Eden od mirnih udeležencev protestov je dejal: "Ne gre nam za socializem, za komunizem, za revolucijo, smo proti pokvarjenosti, radi bi perspektivo." Predsedniške volitve kažejo, da je ljudem dovolj pričkanja, blokad in odstranjevanja tega ali onega iz politike. Kljub vsem pomislekom (tudi o možnem taktiziranju desnice in volitvah po nareku) so izvolili čudaškega BP-ja in ne diplomatskega DT-ja. Slednji je žrtev svoje izključujoče navezanosti na staro gardo, ki jo združuje - upravičen ali neupravičen - strah pred JJ in avtoritarno vladavino, za katero si baje prizadeva. Strankarska demokracija je lahko kaj drugega kot onemogočanje drug drugega, blokada, pat položaj, nepremičnost. Kaže, da se lahko poslovim od svoje bojazni, da hočejo mladi v socializem, kot smo ga že enkrat veselo živeli in preživeli, potem ko so ga naši očetje ustvarili na grobiščih nasprotnikov. Zato sem vesel Miheljakovega zapisa v posebni številki Mladine.
M. ugotavlja, da model liberalnega tržnega kapitalizma, ki veruje v samoregulacijo trga, ne deluje. Nerad sprejema, da so v kapitalizmu krize neogiben ciklični pojav, "normalna patologija kapitalizma". Ugotavlja, da sedanja ekonomska paradigma ni združljiva z demokracijo (je učinkovita v avtoritarnih režimih, ki onemogočajo sindikalni boj); da se tudi nemški model "socialno-tržnega gospodarstva" obnese v blaginji ne v krizi; da EU ne more preživeti, če se odpove pridobitvam socialne države. Vendar ne napoveduje boja kapitalizmu, zavrača revolucijo (ki "požre najprej tuje, potem lastne otroke"), ampak pušča odprta vrata možnostim, ki bi se pojavile po sklenitvi novega socialnega dogovora ali, naj dodam, nove socialne pogodbe.
Zavzema se torej za novi socialni dialog, za oživitev socialnega partnerstva brez izsiljevanj in za "revitalizacijo participativnih družbenih in ekonomskih mehanizmov," se pravi za oblike delavskega delničarstva, kooperative ipd.
Pogoj za vse to pa je, da bi EU začela s protekcionistično politiko in zaščitila evropske proizvajalce pred nelojalno konkurenco iz drugih delov sveta, ki se na trgu pojavljajo s cenenim blagom, ki ga proizvajajo delavci v napol suženjskih razmerah. "Kdor si želi vstopiti na evropski trg, bi moral zagotavljati delavske pravice in standarde ... kot jih ima in prizna Evropa. ... "delojemalska stran se mora na novo učiti sindikalnega boja. ... Pavperizirani delojemalci ne koristijo temeljni ideji profita in rastočega trga," piše Miheljak.
Povzetek: liberalno tržno gospodarstvo ne; revolucija ne; kapitalizem da; protekcionizem da; novi socialni dialog (nova družbena pogodba) da; participativno gospodarstvo da.
Mogoče se M. ne bi strinjal s tako poenostavitvijo svojih misli, meni pa je pomagala, da se premaknem v nova obzorja.
Vir: V. Miheljak, Konec neke iluzije. Mladina - Alternative 2012. Ljubljana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar