NAPAD NA POLICISTE

Mediji so te dni polni obsojanja Romov, ki so pri Kočevju napadli policiste, ki so skušali prijeti njihovega sovaščana in sorodnika, ker je s prehitro in nevarno vožnjo kršil cestno-prometne predpise in ob poskusu prijetja pobegnil. Soglašam z izjavami policije in varnostnih strokovnjakov. Šlo je za prekršek in preprečitev dejanja uradnim osebam, za nedopustno ravnanje romskih mladostnikov in moških, dejanje, ki ga je treba najstrožje obsoditi.

Zdaj so se oglasili še župan in vseh vrst politiki in vsi obsojajo to dejanje in pozivajo k še večji represiji, nihče pa ne ne vidi v tem znamenja, da je država popolnoma zatajila pri urejanju romske problematike, saj se že vse od Ambrusa in Drnovškovega oštevanja krajanov "A ste ljudje", ni nič bistvenega spremenilo. Pa ne gre za to, da bi morali krajani spremeniti svoj odnos do Romov, saj imajo njihovega obnašanja upravičeno poln kufer. Gre za to, da bi morala država aktivno urejati odnose med romskimi skupnostmi in krajani in znotraj romskih skupnosti. Kdor se je malo seznanil z naravo in načeli skupnostnega socialnega dela, ve, kako se tej reči streže. Namesto, da se z Romi ukvarjajo državni uradniki iz pisarn in preudarjajo, katere socialne transferje naj jim dajo ali odzamejo in za koliko, bi morali v občinah, kjer so Romi, namestiti stalnega skupnostnega delavca, ki bi posredoval v odnosih med Romi in krajani in bil z njimi v dnevnem stiku. Pri delu z Romi je uspešen le človek, ki dela z njimi kot sebi enakimi ljudmi, in vzpostavi z njimi fer odnos zaupanja.

Spominjam se svoje nekdanje študentke Irene Hlača (zasluži, da navedem njeno ime), socialne delavke na OŠ Šmihel. Delala je z romskimi učenci in njihovimi družinami tako, da so jo klicali "teta Irena" in "mama Irena". Samo tako se lahko kaj doseže.

Naj omenim še učiteljico neke ljubljanske OŠ. V 4. razredu je imela krepkega, kako leto starejšega Albanca Redžepa, ki je nekega dne, ko ga je opomnila, v besu brcnil v vrata. Samodejno mu je v tistem trenutku primazala klofuto (nihče je ni prijavil, na srečo) in mu takoj za tem, ko se je grozeče pomikal proti njej, mirno pojasnila, da pri njej tega ne bo počel. Potem pa je žrtvovala naslednjo uro pouka za to, da je Redžepu dala priložnost, da je vsemu razredu opisal, kako živijo v njihovi skupnosti, in odgovarjal na vprašanja sošolcev. Zagotovila si je mir in fantovo spoštovanje do konca šolanja.

Se sme v šoli govoriti o več spolnih usmeritvah?

Pred dobrim mesecem se je na čivkaču (twitter) spet razvnela debata o tem, ali se sme v osnovni šoli govoriti o več spolnih usmeritvah. Vanjo se je vmešal predsednik vlade Janez Janša. Pred kratkim je svojo tezo ponovil v drugem kontekstu.

Razprava o tem se je začela že konec avgusta preteklega leta. Neka uporabnica čivkača je prizadeto čivknila: "Pa kakšna transspolnost, pa kakšna legebitra za otroke!? Kaj delate!? Kdo je tu nor?" Na to se je odzval predsednik Janša: "Če ta objava /nanaša se na neko prejšnjo objavo/ ni fake, potem gre za ustavno sporno prakso, ki se jo nikakor ne sme dovoliti. Ustava RS, člen 41. daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem. Poleg tega ustava izrecno določa, da mora biti vzgoja primerna starosti otroka." Druga uporabnica pojasni: "Jaz razumem, da gre za izobraževanje učiteljev in profesorjev. Cilj pa je, tako razumem, njihovo večje razumevanje otrok in mladostnikov, ki niso heteroseksualno usmerjeni. To pa verjetno ni kršitev 41. člena." Z apelom na predsednika se oglasi še tretja uporabnica: "Prosim, da se vlada res zavzame, da se ne predava takih stvari mladim otrokom. Šola ni prostor za to. Odgovornost naj prevzamejo starši v intimnem krogu, ne pa učitelji." Konec letošnjega januarja Janez Janša pribije (29.1.22): "Oče je moški in mama je ženska! Po ustavi RS ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok."

Kako je torej s to rečjo? Ima Janez Janša prav? Imajo njegove podpornice prav?

2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem.

Ustava RS v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. ...

To ne pomeni, da imajo samo starši to pravico, ne pa tudi drugi ljudje (skrbniki, sorodniki, sosedje, znanci), vrtec (vzgojno-varstveni zavod), šola, cerkev in druge institucije, recimo vzgojni zavodi. To pravico ima tudi šola, sicer osnovna šola ne bi bila obvezna. V šoli sta vzgojna in izobraževalna funkcija neločljivi. Ni si mogoče zamisliti izobraževanja, ki ne bi bilo hkrati vzgoja. Verouk je prav tako neločljiv od moralne vzgoje, a verouka ne izvajajo starši, čeprav bi ga morda lahko, "v intimnem krogu". Starši, ki želijo za svojega otroka drugačno vzgojo, kot so je deležni v javnih šolah po javnem programu, lahko otroka vpišejo v druge šole (Montessori, waldorfska šola, škofijska gimnazija). To jim zagotavlja država in s tem izpolnijo dolžnost obveznega šolanja svojih otrok. Lahko ustanovijo ali si prizadevajo za ustanovitev ne samo Steinerjeve (waldorfske), ampak tudi platonske, Avguštinove ali marksistične šole, ki pa mora izvajati javni šolski program poleg posebnega avguštinskega. 

Predsednik Janša torej nima prav, če meni, da samo starši lahko odločajo o moralni, vrednotni vzgoji svojih otrok. "Izrecna pravica" staršev, kot navaja Janša ustavo, ni izključna pravica. Omenjeni tviti in razprava, ki se je ob tem razvila, se nanašajo na informiranje otrok o nebinarnih spolnih usmerjenostih (legebitra). To je informacija o razlikah med ljudmi, informacija, ki je bolj pomembna od informacije o botanični ali zoološki taksonomiji. Ni propaganda za homoseksualno usmerjenost ampak apel na sprejemanje različnosti doživljanja spola, da bi preprečili stiske, ki spremljajo razvoj otrok, ki se čutijo drugačne od prevladujočih usmerjenosti.

Samoumevno je, da je stvar pedagogov in avtonomne pedagoške vede, ki naj ne bi bila dekla politike, da spolno vzgojo načrtujejo in izvajajo po strokovnih načelih, primerno otrokovi starosti. Zato je strah pred tem, da bi pohujševali "mlade otroke", odveč.

Še besedo o tvitu, da je oče moški in mati ženska. Biološko je to res, psihološko in socialno pa ne. Koliko je otrok, katerih socialni oče ni njihov biološki oče ampak očim ali pa sorodnik ali skrbnik, ki ni v sorodstvu. Koliko je otrok, sirot ali posvojenih, ki jih ni vzgajala biološka mati ampak druga ženska, ki je postala njihova socialna mati! Koliko je otrok, ki jih vzgajata dve ženski, recimo mati in njena sestra ali druga sorodnica ali prijateljica. Ko smo se pred leti vračali s potovanja po Kitajski, je bil z nami na letalu tudi španski gejevski par, ki je na Kitajskem posvojil dojenčka. Vso pot sta se mu/ji posvečala bolj pozorno ljubeče kot kak "normalen", heteroseksualen par, da ne omenim kakega, ki je "normalen", a otroka zanemarja. Koliko nevzgojenih, motenih, nesrečnih otrok izvira iz heteroseksualnih družin, kjer so očetje moški in matere ženske! Le kakšni očetje in kakšne matere!

Janšev tvit ni spodrsljaj, izhaja iz splošnih ideoloških premis njegove stranke. Je izkrivljeno navajanje ustave in deklaracije o človekovih pravicah. Janševi ideološki pristaši zagovarjajo idealno normo. Idealno bi bilo, po njihovem, ko bi bila starša vedno biološki oče, moški, in biološka mati, ženska, ali vsaj kateri koli moški in ženska. Zato ta ideal proglašajo za normo: samo moški je pravi oče, samo ženska je lahko prava mati. Kaj pa številni primeri nefunkcionalnih heteroseksualnih družin; moških in žensk, ki zaplodijo in rodijo otroka, a ga ne vzrejajo in ne vzgajajo ali pa ga vzgojno zavozijo? In na drugi strani številni primeri vzgojno povsem ustreznih dopolnjenih družin in družin "krpank", ki so sestavljene iz staršev in otrok z vseh vetrov, družin, ki niso sestavljene idealno, vendar dobro opravljajo svojo vzgojno funkcijo.

Norme, za katere si prizadevamo, naj bi olajševale življenje ljudem, kakršni so v resnici, ne kakršni naj bi bili po idealni predstavi tega ali onega.

Tradicionalisti Janševega kova imajo seveda pravico do obstoja in razglašanja svoje ideologije. O njihovem prodoru v zakodajno sfero bodo odločale volitve.

***

Sicer pa bi mamici, ki jo skrbi, da se otroci ne bi pohujšali, lahko odgovorili s tvitom neke ameriške feministke: "Če so tvoji otroci dovolj stari, da se jim lahko pove, da je 12-letna devica Marija zanosila, ob tem ko je bila zaročena s 30-letnim tesarjem Jožefom, se jim lahko pove tudi, da ima Janez dve mami."

Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."

Briga me, s kom spi

Prebral sem kolumno v Nedelu o intervjuju Miše Molk z Mio Skrbinac na TV SLO1 (27.11.21), v katerem je M. M. razkrila M. S. kot lezbijko (Anja Intihar, Briga me, s kom spi Mia, Nedelo, 4.12.21). Mia je "pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v upodobitvenih umetnostih in se tako - vsaj v ožjem krogu - javno izpostavila", ugotavlja Intihar in nadaljuje: "Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, vsekakor pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje." "Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka." Kolumnistka odgovarja: "Voajerstvo pač." Manjka "široka misel"."Zakaj iz tega delati zgodbo?" Šlo naj bi za "trk generacij"."Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo."

1. Tudi sam sem menil, da je šla M.M. predaleč, kar sem sklepal po očitni zadregi gostje, ki se je zdela "razkrinkana" proti svoji volji. Glede na to, da se je bila že prej sama v ožjem krogu izpostavila kot lezbijka in da je mogoče res šlo za dogovor, da se to lahko omeni, bi bila ta njena zadrega nerazumljiva. Mogoče je pri "dogovoru" pred oddajo prišlo do nesporazuma, kar se rado zgodi. Vsekakor je tudi tak nesporazum napaka spraševalke.

2. Zakaj se ukvarjamo s tem? Voajersko naslajanje? Ozkosrčnost? Patriarhalno zavračanje "drugačnosti"? Tudi meni in mnogim drugim je vseeno, kdo s kom spi. Res me ni zanimalo, s kom spi M. S. Tudi sicer ne berem tračev in me tudi ne zanima, s kom spi Kardashian on ali ona ali Bernarda Marovt (saj se spomnite, ne?). S tem se ukvarjamo, ker je M. S. razkrila, da jo je nadlegoval človek, ki si tega ne bi bil smel dovoliti, sam javna osebnost. Ne gre le za M.S. ampak tudi za M. T. V zraku je vprašanje: kaj je ta človek sploh storil in zakaj, saj bi vendar moral vedeti, se obvladati, zadržati. Zdaj je tu vsaj del odgovora, vsaj zame. Najprej o nadlegovalcu. Med gledanjem intervjuja me je M. S. skoraj očarala, kolikor sem pri teh letih še dovzeten za te reči. Ima zelo poseben obraz, izraz, oči, zelo poseben način govorjenja, mimiko. Ima deški obraz. Ko jo je M. M. "izdala", se mi je posvetilo: to je to! To je za moške določene psihične konstitucije (nekoliko infantilne, biseksualne?) dinamit. V vsakem človeku so sledi istospolnosti. Tudi meni so bila nekoč všeč dekleta, ki so imela očarljivo mešanico fantovskih in dekliških potez. Skratka, začel sem razumeti M. T. Razumel sem, da je ponorel za njo. Do kod natanko je seglo njegovo nadlegovanje, seveda ne vem. Vendar se je s tem razkritjem moja obsodba njegovega dejanja ublažila. Nadlegoval je dekle, ki je bila zanj posebno očarljiva, noro privlačna, hkrati pa, na njegovo nesrečo, posebej občutljiva za moško približevanje in nadlegovanje; dekle, ki mogoče ne čuti posebne afinitete do moškega spola in ga ne "razume" po žensko. Nekoč sem v Cosmopolitanu prebral nasvet stalne svetovalke te revije Kleinove (če se ne motim v priimku), ki je svoj nasvet neki bralki takole sklenila: Če se znajdete v dvigalu z moškim, ki se spravlja nad vas, ga brcnite v piščal; ne kličite takoj policije. Seveda je to težje storiti, če je ta moški vaš profesor, bi dodal za našo rabo. V tej zagamani patriarhalni kulturi namreč ženske od moškega pričakujejo, da stori prvi korak in morda še kakšnega naslednjega. In da potem pokasira, kar je zaslužil.

3. Ne kličite policije in, naj dodam, ne pojdite takoj s tem na TV. Seveda, če gre stvar predaleč, če predolgo traja, če je neznosna, če si v odvisnem razmerju, je že treba o zadevi obvestiti še koga pristojnega, in če si zaradi neodzivnosti v stiski, obvestiti o tem javnost. In tu smo pri drugem delu odgovora na vprašanje, zakaj se cela Slovenija ukvarja s tem. Zato, ker je bilo razglašeno celi Sloveniji. Ne briga nas, kdo s kom spi, ampak nas zanima, ali je bila vsa zadeva urejena po človeško. Ni bilo druge poti za zaščito osebne nedotakljivosti M. S. kot poklicati televizijo? Mogoče bi bila, a tu ni šlo samo za osebno nedotakljivost M. S. Brali smo, da so tudi druge javne osebnosti, posebno televizijci (Mario Galunič), imeli neprijetne izkušnje z nadlegovalci in zasledovalkami, pa so se jih (ali se jih) branijo na druge načine. Tu namreč ni šlo samo za osebo M. S., šlo je za pojav, ki ga je treba obsoditi: moško zlorabo moči nad žensko za zadovoljitev njegove erotične in/ali spolne sle. Šlo je za "Tudi Jaz". Bil je narejen preskok iz zasebnosti v javnost - z dobrim namenom, a ne tako dobrim izidom. M. S. je sama sebe izročila v korist občestva kot orodje te moralne obsodbe, ki je zadela M. T. kot poseben primerek tega pojava, poseben primerek, ki pa je tudi oseba, ne abstrakcija, in ki ni dobil samo moralnega nauka. Zdaj oba predelujeta posledice.

4. Ker sem starejša generacija, še o "trku generacij". "Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem "na silo", ne delajo iz tega drame", piše Intihar. Dva vidika razlikujem: odnos do spolnosti in odnos do "gender", do spolov. Glede spolnosti, sproščenega spolnega občevanja v najširšem smislu, bi prej rekel, da smo prišli od "seksualne revolucije", ki je bila tema naše generacije, do "novega puritanizma", ki je značilnost sedanjih generacij. V Woodstocku se je na širni poljani, kjer so križem-kražem sedeli in ležali parčki pred rockovskim prizoriščem, dogajalo marsikaj. To je bil čas komun s svobodnim križem-kražem občevanjem in pogumnim golim fotografiranjem cele posadke pred- ali potem. Na lipom Jadranu je bilo več deset nudističnih kampov, ki so potem eden za drugim ugašali. Itd. Ko se je pojavil aids, je prišlo do prve streznitve, da ni dobro kar z vsakim in vse počez. Potem se je na različne načine širila "nova zvestoba". Sedanje generacije so veliko bolj všečne pra-konzervativcem (če odštejemo poli-amorijo, ki pa je samo preimenovan "odprti zakon" iz šestdesetih let). Drugi vidik, "gender", se nanaša na priznavanje spolne nebinarnosti, sprejemanje vseh tistih 30 spolov, ki jih je naštel neki poslanec evropskega parlamenta, in spolne fluidnosti, nedoločenosti in spremenljivosti. V tem smislu je zdaj "vse dovoljeno", dovoljena je cela pahljača spolnih občutij in praks, prej pa smo sprejemali samo "straight" seks. Danes pač ne veš, kdo se skriva za videzom moškega ali ženske, kakšna duša, in pride do usodnih zamenjav. V takem primeru se pa začne ukvarjanje "na silo" in se delajo iz tega resnične drame. Ni več pomemben organ, pomembna je nadvse občutljiva duša. To pa zahteva rahločutnost, ki je stari res nismo vajeni.

O POLITIČNO KOREKTNEM ZANIKANJU "TEORIJE" O RASAH

K temu pisanju me je spodbudil članek v National Geographic, ki sem ga imel za poljudno naravoslovno revijo, ki kljub poljudnosti navaja preverjena dejstva in teorije. Kaže, da je tudi njo zavzela politična korektnost in da poljubno, ne poljudno, meša dejstva, interpretacije, ideologije in družbeno-politično prakso.

"... številni znanstveniki še vedno vztrajajo v prepričanju, da je rasa biološko dejstvo", kar po mnenju avtorice ni, "četudi je medtem postalo jasno, da smo vsi pripadniki ene, genetsko nedeljive človeške vrste".

Da ne bo nesporazuma, naj takoj izrazim svoje naziranje. Vsi ljudje na Zemlji smo si po eksistencialni situaciji, svojem osnovnem položaju v svetu in življenju enaki. Enaki smo si po svojih osnovnih težnjah: živeti, preživeti, biti sprejet, biti ljubljen, ljubiti, najti svoj smisel itd. Beli, črni, rumeni, rdeči, mešani, vsi.

Beli? Črni? Rdeči? Rumeni? Mešani? Kdo je to rekel? Tega ni. Te-ga-ni!

Koncepta rase ni. Ni ga, ker ga ne sme biti; ni razumen, je nečloveški.

Tudi psi so po svoji osnovni pasjosti enaki. A vendar ste se pripravljeni stepsti, če ste se dogovorili, da vam pripeljejo nemškega ovčarja, dostavijo vam pa činčilo.

To je vendar jasno. To so različne pasme.

Kako to? Saj pasem ni. Ljudje smo jih konstruirali. Psi niso imeli nič pri tem.

Vi ste nesramni. Vi enačite človeka s psom.

(Hudobna misel: Mogoče je pa razlika, na kateri vztrajate, tudi družbeni konstrukt. Izhajamo, mi in naši kužki, iz ISTEGA evolucijskega prednika - poglejte razvojno drevo. Torej? Konstrukt! Vivat!)

Ne, ne, jaz nisem pes. Človek sem.Tudi vi niste pes. Vaš kužek je pa pudl, a ne, saj se tej družbeno konstruirani vrsti psa reče tako?

"Rasa je družbeni konstrukt ne biološko dejstvo", berem. Kako se dobrohotno lotiti tega? Poskusimo.

Rasa je družbeni konstrukt IN biološko dejstvo. Najprej je biološko dejstvo, potem pa družbeni konstrukt. Družbeni konstrukt temelji na bioloških dejstvih, izkustvenih opažanjih, očitnosti.

Ljudje na Zemlji se razlikujemo po bioloških značilnostih, kot sta zunanji videz in konstitucija, pa tudi po oblikah nekaterih organov, npr. lobanje, ustne votline, zob, nosu, poraslosti itd. Ne bom opisoval razlik v videzu in konstituciji, ker upam, da imam opraviti z ljudmi, ki se jim Michael Jordan zdi na videz drugačen od Luke Dončića in ju ne zamenjujejo. In vejo, da sta tako različna od rojstva. Jordan ima temnejšo kožo, temne lase, odebeljne ustnice, top nos (ne bom našteval, da se ne bo kdo takoj oglasil, da ni res, da topega nosu pa že nima, ker je Michael lep itd. in naj ne bom nesramen).

Ljudje smo po videzu in telesni konstituciji precej različni, manj različni po obliki in funkciji notranjih organov. Po podobnosti zunanjega videza in konstitucije je ljudi možno klasificirati, tj. podobno kot pse ali metulje pojmovno porazdeliti v kategorije, ki jih imenujemo rase in jih v splošnem poimenujejo po barvi kože ali po geografskem področju, kjer so večje množice tako podobnih ljudi. Tega pač ni mogoče zanikati. Klasificirati v rasne kategorije pomeni pojmovno razlikovati, ne dejansko fizično ločiti. Tudi ne pomeni rangirati tako dobljenih kategorij glede na kakršno koli lastnost. So prav šolski primer kvalitativne in ne kvantitativne različnosti.

Da se tudi po genomu ne razlikujemo, ne morem verjeti. Tako razumem trditev, da "smo pripadniki ene genetsko nedeljive človeške vrste". Seveda je genom vsakega človeka, ne glede na raso, drugačen kot genom nam najbližjih primatov. Toda znotraj svojskega človeškega genoma so razlike med rasami, rasnimi različicami ali podrasami itd. Geni za barvo kože, oči itd. so različni. Ugotavljali so celo sorodnost genoma Evropejca z genomom neandertalca; število neandertalčevih genov v Evropejcu. Ne vem, s kakšnim zlobnim namenom. Če ne bi imeli barve kože in drugih rasnih posebnosti zapisanih v genomu, belke ne bi rojevale belcev generacijo za generacijo skozi tisočletja, ampak bi v odvisnosti od naključnih okoliščin vsaka ženska vsake rase po občevanju z moškim iste rase rojevala otroke vseh barv. Tedaj pojem rase res ne bi bil smiseln.

Genoma človeka in šimpazna se ujemata v 98-99 odstotkih. Naj zato trdimo, da ni razlike med človekom in šimpazom. Kljub majhnim razlikam med deležema enakih genov, lahko pomembne razlike v zastopanosti genov za določene telesne in mentalne funkcije. 

Iz klasifikacije ras ni mogoče sklepati na različne psihološke značilnosti, v tem smislu, da bi menili, da se pripadniki različnih ras razlikujejo po sposobnostih in drugih lastnosti. Menda pa vendar še drži, da so pripadniki rumene rase, na primer, bolj občutljivi na alkohol in se jih hitreje prime. Možno pa je, da so si zahodnjaški belci pridelali večjo toleranco do alkohola, ker so ga raje pili. Ne vem, če je kdo to raziskoval in ovrgel genetsko šibkost rumene rase glede presnove alkohola. Telesne rasne značilnosti morda res niso povezane s pomembnimi drugimi fiziološkimi in psihološkimi lastnostmi. Slednje so bolj odvisne od vplivov kulture in družbenega sloja.

Res je, da so v preteklosti objavljali raziskave, ki so neutemeljeno potrjevale povezanost telesnih rasnih značilnosti s psihološkimi značilnostmi. Klasifikacija ras nam ne pove nič posebno koristnega, povzročila pa je in še povzroča veliko škode, predvsem družbeno diskriminacijo. Na njeni osnovi so se razvile ideologije, ki so "utemeljevale" rasno diskriminacijo. Te ideologije so družbena konstrukcija. Konstatacija rasnih razlik, ali drugače, klasifikacija ljudi po podobnosti barve kože in drugih telesnih značilnosti v široke kategorije pa je družbena konstrukcija v istem smislu kot klasifikacija psov po pasmah. Je človeška miselna operacija razvrščanja v kategorije po določenih značilnostih. Morda telesni videz in konstitucija nista posebej relevantni značilnosti in nista povezana s pomembnimi funkcionalnimi in psihološkimi razlikami. Postali sta relevantni za ideologe diskriminacije, to je poniževanja, izkoriščanja in zatiranja delov človeštva.

Ne razumem, kako se lahko znanstveni novinarki zapiše, da "številni ljudje še vedno verjamejo v obstoj ras oziroma so prepričani, da so med posameznimi skupinami ljudi biološke razlike." Takoj sledi opozorilo, da "skrajne desničarske skupine in nacionalisti" prežijo na ugotovitve, da so nekatere rase sposobnejše od drugih itd. Da ne bi ustregli tem zlim skupinam, je treba zanikati, da obstajajo biološke razlike med ljudmi, po katerih je ljudi mogoče klasificirati v rase. Ne govori o rasah, da ne bi nepridipravi ene rase povzdigovali nad druge!

Ali ni mogoče reči; različne rase so biološko dejstvo, a za vse praktične namene malo pomembno?

Diskriminacija se ne opira na teorijo, da obstajajo rase, ampak na teorijo, da so ene rase več vredne kot druge. To pomeni, da je treba zavreči spoznanje, ki temelji na očitnih dejstvih, samo zato, da tega spoznanja ne bi izkoriščali za ljudem škodljivo ravnanje. Potem je treba predvsem zavreči fizikalno teorijo o razpadu atomov. Raziskovanje ras je raziskovanje bioloških (somatskih, fizioloških, nevroloških) in psiholoških značilnosti ras. Raziskovanja razlik med rasami ne gre a priori zavračati, zato ker lahko podpira rasno diskriminacijo. Kot obstajajo spolne in starostne specifičnosti, obstajajo tudi rasne. Dokler jih ne poznamo, ne moremo reči, ali so pomembne ali ne; ali je spoznanja o njih možno koristno uporabiti v prid ljudem ali ne.

Vir: Angela Saini, Zgodba o različnosti ljudi, NG, 9, 2021

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

"Meni pa nihče ne pomaga"

Kaže, da svojega potopisa po Bavarski ne bom nikoli dokončal, saj me je prejšnje dni posrkalo prerekanje o beguncih. Obe ti temi nista nepovezani, saj tudi begunci hočejo v "Džermani", zato je dobro vsaj malo poznati to obljubljeno deželo. Takole "od oka" bi rekel, da je v njej še dosti prostora, ni ga pa neskončno veliko.

Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.

Shematično je ta veriga takale:

EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA

Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.

Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.

1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu.  V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.

2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".

3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".

4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."

Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.

Uradna izjava v zvezi z družinskim zakonikom

Uradna izjava Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani:

http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Simbolni oče

Ne bi se spravil poslušat razprave o sveti družini, če ne bi iz dnevne sobe zaslišal glasu, ki se mi je zdel znan, pa nisem bil čisto gotov, čigav je. Pogledal sem - bil je "psihoanalitik" R. V. - in ostal sem pred ekranom nekaj minut. Dovolj, da sem videl zbrano druščino nasprotnikov definiranja družine kot "skupnosti dveh oseb", zagovornikov družine kot "skupnosti moškega in ženske", in ujel bistven argument proti porokam istospolnih parov.
Tudi sam sem se pred časom čudil, da se heteroseksualnim parom zdi kul, če se ne poročijo in živijo - ne v konkubinatu, ne v koeksistenci - aha, v kohabitaciji, tako se reče, medtem ko si homoseksualni pari tako silno prizadevajo prav za poroko. To, kar se heteroseksualnim parom zdi zastarela in omejujoča institucija, vidijo kot odrešitev za istospolne pare. Od kod ta razlika med mladimi iste generacije? Seveda mi je kapnilo, da gre za otroke. Homoseksualni par ne more otroka dobiti drugače kot s posvojitvijo, pogoj za to pa je, da je par poročen. Homoseksualni pari so pripravljeni žrtvovati imidž modernosti in se ukloniti zastareli instituciji sklenitve zakona, da bi lahko posvojili otroke. To omenjam samo mimogrede, saj ni bistveno, je zgolj zanimiv paradoks.
Poglavitni argument proti predlagani novi definiciji družine - razpravljalci so se sklicevali na pravnico Barbaro Brezigar - je ta, da zagovorniki nove definicije družine izhajajo iz želje in "pravice" zakoncev, da bi imeli otroka, medtem ko nasprotniki nove definicije izhajajo iz prednostne pravice otroka, da ima starše, ki mu zagotavljajo najboljši možni razvoj. In, po njihovem, istospolni starši tega ne zagotavljajo. Za vzgojo otroka sta potrebna otrokova biološka oče in mati ali vsaj moški in ženska.
V. je ognjevito jezno razlagal svoje razumevanje psihoanalitične teorije, po kateri je za dečkovo prevladanje ojdipskega kompleksa bistvena identifikacija z očetom (do katere se, po V. pride, če mu da oče vsake toliko dve, tri po riti; da matere tega ne delajo, se zdi samoumevno, pa ni). Potem so molilni mlinčki v bolj ali manj vzvišenem in zgroženem tonu mleli dalje. Tudi profesor Musek se ob V-jevi interpretaciji psihoanalize ni oglasil. Je pač zavezan drugi politiki.
Zadeva pa je takale: otrok res potrebuje za zdrav psihološki razvoj očeta in mater, vendar ne biološkega moškega in biološko mater ampak očetovski in materinski lik, to je, simbolnega očeta in simbolno mater. V. je filozofiral, da otrok, ki nima (biološkega) očeta, ne razvije vesti, etičnih norm, in postane psihopat. Ne drži. Povsem "normalni" so lahko otroci, ki so zrasli v naslednjih konstelacijah, ki niso heteroseksualna zakonska zveza: otroci, ki so zrasli v skrbništvu sorodnikov (stric in teta, dedek in babica, starejši bratje in sestre ipd.); otroci, ki so po ločitvi bioloških staršev odrasli z ne-biološkim očimom; otroci, ki so odrasli ob materi-samohranilki, pa so očetovski lik dobili v svojem okolju; otroci, ki sta jih vzgajali npr. mati in njena sestra ali druga sorodnica pa tudi otroci, ki so zrasli samo ob očetu brez matere. Celo sirote, ki so odrasle v zavodih ob razumnih vzgojiteljih/cah so lahko povsem "normalni". Po drugi strani se v psihopata lahko razvije otrok, ki je zrasel v disfunkcionalni heteroseksualni zakonski zvezi bioloških staršev alkoholikov, ob nasilnem očetu, ob bioloških, beri "naravnih" starših, ki sta ga zanemarjala ali zlorabljala ipd. Naj omenim še, da sta očetovska in materinska vloga v heteroseksualnih zakonih lahko zamenjani, saj pri nas pogosto ženska nosi hlače (in daljinec) in je moški copata kot identifikacijski vzor. Te možnosti nasprotniki nove opredelitve družine spregledajo, ker ni v skladu z njihovo predpostavko, da je za otroka najbolje, če se razvija v "naravni" zakonski zvezi (biološkega) moškega in ženske. Če bi biološki oče v odnosu do svojih otrok nastopal kot biološki moški, bi bil to incest; tudi biološki oče nastopa v odnosu do svojih otrok kot simbolni oče. Vlogo simbolnega očeta pa lahko prevzame tudi kdo drug.
Predpostavka, da sta za zdrav otrokov razvoj nujna biološka oče in mati, ne velja ne empirično ne teoretično. Naj ponovim: otroci se povsem dobro razvijejo v vseh vrstah zvez, ki niso zveze moškega in ženske, se pa lahko ne razvijejo dobro v zvezah moškega in ženske. In drugič: pomebno je, da sta v otrokovem življenju "simbolni oče" in "simbolna mati" ne le moški in ženska kot starša.

Kaj je znanost

V Sobotni prilogi Dela v sestavku z naslovom Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost, dr. Gregor Majdič, redni profesor na ljubljanski veterinarski fakulteti in na mariborski medicinski fakulteti, obravnava vprašanje politike do znanosti in se med drugim dotakne tudi vprašanja psevdoznanosti, ki ji je v medijih namenjene vse več naklonjene pozornosti, posebej s prikazovanjem lažnih podatkov v zvezi z domnevnim negativnim vplivom cepljenj in domnevno povezavo avtizma in s pomočjo kemije pridelane in obdelane hrane. Takole pravi: "Kot rečeno, je osnova evropske znanosti, ki nam je omogočila izjemen napredek v zadnjih stoletjih, znanstvena metoda Francisa Bacona. Osnova tega je, da je treba vse trditve preveriti s strogo nadzorovanimi in ponovljivimi poskusi, in šele ko takšni poskusi potrdijo neko trditev, lahko o njej govorimo kot o znanstvenem dejstvu." In doda: "Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost."

Strinjam se s splošno težnjo njegovega sestavka kot tudi z zavračanjem psevdoznanosti sploh in konkretnih lažnih ali vsaj pretiranih ugotovitev v zvezi s cepljenjem in avtizmom posebej. Z njim delim tudi mnenje, da ni alternativne znanosti. Menim pa, da je njegova definicija znanosti v skladu z Baconovim kanonom preozka, prevzeta verjetno po pojmovanju, ki velja na primer v deželah z angleško izobraževalno tradicijo, kjer termin "znanost" (science) označuje le naravoslovne znanosti. Pri nas tradicionalno pojmujemo znanost širše. Baconova definicija ne velja niti za vse naravoslovne vede, sploh pa ne za družboslovne in humanistične. Astronomija, na primer, je le v omejenem obsegu eksperimentalna znanost. V glavnem temelji na opazovanju zvezdnega neba, na ponovljenih opazovanjih in na matematično izračunanih napovedih, ki se preverjajo z opazovanjem. Podobno velja za geologijo. Tudi geolog predvsem opazuje, v omejenem obsegu eksperimentira, v glavnem mora čakati na "eksperimente", ki jih proizvede narava sama in pri katerih sam ne manipulira neodvisnih spremenljivk. Med družbenimi vedami je gotovo zgodovinska veda jasen primer neeksperimentalne znanosti - saj ne dvomimo, da je znanost, kajne? Druga taka veda je, na primer, etnologija, katere spoznanja ne temeljijo na eksperimentu, pa so vseeno znanstvena. Umetnostna zgodovina, literarna veda, jezikoslovje, druge humanistične vede tudi niso eksperimentalne, so pa znanosti. 

Vsaka znanost je dejavnost, ki si prizadeva odkriti novo znanje o pojavih (o človeku in svetu) na osnovi izkustvenega gradiva, ki ga analizira v skladu s pravili logičnega mišljenja (pri čemer je eksperiment eno od orodij take analize), da bi pojasnila splošne zakonitosti na danem področju, ali razumela posamezne pojave; svoja spoznanja objavi v obliki teorij. Izkustvenost, logika in oblikovanje teorij so temeljne sestavine znanosti (eksperiment je eden njenih nenujnih postopkov). 

O družinskem zakoniku (2): Epilog

Ali bo otrok imel očeta in mater, ne more zagotoviti noben zakon; vedno in povsod bodo obstajali otroci, ki imajo mater, ne pa dejansko prisotnega očeta. In za te je treba poskrbeti. Pater semper incertus, bi lahko navedli stari cinični rek, ki pa je žal tudi statistično resničen. Zakon mora urejati dejanska družbena razmerja, ne vsiljevati idealnih shem »svete družine«. 


 Tu se ponavlja stara nerazumnost, to je nerazlikovanje etične in pravne ravni. Ta nerazumnost se je pokazala pri razpravi o splavu in o razvezi. Etično je splav nesprejemljiv, nesprejemljiv je tudi iz medicinskega in psihološkega vidika; je zlo. To pa ne pomeni, da bi bilo modro, ko bi ga prepovedali. Prepoved splava sproži posledice, ki so hujše za vse prizadete in za družbo kot celoto, kot so posledice, zdravstvene, psihološke in etične dejstva, da je zakonsko dovoljen.

Etično je razveza kot prelomitev dane obljube, ki sta jo dala zakonca drug drugemu nezaželena. Nezaželena je še posebno, če imata otroke, ki utrpijo psihološke in lahko tudi zdravstvene posledice. Vseeno pa ne bi bilo modro, če je ne bi dopustili. Obojestransko mučenje zakoncev v neuspelem zakonu onesreči ne samo njiju ampak prav tako tudi njune otroke. Razvezo pa, ki je obojestranska, običajno oba sprejmeta in ker se do tega vedeta kot do realnega življenjskega dejstva, ki se je pač zgodilo, ter pametno urejata svoje odnose po razvezi, postane tudi za otroke sprejemljiva, kasnejše dopolnjene družine pa marsikdaj dobro fukcionirajo kot širša življenjska skupnost.

Psihološko je idealno, če ima otrok ljubeča starša, očeta in mater. To pa ne pomeni, da bi bilo treba (saj tudi ni možno) zakonsko prepovedati ali diskriminacijsko tretirati vse družine, v katerih ni obeh staršev; v katerih starši niso ljubeči; družine, kjer so disfunkcionalni pojavi; družine, v katerih otroci trpijo. Možno je, da so kljub raziskavam, na katere se sklicujemo zagovorniki predlaganega Družinskega zakonika, subtilne psihološke razlike med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin (navsezadnje so take razlike tudi med otroki alkoholikov in drugimi; ali pa med otroki, ki živijo samo z materami in drugimi - pa jih ne izdvajamo). A to nikakor ne pomeni, da bi bilo zato treba tem družinam onemogočiti dedovanje, zdravstveno zavarovanje, bolniški dopust obeh staršev ipd. Pravo ureja realne vsakdanje zadeve. 


Naj bom še jasnejši. Recimo, da na etični ravni ne odobravam, da si ena od žensk v lezbičnem paru "preskrbi" otroka (ali analogno eden od gejev v gejevskem paru), češ da ne misli na dobro otroka in ji gre samo za zadovoljitev njene želje (čeprav, seveda, tudi mnogi raznospolni pari delajo otroke nepremišljeno za svoj užitek). Vidim pa, da je teh primerov med geji in lezbijkami precej. Naj z zakonom prepovem biseksualne odnose?  Naj v zakoniku "spregledam", da obstajajo take družine? Naj se delam, da to ni družinska skupnost? Ali pa naj tem družinam omogočim osnovne pogoje dostojne skrbi za otroka, naprej pa - bog pomagaj?

Razumna rešitev za kristjane bi bila, da bi še naprej zagovarjali, kar je etično in po Evangeliju, da pa bi po zdravi pameti, na katero se zdaj tako radi sklicujejo, dopustili, da se uredi, poenostavljeno rečeno, socialna varnost istospolnih družin. To ne pomeni, da mislim, da je predlagani zakonik tudi s krščanskega vidika neetičen. Nasprotno, če kaj, je po Evangeliju etična skrb za tiste, ki jih je večina pripravljena kamenjati.

O družinskem zakoniku (1)

Prijateljica mi je v razmislek poslala naslednje besedilo nasprotnikov novega družinskega zakonika in vprašala, če sem potem, ko sem prebral to besedilo še naklonjen temu zakoniku.
http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/1200-gostecnik-stuhec-in-musek-o-druzinskem-zakoniku.html
Prebral sem in odgovoril, da še bolj, ker me argumenti nasprotnikov ne prepričajo. Na hitro so moji ugovori proti temu sestavku naslednji:
Novi Družinski zakonik ne zanika razlike med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, kar se izraža prav v tem, da homoseksualnim parom ne dovoljuje posvojiti otroka, če ni otrok enega od partnerjev/ic.
Res pa je, da zakon ne izvaja drugih posledic iz dejstva, da v istospolni skupnosti »ni mogoče ustvariti novega življenja«, saj bi sicer moral drugače tretirati tudi heteroseksualne pare, ki nočejo, ali ne morejo, imeti otrok. »Neplodna ali nerodovitna« življenjska skupnost moškega in ženske torej ni nič posebnega, najdemo jo pri enih kot pri drugih. Tej konstataciji se pisci pisma uprejo: istospolna skupnost je drugače, usodneje, »nerodovitna« kot heteroseksualna.
»Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. »
Homoseksualni par torej biološko ne more spočeti otroka, heteroseksualni par pa? Saj vendar tudi neplodni heteroseksualni pari biološko ne morejo spočeti, razen z biomedicinsko pomočjo, pa še tedaj mnogi biološko ne morejo spočeti. Ta argument piscev pisma se torej sesuje. Zato si izmislijo drugega.
»Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para.« 
Ta je huda: popolnoma iz trte zvit argument. Kot da pri homoseksualnem paru, zato ker ni biološko ploden, ni prostora za sorodna doživetja, samouresničitev in medsebojno rast! Pri heteroseksualnem paru, ki tudi ni biološko ploden, pa je prisotna ta silna odprtost. Ne samo, da si izmislijo popolnoma neutemeljen argument, ti kristjani, pisci pisma, odrekajo nekaterim ljudem, samo zato, ker so istospolni in »biološko izključeni«, osnovne človeške in medčloveške potenciale, ki jih heteroseksualni pari, kljub temu, da so tudi biološko neplodni, torej »biološko izključeni«, po čudežu vendarle imajo. To se pravi, da gospode ne bode v oči »biološka izključenost«, s katero bi morali označiti ene in druge, ampak izključno istospolna erotična usmerjenost.
»V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje.«
Podpisniki pisma govorijo o »nadomestni vlogi«, ki bi jo imela pravica do posvojitve pri istospolnih parih. Novi Družinski zakonik ne daje istospolnim parom pravice do posvojitve, zato je vsako naklepanje o možni pravici do posvojitve podtikanje zakonu namenov, ki jih nima. Dopušča pa zakon posvojitev otroka enega od partnerjev. Pisci pisma tudi temu nasprotujejo, češ da so v tem primeru tveganja za otroka velika. Za to ne navajajo nobenih empiričnih dokazov.
»Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, … (nadalje pisci pisma navajajo avtorje,) …
ki poudarjajo vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.«

Za identiteto otroka je pomembno, da ima urejene družinske razmere, vzgojno sposobne starše, da je sprejet in ljubljen. Ni vseeno, ali ima očeta in mater ali ne. V tem imajo pisci pisma prav. Pomembneje pa je, da ima otrok starše, ki ga sprejemajo in nudijo pogoje za rast in razvoj. Mnogi očetje in matere tega niso sposobni. Bolje se godi otrokom istospolnih partnerjev, kot otrokom v disfunkcionalnih družinah in starših z osebno zgodovino alkoholizma, nasilja ipd. Raziskave ugotavljajo, da se odrasli, ki so zrastli v istospolnih družinah, po vseh relevantnih značilnostih razen po občutljivosti za diskriminacijo ne razlikujejo od tistih, ki so zrastli v heteroseksualnih družinah. V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, ki so v veliki večini družine mater-samohranilk; njihovi otroci ne odraščajo ob očetih; naj jih zato ne štejemo za družine? Kot bi se pisci pisma zavedali, da mnogi otroci spočeti v heterseksualni zvezi, nimajo očeta v socialnem pomenu, ne zahtevajo dejanskega, fizično prisotnega očeta, zahtevajo le, da je oče »znan«. Otrok mora imeti »znanega« očeta – potem je vse v redu in njegova identiteta se lahko nemoteno razvije.

»Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta.« - 

Mnogi otroci imajo znanega očeta, ki pije, in znano mamo, ki je depresivna. Ne vem, kakšna velika dobrobit izvira zanje iz te »znanosti«.

»Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.«

Ne vem, zakaj ne bi bila v istospolnih družinah prisotna medgeneracijska solidarnost, saj so tudi v teh družinah otroci mlajša generacija, ki lahko skrbi za starejšo generacijo svojih očkov ali mamic. Podpisniki odrekajo tako istospolnim staršem kot otrokom, ki žive z njimi, osnovno človeško sočutje in skrb.

Za trajnostni razvoj človeške vrste, za katerega so podpisniki tako zaskrbljeni (in ne vidijo, da človeštvo narašča v milijardah), naj poskrbijo tudi tisti, ki se držijo celibata; na srečo se mnogi, ki bi se ga morali, ne držijo, tako da človeštvo ne bo propadlo, njihovi otroci pa ne bojo imeli znanega očeta. 

»Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.«

Zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, v domnevnem protislovju s samim seboj, da njihova razmerja ureja država? To domnevno protislovje je namreč čisti sofizem. Urejanje dediščine, zdravstvenega zavarovanja in bolniškega dopusta niso intimne zadeve.

»Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.«

Ideološki boj vnašajo v družbo ideologi RKC, ki so nekaj določil zakona, s katerimi se zagotavlja istospolni manjšini nekaj osnovnih pravic, s podtikanji in neverjetnim zavračanjem drugače čutečih soljudi napihnili do razmerij, ki ogrožajo sprejetost dobrega zakona v celoti. Država in njene ustanove so dolžne zaščiti šibko manjšino; zaščititi natanko pred tako diskriminacijo, ki jo propagirajo nasprotniki zakona. Skupno ne pomeni večinsko ampak tisto, kar je v korist celotni družbi; in v korist celote je, če smo človečni do šibkejših. Človečnost je temeljna vrednota te družbe - upam. 

»Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.«

Ja, novi zakon ni stari zakon; je drugačen od starega. Novo vino v novih sodih. Odzvati se je moral na spremenjene družbene razmere, za katere je značilna diverzifikacija oblik življenjskih skupnosti. Ureja predvsem družinska razmerja ne zakonske zveze. Pokazalo se je, da ni dovolj urediti zakonsko zvezo. Zakonska skupnost je po novem zakonu življenjska skupnost moškega in ženske. Ali si bosta rekla »dragi mož« in »draga žena«, ali bosta svojo zvezo dala blagosloviti ali ne, ali v tej ali oni cerkveni skupnosti, pa prepušča njima – kakor tudi to, ali bosta imela otroke ali ne. 

Še vedno bo velika večina otrok imela očeta in mater, manjšina, ki bodo imeli dva očeta ali dve materi (ali eno mater, ali enega očeta ali karkoli že) pa ne bo diskriminirana.

»Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.«

Da, tako je. Odprta je možnost enakopravne ureditve istospolnih razmerij; možnost nediskriminacije. Trn v peti je podpisnikom biseksualno razmerje. Kakšno zanimanje za posteljne zadeve pri resnih ljudeh! Dragi gospodje! Prav nobene zasluge nimam, da sem moški, nobene zasluge, da me po naravi privlačijo ženske in res ne vem, zakaj naj bi bila moja zveza z žensko privilegirana pred zvezo mojega brata, ki ga privlačijo moški. Ker je moja zveza po naravi »rodovitna«? Mogoče pa po naravi ni, prav tako kot ni po naravi rodovitna zveza mojega brata. Da pa bi bila »socialno« rodovitna, pa skušate na vso moč preprečiti. Ne, biseksualno pa ne! Ha ha.

*

O tem, kako imajo otroci mater in očeta in v kaj se razvijejo tisti, ki imajo samo biološkega očeta, ne pa tudi dejansko prisotnega psihološkega in socialnega, imam nekaj osebnih izkušenj. Sam sem sicer imel mater in očeta, moj oče pa je imel samo mater, prav tako moj dragi stric in moji najdražji teti. Vsi sijajni ljudje, ki jih je kalilo življenje in so bili spoštovanja vredni produktivni ljudje! Da so bili nezakonski in so jih zaplodili sinovi kmečkih gospodarjev kmečki delavki in to zatajili, je posledica hinavske morale, ki jo je propagirala slovenska Katoliška cerkev, ki s tem, farizejsko, v nasprotju z Evangelijem, nadaljuje tudi danes.

Pomisli, paberki (1)

Prebral sem (podatki veljajo za ZDA, Global 3/2012, po Atlantic Monthly), da samske mestne ženske v starosti od 22 do 30 let zaslužijo 8 odstotkov več kot primerljivi moški; 55-60 odstotkov diplomirancev od 25 do 29 let je žensk; ženske so na 51,4 odstotka vodstvenih in akademskih položajev. Ta trend prihaja k nam. Zato sem najprej pomislil, da bi Urad za enake možnosti prosto po Malem princu preimenovali v Urad za vzhajanje in zahajanje sonca. Ukinitvi tega urada pa nasprotujem, kajti moškim gre v bistvu res "naglo na slabše", kot ugotavlja piska v Atlantic Monthly.

*

A: Na dan žena je neka ženska oropala trgovino. Moja dilema: ali zaslužijo šopek vse ženske ali samo poštene?
B: Vse. To je tako kot pri volitvah. Pravica, ki pripada vsem, ne samo 'poštenim'.
A: Potem bi morala država vsem kupiti šopke.

*

Janša je pomen goljufije s srednješolskim spričevalom koalicijskega poslanca relativiziral in bagateliziral kot nepomembno temo, češ da se razpravlja o tem, ne pa o spričevalih, ki so jih podeljevali na kumrovški politični šoli CK ZKJ. S to primerjavo je hotel reči, da so ta spričevala prav tako nična kot ponarejeno poslančevo spričevalo.
Če bi bil Janša dosleden, bi moral zahtevati ničnost vseh spričeval od 1945-1991, ne samo kumrovških, ker so jih izdale šole komunističnega režima, še posebej pa spričevala obramboslovja na FSPN kot bivši politični šoli CK ZKS. 

*

Natanko sto odstotkov slovenskih homoseksualcev in lezbijk prihaja iz heteroseksualnih družin. Če želite izkoreniniti to zlo, boste morali, se bojim, vendarle prepovedati heteroseksualne družine. - Boris Dežulović, Dnevnikov objektiv, 10.3.12.

Pozitivna revolucija De Bona

 Pred dvajsetimi leti sem kupil knjižico dobrih 150 strani, na rumenem papirju, z zračnimi presledki med vrsticami in shematičnimi risbami - Edwarda de Bona Handbook for the Positive Revolution. Prelistal sem jo, prebral tu in tam kako stran in jo odložil. Zadnja revolucija, ki sem jo vsaj posredno doživel, je bila v mojih očeh zaradi svoje krutosti popolnoma diskreditirana, tako zelo, da sem skrajno nejeverno sprejemal vsako nadaljnje 'revolucionarno' prizadevanje. To, kar je pod imenom 'revolucija' ponujal De Bono, pa se mi je zdelo prav tako utopično, pa še otročje povrhu. Danes mislim drugače. V človečno izpeljane revolucije še zdaj ne verjamem, v postopno spreminjanje družbe pod vplivom zavestnih in namernih dejanj ljudi pa verjamem. V vsakdanjem življenju in vsakdanjih stikih skušam ravnati tako, da bi se družba spreminjala v smeri vrednot, ki so mi v orientacijo. In ko sem zdaj ponovno vzel De Bonovo knjigo v roke, sem ugotovil, da se prav lepo ujema z mojim sedanjim nazorom in prizadevanjem. To je družbeno spreminjanje, ki se začne pri meni, pri posamezniku, ki v stikih z drugimi ravna po načelih te 'revolucije'. Mislim, da jo lahko imenujem etična ,revolucija'.

Osnovna načela De Bonove revolucije, pet načel za pet prstov roke, sem povzel v geslu: S SPOŠTOVANJEM (človeka in narave) KONSTRUKTIVNO in UČINKOVITO PRISPEVAJ in IZBOLJŠUJ SE - s kratico S.K.U.P.I. Kratica je kar pomenljiva in lahko zapomnljiva. Temelj te 'revolucije' je SPOŠTOVANJE človeka, njegovega dostojanstva in narave, obzirnost. Nasprotje brezobzirnosti 'rdeče' revolucije. KONSTRUKTIVNO pomeni, da ta 'revolucija' ne ruši, ne razdira, ampak gradi. Moje izhodišče ni 'kritika obstoječega', kritika sistema, ampak ustvarjanje novega: novih idej, novih odnosov, novih reči. UČINKOVITO pomeni, da se velike cilje razčleni na majhne, uresničljive cilje, ki se jih vztrajno in disciplinirano dosega. Verjamem, na primer, da s tem svojim pisanjem ponujam svojim prijateljem nekaj uporabnega ali vsaj zanimivega; mogoče se ob njem sproži kakšno vrvenje v njihovih možganskih vijugah. Trudim se, da bi pisal redno. S tem skušam nekaj PRISPEVATI skupnosti. Prispevam tudi na druge načine. Prispeval sem v službi, bil sem prostovoljec, podporni član društva ipd. Podpiram akcije civilne družbe. Rad se IZPOPOLNJUJEM. Spremljam časopisje, zanimam se za novo, skušam se naučiti česa novega, npr. tujega jezika, risanja, se vključevati v kulturno dogajanje. Skušam kultivirati svoje vsakdanje ravnanje. 

De Bono pravi, da iz načela konstruktivnosti 'rumene', sončne revolucije izhaja, da se ne bori proti nasprotniku ali sovražniku; nikogar ne določi za sovražnika, ne kapitalista ne kapitalistični sistem, ne politični režim, ne cerkve, ne te ali one stranke, skupine ali posameznika. Nasprotno, ena od njenih metod je skrb za ideološko neobremenjeno realistično in celostno nepristransko ZAZNAVANJE različnih družbeni skupin in odnosov in odpor do etiketiranja, obkladanja z vzdevki. Kapitalist ni 'izkoriščevalec', ampak človek, ki investira, odpira delovna mesta, daje delo in prispeva družbi v obliki produkcije dobrin, davkov in donacij.

Posebno mesto med metodami družbenega spreminjanja ima ustvarjanje idej, ustvarjalno mišljenje s tehniko 'šestih klobukov'. In tako naprej.

Skratka: mislim, da je danes vsakdo med nami lahko 'revolucionaren' tako, da v vsakdanjem življenju uresničuje temeljne človeške vrednote, etiko konstruktivnosti, udeleženosti in prispevanja in se pri tem povezuje z drugimi. Pri tem nam je De Bonovo razmišljanje lahko v pomoč.

Vir: Edward de Bono, Handbook for the Positive Revolution. Penguin Books, London 1991.

Zakon o družinah (2): Sobota je zaradi človeka...

Da bi malo obnovil svojo latinščino, sem prebral nekaj odstavkov Markovega evangelija, ker je sorazmerno preprosto besedilo. Ker je Sveto pismo zelo lepo prevedeno v slovenščino, si seveda pomagam s slovenskim prevodom. Tako sem naletel tudi na odstavke, iz katerih je lepo razviden Jezusov odnos do starozaveznih običajev in zapovedi, nad katerimi so bedeli farizeji, odnos, ki nam je lahko zgled in vodilo.
V prvi zgodbi so farizeji očitali Jezusu, da obeduje s cestninarji in grešniki, se pravi neuglednimi ljudmi, obstranci. Odgovoril je: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." Druga zgodba govori o postu. Medtem ko so se farizeji postili, se Jezusovi učenci niso. Ko so mu farizeji to očitali, je Jezus odgovoril, da se bodo postili, ko bodo imeli pravi razlog, to je, ko jim bo vzet njihov učitelj. V tretji zgodbi je šel Jezus z učenci čez žitno polje v soboto, ki je bila, kot za Jude tudi še danes, dela prost dan, posvečen Bogu. Učenci so bili lačni in so spotoma smukali klasje in jedli zrnje. Farizeji so to videli in se spet mrščili, češ da to ni dovoljeno početi v soboto. Jezus je rekel: "Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote". Še isti dan - četrta zgodba -  je šel Jezus v shodnico, kjer ga je pričakal človek s posušeno roko, da bi ga ozdravil. Farizeji so spet prežali na zdravilca, ali si bo upal prekršiti postavo in zdraviti na dela prosti, posvečeni dan. Jezus je bolnega povabil, naj stopi na sredo dvorane. Farizeje je vprašal: "Ali se sme v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali uničiti?" Molčali so. Jezus pa "jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovi src" rekel možu, naj stegne roko in ga ozdravil. Farizeji so besni zapustili shodnico.
Skupni imenovalec vseh teh prilik je dejstvo, da Jezus postavlja človečnost pred ustaljene cerkvene običaje, obrazce in predstave. Prva prilika nas poziva, naj se postavimo na stran  preziranih, na stran obstrancev, na stran družbene manjšine, v našem primeru istospolnih. Druga nam sporoča, naj ne žalujemo na določen dan, ampak takrat ko nam to narekuje srce; naj ne spoštujemo prazne forme, ampak naj se odzivamo na to, kar čutimo. V našem primeru je pomembna ljubezen, ki jo čutijo pari med seboj in do otroka, in naše sočutje, ne pa zunanja podoba 'svete družine'. Tretja prilika nas uči, da so vitalne človekove potrebe in želje pomembnejše od ustaljenih pravil, obrazcev in ikon. In četrta zgodba vse to še enkrat podčrta: Če gre za človekovo življenje, ne bomo gledali na soboto. Če gre za določilo, pomembno za izpolnitev življenja ljudi, ne bomo gledali na to, ali se prilikuje idealizirani podobi družine. Lahko bi dodali še priliko o novem vinu v starih sodih. Pojavile so se nove družbene razmere, polovica zvez ne ustreza več podobi tradicionalne družine. Nasprotniki novega zakonika pa bi jih radi utesnili v staro normo 'svete družine'; novo vino v stare sode.
Evangelistov opis Jezusovega razpoloženja natančno ustreza tudi mojemu: jezen sem in žalosten nad zakrknenostjo src ljudi, ki se imajo za kristjane. Le kdo je tistemu nevarnemu samovšečnemu bedaku dal diplomo filozofa? Niti evangeliji se ga niso dotaknili.