ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 6 (konec)

 KNJIGI V ZAGOVOR IN BRALCU V OPOZORILO

Pred zagovorom še povzetek očitka. Pojem zanosa je pri Cs. razširjen do brezpomenskosti. Vsebuje vse od »mikrozanosnega« tapkanja s prsti, preko zanosnega doživljanja ob tekočem traku, verskega transa do obljube »sreče« (kaj je to?) in smisla življenja v vsesplošni harmoniji posameznika in vsega, kar ga presega, če le osvojimo model samousmerjanja: 1. Odločitev za cilj, 2. Predano in vztrajno prizadevanje za dosego cilja, 3. Jasne mere doseganja cilja, 4. Zvišanje izzivov... Tako si zagotovimo optimalno izkustvo. Happy-happy. Verjamem, da branje te knjige navda bralca z optimizmom in občutkom, da si lahko zagotovi srečo.

S svojim kritičnim razmišljanjem ob knjigi nisem hotel odvrniti bralca niti zmanjšati pomena te knjige in teorije o samodeterminaciji, avtoteličnem načinu življenja. Predvsem naj poudarim, da je Cs. razvijal svojo teorijo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v povsem drugačnem vzdušju in ob drugačnem pojmovanju psihološke vede.

Zavrniti moram pomislek ob svoji kritiki, da namreč premalo upoštevam, da knjiga ni pisana za akademike, ampak kolikor mogoče poljudno za splošno zainteresirano ameriško bralstvo, ki ga ne gre mučiti z metodologijo, logiko in sistematiko po točkah. Razliko v navadah trgovcev s knjigami tam in pri nas je že treba upoštevati, vendar je knjiga po namenu, vsebini in obliki znanstveno delo, stvarno in objektivno napisana. Dodan ima znanstveni aparat, to je, obsežne in podrobne opombe, ki skoraj nadomeščajo besednjak pomembnih pojmov, ima natančne in obsežne navedbe virov in obsežen seznam literature. Po tej plati bi bili pohvale in odpustki pri kritiki za avtorja prej žaljivi kot laskavi.

Dobra stran knjige je, da je »rehabilitirala« zavestno doživljanje v času še vedno prevladujočega behaviorizma, za katerega sta zavest in um »črna škatla«, o dogajanju znotraj katere naj ne bi bilo mogoče izjaviti ničesar znanstveno zanesljivega, zato da ga je treba v resni znanosti pustiti pri miru.

Druga pomembna njena odlika je ponovno »ustoličenje« osebe, zavestnega posameznika, ki s svojimi odločitvami in ravnanjem do določene mere sam določa potek svojega življenja ali vsaj stanje svoje zavesti v času prevladujočega determinizma, po katerem je osebkovo (subiectum = podložnik) reagiranje določeno z vplivi dednosti in okolja.

In tretja, vsaj zame pohvalna, značilnost knjige je, da je v času objektivistične, kvantitativne eksperimentalne psihološke metodologije prinesla sproščenost s svojo kvalitativno metodo, po kateri je bilo zbrano bogato gradivo številnih intervjujev in kvalitativno interpretirano.

Nadalje je treba poudariti, da je ta teorija na strani psihologije krepitve posameznika v življenjskih stiskah in težavah, v nasprotju s tedaj prevladujočo psihologijo, ki se je osredotočala na defekt in se ravnala po medicinskem modelu popravljanja »nenormalnosti«.

Ne nazadnje je delo Cs. ena prvih knjig »pozitivne psihologije«. Je pionirsko delo te naivne psihološke smeri, preveč zanosno posplošujoče, a to je pač davek pionirjev. Nedvomno je avtor dobrodušen in dobrohoten. Je »mahatma«, velika duša, ki se je uspešno prilagodil ameriškemu načinu življenja in mišljenja. Ob branju sem se spomnil na protagonista filma Dolly Bell in njegovo mantro »svakog dana sve više napredujem…«

V knjigi je veliko razumnih opisov, pametnih nasvetov, uravnoteženih spodbud za odprto življenje, širokih kulturoloških razgledov. Če take odstavke beremo izolirano, ne da bi se ozirali na skladnost celote in na logiko, nas vse to znanje lahko navduši, pouči in razsvetli. Cs. navaja, kako je spremljal otvoritev Picassove skulpture v Chicagu skupaj z odškodninskim odvetnikom, ki je ves čas, pozorno namrščen, preračunaval, koliko bi znesle odškodnine, če bi se poškodovali otroci, ki so plezali po kipu (313) – primer človeka, ki spremlja življenje skozi poklicna očala in ni odprt za druge priložnosti, ki mu jih daje življenje, kot je občudovanje umetniškega dela v tem primeru. Je to nauk za picajzlastega metodologa? Mogoče bi bilo res bolje, ko bi si rekel: vzemi, kar ti je všeč, in pusti ostalo. Mogoče je to pravi nasvet za branje te knjige: potrgaj rožice! Bi moral svojemu sebstvu dodati še kakšno potezo egoističnega pišmeuharstva poleg teh, ki jih že imam, in prikrajšati slovenski narod za to recenzijo? Ob tem, ko se zunaj jasni in me čaka morje – za hrbtom pa Corona Matilda? Suhoparna racionalnost proti »veliki duši«?

Knjiga je pisana za ameriški popularni okus, za ne prav kritičnega bralca, ki ob zanosnem ameriškem snu rad sanja še vse druge možne sanje. Ta sen je zasvojil tudi avtorja kot naturaliziranega Američana. Knjiga se lepo bere, kar je nemajhna zasluga prevajalke, in jo vsekakor priporočam. Poleg nje pa še moj blog http://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/09/sreca-srecnost-dusni-mir-zivost-2.html

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 4

2. Pogoji zanosa.  Četrto poglavje knjige ima naslov »Pogoji za zanos«, vendar razprava o tem ni prav sistematična. Pogoji pomenijo nujne in zadostne okoliščine, ki morajo biti prisotne, da pride do določenega pojava.  V ta razlikovanja se Cs. ne spušča.  Na osnovi njegovega besedila lahko rekonstruiramo naslednje vrste pogojev: vrsta dejavnosti, socialno-kulturni pogoji, nevrološki oziroma psihofiziološki in psihološki oziroma osebnostni pogoji.

·       - vrsta dejavnosti. Dejavnosti lahko razdelimo na take, pri katerih praviloma doživimo zanos, na vsakdanje in skrajno omejene. Pri nekaterih dejavnostih lažje doživimo zanos kot pri drugih (»zanosne dejavnosti«). Cs. pravi, da mora biti aktivnost težavna in zahtevati veščine. K tem dejavnostim sodijo igre različnih vrst, ki jih Cs. klasificira po R. Caloisu v agonalne, aleatorične, igre vrtoglavice in mimikrijske igre. Gre za vse vrste športov, iger na srečo, postopke in obrede, ki spreminjajo zavest in igre pretvarjanja in preobleke. Vsakdanje dejavnosti, predvsem poklicno delo, se med seboj zelo razlikujejo glede možnosti za doživetje zanosa (primere smo že navedli). V posebno vrsto dejavnosti sodijo dejavnosti, kjer so ljudje zelo omejeni prostorsko in glede svoboščin (zapori) ali zaradi socialnega položaja (revščina). Tu so možnosti doživljanja zanosa zelo omejene, a vendar je tudi v teh situacijah možno urediti zavest po paradigmi optimalnega izkustva (primer zapornika ali popotniškega brezdomca). Dejavnost mora posredovati občutek odkrivanja in ustvarjanja in omogočati napredovanje veščine oziroma rast. Rast dosežemo ob pravem razmerju med izzivi in sposobnostmi, tako da neprestano zvišujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine (»kanal zanosa«).

·       - jasni cilji in povratne informacije. Cilji dejavnosti morajo biti dovolj zahtevni in kompleksni, povratne informacije pa čim hitrejše in jasne.

·       - socialno-kulturni pogoji. Z vprašanjem družbeno-kulturnih pogojev, ki naj bi omogočali avtotelično (samolastno, samodeterminirano) doživljanje,  trčimo ob zelo zapleteno problematiko. Cs. vzpostavlja zvezo med družbenimi značilnostmi, kot sta anomija in alienacija in značilnostmi zavestnega doživljanja. Družbena anomija (brezzakonje, nered) naj bi se povezovala z motnjami pozornosti in tesnobo, alienacija (odtujenost) pa z egocentričnostjo, rigidnostjo in dolgčasom. O teh povezavah ne navaja nobenih empiričnih podatkov. Bolj problematično je protislovje, ki se skriva v njegovi obravnavi kulturnih značilnosti kot pogojev zanosnega doživetja. Primer delavca ob tekočem traku jasno ponazarja to protislovje. Tekoči trak je tako rekoč simbol alienacije, ki naj bi zavirala zanosno doživetje. In vendar si ga delavec z zavestno odločitvijo »organizira«. To se pravi: kljub alienaciji in dolgčasu si priredi zanos. To kaže najmanj na to, da kulturni pogoji niso ne nujni ne zadostni za omogočanje ali zaviranje zanosa. Vsekakor pa družbeno-kulturni pogoji olajšujejo ali otežujejo doživljanje zanosa, ali pa spreminjajo njegovo naravo. V tradicionalnih družbah doživljajo ljudje zanos (ekstazo) ob religioznih obredih, v modernih si ga morajo poiskati v posebnih dejavnostih, ali si ga prirediti po nasvetu Cs.

·       - nevrološki oziroma psihofiziološki pogoji. »Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo zanos, ker je pri takih  stanjih psihična energija preveč spremenljiva in kaotična.« (136)

·       - psihološki oziroma osebnostni pogoji. »Pretirano samozavedanje in egocentričnost ga (doživetje zanosa) preprečujeta iz nasprotnega razloga – pri njiju je pozornost preveč toga in zamejena.« (136). Pretirano sramežljiva oseba oziroma oseba, ki se pretirano zaveda same sebe, težko doživi zanos.

Pogoji zanosnega doživetja, ki jih navaja Cs., in smo jih povzeli zgoraj, zgolj olajšujejo ali otežujejo doživetje zanosa oziroma omogočajo ali preprečujejo to doživetje pri večini populacije. Že na prvih straneh svoje knjige navaja Cs. primere, iz katerih je razvidno, da je zanos mogoče doživeti v kakršnih koli pogojih, če se le odločimo za to, to je, če smo ljudje prave vrste – avtotelične osebnosti.

Zanos si priredi delavec ob tekočem traku in zapornik v samici pod naslednjimi pogoji:

1. Oseba je pred nalogo, katere izvršitev zahteva določeno veščino. 2. Oseba si zada cilj. (Razlika med nalogo in ciljem ni pojasnjena.)  Vsi ostali »pogoji«, ki jih navaja Cs. (72), so opis doživljanja zanosa in ne antecedentni ali spremni pogoji tega doživljanja.  Navajanje pogojev zanosnega doživetja torej ni ustrezno. Naj popravim Cs..

Kateri pogoji morajo torej biti izpolnjeni, da bo oseba doživela zanos ob neki dejavnosti? Kot prvi mi pride na misel en sam pogoj: da ima dejavnost za to osebo značaj igre, to je dejavnosti, ki je sama sebi namen (avtotelična dejavnost), ali da jo je mogoče kot tako doživeti, četudi je njen prvotni značaj  heteroteličen (eksoteličen) – to je zadosten pogoj.  Drugi pogoj, ki verificira prvega, je, da je oseba ob tej dejavnosti že kdaj doživela zanos ali vsaj užitek in zadovoljstvo – ne nujen ne zadosten ampak podporni pogoj.  Tretji pogoj je odločitev osebe, da se tej nalogi posveti, da se ji preda in vsaj za nekaj časa opusti vse drugo – nujen pogoj. Cilju »se posvetimo do skrajnih meja naše zbranosti…« (Cs. 74). Četrti pogoj je primerno stopnjevanje zahtevnosti naloge pri ponavljanju dejavnosti, tako da stopnjujemo izzive in s tem izboljšujemo veščine – nujen pogoj.

To pomeni: če se oseba odloči, da se bo posvetila neki dejavnosti kot igri oziroma dejavnosti, ki daje užitek in zadovoljstvo že s samim izvajanjem ne glede na rezultat, in jo bo vztrajno, strukturirano izvajala, bo doživela zanos. Če je pri tej dejavnosti že doživela zanos, ga bo ponovno, če primerno poveča zahtevnost naloge.

Ali to pomeni, da je zanosno doživljanje čisto subjektivna stvar in da sploh ni mogoče ugotoviti objektivnih pogojev doživljanja zanosa?  Je vsaka dejavnost lahko zanosna za nekoga?  Ali pa je, nasprotno, mogoče urediti tako, da bi bilo lupljenje krompirja za vsakogar zanosna dejavnost, čisti užitek sama po sebi? Zdi se, da Cs. misli tako.

Ali se dejavnosti razlikujejo po svojem potencialu, da bi jih mogli spremeniti v igro, v dejavnost, ki je sama sebi namen? V načelu lahko vsaka dejavnost postane igra za določeno osebo. Vendar je to za lupljenje krompirja manj verjetno kot na primer za ljubljenje. Ljubljenje je potencialno univerzalno zanosna dejavnost. Za to, da bi taka dejavnost postalo lupljenje krompirja, pa se je treba potruditi. To ima v mislih Cs., ko razčlenjuje »pogoje« doživetja zanosa in opisuje zanosno opravljanje monotone naloge za tekočim trakom. 

V kampu sem določen za pomivanje posode. Če se tega, zame zoprnega, opravila lotim z namenom, da bom na hitro vse skupaj splaknil in čim prej končal, bom ves čas namrščen splakoval in metal v škaf, na koncu pa bil opozorjen, da je slabo pomito. Če pa si rečem, da je treba stvar vzeti kot igro, tako, da me bo zabavala in ohranjala moj um živahen in zavest urejeno, jo bom vzel kot tehnološki problem. Posodo bom lepo razpostavil po vrsti, po velikosti in namenu, razporedil gobice, mrežice in čistila, si zamislil pomivanje v topli vodi in splakovanje v čisti hladni vodi; si zamislil pravila (najprej zunanji del posode, potem notranjega) itd., bom nenadoma začel uživati v tem razvejanem postopku. Na koncu se bom z lepo zloženo posodo, ob ustreznem estetskem užitku, odpravil k prikolici in ponosno, brez strahu, da bom opomnjen, pokazal opravljeno delo.

Ko sem pred nalogo, naj olupim košarico krompirja, kar mi je odveč, si dejavnost lahko popestrim tako, da se vprašam: ali je možno to izvesti na zabaven, igriv način. Odgovor je vedno »da«. Kako? Proučim okoliščine: velikost in količino krompirja, obliko posameznih krompirjev; je mlad ali star; ima krompir kalčke; je opran ali umazan od zemlje; kako ga bo gospodinja pripravila; v kakšno obliko naj ga narežem; kakšno orodje imam na voljo; kakšno posodje itd. Že samo to raziskovanje utegne biti navdušujoče. V glavi se oblikuje načrt, predvideni postopek. Imam rad sistematiko, tehnološko zaporedje: pranje neolupljenega krompirja, lupljenje (varianta enopoteznega lupljenja ali staccato potez), izrezovanje očesc (z istim lupilnim nožem, ki ima neprimerno plastično konico ali z bolj primernim drugim nožkom), odlaganje olupljenih krompirjev (morda v nekoliko oddaljeno skledo na način košarke), pranje olupljenega krompirja (morda v zaprti posodi na način centrifuge), razrez za peko (inovativne oblike), pranje razrezanega krompirja, sušenje, gospodinjin nadzor, popravljanje napak itd. Zastavim si časovne norme. Pri naslednjem lupljenju jih skušam preseči. Lupljenje krompirja postane moja zanosna dejavnost. Odslej samo še jaz v hiši lupim krompir.  Moje sebstvo se utrdi. Tako nekako bi, nekoliko hudobno, apliciral Cs.

Ali je razlika med dejavnostjo, ki zgolj vodi do užitka in zadovoljstva, in zanosom?  Da, razlikujemo instrumentalne dejavnosti, ki vodijo do užitka in zadovoljstva, in dejavnosti, ki same po sebi kot postopki izvajanja pomenijo užitek in zadovoljstvo – dejavnosti, ki so dani osebi užitek same po sebi (avtotelične dejavnosti po Cs.). Ista dejavnost je lahko eni osebi zgolj instrumentalna, drugi pa avtotelična. Priprava krompirja je nekomu zgolj sredstvo, da utoli glad, drugemu pa umetniški kuharski užitek.

(Naj omenim, da se mi do tega trenutka še kar zanosno pisanje tega članka spreminja v moro. To navajam v premislek o naravi zanosa. – Zanosen odmor! – Ovedel sem se, da to pisanje pravzaprav ni zanos ampak čisti eskapizem, beg od dolgočasnih morskih počitnic – prava priložnost, da preskusim paradigmo zanosa in namesto pisanja spremenim v zanos počitnice. Se pa sprašujem, čemu; kako naj zanosno počivam, ko me pa vleče pisanje, in kaj bo potem s člankom.)

(se nadaljuje)

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 3

b. Različice zanosa. Ali zgoraj navedene značilnosti veljajo za zanos kjer koli in kadar koli? Ali je tak opis zanosa samo abstrakcija realno različnih oblik zanosa? Obstaja več vrst zanosa?  Odgovor na zadnje vprašanje  je pritrdilen. (Cs. ne klasificira vrst zanosa ne tako kot spodaj navedeno, ne kako drugače. Daje pa dovolj gradiva za tako klasifikacijo.) Ne moremo enačiti zanosa plezalca ali jadralca z zanosom zapornika, ki ohranja normalno delujočo zavest tako, da si izmišlja pogovore v tujem jeziku. Ali ju pač lahko enačimo? Naj navedemo nekaj možnih razlik v doživljanju zanosa.

·       Glede na povezavo z delom:  ob igri – ob delu. Igra, katerekoli od štirih vrst, ki jih Cs. povzema po R. Caloisu (agon, alea, ilinx, mimikrija) je po definiciji dejavnost, ki jo izvajamo zaradi užitka v njej sami, ne zaradi izida. Šahiramo radi, kljub temu, da pogosto izgubljamo. Dejavnost je torej izvir doživetja zanosa. Delo, kot pridobitna dejavnost, je definirano kot nasprotje igre, kot eksotelična dejavnost, ki jo primarno opravljamo zaradi zaslužka in drugih zunanjih koristi. Toda v vsakem delu, v nekaterih delih bolj v drugih manj, so prisotni tudi pogoji zanosa. Običajno navajamo primere intelektualnih poklicev, umetnikov, znanstvenikov, ki omogočajo doživetje zanosa. Cs. navaja prepričljive primere doživljanja zanosa tudi v ročnih poklicih kmeta, mornarja itd. Svoj model razširi celo na doživljanje zanosa ob monotonem delu.

·       Glede na trajanje: kratkotrajen – dolgotrajen. Doživetje zanosa je lahko kratkotrajno, kot na primer nekajminutna zatopljenost v branje časopisa. Lahko je prekinjeno, v intervalih, ob dolgotrajni dejavnosti;  lahko pa dolgotrajno.  Vendar bi bil previden pri enačenju zanosa in dolgotrajne zaposlenosti z avtotelično dejavnostjo (operacija vs. služba zdravnika). Po mojem ju ni mogoče enačiti razen na abstraktni ravni, kjer se odpovemo posebnim značilnostim zanosa, kot smo ga opisali spredaj.

·       Glede na intenzivnost doživetja: manj intenzivno – bolj intenzivno. Značilnosti zanosa, kot smo jih navedli zgoraj, so lahko bolj ali manj izražene in intenzivne: osredotočenost, zatopljenost, neodkrenljivost, pozaba sebe in okoliščin.

·       Glede na dejavnost ali področje: telesna, miselna, delo, družina, skupnost. V vsem srednjem delu knjige je razdelano doživljanje zanosa pri različnih dejavnostih in v različnih situacijah. Nekdo ga doživlja v plesu, drugi pri umetniškem ustvarjanju, miselnem delu, igri z otroki v družini ali posvečanju skupnostnemu delu.

·       Da bi bila merica različic polna, opisuje Cs. tudi »mikrozanos« (kot ga sam imenuje). Neki profesor si je dolgčas med konferencami krajšal tako, da si je izmislil tapkanje s prsti v različnih zaporedjih in ritmih in jih izražati z matematično formulo, kar ga je popolnoma zasvojilo. Vse v imenu zanosnega življenja!

c. Pojmovna hierarhija avtoteličnega doživljanja. Cs. širi pojem zanosa, kot posebnega stanja zavesti, na dejavnosti, ki so same sebi namen, in na koncu na življenjski slog, ki vodi do osmišljenega življenja.  Te stvari imajo nekaj skupnega, so si pa tudi različne. Skratka, teorija Cs. o zanosu potrebuje dosledno definiranje pojmov in oblikovanje pojmovne hierarhije, ki jo v objavljenem delu pogrešam. Predlagam naslednjo (slika spodaj).

           NESTRUKTURIRANA, KAOTIČNA ZAVEST

          v

Vrniti se moramo na začetek, na osnovno funkcijo zanosa. Vsa razprava o zanosu se je začela z ugotovitvijo, da je zavest lahko v stanju kaotičnosti, nestrukturiranosti, recimo v nedolžni obliki raztresenosti, dolgočasja, lahko pa se stopnjuje do psihopatologije, socialne patologije in doživljanja nesmiselnosti življenja, ki lahko vodi v samomor. Stanja nestrukturirane, kaotične zavesti so torej nezaželena, čeprav nekateri pravijo (po navedbah Cs.), da je kaotična zavest naravno stanje zavesti. Nasprotje nestrukturirane zavesti je strukturirana zavest. Zavest se strukturira preko pozornosti. Razpršena, raztresena pozornost pomeni nestrukturirano zavest, osredotočena pozornost strukturirano. Zavest se lahko strukturira tako, da pozornost usmeri kak zunanji dejavnik, recimo ukaz nekoga, (heterotelična ali eksotelična pozornost), ali pa, da jo oseba usmeri sama s svojo avtonomno odločitvijo. Zaporniku lahko strukturira pozornost paznik, ki ukaže: »Pospravite celico«, ali pa se zapornih odloči sam in si reče, »Danes bom pospravil celico«. Čeprav gre za isto dejavnost, je doživljanje v obeh primerih lahko zelo različno in ima različne posledice za duševno stanje zapornika.

Najvišji nadrejeni pojem teorije bi bil torej "strukturiranje  zavesti", ki je lahko avtotelično ali ekso(hetero)telično. Ker Cs. piše le o avtoteličnem doživljanju ali strukturiranju zavesti (kadar misli na praktično urejanje zavesti), vzeimo, da je nadrejeni pojem vsega, kar obravnava Cs., najbližji ali najvišji rod (genus proximum) pojmov, ki jih vsebuje njegova teorija, »avtotelično doživljanje« (oziroma avtotelično strukturiranej zavesti), to je doživljanje v dejavnosti sami, v njenem izvajanju, ne glede na njen izid, funkcijo ali zastavljeni cilj. V kolikor gre za namerno izzvano doživljanje, je to »avtotelično strukturiranje zavesti«. To doživljanje in ravnanje človeka bi lahko imenovali tudi z bolj uveljavljenim izrazom avtodeterminacija ali samodoločanje, določanje samega sebe.

(Zdajle pišem na mizici pred prikolico ob morju, ob zahajajočem soncu, ko se od borovcev sem že tihotapi večerni hlad, in uživam v skladanju besed s tiho in mehko tipkovnico notesnika – čisti užitek, avtotelično doživljanje, neznanski privilegij.)

Avtotelično doživljanje je nadrejeni pojem za naslednje (in morda še druge) vrste doživljanja: doživljanje zanosa, kot je opredeljen zgoraj; doživljanje ob dejavnosti, ki je sama sebi namen (npr. igra, ustvarjanje), četudi brez izrazitega zanosa; doživljanje življenja, kot ga doživlja človek, ki je »pri sebi«, tj. ki se samouresničuje; ki živi svoje življenje na poseben, samo njemu lasten način (samolastno) v dobrem in slabem in ob tem sem in tja doživi tudi posebno zavestno stanje zanosa.

Doživljanje zanosa je doživljanje posebnega stanja zavesti, za katero so značilni osredotočena pozornost in druge zgoraj opisane značilnosti (specifična diferenca). Je skrajna oblika strukturirane zavesti z osredotočeno pozornostjo.

Doživljanje dejavnosti, ki je sama sebi namen, vključuje bolj ali manj pogosto doživljanje zanosa, poleg tega pa druga doživetja, ki nimajo tako ekstatičnega značaja, vendar v celoti prinašajo človeku užitek in zadovoljstvo (specifična razlika). Sem sodijo poleg iger različnih vrst (šport) in ustvarjalnih dejavnosti (umetnost, znanost, mišljenje) dejavnosti, ki jih doživljamo, kot da bi bile same sebi namen, čeprav je njihov namen objektivno pridobiten.

Doživljanje življenja je avtotelično, samodeterminirano, če se človek v njem uresničuje kot posebno, samolastno bitje in če smisel življenja vidi v življenju samem (živetju), ali ga po svoji avtonomni odločitvi podreja smotrom, v katerih se sam uresničuje (specifična diferenca) in ki so lahko enaki vrednotam (smotrom) njegove kulture.

Naj še enkrat poudarim, da ni upravičeno pojma »zanos« širiti na vse avtotelične dejavnosti z »dobrim« življenjem vred, razen morda zgolj metaforično.

d. Namerno izzvani zanos. Posebno vprašanje je povezano z razlikovanjem spontano doživetega zanosa in namerno izzvanega zanosa. Nekoč, nekje smo se nepričakovano in nenamerno zatopili v neko igro ali dejavnost (spontani zanos).  Začutili smo, da je to vseprežemajoče in dragoceno doživetje, zato smo ob prvi priliki ponovili to dejavnost (ponovljeno doživetje zanosa). Morda se vse življenje trudimo, da bi ponovili nagrajujoča doživetja zanosa iz otroštva. Osnovna teza knjige Cs. je, da je mogoče raztreseno, razpršeno in nezainteresirano zavest, ki je ena od patologij našega časa, z individualno odločitvijo spremeniti tako, da doživimo zanos (namerno izzvan zanos).

V že omenjenem primeru dveh delavcev za tekočim trakom je eden od delavcev doživljal svoje delo kot moreče dolgočasno, njegove misli je zaposlovala težava s puščajočo gumo na avtomobilu, kar je ogrožalo njegovo vožnjo na delo in domov. Drugi pa se je monotonemu delu predano posvetil in skušal svoje postopke izboljšati ter tekmovati sam s seboj pri doseganju norme. To osredotočeno posvečanje delovnemu postopku je zaposlovalo njegovo zavest; ob tem je užival in dosegal vse boljše delovne rezultate – kar naj bi bila definicija zanosa. (Vzdržali se bomo sociološke kritike te predanosti. Navsezadnje psihologija skuša rešiti človekov dan in teden, sociologija pa družbene epohe.)

Zanos je torej mogoče namerno izzvati,  če smo pred nalogo, ki jo želimo rešiti; če si postavimo cilje, ki jih želimo doseči (ni jasno, kakšna je razlika med nalogo in ciljem, a Cs. ju razlikuje) in če nato usmerimo svojo pozornost na doseganje ciljev. To pomeni, da se posvetimo podrobnemu raziskovanju situacije, razčlenimo postopke, se posvetimo izvajanju in si prizadevamo čim bolje izvesti nalogo. Postopek je pravzaprav paradoksen: zastavimo si nalogo ali cilj, da bi dejavnost doživeli kot avtotelično, kot dejavnost, ki je sama sebi namen, ne glede na rezultate (cilje). Ali pa je to protislovje navidezno, če pomislimo, da ima vsaka dejavnost svoj cilj (npr. zmagati v teku), čeprav ne vodi do materialne nagrade? Cilj dejavnosti torej ni isto kot dejavnosti zunanja nagrada.

Cs. pravzaprav ponavlja nasvet različnih učbenikov »dobrega življenja«, da se moramo dejavnosti, ki smo se je lotili, ali v kateri smo se znašli, posvetiti z vsem svojim bitjem, brez površnosti, preračunljivosti, špekuliranja ali celo goljufanja; da jo »vzamemo nase« in preživimo s polnostjo svojega bitja.

Najbolj prepričljiva ilustracija tega postopka naj bi bilo doživetje zanosa v skrajno omejenih situacijah, kakršne so bivanje v zaporu, taborišču, skrajni revščini in pomanjkanju, ali zanosna doživetja bolnih ali hendikepiranih pri obvladovanju življenja z boleznijo ali prizadetostjo. Cs. navaja med drugimi primer oblikovalke keramike, zaprte v stalinističnem zaporu. Svoje duševno zdravje je ohranila tako, da je razmišljala, kako bi si iz priročnih materialov izdelala nedrček; s tem, da je sama s sabo igrala šah, si izmišljala pogovore v francoščini itd. (144) Z vsem priznanjem do njenega početja se vendarle ne moremo znebiti vprašanja: je to, kar je počela, zanos; zanos iste vrste kot zanos jadralca ali umetnika v trenutku intenzivnega ustvarjanja? To je »zaposlitev uma in postavljanje ciljev« ter s tem vnašanje reda in dejavnosti v zavest, ki je izpostavljena prisilni nedejavnosti in jo ogrožata praznina in kaos psihoze. Podobno so si zaporniki v madžarskem zaporu omislili tekmovanje v poeziji, da so zaposlili svoj um v enako ogrožujočih pogojih. Zaposliti um, ukvarjati se z dejavnostjo, razmišljanjem – je to isto kot zanos? Moj um je neprestano zaposlen z nečim, a redki so trenutki zanosa, ko se zatopim, recimo, v branje ali pisanje in »ne vidim nič ne slišim nič«. Zanos ni isto kot odločitev za neko dejavnost, vztrajanje v tej dejavnosti, napredovanje v njej. Moje pisanje Begotnic (bloga) traja že več let in mi je v veselje, a le včasih me tako potegne, da bi temu lahko rekel zanos. Je pač bolj ali manj prizadevno in notranje izpolnjujoče prostovoljno delo v (dvomljiv) blagor skupnosti, pisanje, pri katerem uživam zaradi pisanja samega in ne všečkov (ki jih tu na srečo ni). Nagrajen sem z občutkom, da sem dovolj jasno izrazil svojo pristno misel. Paraplegik, ki premaga travmo zaradi prizadetosti, uredi svoje življenje in ga izpolni z dejavnostmi, ki ga zadovoljujejo, uspešno sam upravlja svoje življenje, je zadovoljen, in morda užije veliko trenutkov zanosa, ko je ves zatopljen v šport, s katerim namerava nastopiti na paraolimpijskih igrah. A celotno njegovo življenje ni zanos, kot tudi ne moje. Vsakemu razmišljanju je v prid, če raje razlikuje, kot enači in posplošuje. Ni vsako vnašanje reda in strukture v neurejeno in raztreseno zavest zanos. Tako bi najkoncizneje ugovarjali pretiranemu posploševanju in proglašanju za zanos vsako urejeno mentalno ali fizično dejavnost, katere namen je ukvarjanje z njo samo (avtotelična dejavnosti, Cs.) 

(se nadaljuje) 

ZANOS, RAZMIŠLJANJE OB KNJIGI - 1

(Veh šest nadaljevanj lahko preberete v celoti na STRANEH.)

Ob izidu slovenskega prevoda klasičnega
psihološkega dela, knjige Mihalyja Csikszentmihalyija Zanos, psihologija optimalnega izkustva (prev. Helena Marko, UMco, Ljubljana, 2019) bi predvsem rad povzel to teorijo, poudaril njen pomen in dodal nekaj pomislekov, zato o knjigi sami prav na kratko. Knjiga obsega 442 strani, od tega je 350 strani besedila, ostalo so opombe in uporabljena literatura. Na prvih približno 150 straneh je razložena teorija, nadaljnjih 130 strani je namenjenih opisu posameznih področij zanosnih dejavnosti, zadnji dve poglavji (70 strani) pa sta posvečeni vprašanjem obvladovanja entropije, ki ogroža zavest, in osmišljanju življenja.  Opombe so hkrati slovar pomembnejših izrazov.

Moj vtis je, da je knjiga »napihnjena« kot tudi vsa obsežna empirična raziskovalna dejavnost, na kateri temelji teorija. Bistveni pojmi in odnosi med njimi so razloženi na prvih 150 straneh, ostalo je dodajanje primerov, ki ilustrirajo pojme in odnose v prvem delu.  Neupravičeno »napihnjena« je tudi teorija sama, saj enači zanos s srečo in osmišljanjem življenja. To so področja, ki jih ni mogoče podrediti pojmu zanosa; zahtevajo drugačno obravnavo.  Zavzemam se za to, da pojem zanosa ohrani svoj poseben pomen in ga ne posplošujemo na vse človeško življenje in vsa vprašanja človekovega obstoja, kar, po mojem, počne Csikszentmihalyi (Cs.). (O prevajanju angl. "flow" glej mojo objavo na tem blogu: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/10/zagon-na-obrazniku.html.)

Knjiga je napisana poljudnoznanstveno in je edino besedilo Cs., ki ga poznam. Zato je moje razmišljanje omejeno in nikakor ne obravnava celotnega Cs. raziskovalnega prizadevanja. Morda je vse, kar mu očitam, že kje utemeljeno zavrnil. Ne nameravam biti polemičen. Razmišljam ob knjigi in dopolnjujem in spreminjam Cs.  tam, kjer se mi zdi potrebno. Vesel bi bil, če bi kdo drug moje pomisleke in opažanja vzel resno in jih podrobno preveril ob drugih besedilih Cs. To besedilo bo bolj s pridom bral tisti, ki je prebral knjigo, ker je moje pisanje v nekem smislu njena interpretacija. (Številke v oklepajih so številke strani v knjigi.)

Naj še pojasnim, kaj se mi zdi, da je moj motiv za pisanje tega razmišljanja. Do zdaj sem o pojavu zanosa prebral samo krajše izvlečke pri drugih avtorjih,  knjige ali člankov Cs.-ja nisem poznal. Pojav sam se mi je intuitivno zazdel zelo pomemben, v resnici eden osrednjih duševnih pojavov, pomemben za človekovo življenje. Knjigo sem si priskrbel takoj, ko je bila dostopna v prevodu. Po drugi strani pa sem a priori sumnjičav do vsake teorije, ki zvaja kompleksnost človekove duševnosti in eksistencialne situacije na en sam pojav, na en sam odrešilni postopek. Zato pravim, da se mi zdi ta teorija »napihnjena«.

Težava pri predstavljanju in povzemanju te teorije je neprestano zamenjevanje in enačenje raznovrstnih pojmov. Zanos se enači s srečo, z zadovoljstvom, z najboljšim doživetjem, avtoteličnostjo (samonamenskostjo) ali samodoločenostjo (samodeterminacijo) itd. Opis večine značilnosti doživetja zanosa najdemo v poglavju o zadovoljstvu kot pogoje zadovoljstva, ne zanosa. Vtis imamo, da je knjiga zbirka člankov, ki niso dovolj premišljeno sestavljeni v sistematično celoto. Kljub temu poskusimo vnesti v teorijo nekaj reda v upanju, da ne bomo storili avtorju sile.

Strukturo teorije bi lahko predstavili z naslednjim diagramom:

1. Izhodišče teorije je opis pojava, ki ga Cs. imenuje zanos (flow).  2. Opis pogojev, ki omogočajo ta pojav (ne vzrokov), 3. zvezo med zanosom in sebstvom (self) in sopogojenost teh dveh pojavov, kar vodi  4. v osebnostno rast in osmišljanje življenja.

Na kratko bi to teorijo lahko takole povzeli: Pojav, ki ga obravnava ta teorija, je relevanten kot protiutež preteči entropiji zavesti, kaotičnemu doživljanju, ki se izraža v psihopatologiji, socialni patologiji in doživljanju nesmiselnosti življenja. Človek lahko pri katerikoli svoji dejavnosti doživi posebno stanje osredotočene zatopljenosti v dejavnost (zanos), katere potek sam nadzoruje, tako da doživi to dejavnost kot samonagrajujočo, povzročajočo užitek in zadovoljstvo, ne glede na njene izide in zunanje nagrade. Taka dejavnost okrepi njegov občutek samega sebe (sebstvo), sprva kot veščega in sposobnega, v skrajni posledici pa kot svojskega (samolastnega) akterja svojega življenja, tvorno povezanega z drugimi ljudmi. Doživetje zanosa je možno namerno spodbujati in širiti na različne dejavnosti in situacije, tudi skrajno omejujoče.

Oglejmo si sedaj po vrsti sestavine te teorije.

1. Zanos (flow) ali optimalno izkustvo. Zanimivo je, da Cs. pravzaprav nikjer ne opiše doživetja zanosa fenomenološko dosledno in sistematično; posreduje številne opise primerov tega doživetja, ob tem pa takoj uporabi teoretične koncepte, kot so pozornost, cilj, samozavedanje ipd., namesto, da bi se sprva ogradil od konceptualizacije (epohe) in posvetil natančnemu opisu odtenkov doživljanja. To ima za posledico, da pomeša opis fenomena s pogoji njegovega nastanka oziroma namernega spodbujanja;  da ta pojav meša z drugimi podobnimi in neupravičeno razširja njegov pomen.  Kako je torej videti doživetje, ki ga Cs. imenuje optimalno izkustvo ali zanos? Njegove značilnosti so: zbranost (osredotočenost), zatopljenost, lasten nadzor dejavnosti, nezavedanje zunanjega dogajanja, nezavedanje samega sebe, nezavedanje minevanja časa, dejavnost sama je užitek, težnja po ponavljanju, objektivna opazljivost stanja zanosa.  Primeri: doživljanje alpinista v steni, jadralca med jadranjem, šahista med igro, matematika, ki rešuje problem, pisatelja, ko piše itd. (85-115)

·       -- zbranost (osredotočenost):  oseba  usmerja svojo pozornost na samo določeno dejavnost, oziroma določeno nalogo, plezanje v steni, vodenje barke, šahovsko igro. Ta dejavnost je lahko preprosta ali sestavljena iz več dejanj in postopkov in zapletena.

·       - lasten nadzor dejavnosti: oseba sama odloča, kaj bo storila in odmerja svoja dejanja, lahko tudi v boju z nasprotnimi vplivi (nasprotnik pri igri, vremenski vplivi)

·       - nezavedanje zunanjega dogajanja, zatopljenost: oseba je tako osredotočena na nalogo, da se ne zaveda drugega dogajanja, ki ni povezano z nalogo; ne vidi in ne sliši nič drugega

·       - nezavedanje samega sebe: oseba se ne zaveda same sebe, svojih misli in občutkov, ki niso povezani z nalogo; pozabi nase in na svoje skrbi

·       nezavedanje minevanja časa: oseba se ne zaveda minevanja časa; objektivno daljši čas mine kot nekaj trenutkov

·       - dejavnost samo občuti človek kot nagrado, užitek in zadovoljstvo, ne glede na njen izid

·      -  človek želi tako dejavnost ponoviti, in znova doživeti užitek in zadovoljstvo.

·       Drugi prisotni prepoznajo zavestno stanje osebe, ki je v zanosu, prav kot zatopljenost, saj ne reagira, ali pa reagira z zaostankom, na njihove spodbude in druge zunanje dražljaje.

·       Zanos lahko doživimo pri vsaki dejavnosti (?) in vsaki situaciji (?)

 Včasih sem tako zatopljen v branje dnevnega časnika, da ne slišim žene, ki mi nekaj naroča. V začetku je mislila, da je namerno nočem slišati; sčasoma je spoznala, da sem res zatopljen v branje in da res ne slišim nič.

V nadaljevanju knjige, potem ko je Cs. v poglavju o zadovoljstvu navedel značilnosti zanosa, kot smo jih povzeli, pride nereflektirano do precej reduciranega opisa zanosa, ki ne vsebuje več značilnosti popolne zatopljenosti (»ne vidi nič, ne sliši nič«) in nezavedanja okoliščin in samega sebe. Ta skrčeni opis vsebuje samo še odločitev za določen cilj, osredotočenje pozornosti na zasledovanje tega cilja, tj. vztrajno prizadevanje za dosego cilja, in spremljanje izidov. V nekem smislu je človek še vedno uročen, zatopljen, a ne dobesedno, kot pri izvorni zamaknjenosti ali toku (flow). Ne gre več za tok, ampak za vztrajno prizadevanje za neki cilj. Ta redukcija omogoča, da kot zanosno imenujemo katerokoli usmerjeno, ciljno naravnano, vztrajno dejavnost, ki vodi do osebnostne rasti (čeprav Cs. omenja, da je zanos vrednotno neopredeljen, saj lahko o njem govorimo tudi pri kriminalcu). Tako je mogoče govoriti o zanosu pri osamljenem mladostniku, ki si je skušal s spremembo zunanjosti, oblačenjem po modi in »simpatičnim« nastopom povečati priljubljenost pri vrstnikih; ali pa o zanosni (ne znosni!) zakonski zvezi, kjer zakonca usklajujeta interese in si prizadevata za skupne cilje, kar je široka opredelitev slehernega uspešnega zakona. Skratka, Cs. precej nonšalantno »v teku« spreminja pomen osrednjega pojma svoje teorije, da bi pod njegovo okrilje na koncu pospravil celotno življenje – zanosno življenje.

(se nadaljuje)

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

Tipi učiteljev

Začenja se šolsko leto, še malo in se bo tudi študijsko leto. Ne bo odveč, če malo razmislim o kaki šolski temi. Spomnil sem se svojih profesorjev v gimnaziji in na fakulteti, naletel na neki članek, ki našteva 18 tipov profesorjev, med njimi tudi takega, ki ga nikoli ne vidiš in takega, ki ga vidiš samo kot piko daleč spodaj v avditoriju, sicer pa ga ne srečaš, pa takega, ki te sicer močno privlači, a se za božjo voljo ne smeš zaljubiti vanj. 

Moj improvizirani razmislek je obrodil naslednji sad. 

Bistveni lastnosti, po katerih se učitelji razlikujejo med seboj sta (1) ZNANJE ali STROKOVNOST in (2) ODNOS DO ŠTUDENTOV. Dobra strokovna podkovanost, razgledanost v stroki, skratka, obvladanje strokovnega področja, bi moralo biti osnovni pogoj, da je nekdo sploh lahko učitelj. Vendar vemo, da temu ni tako, in da se med učitelji najdejo taki, ki jim ne bi škodilo še nekaj šole prav na tistem področju, ki bi ga morali obvladati. Druga pomembna značilnost je odnos do študentov ali učencev. Učitelj bi se moral odlikovati tudi po primernem odnosu do študentov: po svoji človeškosti, empatiji, razumevanju študentov.

Če kombiniramo samo ti dve lastnosti, dobimo naslednje štiri tipe učiteljev:

ODNOS	STROKOVNOST
	DA	NE
DOBER	1	2
SLAB	3	4

V grobem lahko torej razlikujemo 4 tipe učiteljev:
1 - Učitelja, ki je strokoven, obvlada svoj predmet in ima dober odnos s študenti. To je zaželen in, upam, tudi najpogostejši tip učitelja.
2 - Učitelja, ki strokovno šepa, ima pa dober odnos s študenti. To je učitelj, ki z dobrim odnosom "podkupuje" študente, da mu spregledajo strokovno nedoraslost.
3 - Učitelja, ki je strokovnjak, nima pa dobrega odnosa s študenti. Pogosto srečamo dobrega strokovnjaka, ki so mu študentje breme, se z njimi ne ukvarja, ali pa jih celo ponižuje.
4 - Učitelja, ki ne obvlada svojega predmeta in nima dobrega odnosa s študenti. Tak ne bi smel biti učitelj, se pa tu in tam vseeno pojavi.

Če malo podrobneje pogledamo obe sestavini, strokovnost in odnos do študentov, opazimo, da nista enoviti ampak sestavljeni.

Strokovnost ima dve sestavini: (1) strokovno znanje v ožjem pomenu, (2) sposobnost to znanje podajati na razumljiv in študentu dostopen način (didaktična veščina). Vsakdo je imel kakega profesorja, ki mu ni bilo mogoče očitati, da ni dober strokovnjak ali znanstvenik, a svojega bogatega znanja ni znal posredovati na primeren način.

Tudi odnos ima  dve sestavini: (1) učiteljevo zahtevnost in (2) njegovo empatijo. Dober učitelj je zahteven, hkrati pa se zna vživeti v študentov položaj in upoštevati njegove osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine ter jim prilagajati tako način poučevanja kot tudi zahtevnost ali, bolje, način izpolnjevanja zahtev.

Oglejmo si najprej tiste učitelje, ki jim ne moremo očitati pomanjkljivega obvladanja njihovega strokovnega področja, dovolj dobre poznavalce stroke torej. Pri tem so zahteve do njihovega znanja opredeljena z učnim načrtom za predmet, ki ga poučujejo in stopnjo, na kateri poučujejo. To pomeni, da ni treba, da bi bili geniji in vseznalci. Obvladati morajo to, kar učijo. Če pri vsaki  njihovih nadaljnjih lastnostih predpostavimo samo dve možni stanji, da učitelj to lastnost ima, ali da je nima (v resnici so tudi vmesna stanja), dobimo toliko kombinacij, kolikor je 2 na 3. potenco, tj. 2x2x2 = 8. To so 
naslednje kombinacije (tabela; + pomeni, da ima določeno lastnost): 

	A	B	C	D	E	F	G	H
DIDAKTIKA	+	+	+-	-	-	-	+	-
ZAHTEVNOST	+	+	-	+	-	+	-	-
EMPATIJA	+	-	-	+	+	-	+	-

Oglejmo si te primere kot nasprotja, to je skrajna dva (vse + ali vse -) in tiste, ki imajo poudarjeno samo eno pozitivno ali negativno lastnost.

A - ZGLEDEN UČITELJ. - To je zgleden učitelj, ki ima strokovno znanje, ga zna na primeren način posredovati študentom; je primerno zahteven in zna prisluhniti študentu in se vživeti v njegovo doživljanje in okoliščine. To so učitelji, kot se šika. 

H - DISTANCIRAN, ČUSTVENO ODSOTEN UČITELJ. - Njegovo nasprotje je učitelj, ki mimo tega, da obvlada svoj predmet, nima nobene druge pozitivne karakteristike. Ne zna razlagati, ni zahteven in nima nobene empatije do študentov. Spominjam se nekega profesorja, ki je samo bral iz svojih zapiskov (to je bilo gotovo strokovno neoporečno, saj je bil znan znanstvenik); tega, kar je bral, ni pojasnjeval; nas študentov sploh ni pogledal, kot da nas ni. Zdi se mi, da ga tudi ni dosti zanimalo, ali kaj znamo ali ne; dajal je pač neke ocene. 

B - HLADEN IN VZVIŠEN UČITELJ. - To je učitelj, ki zna svoj predmet; ga zna primerno posredovati in je primerno zahteven, nima pa posluha za študente, njihovo doživljanje, potrebe in življenjske okoliščine. Je pogosto SARKASTIČEN in ZAFRKLJIV. Kdor je v mojem času študiral psihologijo, bo vedel, koga bi lahko uvrstil v to kategorijo. Vendar ta tip VZVIŠENE KORIFEJE ni redek in se pojavlja povsod v vseh časih.

E - (SAMO) EMPATIČEN UČITELJ. - Nasprotje hladnega učitelja je učitelj, ki daje DOBRIM ODNOSOM s študenti prednost pred vsem drugim. Sicer obvlada svoj predmet, a ne zna poučevati. Ker pa ni zahteven, je priljubljen. On pa to vrača tako, da je do študentov prijazen, se zanima za njihove težave, in jim tudi pomaga. Se zavzame zanje. Imajo ga za DOBRO DUŠICO,  malodane za zaupnika in terapevta. Očitali bi mu lahko, da s svojo prijaznostjo in nezahtevnostjo podkupuje študente. Učne ure pri njem so bolj podobne žurom kot šoli. 

C - DIDAKTIK. - Ta učitelj daje prednost didaktiki, načinu poučevanja. Pri njem so vaje pomembnejše od predavanj. Trudi se vse do kraja natanko razložiti, uporablja različne didaktične metode in učne pripomočke. Je mojster učne tehnologije. Učna ura pri njem je, kot bi prišli V VRTEC. Takemu učitelju ni mogoče očitati, da sam ne zna dobro tistega, kar uči; in tudi ne, da svojega znanja ne zna primerno podajati. Ni zahteven in je tako osredotočen na svojo učno tehnologijo, modele in IGRICE, da se premalo posveča odzivu in težavam študentov. Pri kakem predmetu, KJER DA UČITELJ VELIKO NA NAZORNOST IN NEPOSREDNO IZKUŠNJO, je tako več ogledov, obiskov in izletov po raznih ustanovah kot pravih učnih ur. Priljubljen način, da se učitelju ni treba preveč pripravljati.

D - SLAB DIDAKTIK. - Nasprotje didaktiku je učitelj, ki ne zna poučevati. Ta sicer obvlada svoj predmet, ni pa dober didaktik. Ne zna razlagati. Ne navaja praktičnih zgledov, ne ponazarja svojih misli. Njegova predavanja niso dobro razumljiva, so dolgočasna. Ima sicer primeren odnos do študentov, je primerno zahteven in tudi človeški, s posluhom za študente. - NI DIDAKTIK, DOLGOČASNEŽ. 

F - ZAHTEVNEŽ. - Pri tem učitelju se vse suče okrog izpolnjevanja zahtev in kriterijev znanja. Obseden je z ugotavljanjem znanja, merjenjem znanja, testiranjem znanja, izpitovanjem. Pretirano poudarja uspešnost. Od študentov zahteva znanje, ne glede na to, da jim snovi ni dobro razložil in da se ne ujame dobro z njimi. S to svojo usmerjetostjo ne omogoča dovolj svobode za sproščeno ukvarjanje s predmetom in ustvarjalnost.

G - Njegovo nasprotje je NEZAHTEVEN profesor. Je strokovnjak, ki obvlada svoj predmet, dobro razlaga in ima s študenti dober odnos. Ker pa od njih premalo zahteva, so vse te njegove pozitivne značilnosti in ves trud in prizadevanje v prazno. S svojo nezahtevnostjo omalovažuje sam sebe in šolo. 

V drugo skupino sodijo učitelji, ki predmeta, ki ga poučujejo, ne obvladajo dovolj dobro. 
Njihovo strokovno znanje je luknjičavo in nezanesljivo, pod kriteriji dovolj dobrega obvladovanja predmeta. Tudi taki obstajajo in poučujejo. Tudi ti se glede na ostale zahtevane lastnosti porazdelijo tako kot zgoraj v osem kategorij, tako da imamo skupaj 16 kategorij učiteljev. Toda teh ne bomo podrobneje obravnavali, saj bi strokovnost, obvladanje predmeta, ki ga poučuješ, moral biti in ostati nujen pogoj, conditio sine qua non, dobrega poučevanja. 

Sicer pa je - tako kot pri vseh poklicih - tudi pri tem vedno določena mera blefiranja (gl. Bluff your way thru teaching). Zase lahko rečem, da se mi je uspelo preblefirati skozi 35 let poučevanja.