"Akademska elita"

Spet se je našla nova kost za glodanje: "akademska elita". Po vseh objektivnih kazalcih sem (bil) član akademske elite, čeprav se s to opredelitvijo ne identificiram povsem. Po končani gimnaziji sem se odločil za študij. Če se ne bi in bi šel kar v službo, ali poljubno "luftal", kot kdo drug, ne bi imel šans, da bi postal "akademik", ali kakor temu ustrezno rečejo slovanski bratje, "fakultetlija". Lahko sem se odločil za študij, saj je bil socialistično brezplačen, poleg tega sem stanoval v Ljubljani, pri starših. Bil sem dober študent. Ko sem doštudiral, so me povabili v službo na raziskovalni inštitut. Postal sem raziskovalni asistent. Ob tem sem honorarno predaval. Ja, že takrat pridobitniško honorarno. Potem sem presedlal na šolo in postal predavatelj višje šole. Ker smo, 4-članska družina, nekaj časa živeli samo od moje plače, smo bili po dohodku na člana gospodinjstva na robu socialnega minimuma.
S časom sem napredoval v višjega predavatelja. S plačo za redno predavateljsko delo in honorarjem za izredni študij (dodatno raziskovalno delo smo opravljali za honorar, ki ni omembe vreden) sem se približal plači mojega sorodnika, kovinostrugarja. Ob tem sem pripravljal disertacijo in še pravočasno doktoriral, da sem lahko ostal "v akademski sferi". Pridobil sem si naziv docenta. Se habilitiral, kot se reče, kar pomeni, da sta dve komisiji (šolska in univerzitetna) presojali, ali je moje delo kaj vredno in ali kaže, da se bom kot učitelj na visokošolski ustanovi obnesel. Za to je bilo treba zbrati vse, kar sem bil do tedaj napisal in objavil v takih ali drugačnih strokovnih in znanstvenih časopisih. Tega ni bilo malo. Pogosto sem delal ves dan in pozno v noč, bral, ekscerptiral, pisal. Zaradi učnih in administrativnih obveznosti so bile sobote in nedelje pogosto edini čas, ko sem lahko zbrano delal tudi čez dan. (To velja za vse "akademike".)
Potem je prišlo do osamosvojitve in do novega zakona o visokem šolstvu. Takrat se mi je popravila plača. Prekosil sem svojega prej omenjenega sorodnika s poklicno šolo. Zdi se mi, da hočejo zdaj nekateri reči, da je bil takrat storjen izvirni greh, ko si je "akademska elita", "akademska mafija", zvišala plače, da so nenadoma visokošolski učitelji zaslužili več kot kvalificirani delavci. Nezaslišano! Žena je medtem končala akademijo in postala razredna učiteljica. In, pomislite, čeprav je imela učno obveznost 22 ur na teden, jaz pa samo 6 ur, sem jaz imel višjo plačo! A to lahko kdo razume? Tisti, ki danes govorijo o "akademski mafiji", tega očitno ne morejo razumeti. Potem sem vsakih pet let bodisi obnovil habilitacijo bodisi se potegoval za višji naziv. Vsakokrat sem moral predložiti nova dela, nove objave in tako sem nazadnje pristal v nazivu izrednega profesorja. Od kar pomnim, od kar obstaja visokošolska ustanova, kjer sem bil zaposlen, tudi v socializmu, je obstajala delitev na redni in izredni študij in dohodek učiteljev in sodelavcev je bil sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in honorarjev za tako imenovano "drugo" raziskovalno delo poleg tistega, ki je vključeno v plačo.
Na ta način smo na letni ravni prišli do - za akademske poklice in nazive - normalnih dohodkov. Ti so v povprečju višji kot dohodki oseb, ki nimajo akademskih nazivov. Bi morali biti nižji?
Kot povsod pa se tudi na tem področju pojavijo anomalije, ki so posledica sovpadanja več dejavnikov. Visokošolskih učiteljev z nazivom docenta, izrednega ali rednega profesorja ni veliko. Včasih je za kak predmet na kaki šoli, na določeni stopnji, en sam učitelj, ki lahko predava. Na rednem študiju ne sme za več kot določen odstotek preseči normirane učne obveznosti. Pri izrednem študiju te omejitve ni: lahko predava v več letnikih, ponovljeno na več lokacijah. V takem primeru pride do ekscesnih honorarjev.  So posledica dolgotrajno (že v socializmu) veljavne ureditve, po kateri je osebni dohodek v visokem šolstvu sestavljen iz plače za redni študij in honorarjev za izredni študij in "drugo" raziskovalno delo (mimo raziskovalnega dela kot priprave za predavanja). V normalnih pogojih povprečni "akademik" na ta način doseže svojemu rangu primeren dohodek. Kot noben sistem tudi ta ne izključuje anomalij zaradi spleta pogojev.