Pravično odločiti, četudi ne po črki zakona

Ob sojenju v primeru Balkanski bojevnik objavlja svoje razmišljanje o našem kazenskem sistemu Rok Svetlič, filozof, izredni profesor Fakultete za humanistične študije v Kopru (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/izgubljeni-boj-pravosodnega-bojevnika.html). Takole piše: 

"... zavrniti je treba pavšalno obsojanje dela sodišča in tožilstva. Govorjenje o slabem delu, o posledicah za ugled Slovenije v svetu, o namigovanju na podkupljivost sodnikov, vse to je povsem nezdružljivo s najnižjimi standardi spoštovanja sodne veje oblasti. Še več, zelo verjetno je, da za tako razsodbo ni nihče »odgovoren« in da je sodišče razsodilo prav. Toda to nikakor ne izključuje konstruktivne kritike kazenskega sistema pri nas."

To sprejemam kot še eno zaušnico mojim prenagljeno in nepremišljeno zapisanim mnenjem, ne meni osebno, seveda. In vendar izraža Svetlič isto misel, ki sem jo okorno skušal formulirati v prejšnjem zapisu. Mimogrede, Svetlič zavrača abstraktno pojmovanje pravičnosti, pravi, da je treba pojem pravičnosti preiskovati "v kontekstu konkretnega okolja. "Pravičnost na sploh ne pomeni nič." Tudi to posredno kritiko svoje meglene predstave sprejemam.

Svetlič najprej zavrne teorijo kazenskega prava, ki izhaja iz podmene o radikalnem razkolu med državo in posameznikom. Država je po tem nesprejemljivem pojmovanju aparat zatiranja, ki služi parcialnim interesom vladajočega razreda, zato mora imeti posameznik vsaj minimalno zaščito pred njeno samovoljo. "... taka teorija ne more pojasniti okoliščine, da lahko človekove pravice zaščiti edinole – država." V kazenskem postopku naj bi po tej teoriji zaščitili nemočnega posameznika pred "vsemogočno represivno strukturo". Po Svetliču so "procesne zaščite ... potrebne, ker to zahteva spoštovanje človekovega dostojanstva ... in ne, ker je ena stran močnejša od druge." Poleg tega: "Če procesna zaščita pomeni le eno, brzdanje oblasti, takrat zaščite posameznika pred represivnimi apetiti države ni nikoli preveč!" Tako stališče pa se izteče v postavljanje nerazumno visokih standardov zaščite.

V sklepu svojega članka se Svetlič zavzema za revizijo "nerazumno visokih procesnih standardov" in za "tehtanje" (po nemškem vzoru):

"V ekstremnem primeru, ko na eni strani stojijo dokazi o izjemno hudem kaznivem dejanju in na drugi strani relativno majhna kršitev procesnih pravic, lahko sodišče izjemoma dovoli dokaze in doseže ravnotežje obeh ravni življenja pravičnosti, formalne in materialne."

"Aristoteles pozna posebno vrsto vrline, epikie, ki pomeni sposobnost, v mejnih primerih pravično odločiti, četudi onstran neposrednega branja zakona. S tem zakon ni kršen, nasprotno, je bolj natančno upoštevan."

Amatersko sem se - ogorčen - spustil na področje, ki ga ne obvladam. Dobil sem nekaj ukorov zaradi neznanja in nepremišljenosti, nekaj sem se naučil, na koncu pa dobil zadoščenje: v bistvu sem se zavzemal za pravo stvar.

Naučil sem se nečesa pomembnega: Ne boj se izraziti svojega mnenja, ker se bojiš, da ni dovolj utemeljeno. Samo če ga izraziš, ga boš lahko izboljšal. Hvala Zokiju in Svetliču.