Pred
zagovorom še povzetek očitka. Pojem zanosa je pri Cs. razširjen do
brezpomenskosti. Vsebuje vse od »mikrozanosnega« tapkanja s prsti, preko
zanosnega doživljanja ob tekočem traku, verskega transa do obljube »sreče«
(kaj je to?) in smisla življenja v vsesplošni harmoniji posameznika in vsega,
kar ga presega, če le osvojimo model samousmerjanja: 1. Odločitev za cilj, 2. Predano
in vztrajno prizadevanje za dosego cilja, 3. Jasne mere doseganja cilja, 4. Zvišanje
izzivov... Tako si zagotovimo optimalno izkustvo. Happy-happy. Verjamem, da
branje te knjige navda bralca z optimizmom in občutkom, da si lahko zagotovi
srečo.
S svojim
kritičnim razmišljanjem ob knjigi nisem hotel odvrniti bralca niti zmanjšati
pomena te knjige in teorije o samodeterminaciji, avtoteličnem načinu življenja.
Predvsem naj poudarim, da je Cs. razvijal svojo teorijo v začetku sedemdesetih
let prejšnjega stoletja v povsem drugačnem vzdušju in ob drugačnem pojmovanju
psihološke vede.
Zavrniti
moram pomislek ob svoji kritiki, da namreč premalo upoštevam, da knjiga ni
pisana za akademike, ampak kolikor mogoče poljudno za splošno zainteresirano ameriško
bralstvo, ki ga ne gre mučiti z metodologijo, logiko in sistematiko po točkah.
Razliko v navadah trgovcev s knjigami tam in pri nas je že treba upoštevati,
vendar je knjiga po namenu, vsebini in obliki znanstveno delo, stvarno in
objektivno napisana. Dodan ima znanstveni aparat, to je, obsežne in podrobne
opombe, ki skoraj nadomeščajo besednjak pomembnih pojmov, ima natančne in
obsežne navedbe virov in obsežen seznam literature. Po tej plati bi bili
pohvale in odpustki pri kritiki za avtorja prej žaljivi kot laskavi.
Dobra stran
knjige je, da je »rehabilitirala« zavestno
doživljanje v času še vedno prevladujočega behaviorizma, za katerega sta
zavest in um »črna škatla«, o dogajanju znotraj katere naj ne bi bilo mogoče
izjaviti ničesar znanstveno zanesljivega, zato da ga je treba v resni znanosti
pustiti pri miru.
Druga
pomembna njena odlika je ponovno »ustoličenje« osebe, zavestnega posameznika, ki s svojimi odločitvami in
ravnanjem do določene mere sam določa potek svojega življenja ali vsaj stanje svoje zavesti v
času prevladujočega determinizma, po katerem je osebkovo (subiectum =
podložnik) reagiranje določeno z vplivi dednosti in okolja.
In tretja,
vsaj zame pohvalna, značilnost knjige je, da je v času objektivistične,
kvantitativne eksperimentalne psihološke metodologije prinesla sproščenost s
svojo kvalitativno metodo, po kateri je bilo zbrano bogato gradivo številnih
intervjujev in kvalitativno interpretirano.
Nadalje je
treba poudariti, da je ta teorija na strani psihologije krepitve posameznika v
življenjskih stiskah in težavah, v nasprotju s tedaj prevladujočo psihologijo,
ki se je osredotočala na defekt in se ravnala po medicinskem modelu
popravljanja »nenormalnosti«.
Ne nazadnje
je delo Cs. ena prvih knjig »pozitivne psihologije«. Je pionirsko delo te naivne
psihološke smeri, preveč zanosno posplošujoče, a to je pač davek pionirjev. Nedvomno
je avtor dobrodušen in dobrohoten. Je »mahatma«, velika duša, ki se je uspešno
prilagodil ameriškemu načinu življenja in mišljenja. Ob branju sem se spomnil
na protagonista filma Dolly Bell in njegovo mantro »svakog dana sve više
napredujem…«
V knjigi je
veliko razumnih opisov, pametnih nasvetov, uravnoteženih spodbud za odprto
življenje, širokih kulturoloških razgledov. Če take odstavke beremo izolirano,
ne da bi se ozirali na skladnost celote in na logiko, nas vse to znanje lahko
navduši, pouči in razsvetli. Cs. navaja, kako je spremljal otvoritev Picassove
skulpture v Chicagu skupaj z odškodninskim odvetnikom, ki je ves čas, pozorno
namrščen, preračunaval, koliko bi znesle odškodnine, če bi se poškodovali
otroci, ki so plezali po kipu (313) – primer človeka, ki spremlja življenje
skozi poklicna očala in ni odprt za druge priložnosti, ki mu jih daje
življenje, kot je občudovanje umetniškega dela v tem primeru. Je to nauk za
picajzlastega metodologa? Mogoče bi bilo res bolje, ko bi si rekel: vzemi, kar
ti je všeč, in pusti ostalo. Mogoče je to pravi nasvet za branje te knjige:
potrgaj rožice! Bi moral svojemu sebstvu dodati še kakšno potezo egoističnega
pišmeuharstva poleg teh, ki jih že imam, in prikrajšati slovenski narod za to
recenzijo? Ob tem, ko se zunaj jasni in me čaka morje – za hrbtom pa Corona
Matilda? Suhoparna racionalnost proti »veliki duši«?
Knjiga je
pisana za ameriški popularni okus, za ne prav kritičnega bralca, ki ob zanosnem
ameriškem snu rad sanja še vse druge možne sanje. Ta sen je zasvojil tudi
avtorja kot naturaliziranega Američana. Knjiga se lepo bere, kar je nemajhna zasluga prevajalke, in jo vsekakor
priporočam. Poleg nje pa še moj blog http://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/09/sreca-srecnost-dusni-mir-zivost-2.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar