Kot del kulture strpnosti-nestrpnosti (strpne nestrpnosti ali nestrpne strpnosti) se uveljavlja pravilo, ki je ponekod zadobilo že značaj brezprizivnosti (apodiktičnosti). Če rečeš, da je bil moški nasilen do partnerice, ker ga je izzivala, si pri priči prislužiš ukor ničelno tolerantnih, nestrpnih do kakršne koli strpnosti do nasilja. Za nasilje ni opravičila. To zadnje je res. Pritrdim.
V reviji Psychology Today (feb. 2024) se J. Breines sprašuje, kako to, da okrivljanje žrtve ne preneha in se z njim še vedno srečujemo, kljub temu, da se v medijih in drugod v javnosti venomer ponavlja, da za nasilje ni opravičila in da je pripisovanje kakršne koli krivde žrtvi etično nesprejemljivo.
Zakaj kljub temu okrivljamo žrtve? Iz naslednjih razlogov:
- Da bi se sami počutili manj izpostavljeni. Mislimo si: verjetno je ona storila kaj narobe, česar mi ne bi storili. Zato se počutimo bolj varni, saj zaupamo vase, da ne bomo izzivali nesreče. "Ne praskaj se, kjer te ne srbi." "Ne vtikaj nosu ..."
- Z okrivljanjem žrtve se moralno in socialno distanciramo od nje; čutimo se večvredni. Žrtev je verjetno nekako povezana s storilcem, oba pa pripadata istemu sloju, nad katerim smo vzvišeni. Mi smo bolje vzgojeni, bolj urejeni, disciplinirani, lojalni. "Gliha vkup štriha."
- Morda se celo čutimo bližje storilcu, se z njim identificiramo in mu pritrjujemo, ker "zna narediti red v hiši" (identifikacija z agresorjem). Tudi on je moški, je priseljenec; je reven. Pripadamo istemu spolu, etniji, kulturi.
- Nasilje se nam zdi upravičeno, če žrtev po naše ni čisto pravi človek (razčlovečenje); če je po našem manj razvita, manj kulturna, nevredna, parazitska, primitivna ipd. Zgodovina kaže, da je ob nasilju nad Židi, Cigani, Slovani, izdajalci, mogoče celo sadistično uživati.
Pripisovanje krivde za nasilje žrtvi torej služi vzdrževanju našega občutka varnosti, občutka večvrednosti in ohranjanju naše socialne identitete. Čeprav ni moralno sprejemljivo, se iz teh psiholoških razlogov okrivljanje žrtve ohranja.
Ob tem prihaja do nesporazuma, če hoče človek pojasniti, zakaj je prišlo do nasilnega izbruha ali maltretiranja. Po moji izkušnji tudi izobraženi ljudje pogosto v pravičniški zagnanosti ne razumejo razlike med pojmi "pojasniti" in "razumeti" na eni strani in "opravičevati" ali "zagovarjati" na drugi. Pred časom sem ob znani aferi skušal pojasniti, zakaj se je, po mojem, profesor do te mere zagledal v študentko, da jo je spolno nadlegoval. Novinarka, ki je prebrala moje pisanje, mi je očitala, da opravičujem storilca. Morda sem bil zapisal, da "je ona to doživela kot spolno nadlegovanje". S tem bi že relativiziral nasilje. Če tvoje ravnanje doživim kot nasilje, je nasilje. Ni objektivne opredelitve nasilja, samo subjektivna. Subjektivno je v tem primeru objektivno.
Tudi v omenjenem primeru nadlegovanja nikakor ne opravičujem. Toda etična maksima je eno, poskus pojasnitve, razlage nasilnega dejanja pa nekaj drugega. Ob tem, ko dejanje obsodim kot zavržno, ga vendarle skušam razumeti, ga pojasniti. Ko skušamo dejanje pojasniti, moramo rekonstruirati verigo dogodkov, ki so privedli do izbruha nasilja ali do za žrtev neznosnega ravnanja. In v tej verigi je žrtev udeležena s svojimi dejanji. Udeležena, ne kriva. Na tem razlikovanju temelji navsezadnje pravno zagovorništvo. Advokat zagovarja zločinca, katerega dejanje sam pri sebi obsoja, a vendar ga skuša razumeti in poiskati olajševalne okoliščine v prid klientu.
Večina nasilja se dogodi med znanci ali partnerji. To pomeni, da gre za dejanje, ki sledi običajno dolgotrajni interakciji, izmenjavi dejanj med storilcem in žrtvijo. To sta lahko dolžnik in upnik; kupec in prodajalec; odvisnik in diler, družabnika v pijači ali pa, pogosto, moški in ženska v partnertvu. Je prodajalec nedolžen, če ga napade kupec, ki se čuti ogoljufanega? Nekaj je pri transakciji gotovo zelo ujezilo kupca. (Je v tem primeru subjektivno tudi objektivno?) Je kriv samo odvisnik, ki je napadel dilerja, ta pa je pri vsem poslu brez trohice krivde? Ali samo diler, ki je napadel odvisnika zaradi dolga; ta pa je čist kot solza?
Ni korektno trditi, da je ženska kriva, da jo je napadel partner. Gotovo ni etično, če moški na katerokoli dejanje ali besedo, ki mu ni všeč, odgovori z nasiljem. A nasilno dejanje moškega običajno ni enkraten, izjemen dogodek; nasprotno, običajno se ponavlja ali stopnjuje. Žrtev ga dolgo prenaša. Morda ga kaka druga ženska ne bi prenašala ali sploh ne takega moškega izbrala za partnerja. Naivnost, čustvena in morda ekonomska odvisnost, upanje na izboljšanje, otroci in drugi razlogi, ki zadržujejo žensko ob nasilnežu, seveda niso njena "krivda", pomagajo pa razumeti, zakaj vztraja v nasilnem odnosu in s tem "podpira" nasilneža.
Študentom sem ob vprašanju "žrtve" dal naslednji primer. Recimo, da greste sredi dneva iz šole s torbico na rami po širokem pločniku z mešanim prometom proti centru mesta. Nenadoma se mimo vas pripelje nekdo na kolesu ali mopedu in vam iztrga torbico. Ste kakor koli krivi? Nikakor; ste nedolžna žrtev tatu. Pa recimo, da se pozno ponoči vračate s srečanja s prijateljicami skozi slabo razsvetljen neobljuden podhod na periferiji mesta. Ob podhodu vas nekdo napade. Ste krivi? Niste bili dovolj previdni. Morda bi morali iti po drugi poti, morda bi si morali zagotoviti spremstvo, morda raje naročiti taksi. Za napad na vas seveda ni opravičila. Žalostno je, da se to dogaja. Se pa dogaja.
Če žrtvi rečemo, da bi lahko bila bolj previdna, jo okrivljamo; ji pripisujemo del krivde za nasilje nad njo. In vendar je res, da se ji nesreča ne bi zgodila, če bi bila bolj previdna. To pomeni, da strogo vztrajanje pri pojmovanju, da žrtev "ni kriva", vodi do neupoštevanja realnih okoliščin in previdnostnih ukrepov. Maksima "žrtev ni kriva" se dojema kot neke vrste urok. Če si ga vbijemo v glavo, slepo zaupamo, da se nam ne more nič zgoditi, ker smo "nedolžni". To se lahko izkaže za daleč od resničnosti in nevarno.
https://begotnice-blazx.blogspot.com/search?q=briga+me
https://begotnice-blazx.blogspot.com/2021/12/briga-me-s-kom-spi-2.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar