DOSTOJNO STARANJE - ČIGAVA ODGOVORNOST

Kot poslušalec sem se udeležil prvega dne mednarodne znanstvene konference Vključujoča dolgoživa družba: DOSTOJANSTVO V STARANJU v organizaciji Univerze v Ljubljani in pod pokroviteljstvom predsednice republike Nataše Pirc Musar (16.-17. 9. 2026). Konferenca je potekala v zbornični dvorani na rektoratu univerze. Ne nameravam prikazati poteka konference. Precenil sem namreč svoje zmožnosti in med govori ugotavljal, da zaradi ozvočenja dvorane zaradi odmevov in neskrbne rabe mikrofonov še slabše slišim kot sicer v neposrednih odnosih. Vseeno sem prisluhnil tudi popoldanski okrogli mizi, ki jo je moderirala kolegica doc. dr. Ana Marija Kejžar s FSD, z naslovom Dostojno staranje - čigava odgovornost? Kolikor sem mogel sem lovil besede strokovnjakov in jih sestavljal v smiselne povedi, ob tem pa sem sam razmišljal o tej temi. To svoje razmišljanje bi rad podal tu; nikakor ne povzetka razprave.

Kaj opredeliti kot dostojno staranje? Katere so njegove sestavine. "Dostojno" ne pomeni staranja na robu preživetja, ampak staranje, ki je "v skladu z moralnimi, družabnimi pravili", oziroma "ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam" (SSKJ); pomeni torej kakovostno staranje.

Prvi pogoj dostojnega ali kakovostnega staranja je stalen dohodek, ki pokrije osnovne eksistenčne potrebe, h katerim sodijo tudi potrebe po kulturi in dejavnostih v prostem času. Za večino starejših je ta dohodek pokojnina; ostalim pa bi morali zagotoviti dohodek iz drugih virov. Ta dohodek mora biti dovolj visok, da človeku ni treba pridobivati dodatnega dohodka, da bi pokril osnovne eksistenčne potrebe. Drugo je, če si pridobiva sredstva za več, kot potrebuje za preživetje na družbeno običajni ali povprečni ravni. Če ta pogoj ni izpolnjen, človek životari v revščini, zapuščen in neoskrbljen z osnovnim, v stalni skrbi za vsakdanji kos kruha.

Drugi pogoj je primerno, stalno stanovanje. Človek potrebuje bivališče, v katerem se dobro počuti, se vanj vrača, v njem biva stalno in ga doživlja kot svoj dom. Ne gre le za streho nad glavo, neko zavetje pred naravnim okoljem ali človeškimi nevarnostmi. Če ta pogoj ni izpolnjen, imamo opraviti z odkritim ali prikritim brezdomstvom, ponavljajočimi se selitvami, stalno v strahu, kdaj boš moral zapustiti bivališče, ki si ga tako ali tako nisi mogel urediti po svoje, da bi ga lahko imenoval "moj dom".

Tretji pogoj je zdravstveno in socialno zavarovanje in zagotovljena osebna varnost in varnost doma v vseh pogledih. To pomeni dostopnost zdravstvenih in drugih storitev v primeru potrebe brez večjih doplačil. Nasprotje temu je kupovanje zdravstvenih storitev na trgu, kar lahko vodi v popolno obubožanje, dolgotrajno bolehanje ali smrt (primer ZDA).

Četrta sestavina dostojnega staranja so urejeni odnosi z drugimi ljudmi v neposrednem okolju, z družino, sosesko; odnosi, ki niso konfliktni. Človek naj tudi ne bi bil osamljen. Nasprotje temu je odsotnost osebne "socialne mreže", osamjenost, ali pa napeti in konfliktni odnosi z zlorabljanjem kot skrajno možnostjo.

Peta sestavina dostojnega staranja je spoštljiv odnos širšega družbenega okolja do starih ljudi sploh. Nasprotje temu so vse oblike obravnavanja starejših kot manjvredne, zapostavljane in prezirane družbene kategorije. Človek ne sme biti zapostavljan, preziran, ali stereotipno obravnavan samo zato, ker je star (starizem). 

Poleg teh petih sestavin, imenujmo jih objektivne značilnosti družbenega položaja starega človeka, je pomembna sestavina subjektiven občutek osebne vrednosti, dostojanstva. Ta občutek črpa človek iz svojih dosežkov ali vloge v aktivni dobi in iz zavedanja svoje eksistencialne posebnosti; iz zavesti, da je svojska osebnost, ki na svoj poseben način živi in ohranja svoje življenje.

Čigava je odgovornost za tako opredeljeno dostojno staranje? Odgovorna sta oba, posameznik in družba. Posameznik se mora zavedati, da je samemu sebi dolžan, da živi tako, da ohranja svojo življenjsko živost, vedrino; da se ne zanemari, zapusti; da najde svoj osebni smisel vsak dan posebej. Da človek lahko življenje zapravi, je bilo moje osnovno spoznanje, ki me je odvrnilo od pijače ali kake druge zasvojenosti. Že prav, a v kaj naj vložim, "investiram" svoje življenje? To mora ugotoviti vsak sam. A splošen odgovor je: v ohranjanje in spodbujanje življenja samega, živega, zavestnega, smiselnega; takega, v katerem si rad živ.

Drugi del odgovornosti nosi družba. Družbo sestavlja več krogov in delov: od najbližjih, zakonca, družine, sorodnikov, prijateljev, znancev, do družbenih ustanov in organizacij, politike na koncu ali na vrhu. Vsi ti so odgovorni, ko ne zmoreš sam. Primernega dohodka, stanovanja, zavarovanja in varnosti si ne more zagotoviti človek sam, sodelovati morajo drugi v neformalnih in formalnih mrežah; potrebna je ustrezna zakonodaja in varstvo pravic, odgovorno delovanje javnih služb.

PREBUJENSTVO IN RASIZEM

Samomor mladega črnskega profesorja Univerze v Cambridgeu odpira vprašanja o rasizmu in prebujenski (woke) politiki. Naj najprej obnovimo zgodbo (opiram se na objave v Delu, 6., 17. in 22. 8. 2026).

Leta 2023 je Jason Arday postal najmlajši temnopolti profesor v zgodovini Univerze v Cambridgeu. Poučeval in raziskoval je sociologijo vzgoje in izobraževanja. 5. avgusta letos je odstopil z vseh položajev na tej univerzi in na drugem kolidžu, kjer je tudi poučeval. Odstopil je dan po tem, ko je univerza sporočila, da je proti njemu uvedla "novo preiskavo" (torej ga je preiskovala že prej?) zaradi nedoslednosti v podatkih o njegovih akademskih kvalifikacijah, častnih nazivih in raziskovalnem delu. Pojavile so se namreč obtožbe o plagiatorstvu v njegovi doktorski disertaciji in več znanstvenih člankih in dvomi v verodostojnost podatkov v njegovem življenjepisu, "o njegovih častnih profesurah in gostujočih imenovanjih na tujih univerzah ter dobrodelnih športnih podvigih, s katerimi naj bi zbral milijone funtov, pa tudi dejstvu, da naj bi v 35 dneh opravil 30 maratonov in v manj kot tednu dni pretekel 960 kilometrov" (Delo, 6. 8.). Poleg tega je Univerza sporočila, "da obravnava več prijav, zaradi profesorjevih domnevnih kršitev raziskovalne etike". Čeprav naj bi bil "del očitkov priznal, vendar vztrajal, da ni lažnivec", je v odstopni izjavi napisal, da "njegov odstop ne pomeni priznanja očitkov niti izgube vere v akademsko delo, temveč želi s to potezo predvsem zaščititi svoje duševno zdravje, družino in sodelavce. ... Prepričan je, da je tarča rasno motivirane diskreditacijske kampanje, ter da bi tovrsten pregled razkril nepravilnosti tudi pri delu številnih drugih raziskovalcev..." (prav tam). Teden dni po odstopu zaradi uradno nedokazanih obtožb so profesorja našli mrtvega na njegovem domu. Tiskovni predstavnik Univerze je potem izjavil, da je Univerza podpirala profesorja tudi po odstopu in zvrnil krivdo za nesrečni dogodek na desničarske medije in rasistično desnico: "Širijo skrajnodesničarsko laž, da so temnopolti ljudje imenovani na položaje zgolj zaradi barve kože in ne zaradi  svojih sposobnosti." Profesorjeva smrt je pretresla Veliko Britanijo. Vigilije na Trafalgar Squaru, ki jo je organizirala protirasistična in protifašistična organizacija Stand up for  Racism, se je udeležilo 30.000 ljudi.

Ta teden je ta zgodba dobila nadaljevanje. Univerza v Gentu, Nizozemska, je suspendirala Nathana Cofnasa, ameriškega raziskovalca, ki je Ardayu prvi očital številne primere plagiatorstva, ki naj bi jih odkril z namensko programsko opremo. Cofnas je magistriral na Cambridgeu in doktoriral na Oxfordu. (Torej je verjetno poznal Ardaya.) Ukvarja se s filozofijo biologije in etiko in je podoktorski študent na univerzi v Gentu. Rektorica in prorektor te univerze pišeta, da akademska svoboda razprave in kritike ni neomejena in da vključuje odgovornost; svobodo je mogoče omejiti, da bi zaščitili pravice drugih. Preučujejo, "ali obstajajo zadostni razlogi za začetek popolnega disciplinskega postopka proti Cofnasu." Cofnas se na svojem blogu predstavlja kot "rasni realist in ameriški bloger proti gibanju prebujenstva (woke)". Po njegovem geni igrajo "nezanemarljivo vlogo" pri razlikah v inteligenci med rasnimi skupinami. Zapisal je, da bi v pravi meritokraciji "črnci izginili s skoraj vseh pomembnih položajev, razen v športu in zabavi". Po poročanju Reutersa so se pomisleki glede Ardayevega plagiatorstva pojavili že pred leti, je pa novinar, ki je to preiskoval, s tem prenehal, ko mu je Arday zagrozil s tožbo. - Jasno je, da so to kost pograbili mediji obeh političnih polov.

Pred 32. leti, leta 1993, sem obiskal univerzo  v Cambridgeu v spremstvu profesorja Davida Brandona, ki je prej gostoval na naši šoli. Kot dekana Visoke šole za socialno delo v Ljubljani me je sprejel temnopolti dekan Fakultete za socialno delo in me zadržal v kratkem vljudnostnem pogovoru. Dovolj, da vem, da je v Veliki Britaniji že davno pred prebujenskim gibanjem veljala nediskriminacijska politika napredovanja na položaje na univerzah, vsekakor na Univerzi v Cambridgeu. Lahko da prebujensko gibanje zdaj bolj pritiska, a v načelu so tudi prej temnopolti lahko zasedli tudi vodilne položaje na univerzi.

Arday ni ne prvi ne edini temnopolti učitelj na univerzi v Cambridgeu, je "najmlajši". To morda pomeni, da so se prej morali temnopolti dalj časa truditi, da so prišli do teh položajev, zdaj pa pod vplivom prebujencev prej pridejo do tega. Statistike ne poznam. Tudi ne vem, ali je bila že kaka gonja proti kakemu drugemu temnopoltemu profesorju v zgodovini te univerze. Primer Ardaya je po moji oceni izjema. Očitki na njegov račun niso iz trte zviti. Toliko jih je, na različnih področjih (plagiat, potvorbe življenjepisa, napihovanje gostovanj v tujini, raziskovalna etika, prostovoljstvo, dobrodelnost, športni dosežki), da je najmanj, kar lahko sklepam, da gre za nenavadno obnašanje profesorja univerze, prav verjetno za moteno osebnost. V tem prepričanju me utrjuje tudi tragičen konec njegove zgodbe. 

Ali je možno, da je prišel do profesorskega stolčka po protekciji, ker so ga podpirali prebujenci, čeprav ni izpolnjeval pogojev? Na osnovi svojih izkušenj na ljubljanski univerzi bi dejal: možno je, da kdo pride do položaja univ. učitelja po protekciji, če izpolnjuje pogoje. Med dvema, ki v enaki meri izpolnjujeta pogoje, je lahko izbran tisti, ki ga protežira, recimo, mentor ali kak drug vplivnež. Možno je, da se komu kdaj spregleda ali omili kak pogoj. Ni pa možno, da bi skozi univerzitetna sita prišel kdo, ki ne izpolnjuje pogojev. To bi bil škandal. 

Ali je možno, da pride do mesta univ. učitelja kdo, ki ponaredi svoj življenjepis ali kako dokumentacijo? Seveda je možno. A ko se to odkrije, imamo "primer Arday". Seveda obstaja težnja po "napihovanju zaslug"; v prošnji za habilitacijo se manjše zasluge morda prikažejo kot večje, nepomembni nastopi kot pomembni ipd. A tudi ocenjevalci niso od muh in poznajo različne lestvice za razvrščanje in različne kontekste ocenjevanja. Ardayevo pretiravanje je že moralo biti tako, da je vzbudilo pozornost drugih na univerzi - ne rasistov, ampak administratorjev, učiteljev, ki vestno opravljajo svoje naloge. 

Ob očitku, da ga napadajo, ker je temnopolt, sem se spomnil vica iz socialističnih časov. Nekdo se je prijavil na razpis za radijskega spikerja. Po avdiciji ni bil sprejet. "Me niso sprejeli, ker nisem v p-p-p-partiji", se je pritoževal. 

Je Cofnas, protiigralec v tej drami, rasist? Se je spravil na ubogega Ardaya, ker je črn, in ker Cofnas misli, da črnci ne morejo biti univerzitetni profesorji. Možno. Iz vsega, kar je napisal o sebi, lahko sklepam, da je bil njegov motiv preverjanja, ali gre pri Ardayevi disertaciji za plagiat, rasističen. To pa ne pomeni nujno, da so ugotovitve preverjanja pristranske. Kaj pomeni, da je "rasni realist", kot se sam imenuje? Pomeni, da "nima nič proti drugim rasam, ampak..." V dobrohotni interpretaciji, to pomeni, da zadeve ne jemlje čustveno ampak razumsko; opozarja na dejstva o razlikah med rasami. Tu bi se osebno vzdržal mnenja, da je zato rasist. Bom pojasnil.

Pred časom sem na tem blogu nasprotoval mnenju urednice National Geografic, ki je v nekem uvodniku prebujensko trdila, da "ni ras". To ni samo njena trditev, to je ideologija gibanja. Da "ni ras", ni isto, kot trditi, da smo beli, črni, rumeni in mavrični vsi ljudje; da smo po svojem človeškem položaju in usodi med rojstvom in smrtjo vsi v istem čolnu; da vsi ljubimo in sovražimo itd. Da "ni ras", ne pomeni, da zavračamo zlorabljanje antropološke in drugih znanosti z namenom, da bi prikazali "druge rase" kot manjvredne. Ne, to pomeni, da ni razlik, o katerih nam poročajo oči: da so eni drugačnega videza kot drugi itd. in da se to ujema z geografsko porazdelitvijo itd. Pomeni, po mnenju prebuditeljev, da pojem "rase" ne sme obstajati, ker implicira pojmovanje večvrednosti in manjvrednosti. To pa ne drži. Lahko implicira, je impliciral, a ni treba, da bi impliciral vrednotenje. Nekje sem prebral, da imajo pripadniki "rumene rase" manjšo toleranco do alkohola; da se jih prej prime. Nekaj podobnega velja za belce, da lažje prebavljajo mleko (?). Ne glede na to, ali je to res ali ne, ta "ugotovitev" opozarja na to, da se tisti, ki imajo črno kožo in top nos in nabrekle ustnice in čudovite bele zobe, morda odlikujejo še po čem drugem; da se tisti s poševnimi očmi in rumenkasto kožo morda razlikujejo še po čem drugem od onih s črno kožo; razlikujejo biološko in psihološko. Ne da imajo česa manj kot črni ali beli, ampak da imajo kake druge lastnosti. Cofnas priznava črnim smisel za "zabavo", najbrž misli na glasbo, in šport. Morda je dejstvo, da je veliko jazz-glasbenikov v ZDA črncev, pogojeno socialno in kulturno, morda pa imajo kak gen za ritem malo drugačen kot belci; evolucijsko so se dolga tisočletja razvijali drugje in drugače in se je to vtisnilo v njihov genom... Mene bi vsekakor zanimalo, ali je tako, zato nisem naklonjen zavračanju raziskav, ki bi ugotavljale razlike med rasami. Pogoj zanje pa je priznaje, da "rase so".  To misli Cofnas, ko pravi, da je "rasni realist"; trdi, da so rase različne, da imajo pripadniki ene druge sposobnosti kot pripadniki druge rase. Takoj, ko jih začne rangirati v smislu "črni so manj inteligentni, zato ne morejo priti do univerze", ga pozovem, naj dokaže. Sam pa ga bom seznanil s kritiko inteligenčnega testiranja ras. Ko trdi, da so črni manj inteligentni, je rasist, ker tega ne potrjujejo nobene resne raziskave.

Prebujenstvo motivira zapostavljene, da si pogumneje prizadevajo za družbeni vzpon, pri tem pa lahko v zavesti, da so kot ljudje upravičeni do istih položajev kot prej privilegirani, prekoračijo meje sprejemljivega in skušajo obiti veljavna pravila. Taki prestopki so voda na mlin rasistom, nenamerna negativna posledica dobronamernega aktivizma. Upam, da tak primer, kot je Ardayev, ne bo pojačal aktivističnih prizadevanj, ampak jih navedel na premislek, jih umiril in usmeril v bolj preudarno ravnanje. 

Prebrano na morju 2026

Letos se nisem prav premišljeno lotil izbiranja knjig, da bi jih vzel s seboj na morske počitnice. Nisem želel preveč prtljage in sem se tolažil z mislijo, da imam tako ali tako v notesniku in na spletu veliko branja. Nekaj knjig sem le vzel s seboj, kakšno sem našel v kampu, odloženo na zidku ob umivalnici na voljo vsem, na ekranu pa nisem prebral nobene. Knjiga mi mora še vedno ležati v roki, da jo božam, ko jo berem.

Kozma Ahačič, KA: eseji 2020–2025, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2025. - To zbirko esejev oziroma kolumen sem dobil kot darilo za rojstni dan. Spodobi se, da jo preberem, čeprav ni ne napet roman ne priročnik za srečno življenje. Morda se bom naučil še kaj pravopisa. Avtorja sem kot bistrega in razgledanega, predvsem pa kot resnicoljubnega, spoznal v sedmerici modrih v Delu, poleg kakega televizijskega intervjuja. V tej lepo oblikovani in berljivi knjižici je zbral svoje eseje in kolumne zadnjih petih let. V njih se dotakne mnogih družbeno in človeško pomembnih ali vsaj zanimivih tem, preveč, da bi jih tu naštel. Rad ob vsaki temi pomeditira o kakem svojem priljubljenem glasbenem komadu in, seveda, doda kako jezikoslovno premišljevanje, od literarno-zgodovinskih do pravopisnih. Če ne veste, kako pomembno je podpičje, berite Ahačiča. "... v Sloveniji potrebujemo čim več podpičij; čim več trenutkov, ko se ustavimo bolj, kot bi se ustavili ob vejici; ko si vzamemo ob nenehnem rohnenju družbenih omrežij čas za razmislek; a ko se hkrati ne ustavimo povsem; ko ne naredimo pike, ampak vemo, da bomo šli naprej; ker moramo." Zdi se mi, da sem na morju bral premalo pozorno; bom ponovil.

Agata Tomažič, Ušabti, Goga, Novo mesto, 2026. - To knjigo sem vzel s seboj, ker je sodobna slovenska, ker ima zagoneten naslov in ker se je znašla na seznamu del, ki naj bi jih prebrali naslednje študijsko leto v krožku književnosti na UTŽO. Ušabti so grobni pridatki v starem Egiptu, človeške figurice, ki predstavljajo služabnike umrlega pomembneža. V začetku so ob smrti faraona ali drugega velikaša pomorili in hkrati z gospodarjem poslali v onstranstvo tudi njegove služabnike. Ko pa je začelo zmanjkovati delovne sile za gradnjo svetišč, piramid in druge dejavnosti, so žive ljudi zamenjale figurice. To vam v knjigi pojasni dr. Baumgarten, ki je nekoč operiral tovariša Tita, in kot zdravnik spoznal več neuvrščenih afriških in bližnjevzhodnih držav, o čemer poučuje po njegovem precej nevednega kriminalista Roberta Obrha, ki je prišel raziskovat nenavadno izginotje lestve, s katero je že nekoliko dementni in osamljeni doktor plezal na podstrešje bloka, v katerem živi. Čemu? Preberite. Problematika družbene razslojenosti na "višje" in "nižje" in izgubljene lestve za vzpon.

Matjaž Lunaček, Jutranji opoji, Založba Pivec, Maribor 2024. - Pisca teh utrinkov ali črtic poznam na daleč kot strokovnjaka in ga, po tem, kar vem o njem, cenim, zato me je zanimalo, kaj piše. Poleg tega je bila njegova knjiga na enem prejšnjih knjižnih sejmov na voljo po res dostopni ceni. Ker ni debela, sem mislil, da bo lahka; pa ni. Tako da sem, jezen, ker ponovno nisem dojel, kaj je poanta, hudobno in krivično pomislil, da je največja odlika teh zapisov, da so kratki. Gre v večini za precej introvertirane meditacije, lepo ubesedene, a miselno in doživljajsko zahtevne. Morda nisem sprejel dejstva, da je vtis ali pomisel pač vtis ali pomisel in ne roman ali traktat. Z metaforami imam pa od nekdaj težave. Ampak, če prav pomislim: veliko utrinkov sem dojel in intuitivno "razumel", pa njihovega pomena in podoživetja ne znam izraziti z besedami. Mogoče slednje sploh ni njihov namen in bo pisec zadovoljen, da sem podoživel vzgibe njegove duše.

Karol Bunsch, Olimpija, CZ, Ljubljana, 1963. - Ja, kupil sem jo pred šestdesetimi leti in ne prebral - vse do zdaj. Najbrž sem pred davnimi leti začel, pa kmalu odnehal. Nisem se prebil skozi grška imena, ne samo oseb ampak tudi predmetov, skozi zapletene sorodstvene zveze in vladarske in poveljniške hierarhije. Pa me je počakala in prav je tako. Je odlična zgodba o mladosti Aleksandra Velikega, o njegovi materi Olimpiji in sposobnem a razuzdanem očetu, kralju Filipu. Pisec je Poljak, znan pisatelj, in ta knjiga je prvi del njegove trilogije o Aleksandru Velikem. Občudujem študioznost, podrobno poznavanje zgodovine in kulture, ki preseva skozi to zgodbo. Zdi se mi, da včasih na račun romaneskne napetosti.

To je vse slovensko branje. V kampu je lepa navada, da ljudje na zidek pred umivalnico odlagajo prebrane knjige, da jih lahko še drugi vzamejo in preberejo; včasih jih potem celo vrnejo nazaj na isto mesto. Ker so gostje v večini iz nemško govorečih dežel, se tam najdejo nemške knjige. Dve sem si izposodil.

Friedrich Orter, Himmelfahrten, Höllentrips. Ecowin, Salzburg 2008. - Prva taka gratis knjiga v mojih rokah je knjiga nagrajenega poročevalca avstrijske televizije ORF. Njen naslov bi za silo poslovenil kot "vožnje v nebesa in izleti v pekel". Pisec je pred več kot dvajsetimi leti poročal z bližnjevzhodnih bojišč, leta 1991 pa tudi o vojnah v Jugoslaviji. Poročal je iz Sarajeva in s Kosova. Znano je, da ga je takrat zaradi poročanja, ki se je Srbom zdelo pristransko - kako ne, če je hotelo biti objektivno - na tiskovni konferenci napadel generalmajor Milan Aksentijević, zaradi česar je moral reporter začasno prekiniti poročanje. Reportaže iz Pakistana, Iraka, Irana, Jordanije, Libanona, Turčije in drugod so zanimive, osebne, neposredne, hkrati pa pojasnjujejo politična ozadja spopadov. A ko sem pomislil, da se je vse to dogajalo pred več kot dvajsetimi leti in da je danes marsikje drugače, da, skratka, ni več aktualno, sem na polovici knjige nehal brati in knjigo vrnil, kjer sem jo vzel.

Robert Harris, Intrige, Taschenbuch, Heyne Verlag, München 2015. - Intriga ali Spletka (An Officer and a Spy) je zgodovinski roman znanega britanskega pisatelja takih romanov. Knjiga obravnava zloglasno Dreyfusovo afero v Franciji ob koncu 19. stoletja (1894–1906), ko je bil nedolžni judovski častnik krivično obtožen vohunjenja za nemško stran. Zgodba spremlja polkovnika Georgesa Picquarta, ki prevzame vodenje vojaške obveščevalne službe. Odkrije dokaze, da je Alfred Dreyfus nedolžen, obtožba pa "sfabricirana". Spopada se s klikami v lastni vojski in z antisemitizmom. Podpre ga Emile Zola s slovitim člankom "Obtožujem" (J'accuse). Po romanu je nastal film Romana Polanskega z naslovom J'accuse (2019).

600 strani debelo žepnico v nemščini sem predihal v nekaj dneh. Vse od gimnazije dalje nisem nikoli prebral nobene tako obsežne leposlovne knjige v nemščini (no, tudi strokovne ne). Starost skriva neslutene potenciale! Eden med njimi je korajža! (Pa nekaj več časa za branje.)

Tako. Mislim, da je bilo za mesec dni morskih počitnic dovolj branja, ne najlažjega - čemu naj bi bilo lahko?

Avtor:

O MAČU (macho) ODISEJU

Ob robu Nolanovega filma Odisej poteka v angleško pišočih literarnih krogih, predvsem prevajalskih, razprava o novem angleškem prevodu Homerjeve Odiseje.

Nisem strokovnjak, a v mladih letih sem se nekaj malega učil grščine, daleč od tega, da bi si lahko pripisoval veščine grecista/latinista, vendar me ta vprašanja zanimajo. Vzemite moje nakladanje kot laično mnenje, ki naj vas spodbudi k lastnemu raziskovanju. 

Prah je dvignil prevod Odiseje Angležinje Emily Wilson iz leta 2017, za katero piše ena od komentatork, da je otela Homerja starodavnosti in ga približala modernosti; vedi, ki je bila že obledela, je z ostro in neprizanesljivo osvetlitvijo vrnila sijaj in jo spet umestila v središče humanističnih ved. Grški heksameter je zamenjala z angleškim jambskim pentametrom, opustila ponavljajoče se okrasne pridevke boginj, bogov in drugih oseb, vse skupaj poenostavila in tako približala sodobnemu bralcu.

Nekateri pišejo, da gre za kulturno prelomnico, ki izpostavlja stoletja maskulinističnega prevajanja in ideologije. Medtem ko naj bi v prejšnjih prevodih dodajali krščanske potvorbe, viktorijanske eufemizme in seksizem, so v novem prevodu poudarki na čustvenih in odnosnih vsebinah ter so bližji resničnosti: sužnji so "sužnji" in ne "služabniki". Manj prijazni kritiki pa pišejo, da preveč naklonjeno prikazuje negativne značaje, npr. Kiklope in snubce.

Ob tem slavospevu sem zasledil podrobnost, ki naj bi pričala o tem, kako naj bi prevajalka s posodobljenim prevodom prikazala Odiseja bolj človeškega, medtem, ko naj bi ga prejšnji (moški) prevod(i) prikazovali kot polbožanskega junaka. Resnici na ljubo: po nekaterih genealogijah je Odisej Hermesov pravnuk, torej tako prikazovanje ni povsem brez osnove. Celo Zeus sam govori o njem kot o "božanskem". Ob tem ne gre spregledati feminističnega odtenka: z novimi besedami opisani Odisej ni več "mačo" ampak navaden (ubogi) moški. Saj za to ugotovitev pravzaprav ni treba prevajalskih trikov: vse, za kar si Odisej prizadeva, je, da bi se iz ujetništva vile Kalipso, vrnil v naročje ljubljene žene Penelope. Pri tem ga poleg drugega ovira čarovnica Kirka, ki ga lahko mimogrede spremeni v svinjo (kar so moški v bistvu). Je nemočna igrača ljutega Pozejdona. Le boginja Atena revežu pomaga iz stisk in prepreči, da bi bedno poginil, tako kot vsi njegovi drugovi. Le kakšen mačo je?

Razprava se vnema okrog ključne besede, ki naj bi neupravičeno poveličevala tega moškega. Ta grška beseda je "polytropos" in nastopa kot Odisejev epiteton, okrasni pridevnik. Eni to besedo prevajajo z "zvit", "zviti Odisej", kar naj bi bila preveč pozitivna in mačistična oznaka (kljub "zviti lisici"); še huje je, če prevedemo z "mnogostranski" - tak verziran manipulant, to bi že šlo!

Poguglam Perseus Classical Library: Homer, Odyssea in odpre se mi stran heksametrov v grškem alfabetu. Če kliknem na katero koli besedo, se ta podčrta in odpre se obsežna stran s prevodom besede ter njeno slovnično opredelitvijo.

V prvem verzu Odiseje kliknem na besedo »polytropos«. Odisej naj bi bil »polytropos«.

Prva dva heksametra Odiseje (prepisana brez sicer nujnih naglasov):

Andra moi ennepe, mousa, polytropon, hos mala polla

Plaghthe, epei Troies hieron ptolyethron epersen…

Dobeseden prevod:

Moža mi povej, muza, mnogostranskega, ki zelo mnogo

Je blodil, potem ko je Troje svete trdnjavo razrušil.

(»hos mala polla plaghthe«: »mala polla« - zelo mnogo, »plaghthe« pretekl. iz »plakso -blodim«)

V Sovretovem prevodu:

Muza, povej mi moža, ki silo poti je prehodil,

križem po svetu blodeč, kar sveto razrušil je Trojo!

Tale »polytropos« je angleški prevajalki zvenel preveč mačistično, češ da prikazuje Odiseja kot nekaj več, »mnogostranski« naj bi bila pohvala, zato je prevedla »kompliciran«, »zapleten«, kao: zaguljen dedec ("Tell me about a complicated man"). Prevajalka je požela pohvalo, ker je malo ponižala dedca, ki so ga prejšnji MOŠKI prevajalci povzdigovali v junaka. Kot vidimo, se je Sovre tej moško-ženski debati izognil. Najbrž mu na kraj pameti ni padlo, da bi ob tem besedilu pomislil na mačizem in žensko »opolnomočenje« preko ponižanja tega klasičnega mačota.

 »Polytropos« za Sovreta ni osebnostna značilnost Odiseja ampak opis njegove dejavnosti oziroma dogajanja. Njemu ta beseda pomeni dobesedno »veliko smeri« (polys-mnogi, tropos-smer, obrat) in je prevedel: »križem po svetu blodeč« - mačo ali ne-mačo.

Ampak če hočeš najti feministično kost, jo najdeš.

"Ljubljana je bila med vojno koncentracijsko taborišče..."

Kot 17-leten fant sem se junija 1957 z ekipo tabornikov ljubljanskega Zmajevega rodu udeležil prvega pohoda ob žici okupirane Ljubljane v počastitev spomina na medvojne dni in odpor Ljubljančanov proti okupatorjem. Pohodniki smo nosili nahrbtnike (lahko prazne) in puške (kar so kasneje opustili), da bi bili čimbolj podobni partizanom. Ne vem, katero mesto smo dosegli, vem le, da smo kot nagrado za udeležbo dobili priročne bencinske kuhalnike sarajevske tovarne Ignis; ti so se kasneje izkazali za nevarne in neuporabne. Še letos sva z ženo prehodila del te poti čez Golovec od Fužin do Dolenjske ceste oz. Peruzzijeve - v počastitev spomina na NOB.

Danes se v vseh medijih ponavlja fraza, da "je bila Ljubljana koncentracijsko taborišče, ograjeno z bodečo žico" med stražnimi bunkerji. V mojem umu so koncentracijska taborišča  Auschwitz, Dachau, Stutthof, Gonars, Rab itd. - z visoko žičnato ograjo pod električnim tokom ograjeno naselje barak, s stražnimi stolpi in stražarji s strojnicami - v naselju pa vseh vrst mučenje in morjenje. 

Ljubljana ni bila tako koncentracijsko taborišče. Pravzaprav je nekdo najprej zapisal, da je bila Ljubljana "kot koncentracijsko taborišče", torej: lahko bi se reklo, da je bila nekaj takega kot koncentracijsko taborišče, čeprav ni bila koncentracijsko taborišče, tako kot tista, ki jih poznamo pod tem imenom. A kdo bi bil pozoren na take finese, če je bolj udarno: bila je...

V tem "koncentracijskem taborišču" sem s svojo družino preživel štiri leta svojega življenja, od začetka vojne do osvoboditve leta 1945. Nisem se vsega zavedal, a danes vem, da moje otroštvo v tem "koncentracijskem taborišču" ni bilo prav nič podobno otroštvu judovskih otrok v Auschwitzu. Nisem se sicer smel igrati na ulici, po kateri so včasih korakali vojaki, moj svet sta bila domače dvorišče in vrt, poln vsakovrstnih vrtnin. Ata je hodil v službo v Mestno elektrarno ljubljansko, kjer je šauflal v šihtih 12/24. Z mamo sva šla včasih v trgovino, k peku ali k zdravniku ali pa na blok v Jarše, kamor so kmetice z nemške strani prinašale mleko, maslo in druge jestvine. Nekoč me je ponoči zbudilo butanje na vhodna vrata sosedove hiše: Italijani so prišli po nekoga. Racija, so rekli domači. Tudi ata je moral v "belgijski vojašnici" mimo okenca, kjer je "domači izdajalec" ocenjeval, kdo je sumljiv in javljal Italijanom. To je že bilo podobno koncentracijskemu taborišču. No, meščani so normalno plačevali skrivno pristojbino za OF, delovali so ulični poverjeniki OF in tudi pri nas je kdaj prespal kak "stric", ki je prišel pozno in zgodaj odšel. 

Zdaj gre mnogim v nos izjava novinarja, da so Italijani ogradili mesto z žico, da bi preprečili komunistične uboje meščanov. Slovenska wikipedija piše: "Ta fortifikacija /žica/ je imela več namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico." Uboji meščanov s strani VOS so se dogajali. Eden od namenov okupatorjev je torej bil obramba pred notranjimi napadi VOSa - skrivne Varnostno obveščevalne službe KPS oziroma Osvobodilne fronte. Agenti te službe, torej komunisti, so pobijali "izdajalce", tudi tiste, ki niso izdajali, a jih je bilo treba odstraniti, da bi uresničili revolucionarne cilje KPJ. V socialistični državi smo slavili te uboje kot junaška dejanja v boju za osvoboditev in socializem. Bi jih zdaj radi zanikali prav tisti, ki so jih slavili?

Ljubljana je bila med vojno od tuje vojske okupirano mesto, ograjeno z bodečo žico in ovirami. V njej pa so meščani delali, dobivali plače, kupovali in prodajali, hodili v cerkev, k peku in zdravniku. Da je bila "kot koncentracijsko taborišče" je metafora s propagandnim namenom za sedanjo rabo. Vnaša pa zmedo v glave tistih, ki vsega tega niso doživeli.

ZASTAVA NA TRIGLAVU: JE ŠE KJE KAK KOT BREZ POLITIKE?

Mesec dni nas loči od pete obletnice dogodka na Kredarici, ko se je sredi pandemije kovida skupina mladih "petkovih protestnikov" domnevno po naključju srečala s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in notranjim ministrom Alešem Hojsom, ki sta si v svojem prostem času privoščila vzpon na Triglav in sta bila tedaj že namenjena v dolino. Ko je aktivistka in tabornica Tea Jarc, ki se je tam znašla s skupino mladih, pred Domom na Kredarici opazila na klopi sedeča predsednika in njegovega ministra, je izkoristila priložnost in predsednika s povišanim glasom in sarkastično nagovorila*: "Danes je petek in protest se seveda nadaljuje s častnim gostom, ki je prišel končno prvič pozdravit protestnike in protestnice. Kakšna čast! Gospod Janša, kaj rečete na to, da ljudstvo že (nerazločno) štirideset (?) tednov protestira; da ste na referendumu zgubili toliko, kot še nobena druga stranka ni izgubila; da je ljudstvo dalo jasno nezaupnico vladi in vi tega še vedno nočete slišati." Janša je na to kratko odgovoril (ni slišno). Menda je protestnike vprašal, če so pobegnili iz norišnice. Nedvomna žalitev, protestnikov in norcev. Jarc je odvrnila: "A spet ljudstvo žalite? A ljudstvo je neumno, zato ker hodi na Triglav? Zato, ker se bori; zato da imamo osvobojeno ozemlje? A ste ravnokar to rekli? A nas boste poslali v Avstralijo, v svojo kliniko, (kot ste nas že /?/) milijonkrat? A ste mislili priti sem in se spet malo slikati pa igrat politikantstvo? A mislite nabirat politične točke, da boste še naprej manipulirali ljudi? Je to vaš namen? A mislite, da je nam luštno živeti v taki državi?"... Medklici: Zdrahar. ... Janša sedi in se, v očitnem nelagodju nemočno, ironično smehlja. ... "A ne boste nič odgovorili 600 (?**) tisočem prebivalcem in prebivalkam, ki so na referendumu glasovali proti in s tem jasno izkazali nezaupnico vladi? A mnenje prebivalcev nič ne šteje, kljub temu, da živimo v demokraciji? A zdaj že 40 (?) tednov protestiramo in se borimo za svobodo, za demokracijo, za vladavino prava, na katero se vi požvižgate; to nič ne šteje?" Medklici: kako se smeje... "A je to domoljubje?" Minister s klopi komentira. Ni slišno. Minister vstane. "Minister se je skrival v kotu, seveda se je skrival." Nekdo, morda oskrbnik, posreduje, minister sede nazaj. "Pravi biseri slovenske politike, Tonin, Hojs in Janša." Mož, ki posreduje, smeje, z gibom roke skuša odvrniti protestnike. Jarc: "Kaj pa je narobe, gospod? ... To so ljudje brez sočutja, brez sramu. ... Dajte vi nam mir. Kakšen osebek!" Janša molče sega po nahrbtniku, da bi odšel. Jarc nadaljuje: "A tako, a to imate povedati ljudem? Povejte zdaj vsem ljudem, ko tako veselo razlagate po twitterju; povejte! Minister Hojs, a smo svinje, a so policaji lenuhi? Povejete, kar imate za povedat." Nejasno: samo vi ste to napisali na twitter. "Prave krščanske vrednote, citirate Sveto pismo, ja, odlično." - "Rdeča zvezda je simbol svobode..." Na Hojsovo oglašanje nerazločno o tem, da so (desni) vso zgodovino spremenili. Hojs in Janša v odhajanju, si nadevata zaščitne maske. Žvižganje piščalke in klici: "Sram naj vas bo! Sram naj vas bo! ... A mislite, da boste mirno spali danes, ali katerokoli noč? A mislite, da se bo ljudstvo predalo, da se bomo nehali boriti za svobodo? Nikoli ne bomo!" Janša in Hojs z nahrbtniki odhajata. Tirada Tee Jarc se nadaljuje: "Pobegate pred kolesarji in kolesarkami, pobegate pred svojim ljudstvom. Bojite se našega ljudstva. Kar pobegnite!" Janša in Hojs se oddaljita. Moški okrog oskrbnika (?) odrivajo protestnike od vhoda v kočo. Tea Jarc: "Alo, gospod, a ste me udarili? A se name spravljate, al kaj? A boste fizično obračunaval, al kaj? ... Danes je Janša, pobegnil je... Takega sranja še nikoli nismo imeli v Sloveniji." Kameri se približa moški v modri majici z napisom SIMONIČEVA DOMAČIJA. Tea Jarc: "Gospod vi ste me udarili, vi ste me udarili. ... Tale gospod me je udaril. To se bo vidlo na kameri, ga bomo našli. Očitno je to ta mentaliteta ljudi, ki branijo to vlado, da tepejo ženske. Očitno, res. To ni dec, to ni niti človek... Janša in njegovi so očitno pobegnili; mi pa nadaljujemo s petkovim protestom na Kredarici, kjer se odvija tole srečanje politike s prebivalkami in prebivalci. Tako da nikjer ni miru pred Janšo. Spremljajte dogajanje, se vidimo, če ne prej, naslednji petek  na protestu." 

Nastop Tee Jarc naj si vsakdo sam tolmači v skladu s svojim političnim prepričanjem in zdravo pametjo. To ni namen tega zapisa.

Nisem simpatizer Janeza Janše in njegove stranke, a tudi kolesarskih protestov sredi epidemije kovida nisem podpiral. Še zdaj mislim, da so v času, ko bi spoštovanje strokovno utemeljenih preventivnih ukrepov prihranilo marsikatero življenje, predvsem starejših, pomenili grobo izkazovanje nesolidarnosti in ravnodušnosti do resničnih življenj v imenu boja proti namišljenemu "fašizmu". Med protestniki so bili posebej glasni proticepilci in drugi zanikovalci znanosti, medicine in farmacije še posebej, in zagovorniki teorij zarote, katerih nazori so popolnoma nasprotni vsemu, kar sem kot metodolog zagovarjal pri svojem strokovnem delu. 

Slovenska wikipedija piše: "Izvajanje protestov so v času epidemije koronavirusa v Sloveniji oteževali odloki, namenjeni omejevanju širjenja epidemije." Moje mnenje je obratno: Izvajanje preventivnih higienskih ukrepov proti epidemiji koronavirusa so ovirali kolesarski protesti proti domnevnemu fašizmu Janševe vlade.

S pismom bralca v Delu sem javno protestiral proti vnašanju politike na kraj, ki naj bi bil po mojem mnenju kot naravni rezervat, tako rekoč svetišče narave, prost političnih dejavnosti, še posebej kričavih protestov, brlizganja s piščalkami in verbalnih napadov na politične nasprotnike kakšne koli barve že. Poleg kemičnega, svetlobnega in slušnega onesnaženja obstaja tudi politična polucija okolja, polucija tako v pomenu širšega onesnaženja naravnega in kulturnega okolja kot tudi v pomenu nenadzorovanih izbruhov politične onanije, ki je iz gornjega posnetka jasno razvidna. Nisem Teino ljudstvo.

Spričo informacij v uvodniku v Sobotno prilogo Dela (20. 6. 2026) in ob upoštevanju širšega zgodovinskega konteksta, pa moram spremeniti svoje mnenje glede izvzetosti Triglava iz politike. Vse kaže, da je Triglav pač prvovrstno prizorišče političnih dejanj. Ni samo simbol slovenstva, umska slika-vrednota. Že od vsega začetka je kraj političnih demonstracij. Jakob Aljaž je dal na vrh Triglava postaviti stolp, da bi označil slovenski značaj te slikovite gore v odporu do Nemcev, ki so si ga tudi hoteli prilastiti. Napis "Aljažev stolp" na njem je prvi slovenski napis tam in daleč okoli. V njem je bila kopija slike pogleda s Triglava slovenskega slikarja Marka Pernharta in kasneje drugih slovenskih slikarjev. Vse odtlej je vsakdo, ki si je lastil vseslovenski pomen, izobesil zastavo na vrhu Triglava.

Ali Žerdin v omenjenem uvodniku razkriva, da je pobudo, da bi ob osamosvojitvi 1991. leta na Triglavu izobesili slovensko zastavo, po nalogu odgovornega urednika Dela dal elitni hribolazec, član slovenske odprave na Hindukuš, in Delov fotoreporter Joco Žnidaršič. K uresničitvi te ideje so prispevali prav tako predani gorniki, gorski reševalci, poleg helikopterske enote slovenske policije. Nastale so "ikonične fotografije", primerljive s plapolajočo sovjetsko zastavo na Reichstagu in ameriško na otoku Iwo Jima. Prvovrstna politika, ki ji služijo tudi najpredanejši hribolazci in varuhi okolja.

Vdam se. Triglava ni mogoče ločiti od politike. Pridite gor, izobesite svojo zastavo in izkričite svoj politični program; napadite svoje zoprnike, če jih slučajno zalotite tam, ker so mislili, da so tam varni pred politiko. Na-ka. Morali si bojo poiskati drugo zatočišče. Ali sploh sme biti kje tako zatočišče, saj smo vendar politične živali. Menda ne bolj živali kot politične? In pomnite: Triglav je lahko tudi izvrstno visokopolitično odskočišče.

Dobrodošli na Triglavu, gospa Tea Jarc, zdaj sekretarka Evropske konfederacije sindikatov (ETUC).

____________

*Po posnetku na Facebooku (Bučko Buček); prevod v knjižno slovenščino; posnetek je dolg 8:35 min. https://www.youtube.com/watch?v=45NqARZcJxs

** slabo slišni deli so označeni z vprašajem v oklepaju

VPRAŠANJE ZOBOTREBCEV ALI STAROSTNO FECLJANJE (Moja dememca 4)

Odločil sem se, da pospravim, da zmanjšam množico, da naredim preglednejše. V kvadrastem, odsluženem plastičnem pokrovu nečesa so poleg drugega zobotrebci, uporabljeni zobotrebci. Naštel sem jih dvanajst. Eden je do polovice temnomodro obarvan. Verjetno sem z njim prebodel kako tubo barve ali črnilno kapsulo. Spomnim se, da imam stare uporabljene zobotrebce shranjene tudi v predalu ob mizi. Odprem predal, ja: v odrabljeni škatli čokoladno-kavnih bonbonov Pockett-coffee – čudovite škatlice! – so tudi zobotrebci, poleg lepo zloženih palčk sladolednih lučk. Te imajo tako lepo obliko, stiliziran ženski akt, da jih ne gre zavreči. Ko sem nekoč pri očetu odkril škatlo z različnimi vijaki, lepo ovitimi z vrvico, sem pomislil: na, bogi ata je bil res v prostem teku, fecljalo se mu je, fecljal je šraufe.

Zdaj drugače gledam na to. Zobotrebci so koristni in jih ne gre zavreči. Prvič, zobotrebci so nekaj, kar je, kar obstaja. Čemu bi uničil ali poslal v uničenje, v prah in pepel, nekaj, kar ima svoj obstoj. Ne bom rekel, kar je Bog ustvaril, ker Bog ima pri tem samo posredno vlogo (pač vse je od Boga), ker so jih dejansko, zobotrebce, ustvarili Ribničani, tradicionalno-zgodovinsko-izvorno gledano. Izvorno. Potem je to postalo delo industrije. To je ontološko vprašanje. Kako odgovarjam nanj? Morda pretežno še vedno z uničenjem bivajočega zobotrebca, vendar pogosto tudi tako, da mu ohranim bit.

Drugič, zobotrebci so, tudi že uporabljeni, koristni. To je utilitarno vprašanje. Imajo več funkcij. Z njimi lahko čistimo nohte. To počnem pogosto. Ob svojem fotelju, na katerem sedim, ko pišem tole na prenosniku, imam tudi tak odslužen plastični pokrov in v njem nekaj zobotrebcev. V splošnem zobotrebca, s katerim sem čistil nohte, ne uporabim več za čiščenje zob. Včasih pa je taka nuja, da ne morem kar vse pustiti, vstati in iti v kuhinjo po svež zobotrebec, takrat pač, no ja… Če se da, pregledam zobotrebec in si zobe očistim s tistim koncem, s katerim nisem posegel v nohte. Če se da.

Vrnimo se k moji pisalni mizi. Tam so torej v očarljivi škatli od Pockett Coffee pomešani zobotrebci in palčke od sladoleda. Prvotno sem tja spravljal palčke sladoleda, potem pa sem začel – ne vem, kako to – tja shranjevati tudi zobotrebce. Škatlica je prepolna, nabasana. Tako ne more biti. Zobotrebce bi moral dati v drugo škatlico, v idealnem primeru podobno, iste vrste, Pockett Coffee. Dolgo sem hranil dve taki škatlici, zadnjič pa sem ju v navalu uničevalnega besa, ne, pretiravam, po zrelem preudarku, lucidnem preudarku, vrgel v zabojček za odpadni papir pod mizo. Kako to ta trenutek obžalujem! Nikoli, nikoli ne zavrzi nečesa, kajti vedno, vedno, spet prav pride. Kam naj zdaj dam te zobotrebce?

Pa jih res moraš shraniti? Danes se mi vsiljujejo nemogoča vprašanja. Seveda jih moram. Poleg omenjenih funkcij, trebljenja zob in nohtov imajo še druge. Z njim lahko prebodeš, kar je treba prebosti. Pač, na primer, zasušeno barvo na vrhu tube. Sploh bi jih verjetno lahko uporabil v likovni smeri. Obstajajo kolaži, prav verjetno obstajajo ali pa so možni, kolaži, kjer prilepiš zobotrebce na likovno površino, oblikuješ različne strukture, pobarvaš ali kako drugače likovno oblikuješ. V mojem amaterskem kiparstvu, oblikovanju skulptur iz DAS-mase ali gline bi gotovo prav prišli. Ne moreš za take pacarije uporabiti novih zobotrebcev. Ne samo tube barve, zadnjič sem z zobotrebcem prebodel zasušeno UHU-lepilo. Z njim lahko narediš luknjo v papir ali karkoli drugega, prebodeš, preluknjaš. Ko smo že pri skulpturah. Lahko bi z lepljenjem zobotrebcev oblikoval stolp ali kako drugo strukturo; morda v kombinaciji s papirno »glino«. Moja domišljija ni neizmerna, a želim si, da bi bila, in da bi služila uporabi zobotrebcev.

Zdaj smo že v področju transcendence. Šalim se, a položaj ni primeren za šalo. Čas teče, takole razpravljam sam s sabo, miza pa je nepospravljena in vsepovsod zobotrebci. Za likovno ustvarjanje jih potrebuješ veliko. Kakšno likovno ustvarjanje? Že dvajset let nisi naredil ene oblike iz DAS-mase, vse od tistega tečaja z Indijcem dalje. Kar še ni, še bo.

Veš kaj, tele zobotrebce zdaj zavrzi. Do takrat se ti jih bo nabralo dovolj. Ali pa se loti tiste tvoje preklete skulpture iz zobotrebcev!

O KOMI IN PODOBNIH STANJIH

 Spet se spuščam na področje, kjer nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in lahko razmišljam zase, da si razjasnim reči; če še kdo prebere in mu koristi, toliko bolje. 

Pred dvema desetletjema sem doživel zastoj srca, izgubil zavest, za nekaj trenutkov umrl, dokler ni srce ponovno začelo utripati. V "komi" sem bil nato več dni. Ugotovil sem, da "koma" ni tema, ni odsotnost zavesti, ni občutje praznine, ampak da sem v tem "nezavestnem" in neodzivnem stanju doživljal prav slikovito dogajanje. To sem malo kasneje po spominu opisal, a tega tu ne bom ponavljal. Včeraj smo se ob 67-letnici mature starci pogovarjali o takih in podobnih izkušnjah in sklenil sem si to nekoliko bolj razjasniti.

O tem obstaja literatura, ki je ne poznam, a s pomočjo UI sem si ustvaril provizorično sliko, ki bi jo bilo treba dopolniti z nadaljnjim raziskovanjem in navedbami resnih avtorjev. 

Pojave, na katere merim, je možno spraviti pod pojem NOTRANJE DOŽIVLJANJE BREZ ODZIVNOSTI (NDBO), ali tudi pod pojma "skrita zavest" ali "notranja zavest". To pomeni: kljub temu, da je človek neodziven in da daje vtis, da se ničesar ne zaveda, v njem poteka proces zavedanja, notranja zavest, kot da bi sanjal. Kakšna je razlika med sanjami in notranjo zavestjo? Sanje spremljajo normalno spanje, spanje, recimo, zdravega, polno funkcionalnega človeka in so ali pa niso povezane z dnevnimi dogodki sanjajočega pred tem. Odkrivajo lahko čustvene preokupacije človeka ali pa davno pozabljene (tj. potlačene) čustveno obremenjujoče ali pomembne dogodke. Po prebuditvi se sanj bolj ali manj jasno zavedamo, ali pa o njihovi vsebini ne moremo nič jasnega povedati. Notranje zavedanje poteka ob zdravstveno obremenjujočih nujnih dogodkih običajno v zdravstveni ustanovi ali ob intervenciji zdravstvenega osebja. V splošnem se obravnavajo na oddelkih intenzivne nege (OIN, angl. ICU- intensive care unit). Taki dogodki so npr. srčni zastoj, možganska kap, poškodbe, ki jih spremlja sedacija (protibolečinska obravnava). Notranje zavedanje, ki je podobno sanjam ali blodnjam, se razlikuje tudi od blodenj, halucinacij in drugih kognitivnih motenj, ki spremljajo duševne bolezni (npr. shizofrenijo). Te se pojavljajo pri budnem, delujočem in v splošnem odzivnem človeku, ki mu notranji bolezenski proces spremeni in popači dojemanje realnosti in v skladu s tem ravnanje v resničnosti v budnem stanju. 

Normalne sanje pobudijo pretekle potlačene čustvene vsebine, lahko vzbujene z aktualnimi dogodki. Blodnje in halucinacije izvirajo iz aktualnega, notranjega bolezenskega procesa in so lahko povezane s preteklimi ali aktualnimi zunanjimi dogodki. Notranja zavest pa spremlja aktualno zunanje dogajanje in ga komentira in blodnjavo spremeni, ob tem ko je človek neodziven oziroma delno odziven.

Kakšna je vsebina notranje zavesti? Odgovor na to vprašanje zahteva fenomenološki, zvest doživljajski opis, ki ga tu ne morem v celoti obnoviti, zato bom vključil samo nekaj primerov. Prvo doživetje ob srčnem zastoju je doživetje umiranja ali smrti. Ko sem se zavedel mravljinčenja v levi roki, bolečine v prsih in dal poklicati rešilca, me je oblil mrzel pot in pomislil sem: To je konec. Potem sem izgubil zavest. Če ne bi bilo pomoči, bi to pomenilo, da sem umrl. Na srečo smrt v takem primeru ni trenuten dogodek, ampak proces: traja, da ti vse odpove. Pomoč poseže v ta proces in človeka vrne v življenje. 

Naslednje doživetje privezanega na nosila ob intenzivni masaži srca v rešilnem avtu, je doživetje izpostavljenosti, biti objekt. Moje reševanje so, po pripovedovanju, opazovali sosedje. V notranji zavesti sem to doživljal, kot da se nahajam na odru mestnega gledališča in da sem razpet na kolo, kakršnega je upodobil Leonardo ("Homo mensura"), vame pa brizgajo curki kisika, ki mi ga dovajajo. Ni daleč od realnega dogajanja! Ko sem ležal v bolnišnici, je bila ob meni žena, ki me je držala za roko. Tega se nisem zavedal konkretno, nisem zavestno čutil njenega stiskanja roke, vendar sem čutil, da je ob meni žena; ne nekdo, prav žena. Ne le to, doživljal sem jo kot glavno usmerjevalko dogodkov, kot angela varuha. Zato ni odveč, če nezavestnega držimo za roko; čuti, čeprav se ne odziva! To je občutje prisotnosti drugih. Hipotermično obravnavo, ko so mi na trebuh položili vrečko z ledom, da bi kri tekla v možgane, sem spremenil v nenavadno zgodbo. Iz Črnega morja je po Jazonovi poti priplul ruski pomorski kapitan s svojo okroglo babuško (morda sem dojel in transformiral zdravnika in sestro) in svojo barčico parkiral na Ljubljanici pod UKC. Imel sem čast, da sem bil njun gost, in sem lahko ležal na krmi barčice in se tresel od (pontskega) mraza (...mraz Ovidja v Pontu tare...). To je reinterpretacija zdravstvenega posega. Zakaj ruski kapitan? Najbrž sem dojel zdravnikov govor (primorski naglas!), ki se mi je zdel tuj, a mehak, nekako - ruski! Morda sem se nato začel že megleno zavedati, ali pa sem ujel kako besedo o obiskih in pričakoval sem sinov obisk. Tudi sin naj bi priplul z jadrnico (ki jo je res imel!). Toda čakati je moral, da dvignejo zapornico pod kliničnim centrom, da bi lahko zaplul v pristan. Nedaleč od UKC je res (Plečnikova) zapornica na Ljubljanici. Toda v moji skriti zavesti se je njeno dvigovanje in spuščanje pojavilo kot tranformacija zvoka raztegovanja in krčenja meha umetnih pljuč, kot transfomacija delovanja medicinske naprave. Bolnišnica je zelo erotičen obrat. Sestrice, ki so plesale okrog mene, so bivale nedaleč od Rusove barčice v posebnem hodniku, kjer so bile nameščene v boksih, kot v cenenih japonskih hotelih. Ena mi je bila posebno všeč, a mi jo je skušal prevzeti neki nepridiprav, ki je čepel na stehi nad mojim bivališčem in z nekakšno lasersko puščico meril navzdol... Itd. - dramatizacija odnosov.

Ko sem po več dneh prišel k sebi in zaplul v bolj dolgočasno realno zavest, sem se živo spominjal skritih zavestnih doživetij in sem o njih lahko pripovedoval in jih zapisal. To pomeni, da obstaja zveza, pretok med skrito zavestjo in budno zavestjo, in da po prebuditvi iz kome postane vse dogajanje dostopno budni zavesti, vendar ne brez pomoči pri interpretaciji, razlagi komatoznih doživetij s pomočjo zdravstvenega osebja, svojcev in drugih prisotnih. Zakaj se občutki, ki se prenesejo v možgane, v komi preoblikujejo v prav take podobe, je vprašanje, na katero verjetno še dolgo ne bo odgovora. Morda je pomembno omeniti, da so bile te podobe spravljene nekje v spominu: "gledališče, "homo mensura", barka, pontski mraz (Prešeren), zapornica, jadrnica itd. V nezavednem priklicu so se malo premestile in pomešale in v povezavi z realnimi elementi sestavile samostojne smiselne povedi ali kadre. Zanimivo je, da nisem doživjal nobenih transcendentnih podob; nobenih angelov, rajskih pokrajin in svetnikov, čeprav so tudi te podobe v mojem imaginariju in bi tudi Boga lahko naslikal, prosto po Michelangelu. Človek vidi, kar hoče!

Ali se bolnik v komi zaveda sebe? Očitno da. Zavest o sebi je celo popolnoma egocentrična. Bolnik se zaveda svojega telesnega položaja (da sem ležal), svojih občutkov (mraz), svojih preferenc. Ne more pa nič ukreniti.

 Glede na intenzivnost skrivne zavesti bi lahko doživljajska stanja razdelili na manj in bolj notranja ali skrivna. Kar sem opisal zgoraj, je višja stopnja "notranjosti" zavesti. Za manj notranjo je značilno prepletanje notranje in zunanje zavesti oziroma blodenj, časovno in pomensko. To opisujejo kot "delirij na oddelku za intenzivno nego" (delirij OIN; ICU-delirium). Sem spadajo pojavi, ki jih opažajo pri pacientih, ki niso v komi, ampak prehajajo iz stanja normalne zavesti v stanje motene zavesti. Taki pojavi so: dezorientacija, motnje pozornosti in mišljenja, blodnje ali napačne razlage, halucinacije, "občutenje druge resničnosti" ipd. Razlikujejo tudi hiperaktivni in hipoaktivni delirij in mešani delirij. Pri hiperaktivnem deliriju je bolnik vznemirjen, skuša vstati ali odstraniti cevke, na katere je priključen. Pri hipoaktivnem je miren, tih, zaspan, upočasnjen. Mešani delirij je prehod med obema.

Med literaturo, ki jo omenja UI, so tudi dela, ki namigujejo na "transcendentno zavest"; z njimi si pisci dvigujejo naklado in honorar. Si pa, kot rečeno, človek lahko predstavlja tudi nebesa in angele, kar pomeni, da so angeli tam na enak način kot moj ruski kapitan s svojo babuško.

"TEME, KI NAS LOČUJEJO"

Vprašanje o tem, kdo je začel upor proti okupatorju, OF ali TIGR, je postranskega pomena, kajti, kot sledi iz kolumne Luke Lisjaka Gabrijelčiča, TIGR kot organizacija po spopadu na Mali gori ni nadaljeval boja. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, zakaj TIGR ni bil del OF, poleg KP in drugih ustanovnih skupin. OF je bila, če sledim izročilu, ustanovljena 27. aprila 1941; do spopada na Mali gori pa je prišlo 14. maja istega leta (po govoricah zato, ker je neki komunist izdal tigrovce Italijanom). Torej so bili tigrovci blizu Večne poti, a - čeprav antifašisti - niso sodelovali na ustanovnem sestanku OF. Griesser-Pečar piše, da je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, 16. 9. 1941 razglasil prepoved boja proti okupatorjem vsem akterjem izven OF. To sektaštvo je KPJ še pred Dolomitsko izjavo uveljavila, ker je hkrati z bojem proti okupatorjem izvajala revolucijo v navezi z Moskvo, medtem ko je imel TIGR zvezo s kraljevo vlado v Londonu.

Po mojem torej ni odveč, da se 14. maja spominjamo tega nesrečnega spopada, nikakor ne kot začetka velikega boja, ampak kot opomin, da so se - poleg partizanov pod vodstvom KPJ - bili pripravljeni upreti okupatorju tudi drugi, a v imenu drugih vrednot in z drugačnimi načrti povojne ureditve. KPJ si je izsilila prvenstvo, uspešno vodila NOB in po vojni prevzela oblast. Drugače je bilo, na primer v Franciji, kjer je med odporom Komunistična partija tudi imela pomembno vlogo, a so se odporniške stranke združile v Nacionalnem odporniškem svetu (Conseil National de la Resistance) in po vojni ohranile parlamentarno demokracijo.

Vsekakor pomiritvi duhov ni v prid, da se na levici še vedno pogosto prikriva sektaštvo KPJ, izvajanje revolucije med vojno in po njej, zanikanje žrtev revolucije; na desnici pa se sedaj neupravičeno poveličuje naključen spopad antifašistov z okupatorjem, kot da bi bil enakovreden partizanskemu odporu. Vseeno pa se mi zdi bolje, da povzdigujejo tigrovce, kot da bi opravičevali kvizlinštvo.

Kaj pravzaprav to povzdigovanje, ki že nekaj časa spremlja Janševe vlade, pomeni? Če odmislimo možnost, da gre zgolj za omalovaževanje partizanskega boja in vznemirjanje levice, je njegovo sporočilo naslednje: odpor proti okupatorju da, narodnoosvobodilni boj da, toda ne pod komando Komunistične partije, ne hkrati z revolucijo.

Morda je, zaradi drugih potez prejšnjih in nove desne koalicije in nepripravljenosti levice da bi sprejela to sporočilo, prepozno in zamujeno, da bi v tem stališču videli možni najmanjši skupni vrednotni imenovalec desnice in levice, osnovo za pomiritev duhov in tvoren parlamentarizem namesto narodne razcepljenosti in zagrizenega »kulturnega« boja.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana

To pismo je bilo odposlano Delu 1. 6. 26 za objavo v pismih bralcev, predvidoma v Sobotni prilogi. Ni bilo objavljeno. Razumem odločitev urednika, da ga ne objavi. Čas je, da nehamo s temi temami. Razumem pa tudi, da pripombe na levico niso zaželene, saj naj bi ostala brezmadežna. - 6. 6. 26

Naslednji teden je bilo v Sobotni prilogi objavljeno neko pismo na to temo, kar pomeni, da urednik ni objavil mojega pisma, ker bi želel zaključiti to temo, ampak zato, ker je šla vsebina pisma čez rob njegove politične naklonjenosti. - 13. 6. 26

Danes, 27. 6. 26, je pismo objavljeno v SP Dela. Uredniku se opravičujem, če sem mu zmotno ne pa tudi hudobno podtaknil slab namen. A naj ostane ta dokument o mojem miselnem toku. - 27. 6. 26

KDO S(M)O LEVIČARJI?

Ne mislim stranke Levica ampak ves levi strankarski spekter. Sem levičar, ker sem na strani šibkejših. Šibkejši so tisti, ki nimajo dovolj denarja in interesa, da bi investirali, zagnali podjeta, odprli delovna mesta, izkoriščali zaposlene in obirali profit tudi za svoje razkošje; ki nimajo mrež, zvez in poznanstev. Levičarstvo pri nas kot nazor in politična opredelitev vsebuje mešanico vrednot, motivov, nazorov in duhovnih stanj, ki izvirajo iz naslednjih osnovnih kategorij:

1. domoljubno partizanstvo: visoko vrednotenje NOB kot boja proti okupatorjem, združeno z revolucijo ali tudi ne. Nasprotovanje kvizlinštvu in idejnemu opravičevanju kvizlingov. Udeležencev NOB pri nas že skoraj ni več, so pa njihovi potomci, zdaj že v tretjem ali četrtem kolenu. ZZB NOB Slovenije, šteje 42.000 članov, a poleg njih je še veliko več tistih, ki visoko vrednotijo NOB in ki imajo potomce nekdanjih kvizlingov za politične nasprotnike.

2. antikapitalizem: marksistična teorija in vse osebne negativne izkušnje z delujočim kapitalizmom so pomemembna sestavina levičarstva. Te se delijo na: a. revolucionarni antikapitalizem, b. demokratični socializem, c. reformni kapitalizem.

a. Revolucionarni antikapitalizem se zavzema za nasilno spremembo kapitalističnega sistema in uvedbo družbeno-političnega sistema, ki ne bo temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, izkoriščanju delovne sile in zasebnem bogatenju. Tako revolucijo smo doživeli med 2. sv. vojno oz. po letu 1945. Obnavlja tradicijo zveze komunistov. Mnogi obžalujejo, da se je sfižila v nov nepravičen sistem, a vse več je tistih, ki ga niso doživeli.

2. demokratični socializem (kot ga razumem) si prizadeva za opustitev kapitalističnega sistema in uvedbo socializma, vendar ne z nasilno revolucijo ampak po demokratični poti v okviru parlamentarne demokracije, zato sodeluje kot stranka v klasični parlamentarni demokraciji in si prizadeva za socialistične vrednote: podružbljenje lastnine proizvajalnih sredstev oz. več oblik lastnine, delavsko delničarstvo, kar je blizu Kardeljevemu prizadevanju za vključitev in motiviranje neposrednih proizvajalcev (tozdi).

c. reformni (anti)kapitalizem si prizadeva za državno regulacijo in omejitev ekscesov kapitalizma, kot so pretirana razslojenost in izkoriščanje zaposlenih; zavzema se za progresivno obdavčitev, za ohranitev klasičnih delavskih pravic in pridobitev novih preko državne regulacije. (Je blizu demokratičnemu socializmu a bolj stavi na državo kot na "samoupravljanje").

3. nostalgija po socializmu: Naše volilno telo sestavljajo starejše generacije, ki so doživele socializem. Kljub nesprejemljivosti avtoritarnega režima, ki je kršil človekove pravice, preživelim večinoma ni ostal v slabem spominu, morda tudi zaradi časovne oddaljenosti (meni je nakupovanje kavbojk na koncu Tržaške in čakanje na premog na kolodvoru še v živem spominu). Ker so nasprotniki socializma ob revoluciji zapustili državo ali bili odstranjeni, so preostali podpirali režim oziroma se prilagodili. Ne pozabimo, da je bil pri nas režim mehkejši kot na vzhodu. Če si upošteval pet temeljnih "za", si lahko mirno živel, čeprav skromneje kot zdaj (za socializem, samoupravljanje, ZKJ, Tita, armado). Ne pozabimo tudi, da smo se vsi brezplačno šolali, za majhen prispevek dobili vrhunske zdravstvene storitve. Avtoritarni režim je bil udoben: s politiko se je ukvarjalo modro vodstvo, mi smo lahko hodili na morje v sindikalno hišico.

4. interesno oportunistično levičarstvo: levico volijo vsi, ki so imeli ali imajo koristi od levičarskih omrežij in gospodarskih struktur ali države. Pri(h)vatizacija je ustvarila razred levičarjev, ki so ali postali podjetniki/kapitalisti, ali pa kako drugače vnovčujejo nagrabljeno premoženje. Ti niso zainteresirani za spremembe.

5. socialno levičarstvo, sindikalizem: močan motiv leve politične usmeritve je solidarnost s tistimi, ki ne premorejo niti za skromno življenje, in prizadevanje za to, da bi vsem omogočili osnovne pogoje skromnega življenja: streho nad glavo, dohodek, ki krije potrebe po hrani, obleki, zdravju, šolanju, kulturi sploh. Hkrati je motiv nasprotovanje pretiranemu razkošju, posebno če temelji na izkoriščanju zaposlenih (italijansko 'sfruttamento', kar pomeni iztisniti zadnji sok iz človeka).

Vsi ti motivi in nazori, prepleteni, pri posameznikih eni bolj poudarjeni kot drugi, sestavljajo levičarstvo pri nas.