Čas protestov

Proteste razumem: Splošno gledano sta vzroka zanje dva: vladno "uravnoteževanje javnih financ" in splošno razočaranje nad političnim razredom, korumpiranimi "elitami" in položajem države sploh. Nekateri protestirajo zaradi omenjenega splošnega stanja, nekateri zato, ker so prizadeti v svojih posebnih interesih, na primer, ker je ogrožen njihov socialni položaj, ali pa zato, ker se jim zdi, da jih nihče nima pravice omejevati pri divjanju z avtom po mestnih ulicah. Nekateri protestirajo proti kapitalizmu sploh, proti reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem ("Denar ljudem ne bankirjem" - kako nedomišljeno), nekateri proti celotnemu "političnemu razredu", nekateri proti vladajoči stranki, proti vladi, ki vodi desničarsko ofenzivo proti "kontinuiteti" v šolstvu (univerza) in medijih, in ni jih malo, ki so proti premieru JJ zaradi njegove politike pa tudi zaradi sloga, s katerim jo uveljavlja. Seveda protestniki niso tako lepo popredalčkani, ampak se te "tarče" prekrivajo. 

Marsikaj od tega tudi meni ni všeč, protestov pa se ne udeležujem. Intimno mi kričanje na ulici ni po duši. Vidim pa, da moji spoštovani kolegi navdušeno podpirajo ulične proteste, zato se sprašujem, kakšen človek sem pravzaprav: mar nisem solidaren z njimi in z vsemi tistimi vzgojiteljicami in učiteljicami in drugimi, ki naj bi jih varčevalni ukrepi prizadeli? Mar ne sprejemam kritike nobelovega nagrajenca za ekonomijo Krugmana in nekaterih naših ekonomistov, kritike varčevanja, ki ga razglaša EU? Varčevanje gotovo ni najpametnejša pot iz krize; bolje bi bilo, če bi lahko s svežimi investicijami pognali gospodarstvo. A od kod vzeti denar za nove investicije? Pa smo v krogu. Mislim, da je varčevanje kratkoročno nujno. Javne finance morajo biti uravnotežene, kar zdaj niso: izdatki presegajo prihodke, zato se mora država drago zadolževati; živimo na kredit. Prihodke proračuna je sicer možno povečati, če se investira v gospodarstvo, od koder prihajajo davki, vendar denarja za investicije ni, ali pa priteka prepočasi. Zato je treba kratkoročno in ne za vselej omejiti javne izdatke. Kje in kako jih omejiti, je sicer vprašanje, vendar verjamen, da se določenemu varčevanju pri vseh javnih izdatkih ni mogoče izogniti. Stopnja varčevanja, ki jo je določila vlada, se mi ne zdi pretirano visoka, opažam pa, da pri izvajanju tega omejevanja ni ravnala dovolj premišljeno. Istočasno pa zavračam moralno upravičene a praktično naivne in neuresničljive zahteve protestnikov, naj se vzame tistim, "ki so kradli". Tega, kar so nakradli, ni več, ali pa je nedosegljivo, kar je pa ostalo dosegljivega, ne bi pokrilo primanjkljaja, če upoštevamo še stroške odvzema in trajanje postopkov. 

Razočaranje nad stanjem v državi je splošno in upravičeno. Nihče iz političnega razreda ne uživa več dovolj visoke stopnje zaupanja hkrati z dovolj moči, karizme, pooblastil in politične spretnosti, da bi lahko povedel ljudstvo skozi krizo. Vendar so vsi na oblasti legalno in jih je možno razrešiti oziroma jim ne podeliti ponovnega mandata samo po legalnih postopkih. 

Protesti so dobrodošli kot opozorilo, pa nič več. Druga stvar je, če se bo na njihovi osnovi oblikovala nova stranka, ki bi kandidirala na volitvah in dobila podporo volilcev. Brez tega pa ne priznam nobenega na ulici samooklicanega "pravičneža" in revolucionarja, ki se zavzema za "novo družbo".