VPRAŠANJE ZOBOTREBCEV ALI STAROSTNO FECLJANJE

Odločil sem se, da pospravim, da zmanjšam množico, da naredim preglednejše. V kvadrastem, odsluženem plastičnem pokrovu nečesa so poleg drugega zobotrebci, uporabljeni zobotrebci. Naštel sem jih dvanajst. Eden je do polovice temnomodro obarvan. Verjetno sem z njim prebodel kako tubo barve ali črnilno kapsulo. Spomnim se, da imam stare uporabljene zobotrebce shranjene tudi v predalu ob mizi. Odprem predal, ja: v odrabljeni škatli čokoladno-kavnih bonbonov Pockett-coffee – čudovite škatlice! – so tudi zobotrebci, poleg lepo zloženih palčk sladolednih lučk. Te imajo tako lepo obliko, stiliziran ženski akt, da jih ne gre zavreči. Ko sem nekoč pri očetu odkril škatlo z različnimi vijaki, lepo ovitimi z vrvico, sem pomislil: na, bogi ata je bil res v prostem teku, fecljalo se mu je, fecljal je šraufe.

Zdaj drugače gledam na to. Zobotrebci so koristni in jih ne gre zavreči. Prvič, zobotrebci so nekaj, kar je, kar obstaja. Čemu bi uničil ali poslal v uničenje, v prah in pepel, nekaj, kar ima svoj obstoj. Ne bom rekel, kar je Bog ustvaril, ker Bog ima pri tem samo posredno vlogo (pač vse je od Boga), ker so jih dejansko, zobotrebce, ustvarili Ribničani, tradicionalno-zgodovinsko-izvorno gledano. Izvorno. Potem je to postalo delo industrije. To je ontološko vprašanje. Kako odgovarjam nanj? Morda pretežno še vedno z uničenjem bivajočega zobotrebca, vendar pogosto tudi tako, da mu ohranim bit.

Drugič, zobotrebci so, tudi že uporabljeni, koristni. To je utilitarno vprašanje. Imajo več funkcij. Z njimi lahko čistimo nohte. To počnem pogosto. Ob svojem fotelju, na katerem sedim, ko pišem tole na prenosniku, imam tudi tak odslužen plastični pokrov in v njem nekaj zobotrebcev. V splošnem zobotrebca, s katerim sem čistil nohte, ne uporabim več za čiščenje zob. Včasih pa je taka nuja, da ne morem kar vse pustiti, vstati in iti v kuhinjo po svež zobotrebec, takrat pač, no ja… Če se da, pregledam zobotrebec in si zobe očistim s tistim koncem, s katerim nisem posegel v nohte. Če se da.

Vrnimo se k moji pisalni mizi. Tam so torej v očarljivi škatli od Pockett Coffee pomešani zobotrebci in palčke od sladoleda. Prvotno sem tja spravljal palčke sladoleda, potem pa sem začel – ne vem, kako to – tja shranjevati tudi zobotrebce. Škatlica je prepolna, nabasana. Tako ne more biti. Zobotrebce bi moral dati v drugo škatlico, v idealnem primeru podobno, iste vrste, Pockett Coffee. Dolgo sem hranil dve taki škatlici, zadnjič pa sem ju v navalu uničevalnega besa, ne, pretiravam, po zrelem preudarku, lucidnem preudarku, vrgel v zabojček za odpadni papir pod mizo. Kako to ta trenutek obžalujem! Nikoli, nikoli ne zavrzi nečesa, kajti vedno, vedno, spet prav pride. Kam naj zdaj dam te zobotrebce?

Pa jih res moraš shraniti? Danes se mi vsiljujejo nemogoča vprašanja. Seveda jih moram. Poleg omenjenih funkcij, trebljenja zob in nohtov imajo še druge. Z njim lahko prebodeš, kar je treba prebosti. Pač, na primer, zasušeno barvo na vrhu tube. Sploh bi jih verjetno lahko uporabil v likovni smeri. Obstajajo kolaži, prav verjetno obstajajo ali pa so možni, kolaži, kjer prilepiš zobotrebce na likovno površino, oblikuješ različne strukture, pobarvaš ali kako drugače likovno oblikuješ. V mojem amaterskem kiparstvu, oblikovanju skulptur iz DAS-mase ali gline bi gotovo prav prišli. Ne moreš za take pacarije uporabiti novih zobotrebcev. Ne samo tube barve, zadnjič sem z zobotrebcem prebodel zasušeno UHU-lepilo. Z njim lahko narediš luknjo v papir ali karkoli drugega, prebodeš, preluknjaš. Ko smo že pri skulpturah. Lahko bi z lepljenjem zobotrebcev oblikoval stolp ali kako drugo strukturo; morda v kombinaciji s papirno »glino«. Moja domišljija ni neizmerna, a želim si, da bi bila, in da bi služila uporabi zobotrebcev.

Zdaj smo že v področju transcendence. Šalim se, a položaj ni primeren za šalo. Čas teče, takole razpravljam sam s sabo, miza pa je nepospravljena in vsepovsod zobotrebci. Za likovno ustvarjanje jih potrebuješ veliko. Kakšno likovno ustvarjanje? Že dvajset let nisi naredil ene oblike iz DAS-mase, vse od tistega tečaja z Indijcem dalje. Kar še ni, še bo.

Veš kaj, tele zobotrebce zdaj zavrzi. Do takrat se ti jih bo nabralo dovolj. Ali pa se loti tiste tvoje preklete skulpture iz zobotrebcev!

O KOMI IN PODOBNIH STANJIH

 Spet se spuščam na področje, kjer nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in lahko razmišljam zase, da si razjasnim reči; če še kdo prebere in mu koristi, toliko bolje. 

Pred dvema desetletjema sem doživel zastoj srca, izgubil zavest, za nekaj trenutkov umrl, dokler ni srce ponovno začelo utripati. V "komi" sem bil nato več dni. Ugotovil sem, da "koma" ni tema, ni odsotnost zavesti, ni občutje praznine, ampak da sem v tem "nezavestnem" in neodzivnem stanju doživljal prav slikovito dogajanje. To sem malo kasneje po spominu opisal, a tega tu ne bom ponavljal. Včeraj smo se ob 67-letnici mature starci pogovarjali o takih in podobnih izkušnjah in sklenil sem si to nekoliko bolj razjasniti.

O tem obstaja literatura, ki je ne poznam, a s pomočjo UI sem si ustvaril provizorično sliko, ki bi jo bilo treba dopolniti z nadaljnjim raziskovanjem in navedbami resnih avtorjev. 

Pojave, na katere merim, je možno spraviti pod pojem NOTRANJE DOŽIVLJANJE BREZ ODZIVNOSTI (NDBO), ali tudi pod pojma "skrita zavest" ali "notranja zavest". To pomeni: kljub temu, da je človek neodziven in da daje vtis, da se ničesar ne zaveda, v njem poteka proces zavedanja, notranja zavest, kot da bi sanjal. Kakšna je razlika med sanjami in notranjo zavestjo? Sanje spremljajo normalno spanje, spanje, recimo, zdravega, polno funkcionalnega človeka in so ali pa niso povezane z dnevnimi dogodki sanjajočega pred tem. Odkrivajo lahko čustvene preokupacije človeka ali pa davno pozabljene (tj. potlačene) čustveno obremenjujoče ali pomembne dogodke. Po prebuditvi se sanj bolj ali manj jasno zavedamo, ali pa o njihovi vsebini ne moremo nič jasnega povedati. Notranje zavedanje poteka ob zdravstveno obremenjujočih nujnih dogodkih običajno v zdravstveni ustanovi ali ob intervenciji zdravstvenega osebja. V splošnem se obravnavajo na oddelkih intenzivne nege (OIN, angl. ICU- intensive care unit). Taki dogodki so npr. srčni zastoj, možganska kap, poškodbe, ki jih spremlja sedacija (protibolečinska obravnava). Notranje zavedanje, ki je podobno sanjam ali blodnjam, se razlikuje tudi od blodenj, halucinacij in drugih kognitivnih motenj, ki spremljajo duševne bolezni (npr. shizofrenijo). Te se pojavljajo pri budnem, delujočem in v splošnem odzivnem človeku, ki mu notranji bolezenski proces spremeni in popači dojemanje realnosti in v skladu s tem ravnanje v resničnosti v budnem stanju. 

Normalne sanje pobudijo pretekle potlačene čustvene vsebine, lahko vzbujene z aktualnimi dogodki. Blodnje in halucinacije izvirajo iz aktualnega, notranjega bolezenskega procesa in so lahko povezane s preteklimi ali aktualnimi zunanjimi dogodki. Notranja zavest pa spremlja aktualno zunanje dogajanje in ga komentira in blodnjavo spremeni, ob tem ko je človek neodziven oziroma delno odziven.

Kakšna je vsebina notranje zavesti? Odgovor na to vprašanje zahteva fenomenološki, zvest doživljajski opis, ki ga tu ne morem v celoti obnoviti, zato bom vključil samo nekaj primerov. Prvo doživetje ob srčnem zastoju je doživetje umiranja ali smrti. Ko sem se zavedel mravljinčenja v levi roki, bolečine v prsih in dal poklicati rešilca, me je oblil mrzel pot in pomislil sem: To je konec. Potem sem izgubil zavest. Če ne bi bilo pomoči, bi to pomenilo, da sem umrl. Na srečo smrt v takem primeru ni trenuten dogodek, ampak proces: traja, da ti vse odpove. Pomoč poseže v ta proces in človeka vrne v življenje. 

Naslednje doživetje privezanega na nosila ob intenzivni masaži srca v rešilnem avtu, je doživetje izpostavljenosti, biti objekt. Moje reševanje so, po pripovedovanju, opazovali sosedje. V notranji zavesti sem to doživljal, kot da se nahajam na odru mestnega gledališča in da sem razpet na kolo, kakršnega je upodobil Leonardo ("Homo mensura"), vame pa brizgajo curki kisika, ki mi ga dovajajo. Ni daleč od realnega dogajanja! Ko sem ležal v bolnišnici, je bila ob meni žena, ki me je držala za roko. Tega se nisem zavedal konkretno, nisem zavestno čutil njenega stiskanja roke, vendar sem čutil, da je ob meni žena; ne nekdo, prav žena. Ne le to, doživljal sem jo kot glavno usmerjevalko dogodkov, kot angela varuha. Zato ni odveč, če nezavestnega držimo za roko; čuti, čeprav se ne odziva! To je občutje prisotnosti drugih. Hipotermično obravnavo, ko so mi na trebuh položili vrečko z ledom, da bi kri tekla v možgane, sem spremenil v nenavadno zgodbo. Iz Črnega morja je po Jazonovi poti priplul ruski pomorski kapitan s svojo okroglo babuško (morda sem dojel in transformiral zdravnika in sestro) in svojo barčico parkiral na Ljubljanici pod UKC. Imel sem čast, da sem bil njun gost, in sem lahko ležal na krmi barčice in se tresel od (pontskega) mraza (...mraz Ovidja v Pontu tare...). To je reinterpretacija zdravstvenega posega. Zakaj ruski kapitan? Najbrž sem dojel zdravnikov govor (primorski naglas!), ki se mi je zdel tuj, a mehak, nekako - ruski! Morda sem se nato začel že megleno zavedati, ali pa sem ujel kako besedo o obiskih in pričakoval sem sinov obisk. Tudi sin naj bi priplul z jadrnico (ki jo je res imel!). Toda čakati je moral, da dvignejo zapornico pod kliničnim centrom, da bi lahko zaplul v pristan. Nedaleč od UKC je res (Plečnikova) zapornica na Ljubljanici. Toda v moji skriti zavesti se je njeno dvigovanje in spuščanje pojavilo kot tranformacija zvoka raztegovanja in krčenja meha umetnih pljuč, kot transfomacija delovanja medicinske naprave. Bolnišnica je zelo erotičen obrat. Sestrice, ki so plesale okrog mene, so bivale nedaleč od Rusove barčice v posebnem hodniku, kjer so bile nameščene v boksih, kot v cenenih japonskih hotelih. Ena mi je bila posebno všeč, a mi jo je skušal prevzeti neki nepridiprav, ki je čepel na stehi nad mojim bivališčem in z nekakšno lasersko puščico meril navzdol... Itd. - dramatizacija odnosov.

Ko sem po več dneh prišel k sebi in zaplul v bolj dolgočasno realno zavest, sem se živo spominjal skritih zavestnih doživetij in sem o njih lahko pripovedoval in jih zapisal. To pomeni, da obstaja zveza, pretok med skrito zavestjo in budno zavestjo, in da po prebuditvi iz kome postane vse dogajanje dostopno budni zavesti, vendar ne brez pomoči pri interpretaciji, razlagi komatoznih doživetij s pomočjo zdravstvenega osebja, svojcev in drugih prisotnih. Zakaj se občutki, ki se prenesejo v možgane, v komi preoblikujejo v prav take podobe, je vprašanje, na katero verjetno še dolgo ne bo odgovora. Morda je pomembno omeniti, da so bile te podobe spravljene nekje v spominu: "gledališče, "homo mensura", barka, pontski mraz (Prešeren), zapornica, jadrnica itd. V nezavednem priklicu so se malo premestile in pomešale in v povezavi z realnimi elementi sestavile samostojne smiselne povedi ali kadre. Zanimivo je, da nisem doživjal nobenih transcendentnih podob; nobenih angelov, rajskih pokrajin in svetnikov, čeprav so tudi te podobe v mojem imaginariju in bi tudi Boga lahko naslikal, prosto po Michelangelu. Človek vidi, kar hoče!

Ali se bolnik v komi zaveda sebe? Očitno da. Zavest o sebi je celo popolnoma egocentrična. Bolnik se zaveda svojega telesnega položaja (da sem ležal), svojih občutkov (mraz), svojih preferenc. Ne more pa nič ukreniti.

 Glede na intenzivnost skrivne zavesti bi lahko doživljajska stanja razdelili na manj in bolj notranja ali skrivna. Kar sem opisal zgoraj, je višja stopnja "notranjosti" zavesti. Za manj notranjo je značilno prepletanje notranje in zunanje zavesti oziroma blodenj, časovno in pomensko. To opisujejo kot "delirij na oddelku za intenzivno nego" (delirij OIN; ICU-delirium). Sem spadajo pojavi, ki jih opažajo pri pacientih, ki niso v komi, ampak prehajajo iz stanja normalne zavesti v stanje motene zavesti. Taki pojavi so: dezorientacija, motnje pozornosti in mišljenja, blodnje ali napačne razlage, halucinacije, "občutenje druge resničnosti" ipd. Razlikujejo tudi hiperaktivni in hipoaktivni delirij in mešani delirij. Pri hiperaktivnem deliriju je bolnik vznemirjen, skuša vstati ali odstraniti cevke, na katere je priključen. Pri hipoaktivnem je miren, tih, zaspan, upočasnjen. Mešani delirij je prehod med obema.

Med literaturo, ki jo omenja UI, so tudi dela, ki namigujejo na "transcendentno zavest"; z njimi si pisci dvigujejo naklado in honorar. Si pa, kot rečeno, človek lahko predstavlja tudi nebesa in angele, kar pomeni, da so angeli tam na enak način kot moj ruski kapitan s svojo babuško.

"TEME, KI NAS LOČUJEJO"

Vprašanje o tem, kdo je začel upor proti okupatorju, OF ali TIGR, je postranskega pomena, kajti, kot sledi iz kolumne Luke Lisjaka Gabrijelčiča, TIGR kot organizacija po spopadu na Mali gori ni nadaljeval boja. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, zakaj TIGR ni bil del OF, poleg KP in drugih ustanovnih skupin. OF je bila, če sledim izročilu, ustanovljena 27. aprila 1941; do spopada na Mali gori pa je prišlo 14. maja istega leta (po govoricah zato, ker je neki komunist izdal tigrovce Italijanom). Torej so bili tigrovci blizu Večne poti, a - čeprav antifašisti - niso sodelovali na ustanovnem sestanku OF. Griesser-Pečar piše, da je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, 16. 9. 1941 razglasil prepoved boja proti okupatorjem vsem akterjem izven OF. To sektaštvo je KPJ še pred Dolomitsko izjavo uveljavila, ker je hkrati z bojem proti okupatorjem izvajala revolucijo v navezi z Moskvo, medtem ko je imel TIGR zvezo s kraljevo vlado v Londonu.

Po mojem torej ni odveč, da se 14. maja spominjamo tega nesrečnega spopada, nikakor ne kot začetka velikega boja, ampak kot opomin, da so se - poleg partizanov pod vodstvom KPJ - bili pripravljeni upreti okupatorju tudi drugi, a v imenu drugih vrednot in z drugačnimi načrti povojne ureditve. KPJ si je izsilila prvenstvo, uspešno vodila NOB in po vojni prevzela oblast. Drugače je bilo, na primer v Franciji, kjer je med odporom Komunistična partija tudi imela pomembno vlogo, a so se odporniške stranke združile v Nacionalnem odporniškem svetu (Conseil National de la Resistance) in po vojni ohranile parlamentarno demokracijo.

Vsekakor pomiritvi duhov ni v prid, da se na levici še vedno pogosto prikriva sektaštvo KPJ, izvajanje revolucije med vojno in po njej, zanikanje žrtev revolucije; na desnici pa se sedaj neupravičeno poveličuje naključen spopad antifašistov z okupatorjem, kot da bi bil enakovreden partizanskemu odporu. Vseeno pa se mi zdi bolje, da povzdigujejo tigrovce, kot da bi opravičevali kvizlinštvo.

Kaj pravzaprav to povzdigovanje, ki že nekaj časa spremlja Janševe vlade, pomeni? Če odmislimo možnost, da gre zgolj za omalovaževanje partizanskega boja in vznemirjanje levice, je njegovo sporočilo naslednje: odpor proti okupatorju da, narodnoosvobodilni boj da, toda ne pod komando Komunistične partije, ne hkrati z revolucijo.

Morda je, zaradi drugih potez prejšnjih in nove desne koalicije in nepripravljenosti levice da bi sprejela to sporočilo, prepozno in zamujeno, da bi v tem stališču videli možni najmanjši skupni vrednotni imenovalec desnice in levice, osnovo za pomiritev duhov in tvoren parlamentarizem namesto narodne razcepljenosti in zagrizenega »kulturnega« boja.

Dr. Blaž Mesec, Ljubljana

To pismo je bilo odposlano Delu 1. 6. 26 za objavo v pismih bralcev, predvidoma v Sobotni prilogi. Ni bilo objavljeno. Razumem odločitev urednika, da ga ne objavi. Čas je, da nehamo s temi temami. Razumem pa tudi, da pripombe na levico niso zaželene, saj naj bi ostala brezmadežna. 

6. 6. 26

KDO S(M)O LEVIČARJI?

Ne mislim stranke Levica ampak ves levi strankarski spekter. Sem levičar, ker sem na strani šibkejših. Šibkejši so tisti, ki nimajo dovolj denarja in interesa, da bi investirali, zagnali podjeta, odprli delovna mesta, izkoriščali zaposlene in obirali profit tudi za svoje razkošje; ki nimajo mrež, zvez in poznanstev. Levičarstvo pri nas kot nazor in politična opredelitev vsebuje mešanico vrednot, motivov, nazorov in duhovnih stanj, ki izvirajo iz naslednjih osnovnih kategorij:

1. domoljubno partizanstvo: visoko vrednotenje NOB kot boja proti okupatorjem, združeno z revolucijo ali tudi ne. Nasprotovanje kvizlinštvu in idejnemu opravičevanju kvizlingov. Udeležencev NOB pri nas že skoraj ni več, so pa njihovi potomci, zdaj že v tretjem ali četrtem kolenu. ZZB NOB Slovenije, šteje 42.000 članov, a poleg njih je še veliko več tistih, ki visoko vrednotijo NOB in ki imajo potomce nekdanjih kvizlingov za politične nasprotnike.

2. antikapitalizem: marksistična teorija in vse osebne negativne izkušnje z delujočim kapitalizmom so pomemembna sestavina levičarstva. Te se delijo na: a. revolucionarni antikapitalizem, b. demokratični socializem, c. reformni kapitalizem.

a. Revolucionarni antikapitalizem se zavzema za nasilno spremembo kapitalističnega sistema in uvedbo družbeno-političnega sistema, ki ne bo temeljil na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, izkoriščanju delovne sile in zasebnem bogatenju. Tako revolucijo smo doživeli med 2. sv. vojno oz. po letu 1945. Obnavlja tradicijo zveze komunistov. Mnogi obžalujejo, da se je sfižila v nov nepravičen sistem, a vse več je tistih, ki ga niso doživeli.

2. demokratični socializem (kot ga razumem) si prizadeva za opustitev kapitalističnega sistema in uvedbo socializma, vendar ne z nasilno revolucijo ampak po demokratični poti v okviru parlamentarne demokracije, zato sodeluje kot stranka v klasični parlamentarni demokraciji in si prizadeva za socialistične vrednote: podružbljenje lastnine proizvajalnih sredstev oz. več oblik lastnine, delavsko delničarstvo, kar je blizu Kardeljevemu prizadevanju za vključitev in motiviranje neposrednih proizvajalcev (tozdi).

c. reformni (anti)kapitalizem si prizadeva za državno regulacijo in omejitev ekscesov kapitalizma, kot so pretirana razslojenost in izkoriščanje zaposlenih; zavzema se za progresivno obdavčitev, za ohranitev klasičnih delavskih pravic in pridobitev novih preko državne regulacije. (Je blizu demokratičnemu socializmu a bolj stavi na državo kot na "samoupravljanje").

3. nostalgija po socializmu: Naše volilno telo sestavljajo starejše generacije, ki so doživele socializem. Kljub nesprejemljivosti avtoritarnega režima, ki je kršil človekove pravice, preživelim večinoma ni ostal v slabem spominu, morda tudi zaradi časovne oddaljenosti (meni je nakupovanje kavbojk na koncu Tržaške in čakanje na premog na kolodvoru še v živem spominu). Ker so nasprotniki socializma ob revoluciji zapustili državo ali bili odstranjeni, so preostali podpirali režim oziroma se prilagodili. Ne pozabimo, da je bil pri nas režim mehkejši kot na vzhodu. Če si upošteval pet temeljnih "za", si lahko mirno živel, čeprav skromneje kot zdaj (za socializem, samoupravljanje, ZKJ, Tita, armado). Ne pozabimo tudi, da smo se vsi brezplačno šolali, za majhen prispevek dobili vrhunske zdravstvene storitve. Avtoritarni režim je bil udoben: s politiko se je ukvarjalo modro vodstvo, mi smo lahko hodili na morje v sindikalno hišico.

4. interesno oportunistično levičarstvo: levico volijo vsi, ki so imeli ali imajo koristi od levičarskih omrežij in gospodarskih struktur ali države. Pri(h)vatizacija je ustvarila razred levičarjev, ki so ali postali podjetniki/kapitalisti, ali pa kako drugače vnovčujejo nagrabljeno premoženje. Ti niso zainteresirani za spremembe.

5. socialno levičarstvo, sindikalizem: močan motiv leve politične usmeritve je solidarnost s tistimi, ki ne premorejo niti za skromno življenje, in prizadevanje za to, da bi vsem omogočili osnovne pogoje skromnega življenja: streho nad glavo, dohodek, ki krije potrebe po hrani, obleki, zdravju, šolanju, kulturi sploh. Hkrati je motiv nasprotovanje pretiranemu razkošju, posebno če temelji na izkoriščanju zaposlenih (italijansko 'sfruttamento', kar pomeni iztisniti zadnji sok iz človeka).

Vsi ti motivi in nazori, prepleteni, pri posameznikih eni bolj poudarjeni kot drugi, sestavljajo levičarstvo pri nas.

Zločini zaveznikov in povojni poboji

Na Fb sem zasledil kratek zapis gospoda doktorja zgodovine Martina Premka, poslanca Svobode. Tokrat sem prvič zasledil kak njegov zapis, ker ni med mojimi Fb-prijatelji in ga videvam samo v medijih. Zato tudi ne poznam predzgodovine in povoda za njegov zapis. Res je, ne poznam konteksta.

V zapisu, na katerega sem naletel, pa piše takole (združujem odstavke): "Ameriški in britanski kapitalistični morilci so med drugo svetovno vojno bombardirali naša mesta in pobili tisoče nedolžnih ljudi, tudi otrok in žensk. Ali bi se druga svetovna vojna končala kako drugače, če Slovenije ne bi bombardirali? Nikakor ne! Torej so zahodni kapitalistični morilci ubijali naše ljudi brez sodbe zgolj v imenu profita in vojne industrije. Sedaj pa "kapitaliste" zamenjajte s "komunisti" in dobili boste sliko, kako naša desnica zlorablja in potvarja zgodovino in laže o drugi svetovni vojni. Sicer pa naša desnica laže itak o vsem." Ob zapisu je fotografija grmade prepletenih, že razpadajočih človeških trupel, morda žrtev kakega bombardiranja; brez podatkov o kraju, času in drugih okoliščinah. 

Na ta zpis sem se odzval takole: "Tole je, žal, zelo nepoznavalsko za poslanca slov. parlamenta. 'Ameriški in britanski kapitalistični morilci' so bili med drugo svetovno vojno zavezniki naših partizanov in so imeli svojo misijo pri Vrhovnem štabu NOV, tj. pri tovarišu Titu. In tega je po vojni v znamenje priznanja za skupni boj sprejel sam vrhovni 'britanski kapitalist' Winston Churchill. Na ozemlju sedanje Slo. ni bilo sistematičnega bombardiranja s strani zavezniškega letalstva. Tiste bombe, ki so padle na Maribor in kakšna tudi kam drugam, so sodile k bombardiranju Nemčije."

Na to je avtor zapisa odgovoril: "Gre za sarkasticen prikaz, kako se pri nas dela z zgodovino. Zamenjajte kapitalistični s komunistični pa bo vse tako kot treba."

Odgovorim: "Žal tega sarkazma in zamenjave pojmov ne razumem. Če zamenjam besede, dobim naslednjo 'misel': "Komunistični morilci so ubijali v imenu profita in vojne industrije". Ker sem preživel ves "komunizem" mi profit in vojna industrija ne pašeta v kontekst."

Poleg teh vrstic je na Fb še cela rešta odgovorov iz gospodovega "mehurčka", odgovorov v njegovo podporo, ki nakazujejo mojo omejenost, "volnenost", "mater si ti naiven", "si zgrešil kontekst". Postregli so mi tudi s podatki, da so zavezniki poleg Maribora bombardirali Kočevje, Idrijo, in druge naše kraje; skratka povzročili so veliko nedolžnih žrtev med Slovenci (sam vem za zablodelo bombo, ki je uničila hišo na Mirju, ker sem šel z očetom gledat tisti krater). Z nekaterimi gospodovimi pristaši sem se res naivno zapletel v argumentiranje... Nisem se mogel zadržati ob trditvah, kot je tale: "prvo in drugo svetovno vojno so zakuhali v Londonu. Židovska 'elita' z svojimi bankirji na čelu." A komentiranje celotne verige izjav bi nas odvedlo proč od središčne teme.

Seveda sem gospodov sarkazem preozko razumel: ne gre za zamenjavo besed. Gospod Premk zavrača tiste, ki komunistom očitajo povojni pomor domobrancev. (Niso samo desničarji, da se razumemo.) Brez sarkazma zapisana bi se njegova misel glasila takole: "Komunistom, partizanom, očitate povojni pomor razoroženih domobranskih vojnih ujetnikov brez sodbe, ne omenjate pa, da so vaši ljubljeni ameriški in britanski kapitalisti in imperialisti z bombardiranjem slovenskih krajev brez utemeljenga razloga pobili tisoče nedolžnih ljudi, žensk in otrok."

Kot bi čutil nevzdržnost tega očitka, ga zavije v ironijo, sam pravi sarkazem, da se lahko izvije, češ da ni mislil dobesedno ampak tako za hec, recimo, da... Če že desnica govori o "komunistični zločincih", pa recimo še onim drugim "kapitalistični morilci". Vendar ga bomo prijeli za besedo, mišljeno.

To pomeni, da zgodovinar etično enači pomor razoroženih kvizlinških vojnih ujetnikov po končani vojni z žrtvami zavezniških bombardiranj na ozemlju današnje Slovenije, ki je bila v času vojne po kapitulaciji Italije del nemškega Reicha. Dejanje komunistične oblasti po vojni pisec etično enači z dejanjem zaveznikov med vojno. Oboji so povzročili mrtve, nedolžne ali vsaj ne po pravilih obsojene. Zavezniki so povzročili nedolžne smrti, komunisti pa so zgolj uničili svoje sicer razorožene, a moralno s kvizlinštvom omadeževane vojne sovražnike.

To tezo zavračam. Namen angloameriških zaveznikov je bil uničiti nemško vojsko in poraziti nacistično Nemčijo na kopnem, morju in v zraku. Spomnimo se: Hitlerjev projekt je bil svetovna nadvlada Nemcev in arijske rase, kar naj bi zagotovilo "tisočletni mir". Ko so se Nemci začeli umikati iz Italije in Balkana proti severu, je zavezniško letalstvo bombardiralo nemške položaje in postojanke, predvsem pa komunikacije (ceste, mostove), da bi sovražni vojski preprečilo umik in jo uničilo.

Strateški cilj Komunistične partije, ki je z Dolomitsko izjavo po kapitulaciji Italije (1943) prevzela vodstvo Narodnoosvobodilne vojske (partizanov), je bil osvoboditi deželo okupatorjev in ob tem in po tem izvesti komunistično revolucijo. Revolucijo so komunisti izvajali med vojno z uničevanjem vidnih predstavnikov legalne oblasti, ki je sodelovala z okupatorji, da bi zavarovala prebivalstvo in ohranila predvojni red, in "buržujev" in "kulakov"; po vojni pa z nacionalizacijo premoženja in proizvajalnih sredstev in drugimi ukrepi uvajanja socializma "po knjigi".

Zavezniška bombardiranja niso imela za cilj uničevanje prebivalstva, in to se je pred njimi v načelu tudi lahko zaščitilo z odhodom v zaklonišča ali druge varnejše kraje. 

Drugače je bilo s kvizlingi. O tem, da so se na strani okupatorjev borili proti partizanom, ki so osvobajali domovino, ni dvoma, četudi desnica danes prikazuje njihov boj kot boj proti komunizmu. Žal je bilo tako, da so komunisti in drugi pod vodstvom KP osvobajali domovino in ob tem in po tem izvajali revolucijo. Ko so Angleži vrnili prebegle domobrance v Jugoslavijo, je množica nasprotnikov komunizma, čeprav neoboroženih ujetnikov, pomenila za novi režim grožnjo tudi v miru. Zato je padla odločitev, da se jih uniči.

Pomor vojnih ujetnikov je pravno in etično nedopusten; dopusten in upravičen bi bil sodni pregon vojnih zločincev med njimi. A za kaj takega ni bilo "politične volje" ne sredstev za procesiranje tolikšnega števila ujetnikov. 

Pri nas se je vojna končala s prehodom v enostrankarski sistem ali s komunistično diktaturo (diktaturo proletariata in njegove avantgarde) kljub začetnemu poskusu, da bi se vrnili v klasično meščansko demokracijo (vlada Tito-Šubašič). V Franciji, recimo, so kljub pomembni vlogi komunistov v odporu obnovili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

8. julija 1990 je bila na Rogu ob eni izmed jam s posmrtnimi ostanki pomorjenih spravna slovesnost, na kateri sta si segla v  roke nadškof Alojzij Šuštar in tedanji predsednik republike Milan Kučan, komunist. Zame je bil to simbol sprave med taboroma, ki sta bila med vojno nasprotna. Žal med potomci nekdanjih sovražnikov ni prišlo do politične sprave in zedinjenja o najmanjšem skupnem vrednotnem imenovalcu; o tistih položajih, ko politični nasprotniki sodelujejo. (Epidemija bi bila lahko primer take grožnje narodu.) Nasprotno: dediči obeh strani že 30 let izkoriščajo grozote vojnega in povojnega dogajanja, ki je prizadelo obe strani, za boj za oblast.

Toliko o etiki kapitalistov in komunistov. Poleg tega pa me v tovrstnem izjavljanju čudi in skrbi pogled na zgodovinsko vedo, ki preseva skozi "sarkastični" zapis. Tri sporne načine zgodovinskega raziskovanja vidim. 

1. Prvi je togo sledenje deterministični verigi vzrokov in posledic vse do prvotnega vzroka; recimo vzroka druge svetovne vojne. Tega ena od (levičarskih!) replik (ne Premk!) vidi v "židovski zaroti" (kot Hitler!), sploh pa v interesih angloameriških imperialistov. Togo deterministično razlaganje vodi do teorije zarote. Ta pa popolnoma spregleda od determinizmov neodvisna dejanja akterjev, ali, če hočete, dejanja, ki sledijo drugi deterministični verigi. Ja, ameriški in angleški bankirji so med drugim financirali Hitlerja, a Hitler jih je s svojim projektom nadrase in germanske nadoblasti "nadmudril" in bombardiral. Danes se ta logika kaže v teoriji, da je CIA organizirala "majdansko vstajo" v Ukrajini; pri tem popolnoma spregleda težnje ukrajinskega naroda po osamosvojitvi od Rusije.

2. Druga pogosta napaka razlagalcev zgodovine je, da na preteklost gledajo skozi izkušnjo sedanjosti. Danes smo priča nebrzdanemu pohlepu ameriškega nepremičninarskega kapitalista po vsemu, kar se mu zdi vredno osvojiti zlepa ali zgrda. Posebno na levici kapitalizem ni v časti (čeprav tudi premožnim levičarjem ne škodi). Pred drugo svetovno vojno so bile ZDA izolacionistično razpoložene. Morale so postati neposredno ogrožene, da so posegle v vojno. In ko so posegle, so bile naš zaveznik. Tako kot partizani so Američani in Britanci žrtvovali svoja življenja za osvoboditev Evrope izpod hitlerizma. Kaže, da se zdaj vračamo na doktrinarsko stališče KPS, zaradi katerega so v času pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo ustanovili "protiimperialistično fronto", in šele po napadu Nemčije na SZ Osvobodilno fronto. 

3. Tretja napaka je ideološka pristranskost. V predstavljanje zgodovine se meša marksistična ideologija. Američani so nenadoma "bad guys", imperialisti, ker so bombardirali našo prelestno domovino za profite svojih bank in zato, da bi ustavili Ruse, ki so širili komunizem (stalinizem!) in so še vedno "good guys". Za nekatere je Rusija še vedno bratska socialistična Sovjetska zveza in Putin ljubljeni batjuška. Najvišji predstavnik slovenske zakonodajne oblasti hrepeni po srečanju z njim.

Črna kocka: vprašanja

 Zadnje čase sem slabo pismen. Naj malo nadoknadim. Spet moram začeti z deklaracijo, ker me sicer takoj vtaknejo, kamor ne spadam. Po poreklu, preteklosti in sedanjih vrednotah sem levičar in to na prvo žogo. Na drugo žogo so tudi desničarji levičarji, da se ne bi zamerili ljudstvu. Pravijo: seveda smo za socialo itd., ampak najprej moramo znižati davke podjetnim in bogatim, da bodo ustvarili tisto, kar bomo potem dali revnim. Jaz pa pravim: nič najprej in potem ampak zdaj. Tisti, ki nima dovolj za skromno vsakdanje življenje, potrebuje denar zdaj. Če ga nimate, ga vzemite tam, kjer je. Pa ne omalovažujem podjetnikov. Razlika med socializmom in kapitalizmom je med drugim ta, da smo nekoč prirejali simpozije o produktivnosti, da bi jo povečali, s prehodom v kapitalizem pa je ta brez simpozijev čudežno narasla in smo pridelali namesto 5000 BDP na glavo, 25000 BDP na glavo.

Črna kocka. V javnosti je razširjena zgodba, da je JJ naročil zasebni obveščevalni (vohunski) agenciji, ki jo sestavljajo osebe, povezane z izraelsko državo, medijsko gradivo (videe), ki bi pred parlamentarnimi volitvami 2026 kompromitiralo Golobovo vlado in stranko Gibanje svoboda in povečalo verjetnost, da SDS zmaga na volitvah. Kako je s tem? 

Dnevnik Delo je v torek, 17. 3. 2026, pet dni pred parlamentanimi volitvami, poročal: "Skupina posameznikov iz nevladnih organizacij in novinar Mladine Borut Mekina ... so v ponedeljek razkrili, da naj bi se v Sloveniji v zadnjih mesecih mudili sodelavci zasebne tuje obveščevalne službe Black Cube, ki naj bi se po njegovih virih 22. decembra sestali s predsednikom SDS Janezom Janšo." Istega dne je objavilo poročilo STA pod naslovom O največjem škandalu v zgodovini Slovenije. "Premier Robert Golob je sporočil, da se bo Sekretariat Sveta za nacionalno varnost (SNAV) v sredo seznanil s poročilom Sove v primeru Black Cube." SOVA je potrdila te informacije. Komentar Dela: 

"Ker zunanjo politiko držav, kot je Izrael, vodijo surovi interesi, ima jasen cilj, da se v Sloveniji zgodi sprememba režima. Izraelci si močno želijo, da bi novo vlado vodil Janez Janša, ki je že večkrat napovedal, da bo slovensko politiko do Izraela in Palestine obrnil za 180 stopinj."

Kako so (levo usmerjeni) člani nevladnih organizacij in novinar Mladine prišli do teh informacij, za katere naj bi, domnevam, morali vedeti le v krogu okrog JJ? Ti videi so s fotografijami "žrtev" in spremnim besedilom o njihovih funkcijah in karierah vsakomur dostopni na spletni strani anti-corruption2026.com. Kdaj so se pojavili na spletu, ne vem. Če so se pojavili šele po volitvah, je vse moje nadaljnje nakladanje odveč. Verjetno pa so se pojavili ne dolgo pred tem, ko so bili "odkriti" - torej časovno ciljano teden dni pred volitvami. Kako to, da podjetje Black Cube teh, po zdravi pameti zaupnih posnetkov, ni poslalo JJ ali stranki SDS na zaupen način in ji prepustilo odločitev, da jih objavi ali ne? Kako to, da je izdelek, za katerega je verjetno nekdo odštel lepo vsoto, brezplačno na voljo na spletu? Ali pa "nekdo" morda ni hotel ali mogel kupiti, pa so črnokockarji rekli: pa naj gre v maloro, če ste taki reveži. Je morda kdo z leve ponudil večjo vsoto, če zadeva ne ostane strogo zaupna, a vseeno doseže zainteresirane. Morda so tudi domovinska čustva upokojenih generalov naprodaj? Tega res ne znam razvozlati, sprašujem pa lahko.

Kako to, da so javne posnetke na spletu "odkrili" in o tem obvestili medije levičarji in ne desničarji? So bili tvorci posnetkov tako prepričani, da bojo, naj posnetke odkrije kdor koli, prepričali s (prirejeno) vsebino o korupciji in da okoliščine in način njihovega nastanka ne bodo pomembni? Se morda izraelski general ni prav rahločutno vživel v domovinska čustva Slovencev, levih in desnih? Morda so bili levi bolj budni in hitrejši kot desni. Morda so jih celo prej odkrili na desni strani, pa so zaslutili, da jim utegnejo škoditi in so jih hoteli zamolčati? Levičarji pa so jih z veseljem "odkrili" in razglasili, razglasili s poudarkom, z najvišjega mesta.

Mislim, da JJ ni zavrtel telefona in naročil Black Cubu pomoč pri volitvah. Black Cube je v interesu Izraela, ki je njegove interese prizadelo ravnanje Slovenije, pridobil JJ za to "storitev". Ni dvoma, da so bili usmerjani s Trstenjakove. Morda so s tem JJ celo spravili v stisko. In morda ga je zato levica prehitela in obelodanila, kar bi bil raje zamolčal in zakril.

Komu je razkritje "prisluhov" koristilo in komu škodilo na volitvah? Mislim, da je koristilo Svobodi, a ne dovolj. Tako sklepam tudi zato, ker so se predstavniki desnice zagovarjali s cmokom v grlu, kot bi hoteli reči: "Že, že, mogoče to s tujci res ni bilo spodobno, ampak Lubi Slovenci, KORUPCIJA, KORUPCIJA."

Agenti Black Cube morda res zaslužijo spomenik, kar meni JJ, ker so sfabricirali izjave, ki kažejo na korupcijo. Tisti domoljubi, ki so se povezali z obveščevalno organizacijo, ki služi tuji državi slabega slovesa, pa zaslužijo, kar jim bo prisodilo sodišče, ko bo ocenilo njihov delež. Če ga bo.

FILOZOFIJA IN INTUICIJA

Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe.

Na Obrazniku (facebook) sem naletel na zapis nekega Dmitrija Simčina, podpisanega v cirilici, ki piše, da pravi filozof ne bere knjig, ampak razmišlja "iz sebe" : "Kaj je prava filozofija? To je mišljenje iz sebe samega prek dejev zavesti (acts of awareness) ... ustvarjanje, ne konsumiranje. ... Filozof ne konsumira; kulturo uporablja kot izgovor (pretext) za živo mišljenje njene dekonstrukcije. Ni mogoče misliti svobodno, če se napolnjujemo s klišeji in splošno sprejetimi normami, ki jih povprečen človek imenuje "zdrava pamet" in "normalnost". ... (Tako imenovani, op. pis.) nosilec kulture, rafinirani intelektualec ... je anti-filozof, ideolog, napredni potrošnik-kompilator. In če si predstavljate modreca v knjižnici, obkroženega s knjigami, to ni modrijan - je zgodovinar. Modri ne bere knjig, ampak piše misli - iz sebe."

Nimam se ne za filozofa ne za modrega. Rad pa kaj filozofskega preberem in kdaj kaj pomodrujem. V moji podstrešni sobi so vse navpične stene obdane s knjigami. Zato so me gornje besede prizadele.  Sem mislil, da ... Ja, gotovo: knjige okoli mene niso znamenje moje modrosti. 

Vendar sem začutil, da ima ta cirilični gospod prav, vsaj nekoliko. Večina tistih misli, ki jih imam za odločilne za svoje življenje, ne izvira iz knjig, iz prebranega. Izvira iz tega, da sem v nekih trenutkih svojega življenja prisluhnil sebi. Seveda ne živim v vakuumu; seveda sem bral to in ono, seveda sem gledal filme in poslušal govorce. In vse to se je v meni kvasilo. Sam pri sebi sem zaslutil odgovore, v prebranem sem našel potrditev. Še kdo drug je prišel do istega uvida. Kaj je smisel življenja? Življenje samo, življenje, ne obstoj. Življenje lahko zapraviš. Tega nisem prebral v knjigi - destiliral sem iz vsega, kar sem doživljal. Prizadevaj si za živost; pojdi za soncem... 

Prav tam, na Obrazniku, sem našel še drug zapis. Upoštevanje razuma, enakosti, svobode posameznika in kritičnega mišljenja izvira iz razsvetljenjstva, ki pomeni prebuditev iz stoletij mračnjaštva. Izvira od Descartesa, Lockeja, Kanta. Tako mislimo. Filozofski tradiciji se imamo zahvaliti za to, da so te vrednote zasijale v svoji polnosti in nas prežele. Rodile so se iz kritičnega branja filozofskih predhodnikov. Iz knjig. Res?

Ločen od vsega tega pisanja je v 17. stoletju v Etiopiji živel Zera Yacob (ok. 1599–1692). Bil je Etiopijec, rojen verjetno v pokrajini Aksum, današnji Tigray. Živel je v pokrajini Amhara s pravoslavno tradicijo. V tistem času so se v Etiopiji predstavniki prvotnejše pravoslavne vere spopadali z misijonarji, ki so širili katoliško vero. Yacob se je vpletel v te spore in nasprotoval avtoritetam pravoslavne cerkve v imenu razuma. Ker so ga imeli za heretika, se je po lastnih zapisih umaknil v osamo v votlino blizu reke Tekeze. Tam je živel brez stika s sočasno evropsko kulturo kot puščavnik, premišljeval in pisal. V svojem delu Hatata ("Preiskava" ali "Raziskava", okoli leta 1667) je izrazil svoje zaupanje v razum (racionalnost) kot temelj spoznavanja; kritiziral slepo sprejemanje avtoritet, tako verskih kot družbenih, in zagovarjal misel, da lahko vsak človek sam pride do resnice, če razmišlja pošteno. To pomeni, da človek, ki si upa misliti; ki sledi misli, kot se poraja v njem, in jo izrazi, lahko neodvisno od drugih odkrije novo, kar pomaga osmisliti njegovo življenje in izraziti duh časa in kulture za druge. Ob tem ali kasneje lahko preveri svoje razmišljanje ob razmišljanju drugih. To ne pomeni, da branje ni pomembno ali da je celo zavirajoče in zavajajoče vsrkavanje prežvečenih samoumevnosti in ideologij, ampak da je treba v prvi vrsti prisluhniti svojemu doživljanju in svoji misli ter jo potem preverjati v dialogu z drugimi.

Podatki o Zeri Yakobu s pomočjo UI.

SPOVED: TUDI NAIVNOST JE GREH.

 V to, da so po uvedbi klasične strankarske demokracije pri nas volitve poštene, ne dvomim. Imam izkušnjo volitev v enostrankarskem sistemu. Tudi tiste so bile poštene, le izbor je bil omejen na kandidate ene stranke. Po spremembi režima sem mislil: če je več strank, je najbrž prav, da se izmenjujejo na oblasti. Zato me je motilo, da so večino teh 35 let vladale leve stranke, če ne celo ena sama pod različnimi imeni. A res je, da sem bil proti lustraciji in proti vrnitvi v leto pred drugo vojno in proti prevladi narodnjaštva in klerikalizma. Tudi se mi ni zdelo tako strašno nepravično, da so socialistični direktorji lastninili podjetja, ki so jih prej vodili. Saj so prispevali k njihovemu razvoju; poslej bo trg naredil selekcijo. Podpiral sem demokratsko stranko, ki pa je razpadla.

Na desni se je v vodstvo povzpel Janša. Ob aferi JBTZ sem demonstriral zanj. Potem so bile z njim povezane afere (Depala vas, Patria). Prebral sem Spomenkino knjigo, v kateri analizira njegov značaj. Pa nisem čisto verjel. Po svoje mi je imponiral: znal je priostriti misel; njegov zajebantski cinizem mi je ugajal (je blizu mojemu). Tudi neki njegov programski govor na ne vem kateri proslavi mi je bil všeč; zdel se mi je uravnotežen. Ko sem začutil, da ga nekateri ljudje, ki jih cenim, odločno odklanjajo, sem prisluhnil tistim, ki so trdili, da so vse afere nastavljene in da mu ne pustijo do oblasti, da ne bi oviral levičarskih tranzicijskih bogatinov. Mislil sem si: za prepir sta potrebna dva. JJ je tak, kot je, malo po naravi, veliko pa so ga takega naredili tisti, ki ga kategorično zavračajo, namesto da bi se pogovarjali z njim in se pogodili - politika je umetnost kompromisa.

Ko je po Šarcu prevzel vlado Janša in se soočil z epidemijo, nisem odobraval, da je zamenjal vodstvo NIJZ. A ker ne poznam kadrov v zdravstvu, sem si mislil: mogoče so ti novi boljši strokovnjaki, mogoče so oni tam zaspali v udobnih službah. Že ve, kaj dela. Novi obrazi, ki so se pojavljali na TV, me niso razočarali. Zanesel sem se nanje, upošteval navodila, se cepil in ostal živ in zdrav. Še v časniku sem ob napadih pregretih levih glav branil zdravnico, ki je poleg svojega rednega dela na infekcijski kliniki našla čas, da je redno poročala na TV, kar je šlo nekaterim v nos, ker je služila nepravi vladi. Reper je motil proslavo, ki jo je priredila desna vlada ob državnem prazniku. Kogoški oktet ni moj priljubljeni bend, a k demokraciji spada tudi toleranca do drugače mislečih in do drugih okusov. Navsezadnje lahko ugasnem TV; navsezadnje bom drugič volil drugega. Kolesarskih protestov sredi epidemije nisem odobraval - protestov in provokacij proti epidemiološkim ukrepom. Uredniki so strpno objavljali moja pisma bralca, v katerih sem skušal povedati, da se mi ne zdi pošteno, da se epidemijo, ki je v večji meri ogrožala stare kot mlade, politizira. Še zdaj mislim, da je nedosledno upoštevanje v večini smotrnih omejitev botrovalo prevelikemu številu mrtvih. Zagovorniki protestov so trdili: epidemiološki ukrepi so izgovor za uvajanje fašizma. Odgovoril sem: naslednji ukrep JJ bo napad na Abesinijo. V času "janšizma" je v enem letu izšlo 200 originalnih slovenskih leposlovnih knjig. Itd.

Po desnem suženjstvu je prišla Svoboda. Nova čistka in nova samovolja. A videl sem, da si koalicija prizadeva izvrševati program. Nekatere je duh Čebin pognal v neslutene projekte. Po koncu sem si kot vzvišen volilec rekel: no, nekaj so pa le naredili, še več začeli. Zaslužijo še en mandat.

TODA. Pojavili so se prisluhi in posnetki. Poslušal sem soočenje protagonistov. Janša je dejal, da je tem, ki so razkrinkali korupcijo v Sloveniji, treba postaviti spomenik. Tako je bil navdušen nad tem "odkritjem" (splošno znanega). JJ bi postavil spomenik izraelskim agentom, podaljšani roki genocidne države.

Zdaj verjamem tistim, ki so ga kategorično zavračali. Tudi naivnost je greh. Mea culpa.

AVTOR IN NJEGOVO DELO (pa še Cankar in Prešeren)

Na tem blogu sem se posmehoval feministkam in političnim korektnežem, ki Prešerna obtožujejo zalezovanja, to je, spolne zlorabe mladoletne Julije Primic (pa še "Primicovi" je napisal v akrostihu, češ da je lastnina očeta Primica; kar ne drži: tako poimenovanje označuje pripadnost rodbini, ne lastnine očeta ali moža). V nekem drugem zapisu sem se spraševal, ali je prav, da so prekrili mozaike patra Marka Rupnika, ker je zlorabljal nune.

Na tečaju književnosti v okviru UTŽO Ljubljana smo se oni dan spraševali, kakšen odnos zavzeti do dela avtorja, umetnika, ki je zagrešil zločin. (Ostanimo pri kriminalu kot najbolj nesporni opredelitvi in zanemarimo moralne poniglavosti.) Eni so trdili, da je treba delo zločinca odstraniti, ali ga vsaj ne častiti, drugi, da ne; da je delo samostojna vrednota, ki nima nič opraviti z moralnostjo avtorja. Po kratkem pogovoru smo sklenili, da se da zagovarjati obe stališči, da pa je najbrž drugače, če imamo v mislih pokojnega, časovno oddaljenega avtorja, kot če gre za živega sodobnika.

Sklenil sem povprašati UI, kako je s tem. Podajam povzetek najinega pogovora, ki se je močno raztegnil in precej ponavljal zaradi blebetavosti UI. ChatGPT je najprej navedel nekaj svetovno znanih avtorjev, ki so zagrešili kak zločin glede na zakone svojega časa. Eden najbolj znanih primerov je renesančni slikar Caravaggio, ki je ubil nasprotnika v dvoboju in se je s pobegom v drugo deželo izognil smrtni kazni (1606). Oscar Wilde (Slika Doriana Greya) je bil 1895 obsojen zaradi homoseksualnosti in zaprt. Markiz de Sade (Justine, Juliette) je bil večkrat zaprt zaradi spolnih škandalov in zlorab. W. S. Burroughs (Peklenska pomaranča) je pijan posnemal Viljema Tella in ubil svojo ženo ter bil obsojen. Jean Genet (Zaljubljeni jetnik, Balkon) je bil zaprt zaradi tatvin, preden je začel objavljati. Slikar Egon Schiele je bil zaprt zaradi obtožb v zvezi z "nemoralnimi" risbami in zapeljevanjem mladoletnice (1912). Norveški pisatelj in Nobelov nagrajenec Knut Hamsun je bil obsojen zaradi sodelovanja z nacisti. Znani režiser Roman Polanski je bil v ZDA obsojen zaradi spolnih odnosov z mladoletnico (1977).

UI je potem navedla, kar smo omenili že zgoraj, da obstajajo v izhodišču tri vrste odnosa do tega vprašanja: avtonomističen, etičen ali moralističen in kontekstualen. Avtonomistični nazor pravi, da je treba delo ločiti od avtorja. Delo ima svojo estetsko vrednost, neodvisno od avtorjevega značaja. Slika ni manj mojstrska, čeprav jo je naslikal nasilnež. Na Caravaggijevi sliki je mojstrsko prikazano prelivanje svetlobe.

Moralistični nazor pravi, da dela ni mogoče povsem ločiti od avtorja. Avtor, znan po spolnem razvratu, morda naklonjeno in sugestivno opisuje prizore spolnega nasilja. Morda so nasilna dejanja junaka romana, ki ga je napisal nasilnež, opisana tako, da jih domala opravičuje. Ali gledanje filmov Polanskega ne pomeni implicitne legitimizacije njegovih dejanj? Seveda se človek vpraša, kje se v Rupnikovih mozaikih skrivata spolna sla in satansko izkoriščanje duhovne predanosti. Poleg tega je pomembna bralčeva ali gledalčeva interpretacija dela (hermenevtika). Moralna presoja vpliva na doživljanje dela. Če veš, da je avtor zlorabljal ženske, drugače gledaš njegov film, kot če tega ne veš.

Cankar je bil zagovornik avtonomistične pozicije, nasprotnik tega, da bi pri ocenjevanju literarnega dela upoštevali značilnosti avtorjeve osebnosti. Zapisal je tale pogovor z branjevko, v katerem se norčuje iz moralistične pozicije: "Jajca, ki jih prodajate, so dobra..., ampak petelin je nemoralen" (Gospa Judit, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 263). In na drugem mestu, ko se pogovarja z gospodično, "ki ima v njegovem srcu oltar" s fino ironijo imitira: "Ne mogla bi z veseljem pogledati podobo Matere Božje, če bi vedela, da je umetnik po slaniku dišal, ko jo je slikal." ... Pisatelj nato zafrkljivo: "Rekli ste nekoč, da ljubite Heineja. Ali ga boste še ljubili, če vam povem, da je na cesti med Jeno in Weimarjem češplje klatil? ... in da si je Kette... sam čevlje snažil." (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 14).

Cankar utemelji svojo pozicijo s skrivnostno dvojnostjo ali razcepom avtorjeve osebnosti na vsakdanjega človeka, grešnika, in na umetnika: "Povem vam, da ni prepeval Kette, ki si je čevlje snažil, temveč nekdo drugi, kateremu nihče ne pozna in ne sme poznati obraza, Povem vam tudi, da tistih ... zgodb, nisem pisal jaz... pisal jih je človek, ki ga ne poznate in ga nikoli ne boste poznali" (Bela krizantema, IC, Dela I, CZ, Lj., 1986, str. 15). V pesniku je skrivnostno božansko bitje.

Psihološko je težko uskladiti podatek, da je avtor moralno oporečen, njegovo delo pa genialno. Zato se pogosto zatečemo bodisi k idealizaciji (»bil je genij, pravila zanj ne veljajo«) bodisi k totalni zavrnitvi (»če je slab človek, je vse njegovo delo ničvredno«). Mnogi se zavzemajo za to, da pač zavestno vzdržujemo to napetost, to kognitivno disonanco: je "psihopat", piše pa krasno. Ali lepše: delu lahko priznavamo, da je estetsko ali zgodovinsko pomembno, hkrati pa brez olepševanja priznavamo problematičnost avtorja. Občudovanje ni isto kot opravičevanje.

Še drugače: človek naj sam pri sebi kot enako legitimni in soobstoječi razlikuje dve področji: moralno presojo in estetsko presojo. Čemu naj bi zaradi ene opustil drugo? Avtor je problematičen značaj ali celo zločinec, ampak njegovo delo me izpolnjuje. Kot bralec ali občudovalec likovnih del sem večplastno, zapleteno bitje. Čemu naj bi se po vsej sili samovoljno reduciral na eno samo dimenzijo?

Tretja pozicija, najmodernejša, je kontekstualna ali pragmatična. Reklo bi se, da jo zanimajo družbeni učinki avtorjeve osebnosti oziroma njeno skladje ali neskladje z njegovim delom. Ne sprašujemo se, ali naj se delo obravnava neodvisno od avtorja ali ne, ampak se sprašujemo diferencirano: kakšen je avtorjev zločin - umor, spolni delikt, politično delovanje. Ta dejanja so različno obremenjujoča in imajo različne učinke. Kakšna je povezava med umetniškim delom in zločinom? Genet je kradel kot mladenič, preden je začel pisati. To pomeni, da je svoje prejšnje ravnanje prerasel in ga skozi pisanje ozavestil in ovrednotil. Ali ima avtor korist od recepcije svojega dela? Že pokojni ali zgododovinski avtorji je nimajo, še živeči, sodobni pa odvisno od vrste dela, panoge itd. Kako občinstvo sprejema delo? Se mu pasivno predaja ali je do njega kritično? Bralec se morda identificira z junakom romana izpod peresa morilca in opravičuje njegova nasilna dejanja, s tem pa tudi svoja. Poleg tega lahko s kupovanjem del zločinskega avtorja podpiramo njegovo eksistenco in s tem nezaželena dejanja.

V okviru tega pristopa se sprašujemo na primer: Ali z nakupom, gledanjem, promoviranjem umetniškega dela prispevamo k moči in družbenemu vplivu avtorja? Ali z nakupom, gledanjem, promoviranjem prispevamo k moči in vplivu osebe? Ali delo samo nosi problematične ideološke vsebine? Ali obstaja razlika med estetskim priznanjem in kulturno legitimizacijo? Kako naj se kot posameznik ali družba vedemo do tega dela?

Kaj žene kolumnistko in njene tovarišice, da se tako vehementno spravljajo nad osebnosti avtorjev, ki se tako ali tako v svojih delih presegajo, kot implicira Cankarjeva misel? Pravzaprav vem odgovoriti: Moti jih, da zaradi kakovosti njegovega umetniškega dela častimo avtorja, ki si kot "navaden človek" tega ne zasluži. Lepa slika ne opravičuje zločina. In vendar... Prešernov spomenik bi morali zamenjati s stelo ali obeliskom z vklesano Zdravljico (ne s Sonetnim vencem, ker ima tako nesrečen akrostih).

"TEORIJE ZAROTE"

 Ob Bergantovi oddaji na TVSLO1

"Teorije zarote" je v sedanji rabi posmehljiv izraz za prepričanja, da obstaja zarota, ko je v resnici ni. V tej posmehljivosti gre pravzaprav za napačno pojmovanje "teorije". Teorija je znanstvena pojasnitev, ki temelji na izkustveni evidenci ali/in logični dedukciji iz aksiomov ali drugih, sprejetih teorij. Je utemeljena in veljavna resnica, dokler je ne ovržejo, če jo.  V sedanjem dužbenem kontekstu in v sintagmi "teorije zarote" pa se "teorijo" pojmuje kot domnevo, kot izkustveno in/ali logično nepodprto hipotezo ali kot zgolj nekakšno fantazijo, ki ne temelji na ničemer stvarnem, kajti tudi hipoteza ni vsakršna izmišljotina. "Mislijo, da gre za zaroto, vendar tega ne morejo dokazati", hočejo reči nasprotniki kake "teorije zarote".  Vzvišen odnos do "teorij zarote" je zato upravičen, saj tovrstna prepričanja niso vedenje (resnica), niso podprta z dokazi (evidenco), so zgolj domneve ali celo le izmišljotine. Namesto "teorije zarote" bi bilo bolje rabiti termin "domnevne zarote": "pišejo o domnevni zaroti Janše in Logarja" namesto "pišejo o teoriji zarote..." Toliko o izrazju.

A zakaj se danes (domnevno) pojavlja toliko naklepanj o domnevnih zarotah? Sam vidim tri osnovne razloge. 

1. Velja se strinjati z ugotovitvijo (Zadel idr.), da je pojasnjevanje dogodkov ali razmer z zaroto nekoga preprosto in nazorno; prihrani nam umski napor ob razvozlavanju zapletenih odnosov med pojavi in hkrati pokaže na osebe, ki so krive za to, kar se dogaja: to so sebični kapitalisti ali, še bolje, Peter in Pavel. V resnici v ozadju nezaželenih pojavov sploh niso hotenja, načrti in interesi konkretnih (pokvarjenih ali dobronamernih) posameznikov ali skupin, ampak "slepi" ekonomski zakoni, "logika kapitala" (Marx), ki delujejo mimo volje ljud, naj bodo ti dobronamerni ali zlonamerni. Poleg tega: najboljši človeški nameni se radi sprevržejo v najslabše posledice. Da bi to razumel, bi moral človek kaj preštudirati! Čemu, če pa lahko iz rokava stresem "teorijo zarote"?

2. V sedanjem dogajanju je v resnici precej razlogov za verovanje, da resnično obstajajo posamezniki ali skupine ljudi, ki krojijo usodo sveta ali kakega njegovega dela. Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Tu ne gre za "slepe" mehanizme kapitala. Precej očitno je, da se je Putin ob prišepetavanju svojih ideologov odločil obnoviti rusko carstvo vsaj v mejah Sovjetske zveze, katere razpad je javno obžaloval. Zarota enega človeka s kamarilo! Je bila res zarota? Nekaj časa že, saj dolgo ni pokazal svojih kart. Kako je Kitajska obrnila kurz iz "kulturne revolucije" v partijsko dovoljevan in reguliran kapitalizem, če ne tako, da je peščica ljudi v tedanjem "aparatu" KPK sklenila, da krenejo po tej poti. Niso vsega razglašali, delovali so kot zaprt krog. 

3. Tretji razlog, da ljudje fantazirajo o zaroti enega ali peščice proti svetu (ali dobrohotno za svet) je zahtevnost demokracije; lahko ji rečemo tudi kriza demokracije, ki pa je v bistvu permanentna, je njen sestavni del. Demokracija ni udobna oblika vladavine. Je neprestan reguliran pa tudi nereguliran prepir. Avtokracija je udobnejša za oblastnike in za podložnike. Če skloniš glavo, lahko v diktaturi udobno živiš ali vsaj preživiš. Ta narod je preživel pod komando fevdalcev, svetega rimskega cesarja, pod cesarsko-kraljevo oblastjo, pod kraljem Aleksandrom in pod tovarišem Titom.  Zdaj pa ta zagamana parlamentarna demokracija, v kateri nam preti, da bo komaj ustoličeni ljubljeni vodja izgubil volitve! V takem ljudje sanjajo o ljubljenem vodji ali o zaroti kakega Satana. Moja najbolj zanimiva izkušnja iz "senzitivnostnih treningov" je izkušnja, da skupina, v kateri vodja "odstopi", najprej na vse načine "izziva" vodjo, naj vendar prevzame vajeti. Šele, ko se to ne zgodi, se začne demokracija, dogovarjanje in boj za podporo članov za novo, demokratično vodstvo. "Teorije zarote" so obupan klic po avtoritarnem vodstvu, ljubljenem ali osovraženem, samo da se konča ta prepir in negotovost.