O družinskem zakoniku (1)

Prijateljica mi je v razmislek poslala naslednje besedilo nasprotnikov novega družinskega zakonika in vprašala, če sem potem, ko sem prebral to besedilo še naklonjen temu zakoniku.
http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/1200-gostecnik-stuhec-in-musek-o-druzinskem-zakoniku.html
Prebral sem in odgovoril, da še bolj, ker me argumenti nasprotnikov ne prepričajo. Na hitro so moji ugovori proti temu sestavku naslednji:
Novi Družinski zakonik ne zanika razlike med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, kar se izraža prav v tem, da homoseksualnim parom ne dovoljuje posvojiti otroka, če ni otrok enega od partnerjev/ic.
Res pa je, da zakon ne izvaja drugih posledic iz dejstva, da v istospolni skupnosti »ni mogoče ustvariti novega življenja«, saj bi sicer moral drugače tretirati tudi heteroseksualne pare, ki nočejo, ali ne morejo, imeti otrok. »Neplodna ali nerodovitna« življenjska skupnost moškega in ženske torej ni nič posebnega, najdemo jo pri enih kot pri drugih. Tej konstataciji se pisci pisma uprejo: istospolna skupnost je drugače, usodneje, »nerodovitna« kot heteroseksualna.
»Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. »
Homoseksualni par torej biološko ne more spočeti otroka, heteroseksualni par pa? Saj vendar tudi neplodni heteroseksualni pari biološko ne morejo spočeti, razen z biomedicinsko pomočjo, pa še tedaj mnogi biološko ne morejo spočeti. Ta argument piscev pisma se torej sesuje. Zato si izmislijo drugega.
»Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para.« 
Ta je huda: popolnoma iz trte zvit argument. Kot da pri homoseksualnem paru, zato ker ni biološko ploden, ni prostora za sorodna doživetja, samouresničitev in medsebojno rast! Pri heteroseksualnem paru, ki tudi ni biološko ploden, pa je prisotna ta silna odprtost. Ne samo, da si izmislijo popolnoma neutemeljen argument, ti kristjani, pisci pisma, odrekajo nekaterim ljudem, samo zato, ker so istospolni in »biološko izključeni«, osnovne človeške in medčloveške potenciale, ki jih heteroseksualni pari, kljub temu, da so tudi biološko neplodni, torej »biološko izključeni«, po čudežu vendarle imajo. To se pravi, da gospode ne bode v oči »biološka izključenost«, s katero bi morali označiti ene in druge, ampak izključno istospolna erotična usmerjenost.
»V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje.«
Podpisniki pisma govorijo o »nadomestni vlogi«, ki bi jo imela pravica do posvojitve pri istospolnih parih. Novi Družinski zakonik ne daje istospolnim parom pravice do posvojitve, zato je vsako naklepanje o možni pravici do posvojitve podtikanje zakonu namenov, ki jih nima. Dopušča pa zakon posvojitev otroka enega od partnerjev. Pisci pisma tudi temu nasprotujejo, češ da so v tem primeru tveganja za otroka velika. Za to ne navajajo nobenih empiričnih dokazov.
»Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, … (nadalje pisci pisma navajajo avtorje,) …
ki poudarjajo vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.«

Za identiteto otroka je pomembno, da ima urejene družinske razmere, vzgojno sposobne starše, da je sprejet in ljubljen. Ni vseeno, ali ima očeta in mater ali ne. V tem imajo pisci pisma prav. Pomembneje pa je, da ima otrok starše, ki ga sprejemajo in nudijo pogoje za rast in razvoj. Mnogi očetje in matere tega niso sposobni. Bolje se godi otrokom istospolnih partnerjev, kot otrokom v disfunkcionalnih družinah in starših z osebno zgodovino alkoholizma, nasilja ipd. Raziskave ugotavljajo, da se odrasli, ki so zrastli v istospolnih družinah, po vseh relevantnih značilnostih razen po občutljivosti za diskriminacijo ne razlikujejo od tistih, ki so zrastli v heteroseksualnih družinah. V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, ki so v veliki večini družine mater-samohranilk; njihovi otroci ne odraščajo ob očetih; naj jih zato ne štejemo za družine? Kot bi se pisci pisma zavedali, da mnogi otroci spočeti v heterseksualni zvezi, nimajo očeta v socialnem pomenu, ne zahtevajo dejanskega, fizično prisotnega očeta, zahtevajo le, da je oče »znan«. Otrok mora imeti »znanega« očeta – potem je vse v redu in njegova identiteta se lahko nemoteno razvije.

»Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta.« - 

Mnogi otroci imajo znanega očeta, ki pije, in znano mamo, ki je depresivna. Ne vem, kakšna velika dobrobit izvira zanje iz te »znanosti«.

»Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.«

Ne vem, zakaj ne bi bila v istospolnih družinah prisotna medgeneracijska solidarnost, saj so tudi v teh družinah otroci mlajša generacija, ki lahko skrbi za starejšo generacijo svojih očkov ali mamic. Podpisniki odrekajo tako istospolnim staršem kot otrokom, ki žive z njimi, osnovno človeško sočutje in skrb.

Za trajnostni razvoj človeške vrste, za katerega so podpisniki tako zaskrbljeni (in ne vidijo, da človeštvo narašča v milijardah), naj poskrbijo tudi tisti, ki se držijo celibata; na srečo se mnogi, ki bi se ga morali, ne držijo, tako da človeštvo ne bo propadlo, njihovi otroci pa ne bojo imeli znanega očeta. 

»Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.«

Zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, v domnevnem protislovju s samim seboj, da njihova razmerja ureja država? To domnevno protislovje je namreč čisti sofizem. Urejanje dediščine, zdravstvenega zavarovanja in bolniškega dopusta niso intimne zadeve.

»Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.«

Ideološki boj vnašajo v družbo ideologi RKC, ki so nekaj določil zakona, s katerimi se zagotavlja istospolni manjšini nekaj osnovnih pravic, s podtikanji in neverjetnim zavračanjem drugače čutečih soljudi napihnili do razmerij, ki ogrožajo sprejetost dobrega zakona v celoti. Država in njene ustanove so dolžne zaščiti šibko manjšino; zaščititi natanko pred tako diskriminacijo, ki jo propagirajo nasprotniki zakona. Skupno ne pomeni večinsko ampak tisto, kar je v korist celotni družbi; in v korist celote je, če smo človečni do šibkejših. Človečnost je temeljna vrednota te družbe - upam. 

»Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.«

Ja, novi zakon ni stari zakon; je drugačen od starega. Novo vino v novih sodih. Odzvati se je moral na spremenjene družbene razmere, za katere je značilna diverzifikacija oblik življenjskih skupnosti. Ureja predvsem družinska razmerja ne zakonske zveze. Pokazalo se je, da ni dovolj urediti zakonsko zvezo. Zakonska skupnost je po novem zakonu življenjska skupnost moškega in ženske. Ali si bosta rekla »dragi mož« in »draga žena«, ali bosta svojo zvezo dala blagosloviti ali ne, ali v tej ali oni cerkveni skupnosti, pa prepušča njima – kakor tudi to, ali bosta imela otroke ali ne. 

Še vedno bo velika večina otrok imela očeta in mater, manjšina, ki bodo imeli dva očeta ali dve materi (ali eno mater, ali enega očeta ali karkoli že) pa ne bo diskriminirana.

»Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.«

Da, tako je. Odprta je možnost enakopravne ureditve istospolnih razmerij; možnost nediskriminacije. Trn v peti je podpisnikom biseksualno razmerje. Kakšno zanimanje za posteljne zadeve pri resnih ljudeh! Dragi gospodje! Prav nobene zasluge nimam, da sem moški, nobene zasluge, da me po naravi privlačijo ženske in res ne vem, zakaj naj bi bila moja zveza z žensko privilegirana pred zvezo mojega brata, ki ga privlačijo moški. Ker je moja zveza po naravi »rodovitna«? Mogoče pa po naravi ni, prav tako kot ni po naravi rodovitna zveza mojega brata. Da pa bi bila »socialno« rodovitna, pa skušate na vso moč preprečiti. Ne, biseksualno pa ne! Ha ha.

*

O tem, kako imajo otroci mater in očeta in v kaj se razvijejo tisti, ki imajo samo biološkega očeta, ne pa tudi dejansko prisotnega psihološkega in socialnega, imam nekaj osebnih izkušenj. Sam sem sicer imel mater in očeta, moj oče pa je imel samo mater, prav tako moj dragi stric in moji najdražji teti. Vsi sijajni ljudje, ki jih je kalilo življenje in so bili spoštovanja vredni produktivni ljudje! Da so bili nezakonski in so jih zaplodili sinovi kmečkih gospodarjev kmečki delavki in to zatajili, je posledica hinavske morale, ki jo je propagirala slovenska Katoliška cerkev, ki s tem, farizejsko, v nasprotju z Evangelijem, nadaljuje tudi danes.