O PROTESTIH PROTI SPLAVU (IZ POLEMIKE)

"Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'.

V preteklih dneh (okt. 2023) je Delo objavilo več pisem bralcev v zvezi s protesti krščanskih žensk v Zvezdi in o stališčih do splava sploh. Prvotno vprašanje je bilo, ali imajo nasprotniki splava pravico do protestiranja ali ne. Ob tem se seveda nujno dregne v vprašanje o pravici do splava sploh. Še enkrat: ne glede na to, ali si za pravico do splava ali ne, imaš pravico javno izraziti svoje stališče, tudi v obliki protesta. Krščanske ženske imajo pravico nastopiti v Zvezdi in njihove nasprotnice jih nimajo pravice pri tem ovirati.

Najbolj me je nagovorilo pismo gospe Ane Marije Pavlič (Delo 16. 10. 23). Tudi ona, tako kot neka druga dopisovalka, meni, da se moškim "ne sanja o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav". Čutim se hudo ukorjenega in si v obrambi mislim: morda so vendar vsaj nekateri moški zmožni nekaj malega empatije (npr. tisti pisatelj, ki je napisal Ano Karenino). A poudarek njenega pisma ni na zavračanju možnosti moške empatije. Preveva ga skrb za ženske v stiski ob odločanju za splav ali proti njemu. Posebno težo njenemu razmišljanju daje dejstvo, da "ima globoke krščanske korenine", saj ravno krščanske device drezajo v občutke krivde. Ta skrb za počutje žensk, za njihovo življenje, je močan razlog, da se o splavu javno razpravlja, da bi se ženske lahko orientirale, se prav odločile in/ali predelale občutke krivde. Od tega, kakšen je izid razprave o etičnem statusu splava, je odvisno, kako se bodo ženske ob tem počutile in kako bo odločitev zanj vplivala na njihovo samospoštovanje in na "življenje po". 

Največ mi pove stavek: "Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva 'za in proti', preden so se odločile za tak poseg". To pomeni, da ženske splava ne morejo jemati lahkomiselno. Ali pač tudi lahkomiselno?

Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.

Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.

Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.

To besedilo je bilo kot pismo bralca 18. 10. 23 poslano v objavo Delu - ni bilo objavljeno.

"OSEBNO JE POLITIČNO"

Ni vsaka osebna zadeva politična, niso politična agenda vedno tudi osebna; se pa osebne težave pogosto izvažajo v politiko, politika pa rada spreminja osebe po svoji podobi

 

Za dobro sveta bi bilo potrebno samo to, da bi ljudje bolje izkoristili svoboščine, ki jih imajo. - Henry James

Kako razumeti naslovno izjavo? Kdo je to izrekel, v kakšnem kontekstu? To je šolsko naučeno izrekla Janina Slovenka leta v kontekstu dejavnosti Inštituta 8. marec, nevladne organizacije, ki si prizadeva uresničevati različne družbene projekte in ki je zaslovela, osebno, kolektivno in institucionalno s tem, da je z nabirko podpisov pod geslom "Za čisto vodo" spodbudila referendum proti noveli k zakonu o vodah, noveli, ki jo je predlagala vlada. Ali je novela k zakonu res obetala onečiščenje čistih voda, katerih in koliko, ali pa je bila samo priložnost, da se glasuje proti vladi, pustimo ob strani. Mogoče je bil ta referendum samo politični "spin", posrečena ali morda genialna manipulacija. Dovolim si osebno dvomiti o njegovi upravičenosti (gl. zapis Referendumska spoved, 15 .7. 21 na tem blogu). Razumem pa logiko gornje izjave. Moja osebna zaskrbljenost za zdravje naj bi se izrazila kot prizadevanje za občo ureditev voda, da bi ostale čiste. Za svoje zdravje naj skrbim tako, da (če sem prave baže) podpiram politične projekte za občo ureditev zadev, ki vplivajo na zdravje - v skladu s Kantovo etično maksimo, naj ravnam tako, da bi bilo moje ravnanje lahko obči zakon. Dostavek v oklepaju v prejšnjem stavku nekako pogojuje na videz nepreklicno in brezpogojno trditev. Se pravi, da ne velja nujno dobesedno.

1. OSEBNO JE POLITIČNO

Zdi se, da je s kopulo "je" med obema pojmoma vzpostavljen enačaj; da je torej "osebno" isto kot "politično", identično, kot da bi napisali a = a ali x = a. To očitno ni res, sicer ne bi imeli dveh pojmov, ali pa bi ju lahko poljubno zamenjavali, npr.: moj osebni dvom, ali naj napišem ta članek, je hkrati tudi politični dvom, obči dvom, s katerim se ukvarja neka politična stranka. To ni res. To je smešno. Boleči zob je moj osebni problem ne družbeni. Dejstvo, da bi mi zobozdravnik v javnem zdravstvu predlagal ekstrakcijo namesto zdravljenja, zasebni zdravnik pa dolgotrajno zdravljenje z računom za vsak obisk in ne ekstrakcije, pa je družbeni problem, ki lahko postane politični problem.

Razlikujemo torej pojme "osebno", "družbeno" in "politično". Zelo provizorično jih definirajmo takole: zadeva je "osebna", če se tiče samo mene in ne drugih, tako kot boleči zob, dokler ne ohromi moje službene dejavnosti. "Družbena" težava postane boleči zob, če zaradi bolečin ne morem delati in ne opravim službene naloge in tako povzročim motnjo v delovni organizaciji; če torej drugi okrog mene (družba) čutijo posledice mojih osebnih težav. Družbena je taka zadeva tudi, če prizadeva več ljudi s to osebno težavo, ljudi, ki potem ne dobijo ustreznih zdravstvenih storitev. "Politična" pa postane zadeva, če sam ali s somišljeniki pokrenem akcijo, ki bo preko mehanizmov političnega odločanja (parlament) vodila do sprejema zakona ali spremembe zakona, ki bo vsem, ki jih boli zob, zagotovila ustrezno obravnavo. Od osebnega do političnega je torej nekaj korakov; ne prelivata se kar neposredno eno v drugo. Da mlad par nima stanovanja, je njun osebni problem, povzroča njuno slabo voljo; hkrati je družben, ker je več takih parov, kar povzroča motnje v družbi, in postane političen, kadar začnejo mladi pari pritiskati na oblast, naj kaj ukrene v zvezi s stanovanji za mlade družine. So torej tri različne ravni, ki so med seboj povezane, niso pa isto. Nekatere osebne težave so težave več ljudi, so družbene težave, ki se lahko rešujejo politično. V glavnem gre za dialektiko osebnega, družbenega in političnega: osebno je v družbenem in političnem in obratno.

2. POLITIČNO JE OSEBNO

Poglejmo še obratno pot: "politično" je "osebno". Če je med obema pojmoma enačaj, je ta obratna pot prav tako možna kot pot od osebnega do političnega. Če me aktivisti za čisto vodo uspejo prepričati, da bom pil umazano vodo, da se bom kopal v umazani vodi, če dopustim, da bo sprejeta sprememba zakona o vodah, začutim politično vprašanje o urejanju voda kot družbeni problem in nazadnje kot svojo osebno ogroženost v prihodnosti. Ta ogroženost je lahko resnična ali lažna, a če jo doživljam (če so me uspeli prepričati), je realna v tem smislu, da na referendumu glasujem proti takemu zakonu. Morda vse skupaj sploh ni imelo nobene zveze z vodo, ampak z vodjo, ki opoziciji "ni všeč".

Iz teh premislekov izhaja troje: 1. "Osebno" ni kar neposredno "politično". Mora se, če je taka potreba, najprej iz-raziti, vplivati na druge (družbo), ki se morajo zganiti, se organizirati in pritisniti na "politiko", pri čemer so lahko uspešni ali pa ne. Ne pride vsaka zadeva na dnevni red političnih gremijev, strank itd. Ne postane vsaka osebna težava tudi politična "agenda". So osebne reči, ki ostanejo samo osebne in se ne prelijejo ne v družbene ne v politične. To je pomemben sklep. Ni vsaka osebna zadeva tudi družbena in še manj hkrati tudi politična. Osebne zadeve se filtrirajo, da postanejo politične.

2. Pri "prevajanju" osebne težave, preko družbene zadeve v politično agendo pride lahko do zavajanja, do zmotnega proglašanja osebnih problemov za politične. "Zmotno" pomeni, da ni zavestno "lažno", ampak da gre za nezavedno dogajanje, nezaveden "prevod" osebnega v "družbeno" in "politično". Morda najbolj tipični predstavniki tega dogajanja so večni uporniki, ki upor proti staršem (očetu) nadaljujejo v šoli, ko se upirajo učiteljem; na cesti policistom; v službi se upirajo predstojnikom in nekateri zajadrajo v politiko najprej kot uporniki proti krivični oblasti, nato pa, če so uspešni - kot zatiralci drugih. So pa še druge osebne prikrajšanosti, ki jih prizadeti izvažajo v družbo in politiko. Urejajo življenje drugih, da bi, nevede, uredili svoje. Mogoče jim celo uspe urediti oboje ali pa nič od tega.

3. Tudi "politično" se lahko spremeni v "osebno". To se zgodi, če politično motivirana entiteta, organizacija ali skupina, to je entiteta, ki deluje s pozicij oblasti ali proti oblasti (deluje torej na politični ravni), uspe politično agendo prikazati kot družbeno zadevo in osebni problem ljudi. To se je zgodilo s "čisto vodo". Protivladno motivirana skupina oziroma organizacija je predlog novele zakona prikazala kot grožnjo osebnemu zdravju slehernika in z organiziranim zbiranjem podpisov od vrat do vrat, uspela zagotoviti referendum.

Da "osebno" ni kar neposredno tudi "politično", priča tudi delitev znanosti na zadeve, ki se ukvarjajo z "osebnim", in znanosti, ki se ukvarjajo z "družbenim" in "političnim". To so mogočna globalna znanstvena omrežja. Na eni strani je psihologija, ki se ukvarja z "osebnim", na drugi strani sociologija, ki se ukvarja z "družbenim" v širšem smislu in "političnim" v ožjem smislu kot politologija. Psihologija priznava, da je "družbeno" vtisnjeno v osebnost, kljub temu pa preučuje "osebnost" kot pojav sui generis. Prihologija je razvejana; razteza se od področij, ki se ukvarjajo bolj z notranjepsihičnim dogajanjem (psihoanaliza) do področij, ki preučujejo odnos med osebnostjo in družbo (socialna psihologija). Na drugi strani je sociologija, ki preučuje "družbo" (in kot posebno področje "politiko") kot pojav sui generis. Priznava pa - razen skrajnih deterministov - da imajo v družbi in politiki osebnosti pomembno vlogo. Obe ti vedi znata tudi pretiravati. Če pretiravajo s psihologijo, npr. tako da vojne in druge politične dogodke razlagajo s patologijo osebnosti in ne z družbeno-ekonomskimi dejavniki, imenujemo to psihologizem. V praksi skušajo zagovorniki tega nazora reševati družbene probleme, recimo nezaposlednost, tako, da terapirajo nezaposlene, jih učijo asertivnosti ipd. Če pretirava sociologija, na primer tako, da trdi, da je osebnost v celoti in brez ostanka družbeno determinirana, določena z družbeno strukturo in procesi in da ne obstaja nič takega kot "oseba", ampak le družbeni "agensi", je to sociologizem. V praksi ta rešuje nesoglasja med zakonci tako, da gradi stanovanja za mlade družine. To vsaj ne škodi; huje je, če socialne probleme rešujejo z revolucijo, po kateri razvijajo socialno delo za reševanje socialnih problemov, ki z revolucijo niso izginili.

Do zmot, do osebno, družbeno in politično nezaželenih pojavov prihaja, kadar osebne težave neupravičeno proglašamo za družbene ali politične, kot tudi, kadar skušamo politično vsaditi v osebno identiteto. Vsak človek ima notranjo psihično dinamiko, napetosti in boje; npr. boje med idealno predstavo o sebi in realno podobo in dosežki, med zahtevami narave (naravnimi impulzi) in zahtevami idealne predstave, narcisistične samopromocije ipd. Za urejanje teh napetosti in nezadovoljstev so pristojni vzgojitelji, svetovalci, psihoterapevti. Nekateri ljudje imajo to srečo, da lahko svoje težave uredijo z njihovo pomočjo, druge obrusi življenje, nekateri pa jih izvozijo - v politiko.

Starejši smo doživeli tudi obratni proces: vsajanje političnega v osebnost, to je, politično indoktrinacijo. Politične nazore so sistematično skozi izobraževalni proces, medije in kulturo vgrajevali v nas in si kar uspešno prizadevali iz nas narediti enoumnega "socialističnega človeka", zagretega za gradnjo socializma kot prve faze komunizma. Je s tem kaj narobe? Mogoče boste lažje odgovorili, če se vprašate, ali bi vam bilo ljubo, če bi uvedli katoliški verouk v vse šole (na Univerzi splošni obvezni predmet Temelji krščanstva) in bi vam od jutri dalje namesto Dnevnika ali Dela raznašalec dostavil samo Družino. Nekateri nas poučujejo, da smo blizu temu, in kot protiutež preko vseh svojih zvočnikov vsajajo v nas svoje politične nauke.

3. ZASEBNO IN JAVNO

Osebnega in političnega ne gre zamenjavati z zasebnim in javnim. Sta pa ta pojma povezana z onima in njuna pritegnitev v razmišljanje osvetli odnos med osebnim in političnim. O javnem ne bi zgubljal besed. To je prostor političnega. Če hočem, pri tem sodelujem, če nočem, pa ne. Nihče me nima pravice ne v javnem ne v zasebnem prostoru napadati ne fizično ne z agresivnim govorjenjem zaradi mojih političnih stališč ali dejavnosti, niti mi nima pravice vsiljevati svojih. Kajti tudi v javnem prostoru mi Ustava jamči osebno dostojanstvo in varnost, nedotakljivost moje telesne in duševne celovitosti. Ustava nam v več členih jamči zasebnost (zasebno lastnino, pravice zasebnosti, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem, varstvo osebnih podatkov). V členu o varstvu osebne integritete se ustavno določilo zasebnosti zelo približa pojmu "osebnega" v odnosu do političnega. Po mojem razumevanju ta določila posredno omejujejo politični aktivizem. Dejstvo, da je osebno do določene mere politično, ne upravičuje političnega poseganja v mojo zasebnost pod pretvezo, da s svojo politiko rešuje moje osebne težave. Njegova meja je moje stanovanje in so moje in kogar koli drugega popolnoma zasebne dejavnosti, tudi če se odvijajo v javnem prostoru. Sprehod po mestu kot javnem prostoru je moja zasebna dejavnost, ki jo izvajam z ozirom na druge v tem prostoru, obzirno. Tudi kolesarim po kolesarskih stezah in ne jemljem prostora drugim udeležencem v prometu. Ta spis bom bral pred parlamentom z dovoljenjem policije.

SKLEP

Osebnost ali oseba je privilegiran pojem. Človekove pravice so pravice osebe kot svojske celote. Moje osebno lahko postane politično in politično osebno, ni pa nujno. So težave, ki so v prvi vrsti osebne in agenda, ki so predvsem politična. Maskiranje osebnih težav s političnim angažmajem je prav tako neprimerno kot vsajanje političnih idej pod pretvezo skrbi za razvoj osebnosti ali obči blagor.

DIJAŠKI PROTESTI ZA ODPIRANJE ŠOL

To je odziv na uvodnik Trg svobode v Sobotni prilogi Dela 6. 3. 21.

Naj začnem s točkami soglasja. Večmesečno šolanje preko spleta je duhamorno. Prizadevanje dijakov za normalno šolanje "v živo" je razumljivo in upravičeno tudi brez sklicevanja na ustavo. Ravnanje ministrstva za šolstvo, ki ni našlo časa za pogovor z dijaki, kljub temu, da so že nekaj časa izražali nezadovoljstvo z načinom šolanja, kaže na neustrezno vodenje. Soglašam s tem, da je bil poseg policije nesorazmeren. Soglašam tudi s tem, naj se postopek pred sodiščem čim prej začne in zadeva spravi ad acta. Epidemija se umirja, šole se odpirajo.

Naj sedaj povzamem zgodbo uvodnika. Dan po kulturnem prazniku se je v Mariboru na Trgu svobode zbralo 30 dijakov, da bi se tako javno zavzeli za odprtje šol in za uresničevanje ustavne pravice do izobraževanja. Protestirali so kulturno in z upoštevanjem higienskih ukrepov. Policija je popisala dijake, ki so nastopili kot govorniki ali nosili transparente. Popisane so prijavili sodniku za prekrške. Preti jim kar zajetna globa ali postopek pred sodiščem za mladoletnike.

Ta zgodba je podobna zgodbam v socializmu priljubljenega radia Erevan. Vse zgoraj povedano je res, razen tega, da ob tistem času na tistem prostoru ni bilo le približno toliko dijakov ampak okrog sto ljudi, tudi staršev in profesorjev - po poročilu predstavnika policijske uprave Maribor (Večer, 9. 2. 21). Dijaki so res upoštevali higienske ukrepe, vendar so kršili odlok o začasni prepovedi zbiranja v času epidemije, odlok, ki je brezpogojen, saj ne opredeljuje izjem glede na verjetnost okužbe in upoštevanje higienskih ukrepov. Ta je v duhu odloka večja, če je zbranih več kot deset ljudi, ne glede na to, kako upoštevajo higienske ukrepe, katerih upoštevanje ni posebna zasluga. Pika. Presojanje o tem, kolikšna je bila v danem primeru verjetnost okužbe, je torej brezpredmetno, ga pa lahko razumemo kot zavzemanje za odmerjeno posredovanje policije. Vendar policija ni pristojna za presojanje o verjetnosti okužbe v konkretni situaciji.  Tudi norme, ki se temu ali onemu zdijo nesmiselne, je treba spoštovati. Pravica do izobraževanja je res ustavna pravica, kot so to tudi pravica do zdravja, dela, stanovanja itd. Vendar smo še vedno v času epidemije in je zagotavljanje teh pravic močno oteženo, kar zahteva od državljanov določeno mero potrpežljivosti, ki bi bila morda večja, če bi imeli drugo vlado. Tudi v normalnih časih so te pravice desiderata, bolj ali manj daleč od uresničitve in jim vlade »niso bile dorasle«. Policija je res popisala devet izpostavljenih dijakov. Zahteva, naj bi popisali vse, je absurdna, kaže pa na nekakšno naivno težnjo po socialni pravičnosti. Je tudi protislovna, saj bi več popisanih pomenilo večjo represijo, proti kateri sicer nastopa uvodničar. So v Ljubljani popisali vse protestniške kolesarje? Običajno popišejo bolj izpostavljene udeležence.

Kakšen je nauk te zgodbe? So dijaki ravnali odgovorno? Da, ravnali so odgovorno. Izpostavili so se v upravičeni težnji po normalnem šolanju. Pri tem pa so kršili odlok oblasti o prepovedi zbiranja v času epidemije in si prislužili predvidene sankcije. Proti tem se lahko pritožijo. Ni pa znamenje državljanskega poguma, če se mislijo zdaj zateči pod zaščito podpornikov, ki jih patetično slavijo v imenu boja za svobodo. Je ministrica ravnala prav? Ne, ker se ni pogovarjala z dijaki. Je pa prav poudarila, da morajo dijaki kot znamenje odraslosti prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, dodajam, pošteno priznati kršitev odloka o zbiranju in se ne zateči v opravičevanje prestopka s plemenitim motivom, potem ko je padlo po njih. To jim ne bo težko, če so se res izpostavili na svojo pobudo in ne na pobudo mamic, očkov in stričkov, ki jim gre ta vlada na živce, ker je druge politične barve, kot da menjavanje vlad različnih barv ne bi bilo v demokraciji nekaj običajnega. Pri nas res ni.

To pismo je bilo poslano uredništvu Dela za objavo v PP29. Ni bilo objavljeno.

ZAKAJ NEKATERI NE UPOŠTEVAJO EPIDEMIOLOŠKIH PRIPOROČIL

 

V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina".  Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.

Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost. 

1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe. 

2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost. 

3. Nezaupanje v namene vlade.  Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.

Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.

4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.

5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene. 

Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.

6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva". 

Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.

Viri:

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html

James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018). 

Opazil sem, da Blogger ne objavlja več komentarjev razvidno pod člankom, ampak na posebnem obrazcu, ki se odpre, če kliknete na besedo "komentar". To je zelo neprikladno, zato sem do zdaj edini komentar prekopiral sem, Bloggerju pa sporočam, naj to neprijaznost do uporabnikov odpravi.

 zdenko pravi ...

Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.

Proslava

Državna proslava Dneva državnosti je minila. Lahko bi rekel, da o njej ni vredno izgubljati besed. Lanski sneg; proslava kot proslava. Tako ali tako ni pričakovati, da bi bila proslava kak poseben umetniški dogodek. Razčlenjujejo jo, jo bolj ali manj prizanesljivo ocenjujejo. Ugotavljajo povezave snovalcev in izvajalcev s stranko. Ocenjevanju se bom ognil, čeprav me mika, da bi iz posameznih elementov predstave sestavil pomenski vzorec esdeesovske ideologije. Itak je bilo vsem na očeh in vsi so lahko razbrali pomen trebuščka nosečnice (državne nosečnice?) in zagnano, fortissimo skandiranje ad nauseam, pesmi "Slovenec sem", da ja ne bi tega pozabili in da bi se to vžgalo v duha tudi Neslovencev okoli nas bodisi kot odločna potrditev njihove drugačnosti bodisi kot poziv, da sprejmejo to pripadnost. Pravzaprav je ta poziv odveč. Spomnil sem se deklice iz soseske, ki si je ob igri v ritmu koračnice popevala: Kad po-ra-stem bi-ću Slo-ven-ka. In je. Tako privlačno je biti Slovenka.

Proslava se je odvijala v zaostrenem družbeno-konfliktnem vzdušju, na prostoru, ograjenem s policijskimi ogradami in ešaloni policistov; ob odsotnosti vrhunskih profesionalnih umetnikov; ob spremljavi policijskega orkestra, katerega nastop je v tem kontekstu pomenil nekaj drugega, kot kadar izvaja promenadni koncert v Tivoliju. Policija je bila okoli odra, pred njim in na njem.

Prav je zapisal komentator, da je bila to strankarska proslava esdeesa ali pač desnice. Tudi sam sem jo doživel kot prvi (?) performans na visoki ravni osrednjega državnega dogodka,  ki je nazorno pokazal in potrdil ideološko vsebino in identiteto stranke.

To je prav. Ne čudite se! To je prav. Prav imajo tudi tisti, ki pišejo, da v predstavi ni bilo niti enega elementa modernosti. Bila je izrazito enostranska: poudarila je tradicionalne in desničarske vrednote. Bila je gotovo všeč mnogim, ki jim niso všeč moderne in postmoderne ekshibicije. Tuji poslaniki  so si ob petju kogoškega kvagteta gotovo mislili: tako majhen narod, pa tako mnogoglasno poje. In kaj Slovenca bolj poboža kot tujčeva pohvala.

Prav je, da so naši desni sodržavljani pokazali in potrdili, kdo so. Levi se zgražajo nad proslavo in mislijo, da bi morala biti drugačna, da bi na njej morali peti Internacionalo in Bella ciao. Tudi meni sta omenjeni pesmi všeč, bolj kot Vilharjeve narodne budnice, a pričakovati, da bi jih morali peti na državni proslavi, je znamenje nostalgije po enoumju in socializmu, ki se je sesul vase. V demokraciji smo. So levi in so desni. Trenutno so na oblasti (legalno!) desni. Videli smo desno proslavo. Ni nam všeč, njim je pa všeč. Bomo zmogli prenesti to različnost? Ali jih bomo odnesli z odra? So varovalne policijske ograje odveč ali upravičene?  

Vtis imam, da pravzaprav še vedno, po tridesetih letih, s težavo sprejemamo meščansko demokracijo. Težko sprejemamo dejstvo, da smo različni in da ima vsaka stran pravico izražati to različnost. Izražati ne pomeni vsiljevati. Ko bo na oblasti druga garnitura, bo proslava drugačna.

Dopustili smo, da so naši desničarski sodržavljani pokazali svoje pojmovanje domoljubja in slovenstva. In dopuščali bomo, čeprav s stisnjenimi zobmi. Za demokracijo. 

To je strpnost, pravi moja fb-prijateljica N. M. Močno jo potrebujemo.

"PRAVICA DO OKUŽENOSTI"?

Hrvaški mednarodno uveljavljeni, v tujini živeči, zdravnik Igor Rudan, silno izkušen, brihten in zgovoren, uvideva, da je osnovno nasprotje v zvezi z epidemijo nasprotje med ohranjanjem gospodarstva in s tem standarda in ohranjanjem človeških življenj. Njegovo kolumno si vsakdo lahko prebere (Večernji list), je tehtno branje, a tu navedem samo sklep. Rudan priporoča strategijo osebnega prevzemanja tveganja, "človeško pravico do okuženosti" (hvala, no). To pomeni, naj se starejši od 60 let, ki so najbolj izpostavljeni, pač zadržujejo doma oziroma tvegajo toliko izpostavljenosti, kolikor jo subjektivno prenesejo (ne) glede na možni smrtni izid. To pomeni tudi, da se starejši človek lahko namerno okuži, da bi omogočil sladko življenje mlajšim. (V japonskem filmu Balada o Narayami, ki sem ga bil omenil, je šlo za golo preživetje, ne "standard" kot danes pri nas.) Mlajši pa sicer prav tako, a naj vseeno hodijo delat, da bo ekonomija nemoteno delovala in da se s časom populacija prekuži. Rudan navede prepričljiv primer, da to tako ali tako že počnemo. V nemoteno proizvodnjo avtomobilov so vkalkulirane smrtne žrtve v prometu, pa "nikome ništa". Vsak, ki sede za volan, ve, da se morda vrne v krsti. Pa vseeno veselo sedamo. V Sloveniji je na leto (2019) okoli 100 smrtnih žrtev prometa (ne samo šoferjev, a naj poenostavim). Virus je zahteval do zdaj okoli 100 življenj. Upajmo, da je to vse za letos. Torej sta številki primerljivi. To pomeni 1 mrtev na 20.000 ljudi ob vseh epidemioloških ukrepih in, poudarjam, ob vseh prometno-varnostnih ukrepih. Če se epidemiološki ukrepi sprostijo, se to ravnotežje, ta primerljivost neha. To pomeni: če naj prenesemo odgovornost ali tveganje na posameznika, tako kot v prometu, moramo zagotoviti nadaljnje izvajanje epidemioloških ukrepov, lahko da ublaženih, lahko da drugačnih.
Nadaljujmo primerjavo. Promet ureja poseben zakon o prometni varnosti. Vozimo po prometnih predpisih in prometni signalizaciji. Opraviti moramo vozniški izpit, si pridobiti vozniško dovoljenje. Vozilo mora imeti tehnični pregled. Policija opravlja nadzor teh dveh zahtev, poleg tega pa trenutnega stanja voznikov, alkoholiziranosti, drogiranost, sposobnosti za vožnjo oz. ogrožanja varnosti. Akutno bolni ljudje ne sedajo za volan. To pomeni, da država s svojo zakonodajo, ukrepi in službami zagotavlja varnost v prometu, zmanjšuje tveganje posameznega udeleženca v prometu. In po vsem tem lahko reče: vse drugo je pa tvoja skrb, tvoje tveganje. Žal nam je, če se boš ponesrečil. Ni govora, da bi se nekega lepega dne naveličali te regulacije in si zaželeli "svobode" od prometnega nadzora.
Če naj torej sam prevzamem tveganje za svoje življenje v primeru virusne epidemije, pričakujem, da mi bo država zagotovila analogno zakonodajo in ukrepe, ki naj skušajo preprečiti, da bi okoli mene skakali lahkomiselni in nori in povečevali tveganje, da se okužim. Dopolnijo naj zakon o zdravstvenem varstvu s posebnim ozirom na epidemiološko varnost, Preverjajo naj poučenost o bolezni covid-19 in izdajo potrdilo o izpitu; zahtevajo naj priročno sanitarno opremo (masko, razkužilo itd.) posameznikov in javnih prostorov in opremljenost in postopke redno nadzorujejo. Redno naj nadzorujejo okuženost ljudi na javnih površinah in v javnih prostorih in odstranjujejo okužene. Potem bom sprejel nase "svobodo tveganja". Ponavljam, kar sem že zapisal. Svojega življenja ne bom zastavil za to, da bo kapitalistično gospodarstvo nemoteno množilo profite peščice, pa tudi ne za to, da se bo nebrzdano uživaštvo tistih, ki ne sodijo med ogrožene, nemoteno nadaljevalo.

***

Predlog dr. Rudana, da bi se morali med epidemijo ravnati podobno kot v prometu, ne upošteva bistvene razlike med obema situacijama. Tudi sam sem že večkrat pomislil, da smo ljudje pravzaprav zelo disciplinirani in zaupljivi. Ko vozim avto po običajni cesti, se popolnoma zanesem na to, da nasproti vozeči ne bo nenadoma zavil na moj vozni pas in trčil vame. To se zgodi, vemo, a ne tako pogosto. V mojem več kot 50-letnem vozniškem stažu se mi to še nikdar ni zgodilo - na srečo. Večkrat sem že peljal proti nekemu malo višje ležečemu kraju, kjer so na nekem mestu nepregledni ovinki in se cesta zoži; a še vedno sta dva pasova. Včasih me ima, da bi presekal ovinek, a vedno pomislim: kaj pa če v tem trenutku pripelje kdo nasproti. To se mi je zgodilo že dvakrat. Prav tam sva se srečala in varno zvozila. Tudi oni drugi je pomislil podobno kot jaz in se zadržal: kaj pa če... Če v križišču prevozim rdečo luč ob gostem prometu, je skoraj gotovo, da bo prišlo do trka. Zato se zelo redko zgodi, da bi kdo meni nič tebi nič prevozil rdečo luč. Zakaj se ljudje držijo prometnega reda? Ker je velika verjatnost, da res pride do nesreče, če ga prekršijo. Za svojo kršitev so takoj kaznovani tako, da utrpijo telesne poškodbe ali materialno škodo. Včasih jih zasači tudi policija. 

Saj tudi pri epidemiji tvegaš okužbo, če ne upoštevaš higienskih ukrepov. To že, vendar je položaj drugačen. Recimo, da prenašam virus. Brez maske grem v trgovino, se pomešam med ljudi, in ko pridem domov, si ne umijem rok itd. Mogoče ne bom zbolel, mogoče se mi ne bo nič zgodil. V trgovini pa sem mimogrede okužil mnoge druge. Morda ne bodo zboleli, bodo pa širili okužbo. Morda pa bo kdo zbolel in umrl. Zgodilo se bo isto, kot če bi pri rdeči čuči zapeljal skozi prižišče in na prehodu za pešce do smrti povozil pešca. Da, tako je, morda bi povozil skupino pešcev, a tega ne vem in nikoli ne bom zvedel. Prav zato bi morali toliko bolj dosledno upoštevati higienske ukrepe. Da, dopovejte to ljudem. 

Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

"Ljudska zgodovina oktobrske revolucije"

V Delu je začelo izhajati kot podlistek besedilo knjige Neila Faulknerja, Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Že predstavitev knjige (Ženja Leiler) predvsem pa Uvod vanjo kažeta, da gre za pristransko, skrajno levo aktivistično ideologijo. Faulkner pravi, da "želi dokazati,
 - da je bil Lenin demokrat in ne 'demokratični centralist' in da je bila boljševiška partija množično demokratično gibanje in ne psevdorevolucionarna sekta;
- da je bila revolucija množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji, ne pa državni udar ter priprava na diktaturo."

To niso le hudo problematične hipoteze, to so - ker jih bo avtor seveda "dokazal" -  preprosto neresnice in so v nasprotju tako z Leninovo teorijo kot z njegovo prakso. V najširšem pomenu je bila revolucija oboje, množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji ljudi (sovjeti - sveti delavcev in kmetov v začetku kot demokracija od spodaj), ob tem pa tudi ali (zaradi svoje prodornosti) predvsem sektaški državni udar in priprava na diktaturo, tako imenovano "diktaturo proletariata".

Boljševiška partija ni bila množično demokratično gibanje, kot trdi Ferguson, ampak avantgarda proletariata, kar izhaja tako iz Leninove teorije kot iz nastanka in prvih ter vseh nadaljnih korakov te partije. Ruska socialdemokratska delavska stranka se je razcepila ravno ob vprašanju, ali naj jo sestavljajo vsi, ki bi soglašali z njenim programom in bili pripravljeni vstopiti vanjo, ali le tisti, ki bi bili aktivni v vsaj eni partijski organizaciji na nižji ravni. To pomeni, ali naj bi bila partija množična stranka ali elitna prodorna predstraža, avantgarda proletariata. Lenin je zagovarjal avantgardnost in pri glasovanju dobil večino glasov, zato so se začeli njegovi pristaši imenovati "večinci" ali po rusko "boljševiki", poraženci pa "manjšinci" ali "menjševiki". Po Leninu je bila avantgardna partija osnovno orodje za uveljavitev - v teoriji - diktature proletariata, v resnici pa diktature partije same oziroma njenega centralnega komiteja in njega osebno. Najprej je prevzel oblast v socialdemokratski delavski stranki, ki se je preimenovala  v Socialdemokratsko delavsko stranko boljševikov. Potem je nadaljeval svoj prodor, dokler ni prevzel oblasti v državi in vladal z dekreti in depešami. Stalinizem je logično nadaljevanje leninizma. Ideologijo leninizma je pri nas kot nihilistično prenicljivo analiziral Ivan Urbančič (Leninova 'filozofija' ali o 'imperializmu'). Dogajanje pred rusko revolucijo, med njo in po njej konkretno, dokumentirano in prepričljivo opisuje Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva. Tragedija, ki bi jo Ferguson in somišljeniki radi ponovili v Britaniji in svetu.

Poleg tega Ferguson piše, da je "knjiga bolj usmerjena na spodbujanje revolucije kot pa opisovanje njenih posledic" ... "Naše bistveno vprašanje je, kako revolucijo začeti, ne pa kaj početi med revolucijo, kaj šele, kako po njej vrniti svet na stare tirnice". Lepa reč! Samo da bo rabuka, kaj nas briga potem! In zakaj "vrniti svet na stare tirnice", saj bo vtirjeno v nove - kakšne?

Knjiga, ki ima taka izhodišča in namen, vsekakor ne more biti prispevek k iskanju razumnih alternativ dejansko nevzdržnim razmerjem v sodobnem zapletenem svetu na konicah atomskih bomb.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Dodatek na dostojanstvo

"Luč Sirize", "Upanje za poteptano dostojanstvo" - naslovi v Sobotni prilogi Dela. O grški revoluciji seveda.
Bili smo država, v kateri so partizani na strani zaveznikov s spretnim vojskovanjem zadrževali toliko in toliko nacifašističnih divizij; ki smo utrpeli toliko in toliko vojnih žrtev. Bili smo država, ki se je uprla mogočnemu Stalinu in gradila svoje vrste socializem. Bili smo država, ki je uvedla delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje. Bili smo država, ki je pobudila in vodila neuvrščene, večino sveta, blok neblokovskih. Bili smo država z genialnim voditeljem, čigar pogreba se je udeležila stotina državnikov sveta...
Dostojanstva na klaftre! Ćojstvo i poštenje! Upanje, vera v pravično družbo enakih! Vrenje množic, kipenje ponosa!
Potem smo rekli: vse lepo in prav, AMPAK: pralnega praška ni, olja primanjkuje, bencina zmanjkuje, rezervne dele za avto dobiš le na koncu Tržaške ali Celovške. Prisluženi denar mečemo v jamo brez dna nerazvitih. Izkoriščajo nas, bolj razvite, lenuhi. Produktivnost je na psu. Inovacij ni. Zasebna pobuda ni dovoljena.
Enodušno smo glasovali za kapitalizem, za podalpsko Švico. Za razvoj, za blagostanje, za meščansko demokracijo, za upanje v evropsko kakovost življenja.
Na čem temelji dostojanstvo Švicarjev? Na tem, da držijo široko odprt žakelj za prigrabljene milijone "izkoriščevalskega" denarja; da uspevajo ohranjati tak status svoje države skozi desetletja; da pridno delajo in živijo dobro v urejeni državi.
Grčija je bila zadolžena čez vsako mero; oblastniki so Evropi prikazovali lažne podatke, da so izpolnili kriterije za vstop v EU. "Večino kreditov je dobila grška elita, ta je denar spravila v tujino, v davčne oaze in celo v same banke, ki so dale posojila. Preprosti ljudje od tega niso imeli kaj dosti," pravi dr. Franjo Štiblar. Niso imeli kaj dosti, razen širokogrudnih možnosti za zaposlitev v javni službi in dodatka za točen prihod na delovno mesto, med drugimi dostojanstvenimi bizarnostmi. Tudi preprosti ljudje niso nedolžni pri tem zadolževanju. Vzeli so, dostojanstveno ali ne, kar so pač lahko dobili od vlad, ki so kupovale socialni mir. 
Varčevalni ukrepi pa so prizadeli predvsem njih, prizadeli so njihovo možnost preživetja. Upor je razumljiv in upravičen. Njihovi domači kapitalisti in evropski bankirji bodo preživeli, tudi če ne dobijo vrnjenih kreditov. Preprosti ljudje ne bojo.
Kam cilja vlada Sirize? Če je njen namen ublažiti stisko ljudi z ublažitvijo varčevalnih ukrepov, ji ne morem kaj očitati. Naj se pogaja, naj doseže znosnejše pogoje. Če meri na vzpostavitev novega družbenega reda, takega ali drugačnega socializma, ki bo opravil z ekološko in družbeno zagato kapitalizma, pa naj začne pri domačih kapitalistih in jim vzame, kar so ukradli ljudem. Ko ji bo to uspelo, bo mogoče njeno socialno inovacijo uporabiti in razlastiti tisti odstotek bogatih, ki obvladuje polovico svetovnega bogastva. Pred tem naj ugotovi, zakaj je propadel nekoč že uresničeni socializem.

Plače žensk

"Plače žensk še vedno nižje od plač moških" berem naslov na prvi strani osmomarčevskega Dela. V podnaslovu celo: "Tiste, ki so končale več kot srednjo šolo, prejemajo kar 18,4 odstotka nižjo plačo". V nadaljevanju piše: "Tudi če so ženske enako izobražene kot moški, v povprečju prejemajo nižjo plačo". Vse te trditve so kot izolirana, necelovito predstavljena »dejstva«, točne, po svojem namenu, da bi opozorile na neenakopravnost žensk, pa pristranske. Ste upoštevali, da imajo ženske krajšo delovno dobo, ker se prej upokojujejo; delovna doba pa vpliva na višino plače? Ste pri primerjavi izobrazbenih kategorij upoštevali panogo? V nekaterih panogah so plače vseh, moških in žensk, nižje kot v drugih, v njih pa se v večjem številu zaposlujejo ženske. Ugotavljate, da vodstvene poklice še vedno opravlja več moških kot žensk. Zaradi tega, ker so ti poklici upoštevani v povprečju, in zaradi krajše delovne dobe žensk ob upokojevanju je povprečna plača določene izobrazbene kategorije žensk v določeni panogi nižja kot plača iste kategorije moških, ne zaradi spola. Če bi primerjali isto izobrazbeno kategorijo moških in žensk iste panoge brez tistih na vodstvenih in vodilnih položajev in korigirali še za delovno dobo, bi dobili enaka povprečja. Tak izračun bi pričakovali od Statističnega urada RS. Tako pa primerjava povprečij zavaja in napeljuje na misel, da plačni sistemi pri nas sistematično diskriminirajo zaposlene glede na spol, kar v splošnem ni res; ne izključuje pa posameznih primerov diskriminacije. Zanima me, na primer, ali imajo avtorica članka in njene kolegice zato, ker so ženske, nižjo plačo kot njihovi kolegi na primerljivih delovnih mestih, z enako delovno dobo in delovno uspešnostjo. Če je tako, je to dober razlog za vstajo žensk pri Delu.

»V ponudbi uveljavljenih strank ne vidim resne alternative«

Z zanimanjem sem v Delu 21. 1. 2013 prebral že tretji (če se ne motim) prispevek o nazorih in prizadevanjih članov DPU – Delavsko punkerske univerze, to je intervju z gospodom Sašom Furlanom. Mladi gospod se pogumno označuje za socialista oziroma komunista, pogumno, ker se zaveda, da je za nekatere, predvsem za oblasti, to (po njegovem neupravičeno) slabšalna oznaka. Veselilo bi ga, če bi povsod, »na vsakem oglu«, srečal istomišljenike. Enoumje ga očitno ne bi motilo. Nasprotuje obstoječemu družbeno-političnemu sistemu kot takemu, to je kapitalistični gospodarski ureditvi in formalni parlamentarni demokraciji, ki jo ima, implicitno, za začasno. Zavzema se za deprivatizacijo, to je nacionalizacijo, sicer postopno, a vendar; ni jasno, ali vsega ali samo ključnih gospodarskih vej (banke, energetika). Zavzema se za rehabilitacijo realsocialističnih režimov, češ da niso bili totalitaristični in je bilo v njih »marsikaj dobrega«; (isti argument uporabljajo tisti, ki bi radi rehabilitirali nacistični režim NSDAP, češ da je Hitler gradil avtoceste in poskrbel za gospodarsko rast Nemčije). Realsocialistični režimi so imeli "določene napake", npr. samo v Sloveniji okrog deset tisoč izvensodno usmrčenih nasprotnikov komunistične revolucije, da ne omenimo sovjetskih "napak", to je zločinov. Gospod se zavzema za vsebinsko, ekonomsko demokracijo, samoupravljanje delavcev s podjetji in politizacijo sindikatov. Prizadeva si za oblikovanje nove stranke, ki bi si – kot kažejo uspehi podobnih skrajno levih strank drugod -  priborila vstop v parlament, pri čemer bi ji nedvomno lahko koristil kot diplomiran politolog, ki trenutno nima tovrstne pozicije. Vse to kani uresničiti z naslonitvijo na množično ljudsko gibanje, verjetno tako, ulično, kakršnemu smo bili priča v preteklih tednih.

Časopis Delo je poskrbel za uravnoteženje teh misli. Na naslednji strani je objavljen povzetek pogovora z dr. Petrom Kraljičem, ki opisuje eno od "napak" komunistične revolucije, "napako", katere žrtev je bil njegov oče in posredno on sam, na srečo z ugodnim razpletom zanj. Kraljičevemu očetu, avtomehaniku, partizanu, internirancu, je »takratna oblast«  kot kapitalistu nacionalizirala livarno, ga obsodila na dvajset let zapora in zasegla vse premoženje.  Z vidika nazorov gospoda S. F. to domnevno seveda ni bila napaka režima ampak uresničevanje socializma, za katerega se tudi on zavzema.

Ena sama "napakica" se je prikradla tudi Delu: intervju s Furlanom obsega osem polstolpcev (stolpcev, ki bi segali v višino pol časopisne strani) in jumbo-fotografijo, povzetek pogovora z dr. Kraljičem za tem pa tri polstolpce in nekoliko zmernejšo fotko. Verjamem, da je zgodba o komunističnem totalitarizmu z novinarskega stališča stara, zgodba o pripravah na novo komunistično revolucijo pa nova in zasluži več pozornosti. Taka formalna umestitev je tudi v skladu z geslom, naj se ne oziramo v preteklost ampak glejmo v prihodnost. Meni Kraljičeva zgodba govori o prihodnosti, kot si jo zamišlja gospod Furlan.

Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

Tak je naslov članka, objavljenega v Delu, 14. 1. 2013 v okviru serije Revolt in alternative. Nanj se odzivam.

Razmišljanje gospoda Primoža K., ki s fotografije skozi očala vizionarsko zre vame kot mladi Edvard K. ali Boris K., mi je vzbudilo pozornost, še posebej kot upokojencu: Kapitalizem nima prihodnosti, pravi. Hoče reči, da prihodnost ima, saj lahko s svojimi cikli traja še stoletja, nima pa bodočnosti, to je, življenjske sile, ki bi prenovila zgodovino in dvignila globalno družbo na novo stopnjo človeškega bivanja. Kapitalizem se ne bo zrušil sam vase, treba ga bo pokončati in začeti novo zgodovino; aktivno, z bojem ustvariti novo družbo, v kateri bodo odnosi neodtujeni, nepostvareli in v kateri bodo posamezniki lahko razvijali svoje potenciale in producirali in reproducirali sami sebe kot ustvajalna družbena bitja. Ta boj se začenja kot reformizem s sindikalističnimi zahtevami (med drugim povišanje pokojnin), predvsem pa z zahtevami po obdavčitvi bogatih in po razvoju ne le politične ampak tudi ekonomske demokracije. Kako zvito! Pusti kapitalistom, naj ustvarjajo dobiček, ti pa ustvarjeno bogastvo progresivno obdavči in z njim, potem ko uvedeš participativno upravljanje s proračunom, financiraj ustvarjanje prave socialne države in nove družbe. Tako je Engels nekoč financiral Marxa. Boj že poteka: neavtoritarno zahtevajo, naj odstopi avtoritarna vlada. Potem gredo dalje: "poskupili" (=socializirali) bodo družbeno produkcijo (proizvodna sredstva), internacionalizirali boj proletariata (z upokojenci kot sestavnim delom). V svojih vrstah ne marajo drugih utopistov, strokovnjakov, akademikov, menedžerjev, modrecev in drugih nezanesljivih in dvomečih intelektualcev, saj so oni, DPU, Delavska punkerska univerza, dovolj modra avantgarda. Pod rdečo zvezdo ob koračnicah tovarišic Kombinata iz večno iste, neznosno puste in naporne sedanjosti v vsak dan zanosno, s srčno krvjo prenovljeno novo bodočnost permanentne revolucije! Je to duh tega časa, novega časa, začetka Prave Človeške Zgodovine (PČZ)?

Osuplo strmim. Mislil sem, da je minila epoha podrejanja tega krhkega in kratkega človeškega življenja Pravi Zgodovini. Star sem in spomin me zapušča. A toliko se še spominjam, da so pred kakimi sedemdesetimi leti pri nas neki mladci že uspeli s tem projektom, le da so bili manj prizanesljivi. Mogoče zato, ker so naleteli na odpor in so ga morali spotoma streti. Nihče ne ve, ali bodo mladi ustvarjalci Prave Zgodovine ravnali prav tako in z enakim izidom. Kakor koli: konec kapitalizma je res nepredvidljiv. Ampak enkrat ga bo konec. - Neki zgodovinar je dejal, da se zgodovina ne ponavlja. Razveselil sem se. Potem so pa neki drugi zgodovinarji začeli poznavalsko ponavljati zgodovino.

Legalno in legitimno

"Lahko poudarjate, da ste legalna oblast, vprašanje pa je, če ste legitimna," je po poročanju Dela (28. 12. 12) znana antropologinja dr. Vesna Godina zabrusila mariborskemu podžupanu, ki je sprejel facebook-skupino "Franc Kangler naj odstopi kot župan". To je zanimiva pripomba. Razlikovanje med legalnim in legitimnim je pri nas dobilo širšo publiciteto ob osamosvojitvi, ko so osamosvojitelji poudarjali, da naš prevzem kontrole na mejah in upor proti zveznim organom morda res ni legalen, je pa vsekakor legitimen, saj smo s tem uresničili pravico naroda do samoodločbe v pogojih razpada bivše države. S tem se lahko strinjamo; navsezadnje so se s tem strinjali tudi vsi, ki so potem priznali našo novo državo.

Vprašanje pa je, kam pridemo, če se bomo na to razlikovanje sklicevali v vsakem primeru, ko bo prišlo do nestrinjanja z legalno oblastjo. Tisti, ki se ne strinja z ukrepi oblasti, je vedno prepričan, da se upravičeno ne strinja in da so njegove zahteve "legitimne". Recimo, da je bil na volitvah za župana izvoljen kandidat, za katerega nisem glasoval. Je legalno večinsko izvoljen, meni pa ni povšeči in trdim, da je sicer legalen, a nelegitimen. Se nisem dolžan pokoravati njegovim odlokom? Recimo, da je bil izvoljen kandidat, za katerega sem tudi sam glasoval. Ko je prevzel oblast, pa počne nekaj, s čimer se ne strinjam. Bom rekel, da je sicer legalno izvoljen, ni pa legitimen in se bom požvižgal na njegove odloke? Bom šel na ulico, protestiral in ga prisilil k odstopu?

Ko so protesti proti legalno izvoljenim funkcionarjem tako množični, tako vztrajni in tako pluralno sestavljeni, vsaj videz je bil tak, kot v mariborskem primeru, se mi zdi, da je očitek nelegitimnosti upravičen. V vseh drugih primerih pa bi morali vztrajati, da je legalno izvoljene funkcionarje možno odstaviti samo po legalnih postopkih, ne na ulici.

Še opomba k mariborskim protestom. Povod zanje so bili radarji, katerih namen je bil disciplinirati voznike, da bi se v mestu držali zakonitih omejitev hitrosti. Zdaj so radarji uničeni, povzročena je precejšnja škoda, vozi se po starem. Poskus navaditi ljudi reda je propadel. Župan je odstopil. Nauk? Razdiralnost se splača.

Čas protestov

Proteste razumem: Splošno gledano sta vzroka zanje dva: vladno "uravnoteževanje javnih financ" in splošno razočaranje nad političnim razredom, korumpiranimi "elitami" in položajem države sploh. Nekateri protestirajo zaradi omenjenega splošnega stanja, nekateri zato, ker so prizadeti v svojih posebnih interesih, na primer, ker je ogrožen njihov socialni položaj, ali pa zato, ker se jim zdi, da jih nihče nima pravice omejevati pri divjanju z avtom po mestnih ulicah. Nekateri protestirajo proti kapitalizmu sploh, proti reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem ("Denar ljudem ne bankirjem" - kako nedomišljeno), nekateri proti celotnemu "političnemu razredu", nekateri proti vladajoči stranki, proti vladi, ki vodi desničarsko ofenzivo proti "kontinuiteti" v šolstvu (univerza) in medijih, in ni jih malo, ki so proti premieru JJ zaradi njegove politike pa tudi zaradi sloga, s katerim jo uveljavlja. Seveda protestniki niso tako lepo popredalčkani, ampak se te "tarče" prekrivajo. 

Marsikaj od tega tudi meni ni všeč, protestov pa se ne udeležujem. Intimno mi kričanje na ulici ni po duši. Vidim pa, da moji spoštovani kolegi navdušeno podpirajo ulične proteste, zato se sprašujem, kakšen človek sem pravzaprav: mar nisem solidaren z njimi in z vsemi tistimi vzgojiteljicami in učiteljicami in drugimi, ki naj bi jih varčevalni ukrepi prizadeli? Mar ne sprejemam kritike nobelovega nagrajenca za ekonomijo Krugmana in nekaterih naših ekonomistov, kritike varčevanja, ki ga razglaša EU? Varčevanje gotovo ni najpametnejša pot iz krize; bolje bi bilo, če bi lahko s svežimi investicijami pognali gospodarstvo. A od kod vzeti denar za nove investicije? Pa smo v krogu. Mislim, da je varčevanje kratkoročno nujno. Javne finance morajo biti uravnotežene, kar zdaj niso: izdatki presegajo prihodke, zato se mora država drago zadolževati; živimo na kredit. Prihodke proračuna je sicer možno povečati, če se investira v gospodarstvo, od koder prihajajo davki, vendar denarja za investicije ni, ali pa priteka prepočasi. Zato je treba kratkoročno in ne za vselej omejiti javne izdatke. Kje in kako jih omejiti, je sicer vprašanje, vendar verjamen, da se določenemu varčevanju pri vseh javnih izdatkih ni mogoče izogniti. Stopnja varčevanja, ki jo je določila vlada, se mi ne zdi pretirano visoka, opažam pa, da pri izvajanju tega omejevanja ni ravnala dovolj premišljeno. Istočasno pa zavračam moralno upravičene a praktično naivne in neuresničljive zahteve protestnikov, naj se vzame tistim, "ki so kradli". Tega, kar so nakradli, ni več, ali pa je nedosegljivo, kar je pa ostalo dosegljivega, ne bi pokrilo primanjkljaja, če upoštevamo še stroške odvzema in trajanje postopkov. 

Razočaranje nad stanjem v državi je splošno in upravičeno. Nihče iz političnega razreda ne uživa več dovolj visoke stopnje zaupanja hkrati z dovolj moči, karizme, pooblastil in politične spretnosti, da bi lahko povedel ljudstvo skozi krizo. Vendar so vsi na oblasti legalno in jih je možno razrešiti oziroma jim ne podeliti ponovnega mandata samo po legalnih postopkih. 

Protesti so dobrodošli kot opozorilo, pa nič več. Druga stvar je, če se bo na njihovi osnovi oblikovala nova stranka, ki bi kandidirala na volitvah in dobila podporo volilcev. Brez tega pa ne priznam nobenega na ulici samooklicanega "pravičneža" in revolucionarja, ki se zavzema za "novo družbo".

Svetlikanje na koncu predora...

... čeprav je morda na koncu luči spet temen predor.

Eden od mirnih udeležencev protestov je dejal: "Ne gre nam za socializem, za komunizem, za  revolucijo, smo proti pokvarjenosti, radi bi perspektivo." Predsedniške volitve kažejo, da je ljudem dovolj pričkanja, blokad in odstranjevanja tega ali onega iz politike. Kljub vsem pomislekom (tudi o možnem taktiziranju desnice in volitvah po nareku) so izvolili čudaškega BP-ja in ne diplomatskega DT-ja. Slednji je žrtev svoje izključujoče navezanosti na staro gardo, ki jo združuje - upravičen ali neupravičen - strah pred JJ in avtoritarno vladavino, za katero si baje prizadeva. Strankarska demokracija je lahko kaj drugega kot onemogočanje drug drugega, blokada, pat položaj, nepremičnost. Kaže, da se lahko poslovim od svoje bojazni, da hočejo mladi v socializem, kot smo ga že enkrat veselo živeli in preživeli, potem ko so ga naši očetje ustvarili na grobiščih nasprotnikov. Zato sem vesel Miheljakovega zapisa v posebni številki Mladine.

M. ugotavlja, da model liberalnega tržnega kapitalizma, ki veruje v samoregulacijo trga, ne deluje. Nerad sprejema, da so v kapitalizmu krize neogiben ciklični pojav, "normalna patologija kapitalizma". Ugotavlja, da sedanja ekonomska paradigma ni združljiva z demokracijo (je učinkovita v avtoritarnih režimih, ki onemogočajo sindikalni boj); da se tudi nemški model "socialno-tržnega gospodarstva" obnese v blaginji ne v krizi; da EU ne more preživeti, če se odpove pridobitvam socialne države. Vendar ne napoveduje boja kapitalizmu, zavrača revolucijo (ki "požre najprej tuje, potem lastne otroke"), ampak pušča odprta vrata možnostim, ki bi se pojavile po sklenitvi novega socialnega dogovora ali, naj dodam, nove socialne pogodbe.
Zavzema se torej za novi socialni dialog, za oživitev socialnega partnerstva brez izsiljevanj in za "revitalizacijo participativnih družbenih in ekonomskih mehanizmov," se pravi za oblike delavskega delničarstva, kooperative ipd.
Pogoj za vse to pa je, da bi EU začela s protekcionistično politiko in zaščitila evropske proizvajalce pred nelojalno konkurenco iz drugih delov sveta, ki se na trgu pojavljajo s cenenim blagom, ki ga proizvajajo delavci v napol suženjskih razmerah.  "Kdor si želi vstopiti na evropski trg, bi moral zagotavljati delavske pravice in standarde ... kot jih ima in prizna Evropa. ... "delojemalska stran se mora na novo učiti sindikalnega boja. ... Pavperizirani delojemalci ne koristijo temeljni ideji profita in rastočega trga," piše Miheljak.

Povzetek: liberalno tržno gospodarstvo ne; revolucija ne; kapitalizem da; protekcionizem da; novi socialni dialog (nova družbena pogodba) da; participativno gospodarstvo da.

Mogoče se M. ne bi strinjal s tako poenostavitvijo svojih misli, meni pa je pomagala, da se premaknem v nova obzorja.

Vir: V. Miheljak, Konec neke iluzije. Mladina - Alternative 2012. Ljubljana.

Dohodki menedžerjev

Zadnja številka TNYT (Delo) komentira podatke o dohodkih menedžerjev v ZDA v letu 2011.
Povprečna (median) letna kompenzacija (plača po pogodbi) 100 menedžerjev (CEO - chief executive officer) v ZDA v letu 2011 je bila 14,4 milijona dolarjev. Povprečna letna plača zaposlenih v ZDA je bila 45230 dolarjev. Sto menedžerjev z najvišjo plačo je torej v povprečju dobilo 318 krat večjo plačo kot je povprečna plača v ZDA.
Med temi stotimi menedžerji so razlike. Daleč odstopa naslednik Steva Jobsa Timothy D. Cook, ki mu je sekira padla v med, saj je poleg letne plače 900.000 dolarjev ob prevzemu nove službe prejel še enkratno nagrado v Applovih delnicah, to je 376,2 milijona dolarjev (ob koncu letošnjega marca so bile te delnice vredne že 634 milijonov). Pri računanju medianske plače omenjenih 100 menedžerjev ta njegov dohodek ni upoštevan.
Ostali CEO se razvrstijo takole:

• L. J. Ellison (Oracle):     77,6 milijona dolarjev
• R. B. Johnson (Penney): 53,3
• P. P. Danman (Viacom): 43,1 
• S. Chazen (Occ. Petr.):  31,7

itd.


Tisti, ki spadajo v zgornji en odstotek zaposlenih z najvišjo plačo (ZDA 2010), zaslužijo vsak več kot 380.000 dolarjev letno. To je najmanj 8,5 povprečnih ameriških plač.
To so torej ameriške socialne razlike. Poenostavljeno: Najbolje plačanih 100 menedžerjev dobi v povprečju nekaj več kot 300-krat višjo "nagrado", kot je povprečna plača zaposlenega. Tisti Američani, ki so se uspeli pririniti med zgornji odstotek z najvišjo plačo, dobijo najmanj približno 10-krat višjo plačo, kot je povprečna plača. 


V kapitalistični republiki Sloveniji (Slow-enija ali celo Slowen-ija, ne S-love-nija) je bila po podatkih Statističnega urada SR Slovenije leta 2010 povprečna bruto letna plača v kategoriji "zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji" 33336 evrov. To je po redu velikosti (število cifer) približno primerljivo s povprečno ameriško plačo ne-menedžerjev. Povprečna letna bruto plača v kategoriji "poklici za preprosta dela", to so najnižje plače, pa je bila 10896. Naš "povprečni" poslanec, minister ali menedžer ima torej komaj trikrat višjo plačo od povprečne plače v najslabše plačani kategoriji.


Toliko o v nebo vpijočih socialnih razlikah v Dolini Šentflorjanski.


Vir: TNYT (Delo), April 13, 2012
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4208

Padec Evrope

"... drama preseneti - s svojo praznino." - Aljaž Kovač, Gledališki list


Ob otvoritvi hotela Evropa, ki naj bi bil v bistvu kurbišče, saj je ob vsaki postelji bide, se zbere krajevna elita. Ko ostali povabljenci odidejo, ostanejo le še lastnik z ženo, njegov poslovni ‘prijatelj’ bankir, zakonski par - mlad povzpetnik s hrepenečo ženo, poklicna ‘gospodična’, pustolovec-svetovni popotnik in novinar krajevnega časopisa. Zunaj so demonstracije, varnostnik pride povedat, da so izhodi zaprti in da je najbolje, da počakajo, da se stvar umiri. Družba sklene, da se bo medtem pač zabavala. Da bi bil užitek takojšen in intenziven, jim ‘gospodična’ razdeli tabletke, ki jih použijejo s šampanjcem. Novinar nastopa v začetku kot nekakšen moralist, kritik in nasprotnik povzpetniškega in nasilniškega lastnika in se brani vzeti drogo, ko pa se izkaže, da tudi on šmira z ženo njegovega uslužbenca in ko ona požre tabletko, češ naj gre vse k vragu, tudi on popusti. Zabava se odvija v slogu zajebancij, svetovni popotnik in plejboj, ki osvaja ‘gospodično’, pripoveduje zgodbe o svojih seksualnih peripetijah s ta črnimi v Afriki itd. Tedaj pa varnostnik najavi, da se je v hotel zatekel nekdo z ulice. Lastnik pravi, naj ga pripelje noter. Varnostnik porine noter fanta, ki ne govori (in do konca se ne razkrije, ali noče, ali je nem), ki pa je očitno prestrašen. Lastnik ga začne siliti s pijačo, ki jo nemi zavrača; to posiljevanje se stopnjuje, dokler lastnik popolnoma ne popeni in veli, naj vržejo mulca ven. Ko ga zgrabi varnostnik, se fant vda in popije nekaj vina. Zdaj se ve samo, da nikakor noče nazaj na ulico, kjer divjajo protesti. Od preostale družbe nekateri sočustvujejo z njim, drugi ga skušajo izkoristiti, recimo bankir, ki mu ni dosti do žensk, fanta bi pa pošlatal. Ženske ga probajo zapeljati, zvirajo se pred njim, razgaljajo, nastavljajo se mu, nasilno ga poljubljajo, a fant ne trza. Družba je v dvomu, ali je fant sploh moški. Položijo ga na mizo in slečejo, ugotovijo, da je kar dober moški. Pri tem pride do ruvanja, fant se brani pred lastnikom, vskoči varnostnik in ga ustreli. Nato prileti s ceste kamen, razbije se okno dvorane. Varnostnik nažene družbo ven, nad truplom si potisne pištolo v usta, poka ne slišimo, kajti na ves glas zadoni finale Beethovnove devete, evropska himna.

Okvirna ideja je seveda stanje sveta, stanje v Evropi: požrtost uživaških elit, razpad vrednot, kurbarija taka in drugačna, korupcija, povzpetništvo na eni strani, na drugi protesti, demonstracije; priseljenci-tujci, ki nimajo besede, so ‘nemi’ in ki jih hočemo nasilno ponašiti. Vzgibi sočutja so šibki, egocentrični; le še varnostnik, zanesljiv profesionalec (proletariat?), ima občutek za to, kaj je prav in poravna smrt za smrt.

Zadeva se gleda, brez odmora dobro uro in pol, vendar se veseljačenja, pijanskega rezgetanja in neslanih duhovitosti naveličaš. Pritegnilo me je v začetku, dokler se vloge niso razvile, in na koncu, ko se dogajanje zelo hitro razplete. Vmes je pa, kot bi pač z balkona opazoval kakšen žur do kraja zadetih in poživinjenih osebkov. Čeprav so nekateri osebki videti nekako bolj človeški kot drugi, so na koncu vsi ista ravnodušna banda. Občutek sem imel, da je tudi igralcem mučno dve uri kričati drug na drugega in se zvirati v pijanosti.

Igra me ni pretresla. Nič novega mi ni povedala. Vse to sem videl že v TV-dnevniku: pokvarjenost uživaških kvazi-elit, konformizem kvazi-upornikov, nasilno asimilacijo, policijsko nasilje, neme nedolžne žrtve oblastnega terorja. Je resničnost hujša od fantazije?

Gledališki list pripisuje igri vsakršne globokoumnosti. Meni pa se zdi precej enostranska, poenostavljena agitka, precej "politično korektna" v krogih mladih protestnikov (99-odstotkov in 15o) in starih socio-nostalgikov, v nasprotju z zagotavljanjem avtorja, da mu ni do tega, da bi razglašal svojo "revolucionarnost". Mislim, da je stvarnost mnogo bolj kompleksna, moralna pokvarjenost na eni strani, pa tudi sočutje, neravnodušnost in iskreno prizadevanje na drugi, mnogo bolj enakomerno porazdeljeni.


Avtor je svojo zgroženost nad dogajanjem v svetu izrazil v svoji igri; igralci tako, da so prevzeli nehvaležne vloge. Sem se jaz oddolžil tako, da sem si to ogledal? Sem manj ravnodušen? Če da, kaj naj storim? Naj se naučim pilotirati Boeing? S kakšnim učinkom?
Vir: Gledališki list SNG Drama, Ljubljana. Letnik XCI, Številka 12, Sezona 2011/12, Uprizoritev 11, marec 2012. SNG Drama, Ljubljana.

Pozitivna revolucija De Bona

 Pred dvajsetimi leti sem kupil knjižico dobrih 150 strani, na rumenem papirju, z zračnimi presledki med vrsticami in shematičnimi risbami - Edwarda de Bona Handbook for the Positive Revolution. Prelistal sem jo, prebral tu in tam kako stran in jo odložil. Zadnja revolucija, ki sem jo vsaj posredno doživel, je bila v mojih očeh zaradi svoje krutosti popolnoma diskreditirana, tako zelo, da sem skrajno nejeverno sprejemal vsako nadaljnje 'revolucionarno' prizadevanje. To, kar je pod imenom 'revolucija' ponujal De Bono, pa se mi je zdelo prav tako utopično, pa še otročje povrhu. Danes mislim drugače. V človečno izpeljane revolucije še zdaj ne verjamem, v postopno spreminjanje družbe pod vplivom zavestnih in namernih dejanj ljudi pa verjamem. V vsakdanjem življenju in vsakdanjih stikih skušam ravnati tako, da bi se družba spreminjala v smeri vrednot, ki so mi v orientacijo. In ko sem zdaj ponovno vzel De Bonovo knjigo v roke, sem ugotovil, da se prav lepo ujema z mojim sedanjim nazorom in prizadevanjem. To je družbeno spreminjanje, ki se začne pri meni, pri posamezniku, ki v stikih z drugimi ravna po načelih te 'revolucije'. Mislim, da jo lahko imenujem etična ,revolucija'.

Osnovna načela De Bonove revolucije, pet načel za pet prstov roke, sem povzel v geslu: S SPOŠTOVANJEM (človeka in narave) KONSTRUKTIVNO in UČINKOVITO PRISPEVAJ in IZBOLJŠUJ SE - s kratico S.K.U.P.I. Kratica je kar pomenljiva in lahko zapomnljiva. Temelj te 'revolucije' je SPOŠTOVANJE človeka, njegovega dostojanstva in narave, obzirnost. Nasprotje brezobzirnosti 'rdeče' revolucije. KONSTRUKTIVNO pomeni, da ta 'revolucija' ne ruši, ne razdira, ampak gradi. Moje izhodišče ni 'kritika obstoječega', kritika sistema, ampak ustvarjanje novega: novih idej, novih odnosov, novih reči. UČINKOVITO pomeni, da se velike cilje razčleni na majhne, uresničljive cilje, ki se jih vztrajno in disciplinirano dosega. Verjamem, na primer, da s tem svojim pisanjem ponujam svojim prijateljem nekaj uporabnega ali vsaj zanimivega; mogoče se ob njem sproži kakšno vrvenje v njihovih možganskih vijugah. Trudim se, da bi pisal redno. S tem skušam nekaj PRISPEVATI skupnosti. Prispevam tudi na druge načine. Prispeval sem v službi, bil sem prostovoljec, podporni član društva ipd. Podpiram akcije civilne družbe. Rad se IZPOPOLNJUJEM. Spremljam časopisje, zanimam se za novo, skušam se naučiti česa novega, npr. tujega jezika, risanja, se vključevati v kulturno dogajanje. Skušam kultivirati svoje vsakdanje ravnanje. 

De Bono pravi, da iz načela konstruktivnosti 'rumene', sončne revolucije izhaja, da se ne bori proti nasprotniku ali sovražniku; nikogar ne določi za sovražnika, ne kapitalista ne kapitalistični sistem, ne politični režim, ne cerkve, ne te ali one stranke, skupine ali posameznika. Nasprotno, ena od njenih metod je skrb za ideološko neobremenjeno realistično in celostno nepristransko ZAZNAVANJE različnih družbeni skupin in odnosov in odpor do etiketiranja, obkladanja z vzdevki. Kapitalist ni 'izkoriščevalec', ampak človek, ki investira, odpira delovna mesta, daje delo in prispeva družbi v obliki produkcije dobrin, davkov in donacij.

Posebno mesto med metodami družbenega spreminjanja ima ustvarjanje idej, ustvarjalno mišljenje s tehniko 'šestih klobukov'. In tako naprej.

Skratka: mislim, da je danes vsakdo med nami lahko 'revolucionaren' tako, da v vsakdanjem življenju uresničuje temeljne človeške vrednote, etiko konstruktivnosti, udeleženosti in prispevanja in se pri tem povezuje z drugimi. Pri tem nam je De Bonovo razmišljanje lahko v pomoč.

Vir: Edward de Bono, Handbook for the Positive Revolution. Penguin Books, London 1991.

Neravnodušni državljan

Ni govora, da bi lahko to temo izčrpal v kratkem zapisu. Gotovo se bom še pogosto vračal k njej. V zadnjem tednu je bil v Oni (Delo) objavljen intervju z De Bonom, slovitim inovatorjem na področju ustvarjalnega mišljenja. Pa sem iz zaprašenosti potegnil njegovo knjigo Pozitivna revolucija (1991). Tudi o njej bom gotovo še kdaj kasneje. Ob tem sem se vprašal, kako v tem trenutku gledam na revolucije in evolucije in namerno družbeno spreminjanje sploh. Kje sem? Kajti nekaj je v zraku: veliko nezadovoljstvo in veliko novega. Samo skiciram lahko: bil sem revolucionaren, ravnodušen, srečal sem se, kot vsi sodobniki, s protesti, neposrednimi akcijami, se seznanil z de Bonovo "rumeno revolucijo" in krščanstvom.

REVOLUCIJA. Mislim na jugoslovansko socialistično revolucijo. Kot mladinec sem bil ponosen (ker sem se čutil privilegiranega) borec za novi svet. Naiven zelenec, rdeče pobarvan. Razočaran. Od tedaj dalje dolgo nisem več hotel slišati besede "revolucija". Še zdaj mi pomeni nasilno spremembo družbenega reda, z mnogimi žrtvami, ki ji sledi totalitarna diktatura, izsiljeni dosežki in propad, celo krvav. Čeprav se zdaj sprašujem, kaj smo dobili s formalno demokracijo. Ne danes o tem.

RAVNODUŠEN. Potem sem bil dolgo (družbeno) ravnodušen. Ta pozicija se mi zdi povsem ubranljiva. Življenje je kratko, nudi lepe užitke, če se jim posvetiš. Sonce sije, trava zeleni, morje valovi. Svet je, kakršen je. Moja moč je neznatna, ne morem ga spremeniti. In nočem zabijati časa za spreminjanje sveta. Ampak ljudje trpijo. Nisi solidaren. Tisti, ki trpijo, naj se uprejo. Ne rabijo slinastih dobrodelnih pomagačev, ki so tam zaradi svojega dobrega občutka. Navsezadnje tako ali tako hočeš nočeš prispevam za vse javne zadeve.

PROSTOVOLJEC. Tudi ko sem bil ravnodušen, sem bil prostovoljec. Malo sem podprl reči in ljudi, ki so se mi zdele koristne/koristni. Se ujema s konstruktivno akcijo, rumeno (pozitivno) revolucijo in dejavno duhovnostjo.

KONSTRUKTIVNE AKCIJE. Potem se je zgodilo čiščenje Slovenije. Bravo. Če je to revolucija, sem spet za revolucijo. Nisem pa bil zraven. Enkrat sem nekam poslal eno sliko svinjarije. Se ujema s prostovoljstvom, rumeno revolucijo in dejavno duhovnostjo.

PROTESTI, DEMONSTRACIJE. Protesti so nujni, ampak tako omejeni, brez pravega učinka. Tolažba v stopitvi z množico enako mislečih. Slaba tolažba. Udeležim se kakega protesta, včasih podpišem kako peticijo, ki jih načelno sicer ne podpisujem. Če imam kaj povedati, povem, objavim. GIBANJE 15 o? Naj bo; je "noga med vrati" (M. Dolar). Se ujema s tem in onim, kakor kdaj, ali pa tudi ne.

POZITIVNA REVOLUCIJA (De Bono) ali KONSTRUKTIVNA REVOLUCIJA za razliko od klasične revolucije, ki ruši, da bi gradila, ta ne ruši, samo gradi. Ne bori se proti nasprotniku ali sovražniku. Izdeluje ideje, načrte, spreminja zaznave, ne ločuje, povezuje, uporablja humor, pospešuje samoorganizacijo, skrbi za učinkovitost, samoizpopolnjevanje pristašev. Njena načela bi lahko povzel v stavku: Konstruktivno in učinkovito prispevaj in izboljšuj se. Se ujema s prostovoljstvom in konstruktivnimi akcijami in dejavno duhovnostjo.

DEJAVNA DUHOVNOST (npr. krščanstvo). Če me poznate, se vam bo zdelo čudno, tudi meni se. Čudenje je mati modrosti, so rekli Stari. A ne morem mimo dejstev. Kristusu, ki je bil prvi odmevni eksistencialist, je šlo za spreminjanje življenjske drže, za spreminjanje duš ne sveta. Duše naj bi zažarele v sočutju, ki ga nosimo v sebi (recite temu Bog ali pa zrcalni nevroni); v dobroti, spoštovanju sočloveka, spoštovanju osnovih zapovedi medsebojnega občevanja v civilizirani družbi. Vsakdo naj v sebi prižge to luč, da jo bodo videli tudi drugi. Prižgi luč v sebi in bodi luč drugim. Svet se spremeni, ker se širi luč dobrote. Vse drugo so si izmislili potem. Se ujema s prostovoljstvom, konstruktivnimi akcijami, konstruktivno revolucijo.

Ljudje smo različno nadarjeni; imamo različno karizmo. Nekatere vleče politika in so nadarjeni zanjo. Jaz zanjo nimam talenta. Sodim med tiste, ki verjamejo, da se pot do sprememb začne pri sebi, pri samoizpopolnjevanju in skrbi za svoje etično ravnanje pri delu, ki ga opravljaš, in v zvezi z ljudmi, s katerimi prideš v stik. Na ta način širiš zaupanje med ljudmi in pošteno ravnanje. Gre pri revoluciji za kaj drugega?
Vir: Edward de Bono, For the Positive Revolution. Penguin Books, London, 1991.