SKRIVNOST SKRIVNE ZGODOVINE - THE MISTERY OF THE SECRET HISTORY

Donna Tartt, Skrivna zgodovina (prev. Uroš Kalčič), Moderni klasiki, CZ Ljubljana 2016

Razmišljanje ob »kultnem« romanu

Nisem prvič obžaloval, da nisem bolje podkovan v književnosti; da nisem prebral vseh pomembnih del svetovne književnosti, niti se izobrazil v literarni vedi. Sem ljubitelj. To pomeni, da se mi ob branju literarnega dela sprožijo občutja in misli, sprejemanje in zavračanje, vprašanja, ki jih ne znam strokovno dovolj zgovorno izraziti, utemeljiti in nanje odgovoriti. Pa vendar poskušam, bolj sebi v izziv in veselje kot bralcem v zabavo in poduk.

Roman, ki v slovenskem prevodu obsega 561 strani (brez spremne besede seveda), sem prebral na dušek, to pomeni, v treh dneh s premori.  Presenetil sem samega sebe. To nekaj pove o tem prvencu, tedaj, ob izidu knjige, 28-letne, nedvomno talentirane pisateljice. Ne pove pa vsega.

Da bi vedeli, o čem govorim, naj povzamem vsebino. Skupina šestih študentov klasične grščine na elitnem kolidžu v državi Vermont - med njimi prvovosebni pripovedovalec zgodbe in eno dekle - pod vplivom svojega karizmatičnega profesorja v okolici kolidža priredi bakanalije, med katerimi v transu na grozovit način pobijejo lokalnega kmeta, ki se jim je znašel na poti. Policija odkrije zločin, ne pa tudi storilcev. Da bi se prikrili, študentje v nadaljevanju namerno in premišljeno pahnejo s pečin v smrt svojega kolega, za katerega so sumili, da jih bo prijavil. Tudi ta zločin policija odkrije, ne pa tudi storilcev. V drugem delu zgodbe spremljamo dogajanje po tem umoru, doživljanje posameznih članov skupine, odnose med njimi in razpadanje skupine do končnega konflikta zaradi ljubezenskega trikotnika in posledičnega samomora vodje. Preživeli storilci obeh zločinov ostanejo neodkriti in se vključijo v vsakdanje življenje.    

Ko sem knjigo odložil, sem se vprašal: pristno delo ali izmišljija?

Na tem mestu bi mi koristilo poznavanje literarne teorije, da bi prepričljivo izrazil, kaj mislim s tem vprašanjem. Megleno se mi dozdeva, morda popolnoma zmotno, da je podoben kriterij ocenjevanja književnih del uporabljal Josip Vidmar. Sklicujoč se na ta kriterij je odklanjal sodobno modernistično literaturo kot izmišljije v primerjavi z deli Dostojevskega, Tolstoja in drugih klasikov, ki da so prave umetnine, ki so, kot da bi privrele iz globin umetniških duš -  in si s tem prislužil posmeh mladih pisateljev in sloves trdega konzervativca. Pravo umetniško književno delo je v podrobnostih prostora in časa, tehnično gledano, seveda tudi izmišljeno, vendar prek izmišljenih zgodb, ki pa so verjetne in se nas dotaknejo, odkriva resničnost, tisto resničnost, ki nam v običajnem življenju ostaja skrita. Odkrije se nam s pomočjo umetnikove empatije, intuicije in domišljije in se predstavi s fiktivnimi osebami in prizorišči. Prava umetnost kaže ogledalo človeku in družbi. Tej stari maksimi se pač ne morem odpovedati. V nasprotju s tem so literarne izmišljije nepristne, neživljenjske konstrukcije, so bolj možganski izdelki kot umetniško predelana resnična življenjska izkušnja. Pripovedujejo nam zgodbe, ki so lahko zanimive in zabavne, a niso “življenjske” in prepričljive, v njih ne nastopajo osebe »z mesom in krvjo«, ali kako se že prav divjaško reče.  Ne razkrivajo nam pomembne skrite resničnosti, ne zamajejo naših samoumevnosti, ampak delujejo kot pretenciozna poza, kot »važenje«, kot snobizem, kot fasada, za katero ni nič, ali vsaj ne kaj drugega kot kratkočasenje. Ne prinašajo novih uvidov, so zgolj branje za »ubijanje časa«.

Glede na to, da Ana Schnabl v spremni besedi k romanu zatrjuje, da »je Tarttova zavezana ustvarjanju, izmišljiji« (str.565), je vprašanje o naravi njenega romana upravičeno. »Namesto zvestega mimesisa družbene resničnosti je Skrivna zgodovina roman alegorije, aluzije in domišljije…« (Schnabl, str. 566). Naj bo alegorija, aluzija in domišljija, a naj govori o družbeni resničnosti, kajti romana kot pobega od družbene resničnosti v imaginarne svetove večinoma ne potrebujem. Naj dodam še misel Andreja Blatnika: »Knjiga iz vzvoda za spreminjanje družbe vse bolj prehaja v zabavo za prosti čas« (Delo, KL, 12.6.2018). Če velja to za knjigo nasploh ali pri nas, bo še bolj veljalo za ameriško knjigo, se mi zdi. Ob tem ne gre predvsem za spreminjanje družbe, ampak za družbeno (samo)refleksijo, kamor koli že potem vodi.

Kaj je torej napisala Donna Tartt? Je podržala ogledalo družbeni in človeški resničnosti ali le svoji pričeski? Je njen roman prispevek k spoznavanju condition humaine ali »leposlovni izlet«, kot ga doživlja  Schnabl (str. 566)?

To vprašanje resonira z občutjem Ilane Masad (https://www.readitforward.com/essay/

why-i-hated-the-secret-history/), ki je svojo oceno romana naslovila: »Zakaj mi roman Skrivna zgodovina ni bil všeč in zakaj mi je postal všeč, ko sem se pogovarjala o njem«. Zakaj ji ni bil všeč? Zaradi elitizma, snobovstva in pretencioznosti  junakov, ki so, čeprav Američani,  tako zelo angleški, potvorjeni torej, da se ji je zaradi njih zdela zgodba »popolnoma neverjetna in težko prebavljiva« in razvlečena. A to, da ji je postal roman všeč, ko so ji drugi to in ono pojasnili, pomeni, da ga je mogoče dojemati bolj površno ali bolj poglobljeno, večplastno; da ga lahko bereš kot kriminalko z literarnimi okraski ali kot psihološko in družbeno analizo.  

Naj pojasnim še svoje metodološko vodilo. Roman je »corpus delicti«. Ne zanima me, kaj je avtorica hotela in nameravala, napisati kriminalko ali družbeni roman, zanima me, kaj roman pove meni; kaj lahko iz njega izluščim v mejah svojih sposobnosti in empiričnega doživljanja življenja, in kaj bi utegnil pomeniti še komu. Zatorej so vse trditve, tudi če se mi zareče in trdim, da je avtorica hotela to in to, storila to in to, zgolj moje mnenje, moje doživljanje romana in moje razmišljanje ob njem.

Naj začnem s svojimi občutki ob branju. Kot rečeno, sem knjigo prebral na dušek. To je dejstvo. Roman je »page-turner«; komaj čakaš, da obrneš list, da bi videl, kaj se skriva na naslednji strani. Drži te v napetosti tri dni. Pri tem pa, paradoksalno, pisateljica razkrije zločin in storilce že na prvi strani. Kaj še ostane piscu kriminalnega romana za naslednjih petsto strani? Izredno spretno nas nato vodi v raziskovanju, korak za korakom, »kaj je bilo potem«. Po tej plati je roman napet in prepričljiv in najbrž med redkimi, ki so ubrali to pot zapleta-razpleta.

Drugi občutek, ta se nanaša na vsebino, je občutek, da ni mogoče “izvleči” pravega »nauka«, prave »morale«; da je ta zgodovina res zelo skrivna. Na koncu sem bil zmeden. Kaj je hotela Donna Tartt? Ta očitek zveni zelo staroversko, a upam si trditi, da je pri dobri umetniški refleksiji možno povzeti in v stavku ali dveh izraziti osnovno spoznanje. Ne mislim, da je to edini namen dela, je pa tak povzetek mogoč. V dionizičnem transu so študentje grozovito razmesarili bližnjega kmeta; nato so preračunljivo pahnili v smrt svojega kolega. Morilci, ubijalci in morilci, natančno, jo, razen enega, ki stori samomor, odnesejo brez kazni, celo, se zdi, brez drugih posledic. Ne čutijo kakih hudih očitkov vesti, se zdi, pragmatično rešujejo svojo kožo in se prebijajo iz dneva v dan. Nazadnje se vključijo v »normalno« življenje, neprepoznani, nerazkrinkani, kakor poroča avtorica v epilogu. Nastane vtis, kot da »se zločin splača«. To ugotavlja tudi eden od ocenjevalcev: “... epilog, vsaj v mojem branju, pokaže, kako je bila prav dekadenca njihovega nesoočenja s tem, kaj so storili, prava krepost, s pomočjo katere so vendarle na neki način iz brezna zlezli. Ne brez žrtev, seveda ne, a vseeno so ven prilezli” (Gregor Lozar, Arslitera). Če je to nauk romana, je ta citat dokaz, da je ta nauk nalezljiv. V bistvu se zločin splača, če si dovolj spreten in kul. Če ne bi »odstranili« Bunnyja, bi sedeli. Če bi se odkrilo, kaj so storili Bunnyju, bi sedli na tisti ameriški stol. Tako pa - no, dajejo jih nespečnost, psihastenične motnje, zasvojenost  – a s tem se spopadajo tudi ljudje, ki niso v življenju ničesar zagrešili, vsaj ne tako usodnega, kot je uboj ali umor. Kaj nam hoče pisateljica povedati?

Na trenutke, tretji občutek, se mi njena pisava zazdi, kot da se ji preveč pozna, da je filologinja obiskovala tečaj ustvarjalnega pisanja. To se pri mladih pisateljih opazi, včasih v nepotrebni nabreklosti (dodajte opisne pridevnike!), v odvečnih podrobnostih (čim več podrobnosti!), zapletu (iznajdljiv zaplet!), pretirano počasnem, postopnem odkrivanju (suspenz!) in podobnem. Ko sem odložil knjigo, sem imel določen občutek, da ni vse skupaj nič drugega kot dober kriminalni roman, za nekajurni pobeg, brez globlje refleksije. To svojo naravo pa roman prikriva z navidezno prefinjenostjo  – študij grščine, posnemanje grške kulture, citati (postmodernistični kanon), kvazi-filozofija (»erudicija« po Schnabl, prav tam), elitna banda. »Fake« velika literatura. Nov žanr. Bleščeč videz, ki prikriva idejno praznino.

Naj navedem nekaj reči, ki so me zmotile in utrdile mojo sprva odklonilno oceno.

Čemu locirati zgodbo v elitni kolidž, v izmišljeno skupino študentov klasične filologije, natančneje grščine? Iz naključnega ali pragmatičnega razloga, ker je bila avtorica sama študentka klasične filologije in pozna ta milje? Čemu poudarjati njihovo skrajno odmaknjenost od resničnega življenja, njihov skrajni kulturni ali duhovni elitizem in snobizem?  Literarno delo naj opisuje resnično življenje, tipično življenje, bi dejal Vidmar, ne pa neke izjemne in od življenja odmaknjene položaje. 

Kakšen pomen ima utemeljiti zaplet na tako časovno in kulturno odmaknjenem običaju, kot so grške dionizične orgije ali rimske bakanalije? Pazite, dragi bralci, da ne boste v svojem življenju poskusili uprizoriti bakanalij, saj v njih človek popolnoma izgubi nadzor nad samim seboj, kar lahko vodi v usodne zaplete. Je to poanta?

Čemu služijo vsi ti grški in latinski reki in citati iz angleške in svetovne književnosti? Služijo pisateljičinemu dokazovanju, da ji je všeč postmodernistični slog, čeprav sama ne piše ravno v tem slogu, kot ugotavljajo ocenjevalci? Dokazuje, da je načitana? So to nujni okraski »velikega romana«, »kultne knjige«?

Kaj naj počnem s plehko filozofijo, ki jo servira občudovani mentor Julian, ko ponavlja »Lepota je grozna«?  Navdušenci nad romanom pa vidijo v tem zanimiva, presunljiva, intelektualna razglabljanja, »erudicijo«. “Lepota je grozna” je višek “sublimnosti”! Lepo vas prosim! Groza ni lepa, je samo grozna. Kaj je lepega v dejstvu, da so kmetu razparali trebuh?

Čemu služi opisovanje vsega tega nažiranja, pijančevanja, buzeriranja in incestiranja ter vsakovrstnega preseravanja presite mladeži amerikanskih bogatašev? Saj vemo veliko o tem. Do obisti so jih že analizirali. Vse je jasno. S to plutokracijo bo treba enkrat pomesti. Ni je več treba opisovati.

Je torej ta vsesplošno slavljeni roman res plehko delo, vsa njegova slava pa marketinški proizvod, ali kot posrečeno pravi Blatnik (prav tam - se ne nanaša na to delo) proizvod »slavilnega aparata« knjige?

Navsezadnje je moja ocena stvar moje odločitve.  Zdi se mi, da bi lahko branil stališče, da je ta roman »fake«-veliki roman,  ne »roman mojega življenja«, kot je zapisala neka ocenjevalka, ampak »fake-roman mojega življenja«. Ali morda za bralko bolj ustrezna parafraza: »’fake’-roman mojega 'fake'-življenja«, saj tak roman lahko občuduje samo tisti, ki živi ‘fake’-življenje. 

Ob tem vendarle trčim na neko neskladje. Če je lažen, kako to, da me je pritegnil in obdržal? Je lahko (plehka) vsebina v takem neskladju s (sugestivno) formo?  Je možno splesti napetost (suspenz) na popolnoma imaginarni vsebini, ki onemogoča vsako identifikacijo in vsako etično vpletenost?

Morda velja upoštevati pravilo, da je dobro spremeniti stališče, da bi človek prišel do novih uvidov. Namesto zavrnitve romana se postavljam na stališče, da je roman pristen v vidmarjanskem pomenu besede; da drži ogledalo družbi. K temu stališču me je navedel najprej četrti občutek - po branju romana. Razpad, popoln razpad, sem si rekel. Tartt opisuje družbo, ki razpada; opisuje etični razpad do točke ko - kot že omenjeno - prečrtamo vsakršno etiko in pristanemo na maksimo “vse je dovoljeno”. To avtorica počne prepričljivo, zato njeno delo ni »okrašena« kriminalka; je pristen družbeni roman.

Kaj pomenijo posamezni elementi tega romana? Začnimo z drobnarijami in vzdušjem, kar me je prvo navedlo na misel, da je roman družbena kritika, roman o družbenem razpadu. O tem me je poleg glavnih elementov prepričalo verno opisovanje banalnih vsakdanjih podrobnosti, potem šele razmišljanje o simbolih in pomenih. Tartt strastno in vešče popisuje vsakdanje navade: “fast-food” študentsko prehranjevanje, pa “slow-food” požrtije, ki jih financira fant, ki sedi na vreči brez dna; pijanke in “tripe”; obsesivno prevažanje sem in tja, prekoceanske skoke v Juroup. Elitni zasebni kolidž, ki med drugim živi od zajetne šolnine študentov, ni nič boljši od naše zastonjske državne univerze; tudi tam vnebovpijoča samovolja nekaterih profesorjev, ki jim nihče nič ne more; gojenje parazitov, kvazi-raziskave. Opis Bunnyjevega pogreba je opis čustveno odtujene, navidezne, nominalne “family”. Neučinkovitost organov pregona in pravosodja, ki pa delajo vse po pravilih, je očitna. Zgrinjanje medijev na prizorišče zločina in njihovo poročanje je farsa novinarstva.

Preidimo k elementom, pomembnim za zgodbo.

Izolacija. - Kakšen je pomen dejstva, da je dogajanje omejeno na skupino šestih študentov zelo izoliranega oddelka klasične filologije odmaknjenega kolidža? Čemu izolacija? Čemu “stran od ponorelega sveta”? Da usmerimo pozornost na dogajanje v osebah in med osebami v skupini. Skoraj popolnoma izključimo materialni  in institucionalni moment. Gre torej za osredinjenje na psihološko-etično problematiko. Pa se ta beg posreči? Ne izvira ponorelost sveta iz ponorelosti duha?

Grščina. - Kakšen pomen ima v romanu dejstvo, da se dogaja na oddelku klasične filologije; da so akterji študentje grščine? Kaj pomeni odločitev za študij grščine? Kakšni so motivi te odločitve? V grobem vidim dva motiva. 1. Manj pomemben a možen motiv je prestiž, »važenje«, »slog«, družinska tradicija itd. nekaj kar dopolnjuje snobizem in elitizem te skupine.  K temu lahko prištejemo druge računarske motive: predvidena uspešnost, navsezadnje naključje - slučajno se je v Richardovih rokah znašel tisti prospekt kolidža. 2. Drugi motiv je bistven:  Osvojiti drug način mišljenja, seznaniti se ali celo prevzeti drugo, kolikor mogoče odmaknjeno, identiteto. »Naučiti se misliti v grščini«. Največja prednost potopitve v ta jezik naj bi bila potujitev aktualnih samoumevnosti in generiranje novih, ustvarjalnih idej. Vendar tu »misliti v grščini« očitno ne pomeni misliti kot Tales, Sokrat, Platon, Aristotel, ali kot grški dramatiki in drugi literati, ampak nazadovati v mišljenju na raven grških mitov ("... aheronta movebo..."). Od vse grške tradicije profesor Julian izbere dionizični nazor: upoštevanje temnih sil, sprostiti nadzor samega sebe (dionizični trans), svoboda od vseh prisil (absolutna svoboda) v imenu uravnoteženja racionalnega in iracionalnega. To naj bi bila »erudicija« (Schnabl) kot odlika romana.

Tu je še drug moment. Odločitev za študij grščine je odločitev za zgledno materialno nekoristno reč, je antiutilitarna poteza, odločitev za duha v izrazito utilitaristični kulturi. Za duha, ki odpove, ko bi moral odločilno poseči v dogajanje? Je tudi duh lahko “bolan”?

Ljudje s plemenitim hrepenenjem po duhovnosti zagrešijo hudodelstvo. Kako to? Poleg omenjene želje je v njih še druga želja, želja po novih doživetjih, po preseganju omejitev telesa in duha, želja po neomejeni svobodi. Ta je temeljna, kajti želja po sprejetju tuje identitete je le podvrsta preseganja omejitev, to je preseganje omejitve lastnega jezika in naroda (= zgodovinsko-geografske omejitve).  Bakanalije so način preseganja nadzora, to je, omejitev nad lastnim telesom in duhom v transu. Posledica je v romanu nenadzorovano besnenje, ki vodi v zločin. Kot študent psihologije v začetku 60. let sem prisostvoval predavanju, na katerem nas je – v času, ko se o drogah še niti govorilo ni - znani psihiater, profesor Lev Milčinski, vprašal, če bi bili pripravljeni sodelovati v poskusu, v katerem bi zaužili neko drogo, da bi proučevali njene učinke. Skoraj vsi smo dvignili roke. Profesor ni mislil resno, preizkusil je le našo pripravljenost poseči po drogi kot viru novih doživetij. Želja po preseganju danosti in omejitev je torej globoka človekova želja.

Seveda lahko dvignemo pedagoški kazalec in rečemo, da bi bil moral učitelj to preprečiti. Pomislimo: kakšen je uspeh pedagogike in vseh ostalih strok pri preprečevanju odvisnosti od drog. Že desetletja novi in novi mladi ljudje zapadejo v odvisnost, kljub vsej preventivi. Morda jih drogam zapade manj kot bi jih brez preventive, a to ne otopi bistva argumenta. Ne očitajmo pisateljici, da so bakanalije v njenem romanu literarni konstrukt. Ne, izvirajo iz globoke želje mladih ljudi. Tem prej takih mladih ljudi, ki se imajo za nekaj boljšega, češ da se jim ne more zgoditi kaj slabega, če pa že, bodo to obvladali.

Karizmatični profesor. - Ker sem bil sam profesor, se analizi tega tipa posvečam z veliko slastjo in privoščljivostjo. Zanimivo je, da ga drugi ocenjevalci obravnavajo skoraj tako spoštljivo kot njegovi študentje in njegovega lika praviloma ne problematizirajo. Je pa tip, ki zaudarja na daleč. Profesor grščine (to še ni greh), prijatelj nekaj slavnih oseb literature in politike, ki si je za torišče svoje dejavnosti izbral odmaknjeni vermontski kolidž; v tem kolidžu odmaknjen kabinet. Z nenajavljenim prišlekom se pogovarja skozi režo priprtih vrat kabineta. S kolegi v kolidžu skoraj da ne komunicira. Je torej kolikor mogoče odmaknjen od “zemeljskega življenja”, kot da bi prihajal od nekod drugod. Čemu le? Psiholog bi prepoznal obrambno držo. Česa se boji, kaj skriva? Skriva svojo praznino in svoje početje. Zadal si je nalogo, da uvede peščico mladih bitij v grščino in tisti del grške kulture, ki ustreza njegovi ideologiji. Je premožen, poučuje zastonj, pro bono, zaradi formalnosti za 1 dolar na leto. To pomeni, da dela “za svojo dušo”, iz notranje, duhovne potrebe po vzgoji mladine. Vsak študent, ki ga pridobi zase, ki pridobi njegovo dušo, izpolni njegovo notranjo praznino; je velik všeček zanj. Ima “ure zaprtega tipa”, kar koli že to pomeni. Sprejme samo pet študentov, morda zato, da  bi lahko čim bolj popolno vplival nanje, jih indoktriniral. Pri večjem številu bi se mu kdo izmuznil, ušel njegovemu hipnotičnemu učinku. Študente izbere sam na osnovi osebnostnega vtisa, ne na osnovi predznanja. Domnevam, da je najvažnejša lastnost izbranih docilnost. V očeh prebere, kdo ga občuduje. Ne sprejme tistih, ki so že prej študirali klasiko. Najbrž zato, da ne bi prišli z oblikovanimi mnenji, ki mu ne bi bila po volji. “Moraš prebrati prave strani in deliti njegove poglede”. Slog njegovega poučevanja je torej avtokratski, uveljavlja enoumje, indoktrinira s svojo ideologijo. “Čeprav so nekatere njegove poteze kazale na mladost … obraz nikakor ni bil mlad in lasje so bili snežno beli.” To je opis "mladostnega" starca, podobe infantilnega, nedozorelega moškega. Bil je pameten, vljuden, pozoren, lahko bi rekli očarljiv - znamenja manipulatorja. Ko je zavračal Richarda, je rekel, da mu je žal, ker ga ne more sprejeti. “Ton njegovega glasu, naj se je zdelo še tako neverjetno, je menda nakazoval, da mu je res žal, še bolj kakor meni.” Krasen opis hinavskega, ponarejenega govorjenja. Ponarejen. Hipokrites. Ko je uvidel, kakšne posledice so imeli njegovi nauki in njegova odličnost, je mag brez sledu izginil - sledil je klicu svojih visokih prijateljev in zaščitnikov. Pravi vnebohod, pardon, vpeklohod.

Profesorjev nauk. -  Izpostavim tri profesorjeve nauke: vrnitev k mitom, izguba jaza s sprostitvijo gonov in lepoto groznega. Grke slavimo, ker so se izvili iz mitskega mišljenja, iz bajanja, in začeli misliti racionalno. Slavimo jih, ker so iznašli urejeno demokracijo. Plemeniti motiv študija grščine, ki je potopiti se v grško mišljenje, prevzeti grško identiteto na način poskusa, dopolnitve, razširitve svoje rojstvene; prevzeti identiteto davnega Drugega, ki je začel kopati v rudniku mišljenja, se v Julianovih predavanjih obrne in usmeri v mitsko preteklost. Grki so drugačni od nas, ker so živeli svoje mite. Miti izražajo pravo naravo človeka. Naš Bog ni Apolon ampak Dioniz. Mišljenje zatira doživljanje-življenje, gre pa za to, da zaživimo polno, kot Grki. Nazaj k mitom, se glasi Julijanov poziv, stran od sive teorije k viru življenja, k prvinskosti. Prva regresija.

“Za otroka je strašno spoznanje, da je človek ločen od vsega drugega sveta… Naš lastni jaz nas strašansko onesrečuje in zato nam je tudi toliko do tega, da bi ga izgubili…” Jaz lahko izgubimo v ljubezni, ki pa je “muhava boginja”. Lahko ga izgubimo “v prešernosti bitke” v vojni vihri ali prizadevanju za “vzvišeno stvar”, a “kje so danes vzvišene stvari”. Julian ne misli, da je razvojna naloga mladega človeka jungovska individuacija, “najti samega sebe”, ampak doživetje  sreče, ki jo vidi v regresiji na gonsko spojenost s svetom, v sprostitvi absolutne, nebrzdane svobode in potopitvi v gone. Druga regresija.

Tretja Julianova maksima je “Lepota je groza.” V potrditev te teze pusti Camilli recitirati odlomek iz Evripida, ko Klitemnestra zabode Agamemnona:

Pade, iz sebe stisne dih življenja

in v silovitem curku bruhne kri.

Itd.

Razvije se debata, zakaj so ti verzi lepi. Omenijo formo, ritem, rimo. Henry doda: “Aristotel pravi v Poetiki, da stvari kot so trupla, ki so sama po sebi odurna na pogled, v umetniškem delu postanejo predmet uživaškega preudarka.” Julian se strinja in doda, da se nam iz poezije v spomin najgloblje vklešejo prav grozni prizori. Kaj je lepota? Groza. In neizrečen, a iz nadaljevanja očiten obrat: Grozno je lepo. Grozna resničnost je lepa. Neopazen a usoden zdrs pomenov, zamenjava opisa z resničnim prizorom. Aristotel pravi, da so trupla odurna, da je izbruh krvi grozen. Ne pravi, da je to lepo. Šele umetniški opis teh grozot je (lahko) lep. Opis, ne resničnost. Šele sublimacija resničnega ali gonskega je (lahko) lepa.

In še zamenjava občutij. “Pred vsem, čemur pravimo lepota, drhtimo.” Morda res. Morda si celo zaželimo umreti. Včasih nas ob pogledu na večerno pokrajino spreleti srh od lepote. Res pomisliš na večnost, na večni mir, na to, da bi bilo lepo kar v tistem trenutku tam za večno zaspati. A to drhtenje ni drhtenje ob grozi, ki nas zajame, ko vidimo resničen prizor, kakršnega opisujejo gornji verzi. Iz sublimnega v realno: tretja regresija.

Ne urejen agon olimpiade, ne sokratsko razpravljanje in umovanje, ki se izide v aporije, bakanalije so pravi izbruh življenja, življenjskosti, grozne lepote-lepote groznega. Profesor Julian je navdušen, ko njegovi študentje priredijo bakanalije, ki usodno presekajo njihova življenja. Zagovornik osvoboditve gonov, absolutne svobode, drastično omeji svobodno izbiro svojim študentom. Zagovornik razbremenitve od jaza povzdigne svoj jaz v edinega merodajnega. Profesor zadrhti, ko se zboji za svojo rit.

Ocenjevalci z odobravanjem kot erudicijo povzemajo profesorjevo doktrino. Je mladini (in mladim ocenjevalcem) všečna. Profesor, ki razlaga nauke, ki so všečni mladim, je dober profesor. Zamislite si bedaka, ki bi govoril nekaj, kar bi izzvalo nejevoljno cepetanje študentarije. Tak ni za profesorja. Tudi univerza ga ne mara, ker ji nič ne prinaša (cvenka).

Če seštejemo vse to - lahko bi še kaj dodali, a naj bo dovolj - dobimo nič več in nič manj kot lik sodobnega Mefista. Kako vendar? Saj ne menite, da bi stari Faustov družabnik z rožički, kozjim fiksom, repom, kopitom, zaudarjajoč po žveplu, lahko zapeljal sodobnega študenta, četudi ameriškega? Sodobni Mefisto ga zapelje s statusom, z ezoterično vednostjo, z “erudicijo”, z ekskvizitnim oblačenjem in vedenjem, glamurjem, milino, empatijo, ob tem pa s primerno odločnostjo v bistvenih zadevah, z mrzlo čvrstino in trdim prijemom. In piha na dušo, ki si želi sprostitve od spon vzgoje in konvencij; ki si želi sreče v absolutni svobodi.

Vse glasneje se nam ob tem premišljevanju iz ozadja približuje znana in morda pozabljena melodija iz Fausta:

Grau, teurer Freund, ist alle Theorie

und grün des Lebens goldner Baum.

Siva, prijatelj dragi, je vsa teorija,

zeleno le življenja zlato je drevo.

Julian z obljubo “čiste biti” zapelje vse. Henry, inteligentni falirani gimnazijec, vodja skupine, ga ljubi. Ostale očara. Kje je Marjetica? Camilla vendar. Chamomilla, ki odžene hude misli. Ljubi Henryja, spi včasih tudi z bratom. Richard je zaljubljen vanjo (vzrok za opustitev etičnega dejanja? - cherchez la femme). Bunny je bolj ob strani, zunaj čarnega risa.

Predaleč bi nas odneslo, če bi hoteli odgovoriti na vprašanje, od kod danes tu (ali v Ameriki, vseeno) ideologija osvoboditve gonov; zakaj beg od racionalizma. Najbrž je to povezano z zagato, v kateri se je znašel svet, v katerem vladata tehnika in popredmetenje človeka kot sadova racionalizma.

Etika. - Kje se je zataknilo, da nihče od vpletenih ni prijavil ne prvega ne drugega zločina? Prva žrtev je krajevni kmet. Morda je naletel nanje po naključju; morda so bakanalci nevede zašli na njegovo posestvo, pa jih je hotel pregnati. Niso nameravali storiti tega. Mož je nenamerna, kolateralna žrtev vzvišenega prizadevanja. Časopisi so navedli njegovo ime. Ni bil nič posebnega, navaden kmet pač. Ni mogel biti preveč brihten, če jih je skušal pregnati, saj je moral videti, da so v transu, premaknjeni. Uf, nesreča pač. Nihče ni videl. Nihče si ne more misliti, da bili oni. Bi si ti, draga bralka, zajebala celo življenje, vso prihodnost, ker se ti je na nož vrgel neki bedak? Obžaluješ, popraviti se pa ne da. E, tu smo. Mogoče, če računaš na plačilo v nebesih, če se bojiš poslednje sodbe, bi se spovedala svojemu gospodu. Kaj pa če ne verjameš v te reči? Pa noben ni vidu in ne more vedet? Da bi se prijavila (in s tem ostale!), moraš verovati v etiko, v dobro, v prav. Poslušati glas vesti. Se izpostaviti. Moraš biti pripravljena umreti za tisto, kar je prav. Kot Antigona. Kot Sophie Scholl. Vzeti človeku življenje ni dobro, je slabo. Je greh - ne greh pred Bogom, greh pred človekom, greh pred tvojo vestjo, tvojim Drugim, ki je v tebi. Sodišče bo upoštevalo olajševalne okoliščine.

To so fantje in dekle preslišali. Glas je bil, a bil je šibak. Preglasili so ga drugi šumi in glasovi. Kateri? V človeku je neka inercija. Vstati in iti nekam po neprijetnem opravku se mu upira. Obsedi. Odlaša. Vmes se dogodijo nove reči, odločitev tone v pozabo. Zapelje ga lastna  hubris, ošabnost. Tako globoko so podoživeli grškost; bili so Grki v tistih trenutkih, doživeli so, kar je visoki smoter učenja tujega jezika in kulture, da so kot Grki mislili grško, čutili grško. Počastili so grškega Boga, ki sam velikodušno dopušča žrtve v svojo čast. Ni bila prva. Taka je kruta a veličastna grška resničnost. Ne moreš izpasti kot izdajalec, če si si komaj pridobil nekaj ugleda med drugimi in kaže, da so te sprejeli medse, ti imenitni fatje in ljubko dekle. Ja, dekle; naj jo izdam, ki jo ljubim? Sploh so tu drugi, katerih beseda velja več. Naj odločijo. Itd. V njihovem skrivaštvu in zanikanju greha jih podpira družbeno vzdušje. Kaj je resnica, kaj je pravica, se pilatovsko sprašujemo in si umivamo roke. Splošni relativizem vlada, razglašajo ga celo literarni akademiki: avtorja ni več, vsi smo vse. Tudi tukaj: ne Donna Tartt, jaz razlagam, o čem piše njen roman. Odgovornost je “razpršena po kolektivu”.

Vest ni izginila. Je pa nežna rastlinica. Treba jo je negovati, da zraste in nas vodi. Ali pa je to preveč optimistična misel? Richard: "Smešno, ampak če zdaj pomislim na to, mi je jasno, da je bil prav tisti trenutek ... prelomnica, na kateri bi se lahko odločil, da storim kaj povsem drugega od tega, kar sem dejansko storil. Ampak takrat tega odločilnega trenutka nisem prepoznal kot takšnega in najbrž ga nikoli ne prepoznamo." 
Eno pa je gotovo: zločin ni brez posledic: zareže črto ločnico v življenje. Po njem življenje ni več tako, kot pred njim. Richard ne bo v svojem življenju povedal nobene zgodbe več.

Sklep

Kateri bogovi so vzeli življenje preprostemu vermontskemu kmetu in naivnemu, malce butastemu, nebrzdanemu, rogovilastemu študentu klasične filologije, ki pa je bil edini v šesterici pripravljen etično delovati? Kateri Bog? Bog Življenja. Kot vedno. V imenu Življenjskosti, velikega, polnega Življenja, dionizičnega Življenja, Življenja kot Ideje, so bili v zgodovini uničeni milijoni preprostih, resničnih, dolgočasnih življenj in “življenja nevrednih” norcev in kriplov.

“Življenje ni nič posebnega. Je pa edino, ki ga imamo”, je zapisal Freud.

Kein goldner Baum.

Epilog

Zločin je pojasnjen. Kaj pa kazen? Izvlekli so se, razen enega, ki se je (po nepotrebnem?) sam kaznoval. Živijo običajno življenje, ki “ni nič posebnega, je pa edino”; z nesrečnostjo, ki jo trpijo tudi tisti, ki niso ničesar zagrešili. Ali je vendarle razlika? V čem je razlika? Kaj je doživljala Antigona? Kaj je doživljala Sophie? Česa oni ne bojo doživeli? Ali to (še) vemo? Sta doživeli “čisto bit”?

Thank you, Donna Tartt!