Knjiga vsebuje pet krajših zgodb (krajših pomeni daljših od kratkih): Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi, Elza.
Marelice
»Modrost, … ki je vse te ženske pripeljala do uspeha, obilja, zadovoljstva…«
POVZETEK
Tita, mlada kiparka, ki se izraža v mehki glini, se znajde v Beogradu, kamor sta jo povabili stara teta in teta, ki sta že prej, ne da bi ona vedela, kupovali njene kipe. Stara teta je ginekologinja in lastnica klinike, teta, bivša baletka, je koreografinja. Živita v luksuzno opremljeni hiši. Titi sta namenili drugo hišo za bivanje med obiskom. Tita, ki živi v Ljubljani s partnerjem Simonom v mnogo skromnejših razmerah, občuduje luksuz, a se v družbi starejših sorodnic kar ne more sprostiti, in ne ve, ali bi jima zaupala, da je noseča. Tedaj pa ji onidve pokažeta ultrazvočni posnetek njenega plodu, posnetek, ki sta ga prejeli iz Ljubljane. Vse od smrti njene mame sta namreč spremljali njeno življenje. Radi bi pri njej uveljavili pravilo njihovega rodu in ji zagotovili uspešno življenje. Pravilo izvira od Titine prapraprababice, slavne porodničarke. Določa, da mora vsaka ženska njihovega rodu splaviti prvega otroka; nadaljnjih nosečnosti pa se ne prekinja. Titina mama ni splavila, zato je bolehala, postala odvisna od tablet in shirala. Za neboleč poseg je vse pripravljeno v zgornjem nadstropju. Ogorčena in panična Tita hoče pobegniti, a hiša je zaklenjena. Telefona ne najde. Da bi pritegnila pozornost mimoidočih, vrže v okno svoj kip, a ta se odbije od stekla in razbije. Zadnji stavek: »Prosi dami, naj jo spustita v njeno začasno bivališče, da bo premislila o vsem – zagleda se v dami – otrpli na sliki, kjer pozorno oko opazi v kotičku na komodi telefon z osvetljenim ekranom in na njem napis Simon, po tleh pa kotalečo se marelico.«
KOMENTAR
Bralec, ki si želi happy end, si lahko misli, da je Tita segla po telefonu in Simonu sporočila, kaj se dogaja… A izpadla marelica preveč zgovorno nakazuje odpravljen plod… Kar si misliš, bralec, to si: optimist, pesimist… Hvala za test.
Osnovna tema je prisilni splav. Zastavimo si lahko vprašanja znotraj tako postavljene teme (kdo ukazuje splav, čemu splav, kako opraviti splav), lahko pa se vprašamo o tem, zakaj ali čemu sploh ta tema, tema prisilnosti splava. Splav je vedno prisilen. Ni radostnega prostovoljnega splava. Če te v to ne sili stara teta, te partner, starši, bolezen ali »življenjske okoliščine«. Razlogi so, če odmislimo zdravstveno nujo, eksistenčni, socialni, odsotnost želje po otroku pri enem ali obeh partnerjih in – vse redkeje – osebni ali družinski ugled. Čemu se spraševati o prisilnosti splava, ko ni alternative? Čemu si izmisliti neobičajno prisilo s strani stare tete? In čemu si izmisliti neobičajno rodovno pravilo, ki v zgodbi sami ni eksplicitno utemeljeno? Edina utemeljitev pravila o splavu prvega zarodka je sklicevanje na njegovo starodavnost in ustaljenost: izvira od prapraprababice-porodničarke. Naj poskusim uganiti, kaj bi lahko bila utemeljitev tega strašnega pravila. Splav doživi ženska kot žrtev, kot svojo prikrajšanost za bodočega otroka. V tem primeru žaluje zaradi izgube nečesa dragocenega in obetajočega. Žaluje zaradi svoje prizadetosti. Lahko pa doživi splav tudi kot umor zarodka. V tem primeru se čuti krivo in se obsoja. Vendar to stanje mine, ženska preživi, nekako pozabi, in normalno zaživi. Morda – to bi bila naša domneva – jo to prvo kruto dejanje, ta umor sredi nežnega pričakovanja, umor, ki mine in se skoraj pozabi, notranje ogluši za glas vesti in občutljivost. Ženska otopi, otrdi. Postane »močnejša«, manj občutljiva, manj moralno skrupulozna, in je pripravljena iti še čez kako truplo, ko se nezadržno stremljivo vzpenja po družbeni lestvici. Morda lahko tako pojasnimo uspeh in slavo prapraprababice, stare tete in tete in njihovo kariero in vzpon do najvišjega družbenega sloja, do elite, ki razpolaga s prekrasnimi starodavnimi hišami, luksuzno opremo in služkinjami. Ženska, ki spoštuje to rodbinsko pravilo, postane zombi, črno oblečena, elegantna Slovenka-v-Beogradu, bogata, mladostna in brezčutna "splavarka", na splavu, ki jo popelje v eldorado. Tina, čuteča oblikovalka mehke gline, ki noče splaviti, pa bo morda šla po poti svoje matere v propad? Morda je treba vprašanje zastaviti takole: Bi bili vi pripravljeni splaviti, če bi vam to zagotovilo uspeh, obilje in zadovoljstvo v življenju? Mar mnoge ne splavijo prav zato, da jih otrok ne bi oviral v težnji po uspešnem življenju? Tita si skuša izgovoriti čas za premislek. Mogoče ji tudi druga možnost ni povsem odvratna?
Stališča do splava so povsod politična tema. Spomladi smo imeli protest krščanskih žensk, ki so ga preprečevale svobodnjakinje. Iz naše zgodbe izhaja, da je (prvi) splav nujen, rodovno-ustavno zapovedan. Naša ustava splava ne zapoveduje, zgolj dovoljuje. Je zapovedani splav karikatura dovoljenega splava namesto prepovedanega? Zajedljiva hiperbola? Kao: Če ga že dovoljujete, zakaj ga kar ne zapoveste?
Alzacija
»Vaša beseda proti moji…«
POVZETEK
Na govorilne ure univerzitetnega profesorja novejše zgodovine, verjetno pred upokojitvijo, se po spletu prijavi neka študentka. Vsega naveličani profesor se odzove šele na ponovno prošnjo študentke. Prej pa še pogugla, kdo je pravzaprav ta vsiljivo vztrajna oseba. Na profilu, ki se prikaže, je ne prepozna. Ugotovi, da je pomembna članica nekega društva za pravice zatiranih. Brhka črnolaska pride na govorilne ure in prosi, če bi profesor lahko pogledal njen izpitni test. Občutek ima, da je ocena »zadostno« prenizka in da zasluži višjo. Poleg tega potrebuje višjo oceno za štipendijo. Profesor izvleče njen izpitni izdelek in preleti odgovore. Res je, prav je napisala »Gau Baden-Alsace«, tega ji ni štel, vendar mu je pod čast, da bi priznal tak malenkosten spregled; četudi je dobra mrha, ga ne bo izsiljevala. Naslednji dan študentka sporoči, da bo profesorja soočila s sumom spolnega nadlegovanja. Profesor jo povabi na govorilne ure, kjer študentka izreče svojo obtožbo: govorilne ure ob času, ko je fakulteta prazna, zalezovanje po spletu, neprimerni pogledi. Profesor demantira njene obtožbe, ona pa odvrne: »Vaša beseda proti moji.« Naslednji dan predstojnica oddelka prejme še razširjeno študentkino prijavo spolnega nadlegovanja. Panika na oddelku; kaj če pride to v medije? Profesorjeva nekdanja mlada raziskovalka ponudi posredovanje in se sestane s študentko na faksu. S sestanka se študentka odpelje s svojim kolesom med snežnim metežem. Profesor pa z avtom. Nekje blizu profesorjevega doma neki avto zadene v študentkino kolo, da ta pade čez balanco… Ob tem teče zgodba profesorjevega odnosa z ženo, ki jo podcenjuje, in ki si je nameravala privoščiti potovanje po Alzaciji, pa ga sedaj zaradi profesorjeve stiske v skrbi zanj odpove.
KOMENTAR
Osnovna tema je profesorjeva aroganca na eni strani in asertivna zloraba javno uveljavljenega obsojanja spolne zlorabe na drugi. Trmasti in samovšečni profesor ne prizna svoje dejanske napake, da je spregledal pravilen odgovor študentke, in ji ne zviša ocene. Profesorjevo doživljanje in obnašanje je dobro opisano in dokaj značilno za določen sloj starejših (?) profesorjev: domišljavost, arogantnost, vzvišenost, podcenjevanje študentov, študentje so odveč, vendar pa morda upoštevanje formalnih zahtev reda, urnika itd. Študentka je, upravičeno prizadeta in v socialni stiski, zajahala konja "me-too", kar ji je bilo priročno, glede na to, da je članica organizacije za zatirane in marginalizirane, in je v tematiki doma. Gre pa za zlorabo modne kvazi-feministične ideologije. Ob tem se razkrijejo tudi druge povsem realne značilnosti akademskega podjetja: hierarhija, privilegiji, stremuštvo, fovšija ipd. Ne gre spregledati, da je študentkin greh izzvan s profesorjevim. Na neki način jo je res zlorabil (ne le v mislih) za potrditev in ohranitev svoje domišljavosti. Zlorabil je svojo profesorsko avtoriteto (auctoritas=zgled). Še dalj gre misel: družbena struktura, katere del in vzdrževalci so taki profesorji, pogojuje predrzno, egoistično, brezskrupulozno in cinično ravnanje mladih, ki se zdi celo upravičeno. Kakšno orožje proti krivici pa ima punca?
Nekako ob robu je opisano profesorjevo življenje z ženo. Profesor podcenjuje ženo, češ da je ostala le višja bibliotekarka in se ni pririnila kam višje; njeno skrb jemlje kot samoumevno. Ta stranska zgodba ni namenjena samo opisu profesorjevega značaja; odgovarja na vprašanje, zakaj je profesor spregledal pravilni študentkih odgovor »Gau Baden-Alsace«. Njegova žena je načrtovala izlet v Alzacijo. Profesorjev spregled besede »Alsace« oz. njeno prečrtanje je klasični freudovski spodrsljaj, ki razodeva profesorjevo potlačitev nesprejemljivega čustva ob ženini nameri. Ji je zavidal? Je menil, da si ne zasluži izleta? Je raje ne bi pustil iti same? Skratka, »Alzacija« ga je iritirala.
Hobotnica
»Najraje bi umrl.«
POVZETEK
V neki ljubljanski restavraciji se po dvanajstih letih sreča skupina petih študentov iz različnih evropskih držav, ki so bili tedaj na devetmesečni izmenjavi. Sklicala jih je Nemka Michaela, logopedinja. Prišli so Nizozemec Koen, ki se bavi z neopredeljenimi finančnimi posli, Madžarka Eszter, sociologinja, Jordi, Katalonec, homoseksualec in advokat za razveze, Hrvatica Jelena, ki je takrat lovila hobotnice in s tem očarala Koena. Čakajo še Italijana Paola. Koen je precej plitek zapeljivec, ki je takrat najprej zapeljal Eszter in ji vzel nedolžnost, pa jo po treh mesecih pustil in se nato ogrel za Jeleno. Eszter sedaj ne bi prepoznal, tako se je spremenila; poročena je in ima dva otroka. Michaela se nehote zaplete v prepir z Jeleno, ki jo živcira Mihaelino namigovanje na »jugose«, ko je vendar pobegnila na Dunaj zato, ker ne prenese nemških turistov na Jadranu. Paolu pošljejo sms. Odgovora ni, zato poiščejo Paolov prvotni odgovor na Michaelino pismo. »Z veseljem bom z vami«, je napisal. To so si razlagali, kot da pride, vendar ga ni. Ob večerji se razkrije, kaj se je takrat dogajalo med njimi. Paolo je bil zaljubljen v Jeleno, ki mu jo je prevzel Koen. Razočarani Paolo je Michaeli rekel, da bi najraje umrl. Na izletu v slovenske gore je nato res »padel« čez skale; ni se ubil, ostal je invalid na vozičku. Spomin na ta dogodek pritiska na zbrano družbo, predvsem na tiste, ki niso prepoznali Paolove stiske in preprečili poskusa samomora. Eszter očita Jeleni, da se je vedla, kot da se je zadeva ne tiče. Michaela si očita, da ni storila ničesar, da bi preprečila Paolu, da bi uresničil svoj namen, ko si je – resnici na ljubo – edina prizadevala ohraniti stik z njim, ko se je Paolo osamil,,. Ko odhajajo, se pred vrati restavracije pojavi Italijan (ni na vozičku), ki rezervira mizo za šest oseb…
KOMENTAR
Prepletata se dve osnovni temi: tema »kaj se je zgodilo po tem«, to je primerjava med skupino študentov na izmenjavi in istimi ljudmi v zrelih letih, in tema krivde zaradi odsotnega kolega. Prva je tema mladostne lahkomiselnosti ali pa preprosto mladosti, ki je lahkomiselna samo retrospektivno, takrat pa je bila polna načrtov, upov, ljubezni in iluzij, ker je mladost pač taka. Zgodila pa se je nesreča, naključje, da je en fant prevzel ljubezen drugemu, tega pa je to tako prizadelo, da je hotel končati življenje, a je ostal invalid. Tisti kolegi, ki so mu bili najbližji, niso prepoznali resnosti in usodnosti njegove prizadetosti. Ostal jim je občutek krivde. Poleg Paolove nesreče pa se v besedilu skriva, dobro skriva, tudi Eszterina nesreča. Koen, prva resna ljubezen, jo je zapustil. Kasneje se je po nehotni zanositvi v paniki poročila z nadzorujočim moškim in ima z njim dva otroka. Svoj čas preživlja sociologinja kot žena, mati in gospodinja. Morda ne prepoznamo te nesreče, ker se nam zdi normalno, da se ženska poroči, ima otroke in gospodinji. Esztera je tista, ki ves čas pogovora vztraja, da se razjasni Paolova nesreča, Morda ji je bil na tihem všeč, morda pa le njegova ljubezenska nesreča odmeva tudi v njeni. Obe je povzročil Koen. Ne vem, če je mogoče iz tega potegniti kak nauk, kako moralo, kaj drugega kot: c'est la vie.
Mislim, da ne zgrešim preveč, če zapišem, da je pri tej zgodbi avtorica pokazala nenavaden uvid v dogajanje v skupini in veliko pisateljsko veščino.
Ključi
»V stanovanju je vonj.«
POVZETEK
Doktorica spominskih študij se po eno in pol letnem bivanju na inštitutu za to tematiko v Kobenhavnu vrne v Ljubljano, v svoje mansardno stanovanje, ob začudenju kolegic na inštitutu, ki jim je taka sedentarna zakoreninjenost tuja. Ko pride, v šopu ključev le s težavo najde ključ svojega stanovanja. Stanovanje je med njeno odsotnostjo agencija, ki jo vodi njena nekdanja sošolka, oddajala mlademu paru. Je vzorno pospravljeno in počiščeno, vendar lastnica zaznava v njem nedoločljiv vonj, ki ni ne prijeten ne neprijeten. Poveže se s svojim mlajšim bratom – on je »mali«, ona »punč« –, ki jo odpravi z zdravorazumskim nasvetom. Naroči čistilni servis – vonj ne izgine. Ko sama vse preišče, da bi ugotovila, od kod ta vonj prihaja, sklene poiskati tisti mladi par, ki bi mogoče razkril izvor vonja. Vendar agencija ne posreduje naslovov svojih strank. Ko njen bivši fant, s katerim je živela v tem stanovanju, preden jo je zapustil in šel z drugo, zve, da se je vrnila, jo obišče in noč prebijeta v objemu, kot nekoč. Toda, ko fant omeni svojo sedanjo partnerico, naša še vedno brezimna doktorica v postelji otrpne. Fant namerava zapustiti sedanjo partnerko in se vrniti k svoji stari ljubezni. Ta pa ga zavrne. Sklene se vrniti v Kobenhavn, kjer jo čaka lepa kariera. Naslednji dan dokonča članek, ki ga prej več mescev ni mogla. Sklene prodati stanovanje. Kot kupec stanovanja se pojavi mladi par, ki je bil najel stanovanje v njeni odsotnosti. Profesorica dobrohotno popusti pri ceni in ju ovohava, a ne odkrije izvora tistega vonja. Pri odhodu iz stanovanja se zopet pojavi njen fant in jo skuša zadržati; pravi, da ni bil vonj ampak odsotnost. Ko se doktorica vrne pred svoje kobenhavnsko stanovanje, spet ne najde takoj ključa. Ko vstopi v prostorno sobo, »preiskujoče vdihne«.
KOMENTAR
Osnovna tema je ambivalentnost osrednje osebe do svoje stare ljubezni in do svoje ranjenosti. Domov se vrne, ker jo nekaj vleče, a ne ve dobro, kaj, neko nejasno domotožje, želja po domu, kjer je bivala s svojim fantom, ki jo je zapustil, in si izbral drugo partnerko. Ker je razočarana, zapuščena in jezna na fanta, si ne more priznati, da jo domov vleče prav spomin na njuno skupno bivanje, na njun dom, spomin, ki je tako boleč, da ga zavestno ne prepozna. Ta spomin se spremeni v občutek nedoločnega vonja. Fant se sicer vrne k njej, združita se, on je pripravljen ostati pri njej, vendar ga ona zavrne. Gre za maščevanje ali strah pred ponovno bolečino? Ko se v sebi odloči, da naredi črto pod bolečo preteklost in pod možnostjo ponovne združitve, se sprosti njena ustvarjalnost, dokonča članek. Bralec obžaluje, da ni prišlo do srečnega konca, a morda je ustvarjalnost v akademiji tudi za žensko srečen konec, bolj srečen kot neprestano zapletanje z moškim, ki te rani. V bistvu zelo radikalna teza, zavrnitev biološke in tradicionalne socialne vloge ženske, zavrnitev, ki sprošča žensko, a ogroža razplod družbe.
Vseeno ostane pomislek. Kaj pomeni, da ne najde ključa ne do svojega starega stanovanja doma, ne do novega v tujini? Ne najde ključa do svoje notranjosti. Pozornost vzbudi še drugo dejstvo: vse osebe z izjemo brata, imajo imena. Ona ostane samo gospa profesorica doktorica, kot ne bi bila navadna živa ženska z imenom. Brezimna, v njej trdovratna, nepredirna zarastlina.
Elza
»Content z otroki je priceless…«
POVZETEK
Spletna vplivnica in samostojna podjetnica Zala, neprestano pred prenosnikom ali s telefonom v roki oddaja svojim sledilkam, ki jih ima lepo število. Deli nasvete o »avtentični ženski« (AŽ), ki si v težavnih trenutkih materinstva reče »zmoreš«, ki si včasih nujno »vzame čas zase, da nahrani otroka v sebi« in ki – nujno – vodi »dnevnik hvaležnosti« itd. Med tovrstne nasvete spretno vpleta reklamiranje različnih izdelkov svojih sponzorjev-delodajalcev, od kremic in otroške hrane do »noro kjut« majčk in drugih oblekic, pač v skladu »s poslovnim modelom«, ki ji ga vsiljuje sponzor. Pri tem tekmuje s sodelavko Katjo, s katero načrtujeta skupno knjigo o AŽ. V eni roki telefon pod kotom, ki omogoča učinkovit posnetek, v drugi roki hudo prehlajeni, vročični sinček Tristan s slončkom Edijem, in za njo hčerkica Lili, prvošolka, z barbiko Elzo, ki ji jo Zala postavlja za vzor. Tako lepa lahko postane samo, če ne bo preveč jedla, predvsem ne sladkarij. Hkrati dvomi, da bi debelušna Lili lahko kdaj postala taka. Vsak trenutek, vsak položaj izkoristi za učinkovit posnetek, tudi v zdravniški čakalnici, kamor vodi sinčka. Mož Matevž se, ko pride iz službe, huduje nad kaosom v stanovanju, ne da bi pogledal ženo. Medtem nekje izgubijo Tristanovega slončka, ki ga nadomesti na hitro kupljeni velikanski plastični bager. Naposled v šoli ugotovijo, da je izginila Lili. Potem ko mobilizirajo policijo in pregledajo ves okoliš, jo najdejo v živalskem vrtu v ogradi slonice, spečo na njenem dežnem plaščku. Lili imenuje slonico Elza, Zala pa se na koncu zagleda v kamero, nato pa vase, kjer »vidi marsikaj.«
KOMENTAR
Tema te zgodbe je nasprotje med spletnim življenjem vplivnice, njenim prodajanjem pocukrane Ideologije avtentičnosti žensk, selfcare in wellnesa, hvaležnosti itd. in realnim življenjem družine in odnosom do otrok. Ti so predmet snemanja in objavljanja za všečke sledilk, v resnici pa odstranjevani izpred oči matere in javnosti, kadar to moti mamino samoprezentacijo in oglašanje produktov selfcare. Ženska je objektivno obremenjena s tem posebne vrste delom od doma in hkratno skrbjo za dva otroka in gospodinjstvo, vendar daje pojavljanju na ekranu prednost pred vsem drugim, brez samoomejevanja, popolnoma neorganizirano. Hkrati izkazuje popolno odsotnost zdrave pameti, občutka za mero in prevzetost od novodobnega potrošništva – ogromen bager namesto slončka ilustrira ta idiotizem. Hčerkica se v pomanjkanju mamine ljubezni zateče k slonici v živalski vrt. Raje se enači s slonico, kot s preščipnjeno barbiko. Na koncu se Zala vendarle zagleda vase, ne le v kamero. Resnično tragično in srce parajoče, tako da se težko bere.
Povzetek in ocena
Celotno zbirko vseh petih zgodb, sem doživel kot zbirko grozljivk, nežanrskih, pripovedovanih stvarno, natančno, brez slehernega žanrskega suspenza in slutnje, da gre za pripovedovanje groze, do te mere prikrito, da jo, grozo, lahko celo spregledamo. Morda je najgrozljivejša zadnja zgodba o spletni vplivnici; vsaj meni so delali živčki. Ob njej mi je prišla misel, da so pravzaprav vse zgodbe grozljive. Nasilno splavljanje, egocentrično, povsem neempatično uveljavljanje svoje volje proti drugemu, neprepoznanje usodne stiske drugega, zavrnitev ljubezni in skupnega življenja v imenu mirnega spisovanja ali kariere in zanemarjanje otrok v imenu spletne, virtualne samopromocije in nekakšnega zaslužka.
Branja sodobne, modernistične literature se lotevam s skepso. Zrastel sem ob klasikih. V klasičnem romanu ali noveli je v prvem odstavku pojasnjeno, da bo zgodba o Jakobu, ki je po poklicu to in to, da ga daje putika; ki živi tu, v takem in takem kraju, s svojo ženo Marjeto itd. Sodobna zgodba se začne takole: "Skloni se, da bi zavezal vezalko na brezhibno zloščenem, črnem čevlju s prisekano konico, v katerem tiči temno modra kratka nogavica…« Niso mi bili všeč dolgovezni »reistični« opisi, kjer le s težavo doženeš, o kom teče beseda, kaj pripoveduje; kaj hoče Murphy.
Po petih zgodbah Ane Svetel spreminjam mnenje. Še vedno bom pozoren, ali imam pred sabo »izmišljijo«, besedilo za preganjanje časa, ali pravo literaturo, ki kaže ogledalo življenju. Ana Svetel je napisala knjigo, ki kaže ogledalo življenju. Njegova podoba je mrka, a ni mogoče reči, da namerno, zaradi »teze«, ideologije. Je taka, kot je življenje. Žal, ali pač.
Formalno, v smislu pisateljske veščine, je knjiga sijajna, z izjemo kake "izmišljije", ki je preveč gotsko nategnjena. Izvrstno posnemanje različnih plasti jezika (Elza), povedne, a ravno dovolj skrivnostne metafore (Ključi), jedko poznavanje univerzitetnega okolja (Alzacija), orisi značajev in skupinske dinamike (Hobotnica).
Kot rečeno: naj bo pisanje modernistično, gotsko in z odprtimi konci, ali pač ne; da bi mi bilo zanimivo in mi kaj pomenilo, mora odražati resničnost. Resničnost, kakršno odražajo Steklene stene, je žalostna – pleksiglasna in dekadentna. Njena upodobitev pa izvrstna, exquisite.
4. 11. 2025
»Modrost, … ki je vse te ženske pripeljala do uspeha, obilja, zadovoljstva…«
POVZETEK
Tita, mlada kiparka, ki se izraža v mehki glini, se znajde v Beogradu, kamor sta jo povabili stara teta in teta, ki sta že prej, ne da bi ona vedela, kupovali njene kipe. Stara teta je ginekologinja in lastnica klinike, teta, bivša baletka, je koreografinja. Živita v luksuzno opremljeni hiši. Titi sta namenili drugo hišo za bivanje med obiskom. Tita, ki živi v Ljubljani s partnerjem Simonom v mnogo skromnejših razmerah, občuduje luksuz, a se v družbi starejših sorodnic kar ne more sprostiti, in ne ve, ali bi jima zaupala, da je noseča. Tedaj pa ji onidve pokažeta ultrazvočni posnetek njenega plodu, posnetek, ki sta ga prejeli iz Ljubljane. Vse od smrti njene mame sta namreč spremljali njeno življenje. Radi bi pri njej uveljavili pravilo njihovega rodu in ji zagotovili uspešno življenje. Pravilo izvira od Titine prapraprababice, slavne porodničarke. Določa, da mora vsaka ženska njihovega rodu splaviti prvega otroka; nadaljnjih nosečnosti pa se ne prekinja. Titina mama ni splavila, zato je bolehala, postala odvisna od tablet in shirala. Za neboleč poseg je vse pripravljeno v zgornjem nadstropju. Ogorčena in panična Tita hoče pobegniti, a hiša je zaklenjena. Telefona ne najde. Da bi pritegnila pozornost mimoidočih, vrže v okno svoj kip, a ta se odbije od stekla in razbije. Zadnji stavek: »Prosi dami, naj jo spustita v njeno začasno bivališče, da bo premislila o vsem – zagleda se v dami – otrpli na sliki, kjer pozorno oko opazi v kotičku na komodi telefon z osvetljenim ekranom in na njem napis Simon, po tleh pa kotalečo se marelico.«
KOMENTAR
Bralec, ki si želi happy end, si lahko misli, da je Tita segla po telefonu in Simonu sporočila, kaj se dogaja… A izpadla marelica preveč zgovorno nakazuje odpravljen plod… Kar si misliš, bralec, to si: optimist, pesimist… Hvala za test.
Osnovna tema je prisilni splav. Zastavimo si lahko vprašanja znotraj tako postavljene teme (kdo ukazuje splav, čemu splav, kako opraviti splav), lahko pa se vprašamo o tem, zakaj ali čemu sploh ta tema, tema prisilnosti splava. Splav je vedno prisilen. Ni radostnega prostovoljnega splava. Če te v to ne sili stara teta, te partner, starši, bolezen ali »življenjske okoliščine«. Razlogi so, če odmislimo zdravstveno nujo, eksistenčni, socialni, odsotnost želje po otroku pri enem ali obeh partnerjih in – vse redkeje – osebni ali družinski ugled. Čemu se spraševati o prisilnosti splava, ko ni alternative? Čemu si izmisliti neobičajno prisilo s strani stare tete? In čemu si izmisliti neobičajno rodovno pravilo, ki v zgodbi sami ni eksplicitno utemeljeno? Edina utemeljitev pravila o splavu prvega zarodka je sklicevanje na njegovo starodavnost in ustaljenost: izvira od prapraprababice-porodničarke. Naj poskusim uganiti, kaj bi lahko bila utemeljitev tega strašnega pravila. Splav doživi ženska kot žrtev, kot svojo prikrajšanost za bodočega otroka. V tem primeru žaluje zaradi izgube nečesa dragocenega in obetajočega. Žaluje zaradi svoje prizadetosti. Lahko pa doživi splav tudi kot umor zarodka. V tem primeru se čuti krivo in se obsoja. Vendar to stanje mine, ženska preživi, nekako pozabi, in normalno zaživi. Morda – to bi bila naša domneva – jo to prvo kruto dejanje, ta umor sredi nežnega pričakovanja, umor, ki mine in se skoraj pozabi, notranje ogluši za glas vesti in občutljivost. Ženska otopi, otrdi. Postane »močnejša«, manj občutljiva, manj moralno skrupulozna, in je pripravljena iti še čez kako truplo, ko se nezadržno stremljivo vzpenja po družbeni lestvici. Morda lahko tako pojasnimo uspeh in slavo prapraprababice, stare tete in tete in njihovo kariero in vzpon do najvišjega družbenega sloja, do elite, ki razpolaga s prekrasnimi starodavnimi hišami, luksuzno opremo in služkinjami. Ženska, ki spoštuje to rodbinsko pravilo, postane zombi, črno oblečena, elegantna Slovenka-v-Beogradu, bogata, mladostna in brezčutna "splavarka", na splavu, ki jo popelje v eldorado. Tina, čuteča oblikovalka mehke gline, ki noče splaviti, pa bo morda šla po poti svoje matere v propad? Morda je treba vprašanje zastaviti takole: Bi bili vi pripravljeni splaviti, če bi vam to zagotovilo uspeh, obilje in zadovoljstvo v življenju? Mar mnoge ne splavijo prav zato, da jih otrok ne bi oviral v težnji po uspešnem življenju? Tita si skuša izgovoriti čas za premislek. Mogoče ji tudi druga možnost ni povsem odvratna?
Stališča do splava so povsod politična tema. Spomladi smo imeli protest krščanskih žensk, ki so ga preprečevale svobodnjakinje. Iz naše zgodbe izhaja, da je (prvi) splav nujen, rodovno-ustavno zapovedan. Naša ustava splava ne zapoveduje, zgolj dovoljuje. Je zapovedani splav karikatura dovoljenega splava namesto prepovedanega? Zajedljiva hiperbola? Kao: Če ga že dovoljujete, zakaj ga kar ne zapoveste?
Alzacija
»Vaša beseda proti moji…«
POVZETEK
Na govorilne ure univerzitetnega profesorja novejše zgodovine, verjetno pred upokojitvijo, se po spletu prijavi neka študentka. Vsega naveličani profesor se odzove šele na ponovno prošnjo študentke. Prej pa še pogugla, kdo je pravzaprav ta vsiljivo vztrajna oseba. Na profilu, ki se prikaže, je ne prepozna. Ugotovi, da je pomembna članica nekega društva za pravice zatiranih. Brhka črnolaska pride na govorilne ure in prosi, če bi profesor lahko pogledal njen izpitni test. Občutek ima, da je ocena »zadostno« prenizka in da zasluži višjo. Poleg tega potrebuje višjo oceno za štipendijo. Profesor izvleče njen izpitni izdelek in preleti odgovore. Res je, prav je napisala »Gau Baden-Alsace«, tega ji ni štel, vendar mu je pod čast, da bi priznal tak malenkosten spregled; četudi je dobra mrha, ga ne bo izsiljevala. Naslednji dan študentka sporoči, da bo profesorja soočila s sumom spolnega nadlegovanja. Profesor jo povabi na govorilne ure, kjer študentka izreče svojo obtožbo: govorilne ure ob času, ko je fakulteta prazna, zalezovanje po spletu, neprimerni pogledi. Profesor demantira njene obtožbe, ona pa odvrne: »Vaša beseda proti moji.« Naslednji dan predstojnica oddelka prejme še razširjeno študentkino prijavo spolnega nadlegovanja. Panika na oddelku; kaj če pride to v medije? Profesorjeva nekdanja mlada raziskovalka ponudi posredovanje in se sestane s študentko na faksu. S sestanka se študentka odpelje s svojim kolesom med snežnim metežem. Profesor pa z avtom. Nekje blizu profesorjevega doma neki avto zadene v študentkino kolo, da ta pade čez balanco… Ob tem teče zgodba profesorjevega odnosa z ženo, ki jo podcenjuje, in ki si je nameravala privoščiti potovanje po Alzaciji, pa ga sedaj zaradi profesorjeve stiske v skrbi zanj odpove.
KOMENTAR
Osnovna tema je profesorjeva aroganca na eni strani in asertivna zloraba javno uveljavljenega obsojanja spolne zlorabe na drugi. Trmasti in samovšečni profesor ne prizna svoje dejanske napake, da je spregledal pravilen odgovor študentke, in ji ne zviša ocene. Profesorjevo doživljanje in obnašanje je dobro opisano in dokaj značilno za določen sloj starejših (?) profesorjev: domišljavost, arogantnost, vzvišenost, podcenjevanje študentov, študentje so odveč, vendar pa morda upoštevanje formalnih zahtev reda, urnika itd. Študentka je, upravičeno prizadeta in v socialni stiski, zajahala konja "me-too", kar ji je bilo priročno, glede na to, da je članica organizacije za zatirane in marginalizirane, in je v tematiki doma. Gre pa za zlorabo modne kvazi-feministične ideologije. Ob tem se razkrijejo tudi druge povsem realne značilnosti akademskega podjetja: hierarhija, privilegiji, stremuštvo, fovšija ipd. Ne gre spregledati, da je študentkin greh izzvan s profesorjevim. Na neki način jo je res zlorabil (ne le v mislih) za potrditev in ohranitev svoje domišljavosti. Zlorabil je svojo profesorsko avtoriteto (auctoritas=zgled). Še dalj gre misel: družbena struktura, katere del in vzdrževalci so taki profesorji, pogojuje predrzno, egoistično, brezskrupulozno in cinično ravnanje mladih, ki se zdi celo upravičeno. Kakšno orožje proti krivici pa ima punca?
Nekako ob robu je opisano profesorjevo življenje z ženo. Profesor podcenjuje ženo, češ da je ostala le višja bibliotekarka in se ni pririnila kam višje; njeno skrb jemlje kot samoumevno. Ta stranska zgodba ni namenjena samo opisu profesorjevega značaja; odgovarja na vprašanje, zakaj je profesor spregledal pravilni študentkih odgovor »Gau Baden-Alsace«. Njegova žena je načrtovala izlet v Alzacijo. Profesorjev spregled besede »Alsace« oz. njeno prečrtanje je klasični freudovski spodrsljaj, ki razodeva profesorjevo potlačitev nesprejemljivega čustva ob ženini nameri. Ji je zavidal? Je menil, da si ne zasluži izleta? Je raje ne bi pustil iti same? Skratka, »Alzacija« ga je iritirala.
Hobotnica
»Najraje bi umrl.«
POVZETEK
V neki ljubljanski restavraciji se po dvanajstih letih sreča skupina petih študentov iz različnih evropskih držav, ki so bili tedaj na devetmesečni izmenjavi. Sklicala jih je Nemka Michaela, logopedinja. Prišli so Nizozemec Koen, ki se bavi z neopredeljenimi finančnimi posli, Madžarka Eszter, sociologinja, Jordi, Katalonec, homoseksualec in advokat za razveze, Hrvatica Jelena, ki je takrat lovila hobotnice in s tem očarala Koena. Čakajo še Italijana Paola. Koen je precej plitek zapeljivec, ki je takrat najprej zapeljal Eszter in ji vzel nedolžnost, pa jo po treh mesecih pustil in se nato ogrel za Jeleno. Eszter sedaj ne bi prepoznal, tako se je spremenila; poročena je in ima dva otroka. Michaela se nehote zaplete v prepir z Jeleno, ki jo živcira Mihaelino namigovanje na »jugose«, ko je vendar pobegnila na Dunaj zato, ker ne prenese nemških turistov na Jadranu. Paolu pošljejo sms. Odgovora ni, zato poiščejo Paolov prvotni odgovor na Michaelino pismo. »Z veseljem bom z vami«, je napisal. To so si razlagali, kot da pride, vendar ga ni. Ob večerji se razkrije, kaj se je takrat dogajalo med njimi. Paolo je bil zaljubljen v Jeleno, ki mu jo je prevzel Koen. Razočarani Paolo je Michaeli rekel, da bi najraje umrl. Na izletu v slovenske gore je nato res »padel« čez skale; ni se ubil, ostal je invalid na vozičku. Spomin na ta dogodek pritiska na zbrano družbo, predvsem na tiste, ki niso prepoznali Paolove stiske in preprečili poskusa samomora. Eszter očita Jeleni, da se je vedla, kot da se je zadeva ne tiče. Michaela si očita, da ni storila ničesar, da bi preprečila Paolu, da bi uresničil svoj namen, ko si je – resnici na ljubo – edina prizadevala ohraniti stik z njim, ko se je Paolo osamil,,. Ko odhajajo, se pred vrati restavracije pojavi Italijan (ni na vozičku), ki rezervira mizo za šest oseb…
KOMENTAR
Prepletata se dve osnovni temi: tema »kaj se je zgodilo po tem«, to je primerjava med skupino študentov na izmenjavi in istimi ljudmi v zrelih letih, in tema krivde zaradi odsotnega kolega. Prva je tema mladostne lahkomiselnosti ali pa preprosto mladosti, ki je lahkomiselna samo retrospektivno, takrat pa je bila polna načrtov, upov, ljubezni in iluzij, ker je mladost pač taka. Zgodila pa se je nesreča, naključje, da je en fant prevzel ljubezen drugemu, tega pa je to tako prizadelo, da je hotel končati življenje, a je ostal invalid. Tisti kolegi, ki so mu bili najbližji, niso prepoznali resnosti in usodnosti njegove prizadetosti. Ostal jim je občutek krivde. Poleg Paolove nesreče pa se v besedilu skriva, dobro skriva, tudi Eszterina nesreča. Koen, prva resna ljubezen, jo je zapustil. Kasneje se je po nehotni zanositvi v paniki poročila z nadzorujočim moškim in ima z njim dva otroka. Svoj čas preživlja sociologinja kot žena, mati in gospodinja. Morda ne prepoznamo te nesreče, ker se nam zdi normalno, da se ženska poroči, ima otroke in gospodinji. Esztera je tista, ki ves čas pogovora vztraja, da se razjasni Paolova nesreča, Morda ji je bil na tihem všeč, morda pa le njegova ljubezenska nesreča odmeva tudi v njeni. Obe je povzročil Koen. Ne vem, če je mogoče iz tega potegniti kak nauk, kako moralo, kaj drugega kot: c'est la vie.
Mislim, da ne zgrešim preveč, če zapišem, da je pri tej zgodbi avtorica pokazala nenavaden uvid v dogajanje v skupini in veliko pisateljsko veščino.
Ključi
»V stanovanju je vonj.«
POVZETEK
Doktorica spominskih študij se po eno in pol letnem bivanju na inštitutu za to tematiko v Kobenhavnu vrne v Ljubljano, v svoje mansardno stanovanje, ob začudenju kolegic na inštitutu, ki jim je taka sedentarna zakoreninjenost tuja. Ko pride, v šopu ključev le s težavo najde ključ svojega stanovanja. Stanovanje je med njeno odsotnostjo agencija, ki jo vodi njena nekdanja sošolka, oddajala mlademu paru. Je vzorno pospravljeno in počiščeno, vendar lastnica zaznava v njem nedoločljiv vonj, ki ni ne prijeten ne neprijeten. Poveže se s svojim mlajšim bratom – on je »mali«, ona »punč« –, ki jo odpravi z zdravorazumskim nasvetom. Naroči čistilni servis – vonj ne izgine. Ko sama vse preišče, da bi ugotovila, od kod ta vonj prihaja, sklene poiskati tisti mladi par, ki bi mogoče razkril izvor vonja. Vendar agencija ne posreduje naslovov svojih strank. Ko njen bivši fant, s katerim je živela v tem stanovanju, preden jo je zapustil in šel z drugo, zve, da se je vrnila, jo obišče in noč prebijeta v objemu, kot nekoč. Toda, ko fant omeni svojo sedanjo partnerico, naša še vedno brezimna doktorica v postelji otrpne. Fant namerava zapustiti sedanjo partnerko in se vrniti k svoji stari ljubezni. Ta pa ga zavrne. Sklene se vrniti v Kobenhavn, kjer jo čaka lepa kariera. Naslednji dan dokonča članek, ki ga prej več mescev ni mogla. Sklene prodati stanovanje. Kot kupec stanovanja se pojavi mladi par, ki je bil najel stanovanje v njeni odsotnosti. Profesorica dobrohotno popusti pri ceni in ju ovohava, a ne odkrije izvora tistega vonja. Pri odhodu iz stanovanja se zopet pojavi njen fant in jo skuša zadržati; pravi, da ni bil vonj ampak odsotnost. Ko se doktorica vrne pred svoje kobenhavnsko stanovanje, spet ne najde takoj ključa. Ko vstopi v prostorno sobo, »preiskujoče vdihne«.
KOMENTAR
Osnovna tema je ambivalentnost osrednje osebe do svoje stare ljubezni in do svoje ranjenosti. Domov se vrne, ker jo nekaj vleče, a ne ve dobro, kaj, neko nejasno domotožje, želja po domu, kjer je bivala s svojim fantom, ki jo je zapustil, in si izbral drugo partnerko. Ker je razočarana, zapuščena in jezna na fanta, si ne more priznati, da jo domov vleče prav spomin na njuno skupno bivanje, na njun dom, spomin, ki je tako boleč, da ga zavestno ne prepozna. Ta spomin se spremeni v občutek nedoločnega vonja. Fant se sicer vrne k njej, združita se, on je pripravljen ostati pri njej, vendar ga ona zavrne. Gre za maščevanje ali strah pred ponovno bolečino? Ko se v sebi odloči, da naredi črto pod bolečo preteklost in pod možnostjo ponovne združitve, se sprosti njena ustvarjalnost, dokonča članek. Bralec obžaluje, da ni prišlo do srečnega konca, a morda je ustvarjalnost v akademiji tudi za žensko srečen konec, bolj srečen kot neprestano zapletanje z moškim, ki te rani. V bistvu zelo radikalna teza, zavrnitev biološke in tradicionalne socialne vloge ženske, zavrnitev, ki sprošča žensko, a ogroža razplod družbe.
Vseeno ostane pomislek. Kaj pomeni, da ne najde ključa ne do svojega starega stanovanja doma, ne do novega v tujini? Ne najde ključa do svoje notranjosti. Pozornost vzbudi še drugo dejstvo: vse osebe z izjemo brata, imajo imena. Ona ostane samo gospa profesorica doktorica, kot ne bi bila navadna živa ženska z imenom. Brezimna, v njej trdovratna, nepredirna zarastlina.
Elza
»Content z otroki je priceless…«
POVZETEK
Spletna vplivnica in samostojna podjetnica Zala, neprestano pred prenosnikom ali s telefonom v roki oddaja svojim sledilkam, ki jih ima lepo število. Deli nasvete o »avtentični ženski« (AŽ), ki si v težavnih trenutkih materinstva reče »zmoreš«, ki si včasih nujno »vzame čas zase, da nahrani otroka v sebi« in ki – nujno – vodi »dnevnik hvaležnosti« itd. Med tovrstne nasvete spretno vpleta reklamiranje različnih izdelkov svojih sponzorjev-delodajalcev, od kremic in otroške hrane do »noro kjut« majčk in drugih oblekic, pač v skladu »s poslovnim modelom«, ki ji ga vsiljuje sponzor. Pri tem tekmuje s sodelavko Katjo, s katero načrtujeta skupno knjigo o AŽ. V eni roki telefon pod kotom, ki omogoča učinkovit posnetek, v drugi roki hudo prehlajeni, vročični sinček Tristan s slončkom Edijem, in za njo hčerkica Lili, prvošolka, z barbiko Elzo, ki ji jo Zala postavlja za vzor. Tako lepa lahko postane samo, če ne bo preveč jedla, predvsem ne sladkarij. Hkrati dvomi, da bi debelušna Lili lahko kdaj postala taka. Vsak trenutek, vsak položaj izkoristi za učinkovit posnetek, tudi v zdravniški čakalnici, kamor vodi sinčka. Mož Matevž se, ko pride iz službe, huduje nad kaosom v stanovanju, ne da bi pogledal ženo. Medtem nekje izgubijo Tristanovega slončka, ki ga nadomesti na hitro kupljeni velikanski plastični bager. Naposled v šoli ugotovijo, da je izginila Lili. Potem ko mobilizirajo policijo in pregledajo ves okoliš, jo najdejo v živalskem vrtu v ogradi slonice, spečo na njenem dežnem plaščku. Lili imenuje slonico Elza, Zala pa se na koncu zagleda v kamero, nato pa vase, kjer »vidi marsikaj.«
KOMENTAR
Tema te zgodbe je nasprotje med spletnim življenjem vplivnice, njenim prodajanjem pocukrane Ideologije avtentičnosti žensk, selfcare in wellnesa, hvaležnosti itd. in realnim življenjem družine in odnosom do otrok. Ti so predmet snemanja in objavljanja za všečke sledilk, v resnici pa odstranjevani izpred oči matere in javnosti, kadar to moti mamino samoprezentacijo in oglašanje produktov selfcare. Ženska je objektivno obremenjena s tem posebne vrste delom od doma in hkratno skrbjo za dva otroka in gospodinjstvo, vendar daje pojavljanju na ekranu prednost pred vsem drugim, brez samoomejevanja, popolnoma neorganizirano. Hkrati izkazuje popolno odsotnost zdrave pameti, občutka za mero in prevzetost od novodobnega potrošništva – ogromen bager namesto slončka ilustrira ta idiotizem. Hčerkica se v pomanjkanju mamine ljubezni zateče k slonici v živalski vrt. Raje se enači s slonico, kot s preščipnjeno barbiko. Na koncu se Zala vendarle zagleda vase, ne le v kamero. Resnično tragično in srce parajoče, tako da se težko bere.
Povzetek in ocena
Celotno zbirko vseh petih zgodb, sem doživel kot zbirko grozljivk, nežanrskih, pripovedovanih stvarno, natančno, brez slehernega žanrskega suspenza in slutnje, da gre za pripovedovanje groze, do te mere prikrito, da jo, grozo, lahko celo spregledamo. Morda je najgrozljivejša zadnja zgodba o spletni vplivnici; vsaj meni so delali živčki. Ob njej mi je prišla misel, da so pravzaprav vse zgodbe grozljive. Nasilno splavljanje, egocentrično, povsem neempatično uveljavljanje svoje volje proti drugemu, neprepoznanje usodne stiske drugega, zavrnitev ljubezni in skupnega življenja v imenu mirnega spisovanja ali kariere in zanemarjanje otrok v imenu spletne, virtualne samopromocije in nekakšnega zaslužka.
Branja sodobne, modernistične literature se lotevam s skepso. Zrastel sem ob klasikih. V klasičnem romanu ali noveli je v prvem odstavku pojasnjeno, da bo zgodba o Jakobu, ki je po poklicu to in to, da ga daje putika; ki živi tu, v takem in takem kraju, s svojo ženo Marjeto itd. Sodobna zgodba se začne takole: "Skloni se, da bi zavezal vezalko na brezhibno zloščenem, črnem čevlju s prisekano konico, v katerem tiči temno modra kratka nogavica…« Niso mi bili všeč dolgovezni »reistični« opisi, kjer le s težavo doženeš, o kom teče beseda, kaj pripoveduje; kaj hoče Murphy.
Po petih zgodbah Ane Svetel spreminjam mnenje. Še vedno bom pozoren, ali imam pred sabo »izmišljijo«, besedilo za preganjanje časa, ali pravo literaturo, ki kaže ogledalo življenju. Ana Svetel je napisala knjigo, ki kaže ogledalo življenju. Njegova podoba je mrka, a ni mogoče reči, da namerno, zaradi »teze«, ideologije. Je taka, kot je življenje. Žal, ali pač.
Formalno, v smislu pisateljske veščine, je knjiga sijajna, z izjemo kake "izmišljije", ki je preveč gotsko nategnjena. Izvrstno posnemanje različnih plasti jezika (Elza), povedne, a ravno dovolj skrivnostne metafore (Ključi), jedko poznavanje univerzitetnega okolja (Alzacija), orisi značajev in skupinske dinamike (Hobotnica).
Kot rečeno: naj bo pisanje modernistično, gotsko in z odprtimi konci, ali pač ne; da bi mi bilo zanimivo in mi kaj pomenilo, mora odražati resničnost. Resničnost, kakršno odražajo Steklene stene, je žalostna – pleksiglasna in dekadentna. Njena upodobitev pa izvrstna, exquisite.
4. 11. 2025
Ni komentarjev:
Objavite komentar