"Balkanski formalist
A je zaštihal B-ja. Potem je po mobiju sporočil C-ju: Zaštihal sem B-ja. Prasec je dobil, kar je zaslužil. Policija je ujela prisluh. Tožilec je A-ja obtožil umora. Branilec je dokazal, da je bil prisluh pridobljen nezakonito. Sodnik je odprl Zakonik, izključil kamero, mikrofon, pamet, srce in jajca in obtoženca oprostil. Tedaj pa je jezni sorodnik umorjenega vstal in zabodel s
odnika, da se je ta mrtev zgrudil. Storilca so prijeli in obtožili umora. Zaslišali so priče. Policisti iz spremstva so rekli, da so imeli zakonito nalogo paziti na obtoženega, ne opazovati storilca. Kamerman je rekel, da je bila njegova dolžnost skrbeti za kamero, drugo pa ni sodilo v zakoniti opis njegovega delovnega mesta. Novinarji in drugi prisotni so rekli, da so jih po strogem pregledu spustili v sodno dvorano, da bi spremljali proces, ne da bi zijali okrog sebe in gledali razne umore. Tožilka je jokaje poudarjala, da so vsi videli umor, branilci pa so pokazali na prazne zapisnike zaslišanj. Oprostilno sodbo je v tem primeru zaradi možne ogroženosti osebka sodnika izpisal računalnik po popolnem pregledu in navskrižnem primerjanju vseh črk, besed in stavkov v vseh pravnih aktih Republike Slovenije, kar se je zgodilo prvič ne le na Balkanu ampak tudi v njegovi širši okolici."
Po objavi te parodije sojenja v primeru Balkanski bojevnik, sem se zapletel v polemiko z mojim kolegom Z. P., ki ga cenim. (Polemika je na Facebooku: https://www. facebook.com/blaz.mesec) Njegovo stališče je bilo, da je v tem primeru zatajila policija in ne sodnik. Svoje stališče je Z. P. podkrepil z dvema argumentoma: oprostitvijo obtoženca v postopku zoper J. O. Simpsona, ki je bil obtožen umora, a mu tega niso mogli nesporno dokazati; in z navedbo stališča profesorja prava Mira Cerarja, ki tudi vidi krivca za šlamastiko v policiji, ki ni zbrala dokazov na zakonit način.
Brez neposrednega vpogleda v postopek sojenja in sodne spise dajem prav Cerarju, ki je zame popolnoma verodostojna in tudi dobro informirana oseba. To pomeni, da sem se motil.
Kljub temu se mi zdi, da je bila sodba prav na meji tega, ko bi bilo treba velikost zločina in koristi od zločina primerjati z velikostjo kršitve zakona zaradi nezakonitega policijskega prisluškovanja - prisluškovanja, ne mučenja - in potem presoditi. Moj nasprotnik v polemiki pravi, da to, kar je možno po nemški zakonodaji, pač ni možno po naši. Z. P. sprejema mojo jezo in razočaranje, a pravi, da sem si izbral napačno tarčo: sodnika namesto policije. Slabo obveščen sem videl krivca za oprostilno sodbo v sodniku ne v policiji. Ker ne mislim preiskovati zakonitosti postopkov policije, bi bila zgodba o tem primeru zame končana. Zmotil sem se pač.
Toda v polemiki se je pojavilo nekaj podtonov, ki me motijo. Zavzemal sem se za večjo stopnjo avtonomije ali diskrecije sodnika, za to, da bi v dvomljivih primerih in različnih interpretacijah zakona lahko presodil po pameti z upoštevanjem vseh okoliščin. Drugače ne potrebujemo sodnikov. Konkretno: če je slišal posnetek obremenilnega pogovora med obtoženci, kljub temu, da je bil posnetek pridobljen z nezakonitim prisluškovanjem, se ne more delati, kot da ni nič slišal. Navsezadnje gre za prisluškovanje ne za izsiljevanje priznanja. Nerad, pa vendar sem na koncu sprejel oponentov argument, da prisluškovanje pač ni bilo zakonito. Žal.
Moje zavzemanje za večjo možnost avtonomne sodnikove presoje, za večje upoštevanje duha zakona ne le črke, tudi za možnost "tehtanja" (kot v Nemčiji), pa je bilo zavrnjeno z utemeljitvijo, da prav zdaj ni čas za kaj takega. To pomeni, da je zakonitost nekaj oportunističnega; da se prilagaja politiki, levi in desni; da Zakon ni NAD politiko; da ne stremi k nadčasni pravičnosti; da to, kar je bil včeraj umor, danes ni umor?
Zakaj zdaj ni čas za spremembe zakona? Ker bi s tem omogočili avtoritarnim težnjam v politiki, da si podredijo sodstvo. "Sedanja oblast npr. komaj čaka, da sodišča začnejo soditi "po občutku", "pravično", namesto po zakonu," pravi moj nasprotnik. To stališče kaže na strah, da bi si sedanja izvršna oblast podredila sodno, tedaj pa bi ji večja stopnja "proste presoje" sodnikov prišla prav. "Imamo vedno bolj avtoritarno oblast, ne želi si še arbitrarnosti v sodstvu." "Nezakonito pridobljenih (dokazov) ni mogoče sprejeti, ker sicer se bo policija izživljala na nas po mili volji." "Čas je za braniti pravni formalizem!"
Od kod ta strah? Smo res tako daleč, da se je treba bati policijskega izživljanja? Nas je izkušnja z bulmastifi poučila o tem, da je policijo možno politizirati; da služi vsakokratni izvršni oblasti? Da so morda sodniki spolitizirani? So avtoritarne težnje realna nevarnost, ali pa vidimo take težnje samo pri drugih, spregledamo pa svoje težnje po ohranitvi nadzora?
Ni komentarjev:
Objavite komentar