K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.

Francesca in Paolo

Zgodba o Francesci da Rimini in Paolu Malatesta še dandanašnji zbuja zanimanje in sočutje, zato sem jo podrobneje raziskal.

Če se peljete od Benetk proti jugu mimo Padove, najprej prečkate Adižo in se znajdete v delti Pada. To široko reko prečkate v bližini Ferrare in že ste na področju polnem zgodovinskih spomenikov in spominov. Vrstijo se mesta Ravenna, Rimini, Pesaro in v njihovem zaledju Urbino in trdnjava Gradara. Ta mesta so bila nekoč tik ob morju. Ravenna je nastala pravzaprav na sipinah sredi močvirij Padove delte, da bi bila tako varnejša pred sovražniki. Kot pravi pesnik:

"...tamkaj, kjer obala 

morja odpira se vodovju Pada

da bi s pritoki vred mu pokoj dala."

(Dante, Božanska komedija, V/97-99, prev. A. Capuder)

V 13. stol. sta to področje Romagne obvladovali plemiški družini, ki sta se borili za prevlado. V Ravenni je gospodoval Guido da Polenta (12?? - 1310), v Riminiju pa Malatesta da Verucchio (1212-1312). Družini sta se izčrpavali v medsebojnih bojih in to stanje je začelo obojim presedati. Čas je bil za sklenitev miru. Po tedanjem običaju so se take pomiritve sklepale s porokami med člani nasprotnih družin. Guido da Polenta je bil pripravljen dati svojo lepo, 16-letno hčer Francesco (1255 - 1285) zamož sinu Malateste da Verucchio Giovanniju (1240 - 1304), ki je bil 15 let starejši od nje. Bil je sicer hraber v bojih a nagle jeze in šepav. Imenovali so ga Gianciotto ("sciancatto") in tako v ime ujeli tisti onomatopoetski "zoppo" (šepavec): Gianni + zoppo = Gianciotto. Eden od slikarjev, ki so kasneje radi slikali te prizore, ga je - nedvomno realistično - upodobil rdečelasega z rdečo brado. S tem možakom naj bi se torej poročila Francesca da Polenta.

Malateste so živeli v trdnjavi Gradara, sezidani na pečini nad morjem, enim zadnjih obronkov Apeninov. Trdnjavo je l. 1150 zgradila družina De Griffo, ki pa je bila na strani gibelinov (podporniki cesarja) in je padla v papeževo nemilost. Ta je nagradil zvestobo kondotiera guelfov (podporniki papeža) iz Romagne, Malatesta da Verucchio, in mu prepustil Gradaro in oblast nad okoliškimi mesti, Riminijem, Ceseno in Pesarom.

Bocaccio si je kasneje izmislil zgodbo, da bi napeljal znanstvo med Francesco in njenim kasnejšim ljubimcem, Gianciottovim mlajšim in privlačnejšim bratom Paolom. Francescin oče, Guido da Polenta, naj bi se bal, da hči ne bo hotela sprejeti starega in kruljavega Gianciotta, zato je uredil, da jo je v odsotnosti Gianciotta prišel zasnubit brat Paolo kot njegov zastopnik in jo odpeljal na grad Malatestov. Francesca pa naj bi mislila, da je Paolo pravi ženin in naj bi šele zjutraj po poročni noči spoznala, da se je zmotila. Bocacciova domišljija je šla tu vendarle predaleč, pravijo kritiki. Ni mogoče, da Francesca ne bi vedela za oba brata; da ne bi vedela, da je Paolo poročen. Dodali bi, da si v tistih časih očetje niso delali skrbi s tem, ali bo ženin hčeri všeč ali ne. Pokoriti se je morala "višjim interesom".

Francesca je torej zapustila rodno Ravenno in se preselila na Malatestov grad Gradara in kot žena Gianciotta Malateste postala gospodarica Riminija. Zato je prišla v zgodovino (in opero) kot Francesca da Rimini. Kakor koli že: Francesca se je 1275 poročila z ihtavim Gianciottom.

V Gradari je Francesca spoznala moževega ljubeznivega mlajšega brata Paola. Med njima se je vnela ljubezen. Kako se je to zgodilo, pripoveduje sama Francesca Danteju, ko jo je obiskal v peklu:

"Za razvedrilo neki dan sva brala,

kak Lancelota je ljubezen vila,

nič hudega sluteč sama sva ostala.

Ob branju večkrat sva oko sklenila,

bleda v obraz, a tam ob sliki eni,

glej, ponevedoma sva se izgubila.

Prebrala sva, kako nasmeh želeni

ljubimec tisti je poljubil vroče,

ko on, ki bo na vekomaj ob meni,

je k mojim ustnam svoje dal tresoče,

Galjot je bil pisar in to berilo

več brati potlej ni bilo mogoče."

... 

(Dante, Božanska komedija, V/127-138, prev. A. Capuder)

V bratovi odsotnosti je torej Paolo delal družbo njegovi ženi. Bral ji je romane, med drugim tudi zgodbo o vitezu Lancelotu in gospe Ginevri. Ko je vitez poljubil Ginevro, je Paolo poljubil Francesco, knjiga jima je spolzela iz rok in ne da bi si mogla pomagati, sta se predala ljubezni.

Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.

Nekega dne je namreč oba ljubimca in flagranti zasačil zakoniti mož Gianciotto Malatesta in ju v prešuštniški postelji posekal z mečem; neki komentator pravi, da objeta z enim zamahom. To posteljo z baldahinom, v kotu z ognjem v kaminu ogrevane sobane, je mogoče še danes videti.

Ta umor se je zgodil domnevno leta 1284 ali 1285.

Po Danteju sta Francesca in Paolo v drugem krogu pekla, med manjšimi grešniki, med nesrečniki, ki so se vdajali nezmernim strastem. Še vedno sta v ljubezenskem objemu (vsaj bila sta takrat, ko ju je obiskal Dante in se z njima pogovarjal), toda po zraku ju večno premetava viharni vrtinec, tako da ne najdeta miru. Dante je bil Francescin sodobnik, kakih deset let mlajši od nje. Ob njeni smrti je bil star 20 let in gotovo je vedel zanjo. Francesco je poznal, kajti v peklu jo pokliče po imenu. Ko mu je Francesca v peklu izpovedala to zgodbo, je Dante od ganotja omedlel:

"Ko senca to izustila je milo, 

tako je jokal drugi, da zgubljeno

v sočutju mi telo ni več služilo,

in padel sem kot truplo pokošeno."

(Dante, Božanska komedija, V/139-142, prev. A. Capuder)

Pravično odločiti, četudi ne po črki zakona

Ob sojenju v primeru Balkanski bojevnik objavlja svoje razmišljanje o našem kazenskem sistemu Rok Svetlič, filozof, izredni profesor Fakultete za humanistične študije v Kopru (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/izgubljeni-boj-pravosodnega-bojevnika.html). Takole piše: 

"... zavrniti je treba pavšalno obsojanje dela sodišča in tožilstva. Govorjenje o slabem delu, o posledicah za ugled Slovenije v svetu, o namigovanju na podkupljivost sodnikov, vse to je povsem nezdružljivo s najnižjimi standardi spoštovanja sodne veje oblasti. Še več, zelo verjetno je, da za tako razsodbo ni nihče »odgovoren« in da je sodišče razsodilo prav. Toda to nikakor ne izključuje konstruktivne kritike kazenskega sistema pri nas."

To sprejemam kot še eno zaušnico mojim prenagljeno in nepremišljeno zapisanim mnenjem, ne meni osebno, seveda. In vendar izraža Svetlič isto misel, ki sem jo okorno skušal formulirati v prejšnjem zapisu. Mimogrede, Svetlič zavrača abstraktno pojmovanje pravičnosti, pravi, da je treba pojem pravičnosti preiskovati "v kontekstu konkretnega okolja. "Pravičnost na sploh ne pomeni nič." Tudi to posredno kritiko svoje meglene predstave sprejemam.

Svetlič najprej zavrne teorijo kazenskega prava, ki izhaja iz podmene o radikalnem razkolu med državo in posameznikom. Država je po tem nesprejemljivem pojmovanju aparat zatiranja, ki služi parcialnim interesom vladajočega razreda, zato mora imeti posameznik vsaj minimalno zaščito pred njeno samovoljo. "... taka teorija ne more pojasniti okoliščine, da lahko človekove pravice zaščiti edinole – država." V kazenskem postopku naj bi po tej teoriji zaščitili nemočnega posameznika pred "vsemogočno represivno strukturo". Po Svetliču so "procesne zaščite ... potrebne, ker to zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva ... in ne, ker je ena stran močnejša od druge." Poleg tega: "Če procesna zaščita pomeni le eno, brzdanje oblasti, takrat zaščite posameznika pred represivnimi apetiti države ni nikoli preveč!" Tako stališče pa se izteče v postavljanje nerazumno visokih standardov zaščite.

V sklepu svojega članka se Svetlič zavzema za revizijo "nerazumno visokih procesnih standardov" in za "tehtanje" (po nemškem vzoru):

"V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanju in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne."

"Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan."

Amatersko sem se - ogorčen - spustil na področje, ki ga ne obvladam. Dobil sem nekaj ukorov zaradi neznanja in nepremišljenosti, nekaj sem se naučil, na koncu pa dobil zadoščenje: v bistvu sem se zavzemal za pravo stvar.

Naučil sem se nečesa pomembnega: Ne boj se izraziti svojega mnenja, ker se bojiš, da ni dovolj utemeljeno. Samo če ga izraziš, ga boš lahko izboljšal. Hvala Zokiju in Svetliču.

Herodot o podkupljivem sodniku

"Za vrhovnega poveljnika nad četami (perzijskimi za časa kralja Dareja, op. B.M.) v (evropskem) primorju je bil imenovan Otanes, čigar očeta, kraljevega sodnika Sisamna, je dal kralj Kambises usmrtiti, ker je bil za denar izrekel krivično sodbo. Obenem ga je velel odreti, kožo pa zrezati v jermene ter prevleči z njimi njegov sodni stol. Namesto usmrčenega in odrtega Sisamna je Kambises izbral njegovega sina za sodnika ter mu naročil, naj nikoli ne pozabi, na kakšnem stolu sedi, kadar sodi."

Herodot, Zgodbe, prev. A. Sovre, Slovenska matica, Ljubljana 2003: 388).

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.