Dodatek na dostojanstvo

"Luč Sirize", "Upanje za poteptano dostojanstvo" - naslovi v Sobotni prilogi Dela. O grški revoluciji seveda.
Bili smo država, v kateri so partizani na strani zaveznikov s spretnim vojskovanjem zadrževali toliko in toliko nacifašističnih divizij; ki smo utrpeli toliko in toliko vojnih žrtev. Bili smo država, ki se je uprla mogočnemu Stalinu in gradila svoje vrste socializem. Bili smo država, ki je uvedla delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje. Bili smo država, ki je pobudila in vodila neuvrščene, večino sveta, blok neblokovskih. Bili smo država z genialnim voditeljem, čigar pogreba se je udeležila stotina državnikov sveta...
Dostojanstva na klaftre! Ćojstvo i poštenje! Upanje, vera v pravično družbo enakih! Vrenje množic, kipenje ponosa!
Potem smo rekli: vse lepo in prav, AMPAK: pralnega praška ni, olja primanjkuje, bencina zmanjkuje, rezervne dele za avto dobiš le na koncu Tržaške ali Celovške. Prisluženi denar mečemo v jamo brez dna nerazvitih. Izkoriščajo nas, bolj razvite, lenuhi. Produktivnost je na psu. Inovacij ni. Zasebna pobuda ni dovoljena.
Enodušno smo glasovali za kapitalizem, za podalpsko Švico. Za razvoj, za blagostanje, za meščansko demokracijo, za upanje v evropsko kakovost življenja.
Na čem temelji dostojanstvo Švicarjev? Na tem, da držijo široko odprt žakelj za prigrabljene milijone "izkoriščevalskega" denarja; da uspevajo ohranjati tak status svoje države skozi desetletja; da pridno delajo in živijo dobro v urejeni državi.
Grčija je bila zadolžena čez vsako mero; oblastniki so Evropi prikazovali lažne podatke, da so izpolnili kriterije za vstop v EU. "Večino kreditov je dobila grška elita, ta je denar spravila v tujino, v davčne oaze in celo v same banke, ki so dale posojila. Preprosti ljudje od tega niso imeli kaj dosti," pravi dr. Franjo Štiblar. Niso imeli kaj dosti, razen širokogrudnih možnosti za zaposlitev v javni službi in dodatka za točen prihod na delovno mesto, med drugimi dostojanstvenimi bizarnostmi. Tudi preprosti ljudje niso nedolžni pri tem zadolževanju. Vzeli so, dostojanstveno ali ne, kar so pač lahko dobili od vlad, ki so kupovale socialni mir. 
Varčevalni ukrepi pa so prizadeli predvsem njih, prizadeli so njihovo možnost preživetja. Upor je razumljiv in upravičen. Njihovi domači kapitalisti in evropski bankirji bodo preživeli, tudi če ne dobijo vrnjenih kreditov. Preprosti ljudje ne bojo.
Kam cilja vlada Sirize? Če je njen namen ublažiti stisko ljudi z ublažitvijo varčevalnih ukrepov, ji ne morem kaj očitati. Naj se pogaja, naj doseže znosnejše pogoje. Če meri na vzpostavitev novega družbenega reda, takega ali drugačnega socializma, ki bo opravil z ekološko in družbeno zagato kapitalizma, pa naj začne pri domačih kapitalistih in jim vzame, kar so ukradli ljudem. Ko ji bo to uspelo, bo mogoče njeno socialno inovacijo uporabiti in razlastiti tisti odstotek bogatih, ki obvladuje polovico svetovnega bogastva. Pred tem naj ugotovi, zakaj je propadel nekoč že uresničeni socializem.