ni na moji liniji." Mogoče Levica ni bila več na Vatovčevi liniji. Članstvo v stranki ne bi smelo pomeniti popolne podreditve, saj stranka lahko pametno deluje samo, če spoštuje mnenja in presoje posameznih članov, četudi kdaj odstopajo od večinskega mnenja ali "platforme".

Če je član stranke poslanec, se zadeva zaplete. V načelu velja, da mandat pripada poslancu ne stranki. V večinskem volilnem sistemu o tem ni dvoma. Tudi v našem, proporcionalnem volilnem sistemu, je načelno tako - poslanec v parlamentu glasuje po svoji vesti, ne po navodilih stranke. Vendar vemo, da volimo strankarsko listo; poslanec vendarle predstavlja stranko. Če bi bil na listi druge stranke, ga ne bi volili. Vendar je tudi v našem volilnem sistemu prestop med mandatom legitimen in dovoljen.

Tako je pravno. Pri etični presoji moramo upoštevati poslančeve zaveze (obljube) stranki in volilcem s tem, ko je pristal na kandidaturo na strankarski listi in ko so ga volilci izvolili.  Etično vrednotenje se skrči na presojo razmerja med pravico (in nujnostjo) posameznika, da sledi svojim načelom, in dolžnostjo, ki izvira iz zaveze (obljube) s strankarskimi sodrugi.  Če se odločim, da bom, ne samo sodeloval v politiki, na primer kot član stranke, ampak da bom sprejel kandidaturo za poslanca z možnostjo, da bom izvoljen, se ne morem kar na lepem premisliti. Pravijo, da v politiki ni prijateljev, vendar se mi zdi, da je to bolj ugotovitev razočaranih prijateljev, kot nedvomna resnica. Resnica je, da so strankarski sočlani tovariši, sodrugi; da jih povezujejo podobne ideje in da so se prostovoljno odločili za skupno nastopanje v politiki, za skupen "boj". Tega se ne da kar izbirisati z izjavo, da v politiki ni prijateljev. Pri skupnem delovanju se ljudje povežejo, med njimi je medsebojna naklonjenost. Izjava sokoordinatorice Levice, da je omenjeni poslanec "izdajalec", je sicer pretirano čustvena, je pa razumljiva. Tudi odziv Vatovčevih volilcev bo podoben.

Če je to vzel v zakup, se ne bo smel pritoževati nad končnim izidom svojega prestopa.

"Ljubljana je bila med vojno koncentracijsko taborišče..."

Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v po...