"Akademska elita"

Spet se je našla nova kost za glodanje: "akademska elita". Po vseh objektivnih kazalcih sem (bil) član akademske elite, čeprav se s to opredelitvijo ne identificiram povsem. Po končani gimnaziji sem se odločil za študij. Če se ne bi in bi šel kar v službo, ali poljubno "luftal", kot kdo drug, ne bi imel šans, da bi postal "akademik", ali kakor temu ustrezno rečejo slovanski bratje, "fakultetlija". Lahko sem se odločil za študij, saj je bil socialistično brezplačen, poleg tega sem stanoval v Ljubljani, pri starših. Bil sem dober študent. Ko sem doštudiral, so me povabili v službo na raziskovalni inštitut. Postal sem raziskovalni asistent. Ob tem sem honorarno predaval. Ja, že takrat pridobitniško honorarno. Potem sem presedlal na šolo in postal predavatelj višje šole. Ker smo, 4-članska družina, nekaj časa živeli samo od moje plače, smo bili po dohodku na člana gospodinjstva na robu socialnega minimuma.
S časom sem napredoval v višjega predavatelja. S plačo za redno predavateljsko delo in honorarjem za izredni študij (dodatno raziskovalno delo smo opravljali za honorar, ki ni omembe vreden) sem se približal plači mojega sorodnika, kovinostrugarja. Ob tem sem pripravljal disertacijo in še pravočasno doktoriral, da sem lahko ostal "v akademski sferi". Pridobil sem si naziv docenta. Se habilitiral, kot se reče, kar pomeni, da sta dve komisiji (šolska in univerzitetna) presojali, ali je moje delo kaj vredno in ali kaže, da se bom kot učitelj na visokošolski ustanovi obnesel. Za to je bilo treba zbrati vse, kar sem bil do tedaj napisal in objavil v takih ali drugačnih strokovnih in znanstvenih časopisih. Tega ni bilo malo. Pogosto sem delal ves dan in pozno v noč, bral, ekscerptiral, pisal. Zaradi učnih in administrativnih obveznosti so bile sobote in nedelje pogosto edini čas, ko sem lahko zbrano delal tudi čez dan. (To velja za vse "akademike".)
Potem je prišlo do osamosvojitve in do novega zakona o visokem šolstvu. Takrat se mi je popravila plača. Prekosil sem svojega prej omenjenega sorodnika s poklicno šolo. Zdi se mi, da hočejo zdaj nekateri reči, da je bil takrat storjen izvirni greh, ko si je "akademska elita", "akademska mafija", zvišala plače, da so nenadoma visokošolski učitelji zaslužili več kot kvalificirani delavci. Nezaslišano! Žena je medtem končala akademijo in postala razredna učiteljica. In, pomislite, čeprav je imela učno obveznost 22 ur na teden, jaz pa samo 6 ur, sem jaz imel višjo plačo! A to lahko kdo razume? Tisti, ki danes govorijo o "akademski mafiji", tega očitno ne morejo razumeti. Potem sem vsakih pet let bodisi obnovil habilitacijo bodisi se potegoval za višji naziv. Vsakokrat sem moral predložiti nova dela, nove objave in tako sem nazadnje pristal v nazivu izrednega profesorja. Od kar pomnim, od kar obstaja visokošolska ustanova, kjer sem bil zaposlen, tudi v socializmu, je obstajala delitev na redni in izredni študij in dohodek učiteljev in sodelavcev je bil sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in honorarjev za tako imenovano "drugo" raziskovalno delo poleg tistega, ki je vključeno v plačo.
Na ta način smo na letni ravni prišli do - za akademske poklice in nazive - normalnih dohodkov. Ti so v povprečju višji kot dohodki oseb, ki nimajo akademskih nazivov. Bi morali biti nižji?
Kot povsod pa se tudi na tem področju pojavijo anomalije, ki so posledica sovpadanja več dejavnikov. Visokošolskih učiteljev z nazivom docenta, izrednega ali rednega profesorja ni veliko. Včasih je za kak predmet na kaki šoli, na določeni stopnji, en sam učitelj, ki lahko predava. Na rednem študiju ne sme za več kot določen odstotek preseči normirane učne obveznosti. Pri izrednem študiju te omejitve ni: lahko predava v več letnikih, ponovljeno na več lokacijah. V takem primeru pride do ekscesnih honorarjev.  So posledica dolgotrajno (že v socializmu) veljavne ureditve, po kateri je osebni dohodek v visokem šolstvu sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in "drugo" raziskovalno delo (mimo raziskovalnega dela kot priprave za predavanja). V normalnih pogojih povprečni "akademik" na ta način doseže svojemu rangu primeren dohodek. Kot noben sistem tudi ta ne izključuje anomalij zaradi spleta pogojev.

Sistemski in nesistemski honorarji

Ali je honorar gospe profesorice "zaslužen", ker je pač sistem tak, ali pa je profesorica še kaj "nezasluženega" pripisala? Ker sem bil tudi sam nekoč v njenem položaju (dokler ni postala ministrica), bi morda lahko tudi jaz "sistemsko", kar pomeni zakonito in pošteno, toliko zaslužil, ker se pač delo tako obračunava po pravilih, ki jih nisem sam določil. Zakaj nisem toliko zaslužil?
Naj povzamem osnovne podatke po komentarju Alija Žerdina v SP Delo (7. 3. 15): skupni bruto AH gospe profesorice SSC v 12 letih je znašal 636.000 €. Najvišji AH v enem mesecu 29.000 €, "solidni" mesečni AH je znašal 3600 €. Naj mi bo "solidni" AH izhodišče.
Kaj bi moral narediti, da bi na svoji fakulteti v enem mesecu zaslužil poleg plače še 3600 € bruto honorarja? Pri roki imam cenik neke fakultete, po kateri je cena ure predavanja rednega ali izrednega profesorja 90 € bruto. 3600 delimo z 90 in dobimo ure predavanj v tem "solidnem" mesecu: 40 ur predavanj. Delimo s 4 tedni: 10 ur predavanj na teden. To so predavanja izrednim študentom poleg 6 ur predavanj rednim študentom, kolikor je obveznost visokošolskega učitelja tega ranga (dekan ima polovično učno obveznost). To je povsem izvedljivo in normalno s pridržkom, ki ga navajam spodaj. To pomeni 10 ur ob koncu tedna, 5 ur v petek in 5 ur v soboto. Štejejo se šolske ure po 45 minut, kar se zvede na 4 običajne ure, dvakrat po dve šolski uri skupaj s 15 minutnim odmorom plus še ena ura: od 16h do 20h. Vsak petek in soboto. To je v skladu z običaji in zakonito. Tako sem služil tudi sam. Število ur se poveča, če imaš predavanja v dveh ali več letnikih in se pomnoži s številom lokacij, na katerih predavanja ponoviš. Bila so leta, ko sem predaval v Ljubljani in Mariboru, že dolgo pa so na "moji" fakulteti predavanja samo v Ljubljani. Nič ne ovira šole, da ne bi organizirala ponovljena predavanja na več lokacijah, če ima kadre. Osnovnošolska učiteljica ima 22 ur učne obveznosti. Torej je 16 ur predavanj na teden fizično izvedljivo.
Odštejmo počitnice in štejmo, da ima šolsko leto 10 mesecev. Če bi nekdo vse šolsko leto predaval vsak vikend dodatnih 10 ur, bi skupaj v enem letu zaslužil 36.000 € honorarja. V desetih letih 360.000.
Kje je mojih 360.000? Nisem jih dobil. Zakaj ne? Ker nisem skozi deset let vsak vikend predaval dodatnih 10 ur. Predaval sem morda na leto dva meseca in ne deset. Na eni lokaciji, ne na desetih. Po tistih dveh mesecih sem si oddahnil: hvala bogu, od zdaj naprej bom ob vikendih prost.
Se komu zdi 90 € na uro predavanj univerzitetnega profesorja preveč? Se nam zdi 10 dodatnih ur na teden preveč? Ne, če to ne traja v nedogled. V tem grmu tiči zajec: ali imamo opraviti z izredno žilavo gospo, ki je zmogla skozi deset let vsako leto, vsak teden predavati poleg redne službe še 10 ur ali več ob vikendih (ali tudi ob drugih dnevih v tednu), ali pa je število ur umetno napihnjeno. Če velja prvo, moramo ugotoviti, da tolikšna obremenitev navsezadnje ni tako neobičajna: vsaka osnovnošolska učiteljica ima višjo učno obremenitev. Ker je raziskovalno delo za predavanja vključeno v redno obremenitev (preostanek od 42-6 ur), je tudi za raziskovalno delo dovolj časa. Tako odpade ugovor, da ob tolikšnem pedagoškem pensumu ni časa za raziskovanje, če le ostane dovolj moči.
Ugotovim lahko, da je to višino honorarja (360.000 € bruto v 10 letih) možno doseči povsem legalno s pridnostjo in vzdržljivostjo, ki ne presegata pridnosti in vzdržljivosti učiteljice osnovne šole.
Profesoričin honorar je torej (če ne bodo ugotovljene nezakonitosti) zakonit, "sistemski".
Sistem namreč omogoča delitev študija na redni, ki se plačuje iz proračuna, in izredni, ki ga plačujejo študentje sami.  Kaj bi bilo, če bi to dvojnost odpravili, pa je drugo vprašanje.

Revni otroci

Časnik Delo (28. 10. 2014) objavlja prikaz poročila Otroci recesije, ki ga je izdelal Unicefov raziskovalni center Innocenti iz Firenc na osnovi analize podatkov 41 najrazvitejših držav na svetu. Članek korektno navaja podatke in upravičeno poziva k ukrepom, ki bi zaščitili otroke pred posledicami krize.

Ob upravičeni zaskrbljenosti zaradi povečanja števila otrok v Sloveniji, ki živijo v gospodinjstvih pod mejo revščine (60 odstotkov medianskega dohodka), bi bilo vendarle dobro videti celovito sliko.

Slovenija se je glede na povečanje števila revnih otrok v obdobju od 2008-2012 uvrstila med 41 razvitimi državami na nezavidljivo 26. mesto. Bolj kot v Sloveniji se je število revnih povečalo le v 15 državah. V tem obdobju se je število revnih otrok pri nas povečalo za 15 odstotkov (ali 1,8 odstotne točke). Toda Slovenija je glede na odstotek revnih otrok v letu 2012 na 9. mestu med 41 državami (13,4 odstotka). Manj revnih otrok kot pri nas je v J. Koreji, Avstraliji, Češki, Švedski, Slovaški, Danski, Finski, Norveški, več pa v preostalih 32 državah.

V omenjenem obdobju se je poslabšal tudi drugi kazalec, to je odstotek mladine v starosti od 15-24 let, ki se ne šola ali usposablja in ni zaposlena. Slovenija se je glede na povečanje števila nezaposlenih mladih uvrstila na 30. mesto med 41 državami, to je v najslabšo skupino držav. Toda glede na odstotek nezaposlenih mladih od vseh mladih tega starostnega obdobja (9,2 odstotka) je Slovenija na 12. mestu med 41 razvitimi državami. Po obeh indikatorjih smo torej v zgornji tretjini držav z najugodnejšimi podatki. Slabše od Slovenije so, na primer, Francija, Irska, Vel. Britanija, Belgija, Italija in druge države.

Študija prinaša tudi ustrezne podatke Gallupove mnenjske raziskave na vzorcu 1000 oseb splošne populacije iz vsake države. Tudi tu se Slovenija ni dobro odrezala. Vprašanja so bila: 1. Ali v zadnjih 12 mesecih kdaj niste imeli dovolj denarja za hrano za vas in vašo družino? 2. Ali ste danes občutili stres? 3. Kako ste v splošnem zadovoljni z življenjem? 4. Ali ima večina otrok v državi možnost, da se vsak dan uči in raste? (Moj prosti prevod.) Pri treh vprašanjih (razen 3. vprašanja) smo se uvrstili v tretjo, najnižje uvrščeno skupino držav. Glede na zadovoljstvo z življenjem smo pa na ugodnem 12. mestu. Se pravi: nimamo za hrano, živimo stresno, otroci nimajo možnosti za učenje in rast - in z vsem tem smo zadovoljni. In kako je s tem, da otroci nimajo možnosti za učenje in rast? V vrtce je bilo vpisanih 75,6 odstotka otrok v starosti 1-5 let (SURS 30.9.2013). Otroci od 6-15 let obvezno obiskujejo osnovno šolo, torej približno vsi. Učijo se pa res ne vsak dan, mularija. Gallup gor ali dol, s to anketo nekaj ni v redu. Je pa tudi možno, da nekaj ni v redu z anketiranimi. Saj vemo: pri nas je vse narobe, ampak v glavnem smo s svojim življenjem kar zadovoljni.
Naj na koncu vprašamo še, komu koristi, če so ljudje prepričani, da je vse narobe in da gre vse na slabše, kljub temu, da so ob tem v resnici kar zadovoljni?

Olika in prizadevnost

V oktobrski številki One Plus je objavljen pogovor z gospo Tatjano Voj, bogatašinjo, kot jo kar naravnost označijo v nadnaslovu intervjuja - ne brez njenega soglasja, kot lahko sklepamo iz pogovora, saj se ji ne zdi prav, da pri nas bogate gledamo postrani in jim zavistno pripisujemo slabe lastnosti; torej se svojega bogastva ne sramuje. Profesorica jezikov, ki se je izšolala pri nas in je nato štirideset let preživela v Nemčiji, kjer se je uveljavila v osnovnem poklicu, poleg tega pa v družinskem podjetju ustvarila lepo premoženje, se, ob sodelovanju novinarke Klavdije Miko, predstavlja kot vsega spoštovanja vredna izredno sposobna, značajna in energična gospa, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja okoli nje, in ki zna tudi na cesti vzgajati mlade z "zoprnimi" pripombami. Naj tu na kratko pokomentiram nekaj njenih izjav.

O grobosti. - "Grobosti ne maram. Pri grobem človeku sem zelo previdna. Sicer pa je grobost lahko tudi izrečena v besedi. Sčasoma, ko spoznaš ljudi, si presenečen, kakšna grobost je v njihovem govorjenju. Skrita grobost... In bojim se vsakogar, ki je preveč prijazen. To ni normalno." - Res po nepotrebnem sem tudi sam včasih grob, tudi v pisanju. Šele če mi uspe misel izraziti v 'ljudskem' jeziku, včasih celo nizko pogovornem, se mi zdi, da je zadeva res do konca jasna. Kar mogoče celo drži, ni pa lepo. Ne zveni. Od kod ta razvada, saj me niso tako učili? Mislim, da smo nekaj časa v teh koncih prav namerno gojili primitivizem, da bi poudarili svoje preprosto proletarsko poreklo nasproti meščanskim polizancem, proletariat proti buržoaziji. Z načinom govorjenja in vedenja smo hoteli pokazati, da sodimo k ljudstvu, da smo proletariat, zgodovinsko najnaprednejši razred, kot so nas učili. Potem je sledilo obdobje, ko so poudarjali "avtentičnost", pristnost, in spet se nam je zdelo bolj pristno, če smo uporabili vulgaren izraz, namesto spodobnega. Bonton je veljal za nekaj zlaganega, za prijazno masko, ki skriva nasprotna čustva. Temu se je v sodobnosti pridružila "politična korektnost", ki tudi lika naše izrazoslovje, ne vedno v prid jasnosti, pristnosti in poštenosti izražanja. Pretekli časi? Zdaj so se vrnili časi "finoče", meščanskih manir v oblačenju, govorjenju, pisanju in vedenju. Grobost vsekakor ni zaželena in zanjo ni opravičila. "Spodobnost, spoštovanje, olika, upoštevanje pravil in zakonov" so zaželeni. Velja pa tudi, da mora biti omogočeno tudi direktno, necenzurirano izražanje v primernih okvirih, kot so literatura in druge umetniške dejavnosti. Cenzure, direktne ali indirektne, čistunov in hinavskih ali zatrtih spodobnežev, si ne želim.

Težnja po hitrem zaslužku. - "Starejši moramo mladim odpreti oči in povedati, da svet ni narejen tako, da bi brez dela prišli do česa." - Res je, pričakovanje hitrega zaslužka se je široko razpaslo. Temu botruje razvajenost v otroštvu, ko smo otroke zasipali z dobrinami in brezpogojno "ljubeznijo" ne glede na njihove dosežke. Tako smo ustvarjali pričakovanje, da so upravičeni do vsega, kar si zaželijo, ne da bi se jim bilo treba potruditi. Drugi vzrok vidim v družbeni anomiji, odsotnosti norm, ali - pogosteje - odsotnosti nadzora nad izvajanjem zakonov. Saj imamo nekoristno hiperregulacijo! V takem ozračju je vse več ljudi, ki si skušajo pridobiti gmotno korist na nepošten način. Neplačevanje davkov postane nacionalni šport; množijo se različne oblike nezakonitega služenja in bogatenja. Tisti, ki si je upal stopiti na prste delu na črno, je pogorel. Kdo si še upa zahtevati račun od obrtnika ali fušarja, ki pride na dom?

Izsiljevanje dobrodelnosti. - "Izsiljevanja ne maram. In tega je ogromno. Tudi pri dobrodelnosti." - Gospa V. navaja primer z začetka svoje poklicne poti v domovini, ko je bila članica delavskega sveta nekega podjetja. Delili so stanovanja in ona se je zavzela za zakonca, ki nista mogla imeti otrok, namesto za svojo vrstnico, mater s tremi otroki, češ da ima otroke zato, da bi izsilila stanovanje. V tem primeru se z njo ne strinjam. Ne glede na motiv matere so otroci tu, nič krivi, in bi jim morali omogočiti pogoje za rast in razvoj. Res pa je, da so med "socialnimi primeri" tudi taki, ki izkoriščajo socialo. Zaradi splošne anomije in naraščajoče revščine je takih mogoče zdaj več, kot jih je bilo nekoč. 

Nedelavnost. - "Mislim, da so ljudje mnogo premalo energični, da bi poiskali pravo pot. In nihče noče delati. Zakaj taka otopelost?" - To njeno opažanje je nasprotno uveljavljenemu stereotipu o pridnih Slovencih, utegne pa biti še kako resnično. Ljudje bi res radi prišli do nečesa brez truda; do bogastva čez noč. Socializem nas je razvadil: ne z obiljem dobrin ampak z lagodnim življenjem. V službi se marsikdo ni ravno pretegnil, popoldne je doma zidal hišo, kmetoval ali fušal. Služba je bila tako rekoč zagotovljena, nekakšna plača tudi, sociala pa velikodušna; vse javne službe zastonj. Čudi me le, da se je ta lagodnost prenesla na generacije, ki niso doživele socializma. "Nihče noče delati"? Noče delati nižjih del, kot tisto, kar ustreza njegovi izobrazbi. Kar pomeni, da še ni tako hudo. Delovna energija je delno božji dar, delno pa posledica vzgoje. Vzgoja lahko energijo zavre, lahko pa jo poveča s primernim nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov. 

Bogastvo, uravnilovka in zavist. - "Boli me, kako si upajo mediji pisati, koliko premoženja ima kdo. Kako je mogoče, da take intimnosti pridejo v medije? In povrhu so opremljene z negativnim predznakom. Kaj pa, če bi se začelo pisati takole: Fino je, da ta in ta ima denar, ker bodo s tem, kar ima, tudi drugi bogatejši. Ker bo drugim tudi kaj nudil. Država je tako bogata, kot so bogati njeni državljani, in tega bi se morali zavedati." - Prav ima. Podatki o premoženju naj bodo javni za državne funkcionarje, da se ne bi okoriščali z javnim denarjem. Podatki o vseh naj bodo dostopni pristojnim službam (davkariji, policiji), drugih pa nič ne brigajo. Gonja proti bogatim je izraz navadne zavisti in iz socializma podedovane uravnilovke. Smo država z najmanjšim razponom dohodkov, to je z najmanjšimi socialnimi razlikami v Evropi, pa nam še gre v nos vsakdo, ki zasluži več kot drugi, čeprav z delom in prizadevnostjo. Res je: obrniti bi morali ploščo. Država je bogata, kolikor so bogati njeni prebivalci. Bogataš vrača skupnosti z davki in dobrodelnostjo. Res pa je, da je dobrodelnost bogatih pri nas še močno omejena. Koliko imamo npr. zasebnih fundacij (ustanov) za podpiranje vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture, prostovoljstva? Še podpiranje športa šepa.

Zveze in poznanstva. - "Z marsikom sva si že bila v laseh, ker ne ve, da sta znanstvo in prijateljstvo eno, drugo je delo. Slovenci večinoma vzamejo vse osebno. To je napačno." - Še vedno smo družba, ki se ni povsem izvila iz krvnih povezav rodovne skupnosti (Gemeinschaft) v družbo, ki temelji na zakonu (Gesellschaft). Še vedno ljudje pričakujejo, da bodo zaradi sorodstva ali znanstva s tem ali onim funkcionarjem ali direktorjem imeli prednost ali kake ugodnosti. Težko sprejmejo, da je "služba služba, družba pa družba", to je, da mora njihov sorodnik, ki je v državni službi, ravnati po zakonu ne na osnovi krvne vezi ali znanstva. In da zavrnitev sorodstvene ali podobne "usluge" ne pomeni čustvene zavrnitve osebe, njene naklonjenosti ali prijateljstva.

Dohodki menedžerjev

Zadnja številka TNYT (Delo) komentira podatke o dohodkih menedžerjev v ZDA v letu 2011.
Povprečna (median) letna kompenzacija (plača po pogodbi) 100 menedžerjev (CEO - chief executive officer) v ZDA v letu 2011 je bila 14,4 milijona dolarjev. Povprečna letna plača zaposlenih v ZDA je bila 45230 dolarjev. Sto menedžerjev z najvišjo plačo je torej v povprečju dobilo 318 krat večjo plačo kot je povprečna plača v ZDA.
Med temi stotimi menedžerji so razlike. Daleč odstopa naslednik Steva Jobsa Timothy D. Cook, ki mu je sekira padla v med, saj je poleg letne plače 900.000 dolarjev ob prevzemu nove službe prejel še enkratno nagrado v Applovih delnicah, to je 376,2 milijona dolarjev (ob koncu letošnjega marca so bile te delnice vredne že 634 milijonov). Pri računanju medianske plače omenjenih 100 menedžerjev ta njegov dohodek ni upoštevan.
Ostali CEO se razvrstijo takole:

• L. J. Ellison (Oracle):     77,6 milijona dolarjev
• R. B. Johnson (Penney): 53,3
• P. P. Danman (Viacom): 43,1 
• S. Chazen (Occ. Petr.):  31,7

itd.


Tisti, ki spadajo v zgornji en odstotek zaposlenih z najvišjo plačo (ZDA 2010), zaslužijo vsak več kot 380.000 dolarjev letno. To je najmanj 8,5 povprečnih ameriških plač.
To so torej ameriške socialne razlike. Poenostavljeno: Najbolje plačanih 100 menedžerjev dobi v povprečju nekaj več kot 300-krat višjo "nagrado", kot je povprečna plača zaposlenega. Tisti Američani, ki so se uspeli pririniti med zgornji odstotek z najvišjo plačo, dobijo najmanj približno 10-krat višjo plačo, kot je povprečna plača. 


V kapitalistični republiki Sloveniji (Slow-enija ali celo Slowen-ija, ne S-love-nija) je bila po podatkih Statističnega urada SR Slovenije leta 2010 povprečna bruto letna plača v kategoriji "zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji" 33336 evrov. To je po redu velikosti (število cifer) približno primerljivo s povprečno ameriško plačo ne-menedžerjev. Povprečna letna bruto plača v kategoriji "poklici za preprosta dela", to so najnižje plače, pa je bila 10896. Naš "povprečni" poslanec, minister ali menedžer ima torej komaj trikrat višjo plačo od povprečne plače v najslabše plačani kategoriji.


Toliko o v nebo vpijočih socialnih razlikah v Dolini Šentflorjanski.


Vir: TNYT (Delo), April 13, 2012
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4208

380.000 dolarjev: odstotek najbogatejših

Petkov NYT, priloga Dela, objavlja članek, ki skuša odgovoriti na vprašanje, kdo so ljudje, ki sestavljajo odstotek najbogatejših v ZDA, odstotek, ki ima skupaj petino celotnega dohodka države in ki plačuje četrtino vseh pobranih davkov. Mednje sodijo vsi z dohodkom nad 380.000 letno, to je približno 40-kratna povprečna slovenska plača. Povprečni dohodek pred obdavčitvijo je v tej skupini 1,5 milijona dolarjev. Desetino te kategorije sestavljajo superbogati, to je tisti z ocenjenim povprečnim dohodkom 6,8 milijona (2011). Med njimi so seveda tudi milijarderji, kot sta Warren E. Buffet in Bill Gates.  Ta skupina se v grobem deli na tiste, ki so  se že rodili 's srebrno žlico' in tiste, ki so si premoženje sami pridobili. Skupino sestavljajo ljudje najrazličnejših poklicev ne le finančniki in bankirji: zdravniki (petina zdravnikov je v tej kategoriji!), advokati, zavarovalničarji, pisateljica krimičev, lastnik letalske družbe, advokat za razveze in odškodnine.
Novinarka se je pogovarjala z nekaj Američani v tej kategoriji. Po pričakovanju ne mislijo, da je z njihovi zaslužki kar koli narobe, pa tudi ne, da bi bili dohodkovni razponi v ZDA  nepravični. Svoje bogastvo pripisujejo talentu, trdemu delu in značaju. Neka raziskava je pokazala, da je med najvišjim odstotkom trikrat več takih, ki delajo več kot 50 ur na teden kot med preostalimi 99 odstotki. Nekateri se celo prištevajo k srednjemu razredu in pravijo, da so življenjski stroški v njihovih bogataških okoliših tolikšni, da z okroglih 400 tisoč dolarjev na leto komaj 'skozi pridejo'. Nekdo priznava, da ni pošteno, da plača manj davka na dohodek od investicij, kot bi ga od plače, a v isti sapi doda: 'A je pošteno ali nepošteno, če plačaš 50 milijonov davkov?' Drugi ne nasprotuje temu, da bi najbogatejše nekoliko bolj obdavčili. Tretji se obregne čez protestnike v New Yorku: 'Pritožujejo se čez druge, sami pa cele dneve taborijo v tistem parku. Naj si raje poiščejo delo.'

Slika prikazuje primerjavo 1:99 za ves svet. Razvidno je, da so med najbogatejšim odstotkom v večjem odstotku belci (82%:64%), izobraženi (49:11), z dvema ali več otroki (36:22), iz držav s formalno demokracijo (80:69), z lastno hišo (92:66). Medianski dohodek najvišjega odstotka je desetkrat višji od medianskega dohodka ostalih 99 odstotkov, vrednost hiše pa 4-krat višja.
Vir: The New York Times / Delo, 20.1.2012.