Kaj je modrost

O tej temi sem že pisal na osnovi izkušenj in samorefleksije (gl. post Starost in modrost). Zdaj sem pa ugotovil, da je zanimanje za to vprašanje v psihologiji v zadnjih desetih letih močno naraslo; nedvomno zaradi vse več starih in dolgoživih ljudi povsod po svetu. (Ali velja to tudi za filozofijo in teologijo, ki prav tako definirata modrost, ne vem.)

Psihologi se seveda lotevajo tega vprašanja tako, da pojem "modrosti" razčlenijo na njegove komponente ali dimenzije, nato pa izdelajo merske lestvice. Z njimi je potem mogoče ugotovili, kako "moder" je posameznik. Ker so ti merski instrumenti primerni tudi za samoocenjevanje, lahko vsakdo sam pri sebi ugotovi, kako moder je. Znana je raziskava avtorjev Bangen, Meeks, Jeste, objavljena v ameriški reviji za geriatrično medicino (gl. vir) iz leta 2013.

Avtorji so v spletni bazi psychINFO (po stanju maja 2012) pregledali članke v angleščini, ki so v naslovu vsebovali besedo "modrost" (wisdom) in bili objavljeni v reviji s kolegialno recenzijo (peer review). Tako so dobili v prvi fazi 571 člankov, med njimi 105 relevantnih, to je takih, ki so raziskovali konstrukt "modrost". V izbranih člankih so se nekatere značilnosti, s katerimi so opisovali modrost, ponavljale pogosteje in se prekrivale, druge redkeje. Iz njih so na koncu izluščili devet dimenzij, ki naj bi jih vseboval pojem modrosti. To so (moji prevodi so improvizirani):

1. Pragmatično poznavanje življenja, kot se kaže v ustreznem praktičnem odločanju v vsakdanjih življenjskih zadevah (23 definicij)
2. Prosocialna stališča in ravnanja, kot so pomoč drugim ljudem in sodelovanje z njimi pri zasledovanju njihovih ciljev (21 definicij)
3. Samorefleksija ali razumevanje in sprejemanje samega sebe (19 definicij)
4. Sprejemanje življenjske negotovosti in dvoumnosti: ne nagnjenost k naglemu črno-belemu presojanju (16 definicij)
5. Čustvena ustaljenost (stabilnost, homeostaza) (13 definicij)
6. Sprejemanje relativizma vrednot in strpnost (toleranca) (7 definicij)
7. Odprtost za nova doživetja (5 definicij)
8. Duhovnost: verska in religiozna pojmovanja in prepričanja (5 definicij)
9. Smisel za humor (3 definicije)

Zadnji dve dimenziji, posebno zadnja, smisel za humor, se manj omenjata in tudi nista dosledno upoštevani pri merjenju tega konstrukta. 

Obstaja namreč več poskusov sestaviti lestvice za merjenje "modrosti". Obstaja več takih lestvic, med njimi precej navajana San Diego lestvica modrosti (SDWS-San Diego Wisdom Scale, Jeste in Thomas 2017, 2020). Lestvica je vsebovala prvih sedem zgoraj navedenih lastnosti. Vsaka je bila izražena s štirimi vprašanji oziroma postavkami, skupaj torej 28 postavk. (Spodaj je navedena povezava do lestvice s 24 postavkami.) Kasneje so poleg originalnega testa izdelali še skrajšano različico s sedmimi vprašanji oziroma postavkami. Pri vsaki postavki obkrožiš stopnjo strinjanja: "sploh se ne strinjam (0), ne strinjam se (1), nevtralen (2), strinjam se (3), zelo se strinjam (4)" (indeks 0--28).

Na primer: dimenzijo "sprejemanje nasprotnih nazorov" (preimenovana dimenzija "sprejemanje relativizma vrednot in strpnost") merijo naslednje štiri postavke:

1) Rad se seznanjam z drugimi kulturami

2) V redu se počutim z drugimi ljudmi, ki imajo druge vrednote in moralo, kot je moja

3) Od vsakega človeka, ki ga srečam, se kaj naučim

4) Rad imam, da mi o kaki temi predstavijo nasprotna stališča.

Na osnovi originalnega testa so sestavili skrajšan test s sedmimi postavkami (SDWS-7)

1. Pomembne odločitve skušam odložiti, kolikor se da. (Odločnost)
2. Izogibam se razmišljanju o samem sebi. (Samorefleksija)
3. Izogibam se situacij, ko bi moral komu pomagati. (Prosocialno ravnanje)
4. Navadno ne vem, kaj naj rečem človeku, ki me prosi za nasvet. (Nasvetovanje drugim)
5. Pod pritiskom ostanem miren. (Obvladanje čustev)
6. Rad vidim, da mi o kakem vprašanju predstavijo nasprotujoča si stališča. (Sprejemanje nasprotij)
7. Moje duhovno prepričanje mi daje notranjo moč. (Duhovnost)

Vidimo, da so prve štiri postavke formulirane negativno, naslednje tri pa pozitivno, da ne pride do avtomatičnega obkroževanja. Številčne ocene so seveda v obrnjenem vrstnem redu.

Naj se testiram! Pomembne odločitve skušam sprejeti ob pravem času, ne prehitro ne prepozno (recimo 2 točki). Ne izogibam se razmišljanju o samem sebi (4 točke). Ne izogibam se situaciji, ko bi moral komu pomagati, a kadar je takih pričakovanj več, ne pomagam vsem = ne nakažem vseh položnic (3). Včasih vem, kaj svetovati, včasih pa ne. Počakam, da človek sam najde pravšnji nasvet (2). Sem bolj mirne narave, zato tudi pod pritiskom nisem pretirano živčen; se vdam v usodo. V glavnem pa obvladujem čustva. Navadil sem se molčati, če ni nujno govoriti (3). Rad vidim, da mi predstavijo nasprotujoča stališča. Absolutno. Zato toleriram kakšnega tipa na FB, dokler gre (4). Ja, mislim, da sem pocukal Boga za brado (4). Vsota (indeks): 22/28.

Ja, bravo!

Vir: K. J. Bangen, Th. W. Meeks, D. V. Jeste. Defining and Assessing Wisdom: A Review of the Literature. The American Journal of Geriatric Psychiatry, Volume 21, Issue 12, December 2013, Pages 1254-1266.

M. L. Thomas, B. W. Palmer, E. E. Lee, J. Liu, R. Daly, X. M. Tu, D. V. Jeste. "Abbreviated San Diego Wisdom Scale (SD-WISE-7) and Jeste-Thomas Wisdom Index (JTWI)." International Psychogeriatrics (First published: December 03, 2021) 

https://medschool.ucsd.edu/research/aging/Documents/The%20San%20Diego%20Wisdom%20Scale%C2%A9%20(SD-WISE).pdf

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/05/starost-in-modrost.html

DUHOVNOST: INTERVJU

Lani je neka študentka v svoji seminarski nalogi obravnavala vprašanje duhovnosti na osnovi intervjujev, ki jih je izvedla. Njena vprašanja so me vznemirila in sklenil sem, da tudi jaz, nepozvan, odgovorim nanja. Odgovoril sem in ji odgovore poslal. Ker vse do danes nisem prejel od nje nobenega odgovora na to moje vsiljivo pedagoško dejanje, se mi zdi, da sem odvezan molčečnosti v zasebni komunikaciji; ostane pa anonimnost. Vprašanja so njena, odgovori moji.

1. Kaj ti pomeni duhovnost?

Duhovnost je meni sorazmerno tuj pojem in si pod njo predstavljam najbrž nekaj drugega kot vi. Pripadam generaciji, ki si je svoj nazor oblikovala pred letom 1968 (takrat sem bil star že 28 let), pred študentskimi revolucijami,  pred Woodstockom, pred hipiji ("make love not war" in "flowerpower"), pred fascinacijo z Indijo, hinduizmom in budizmom, preden so se začela newagevska "duhovna" gibanja. Priznam pa, da sem šel na eno prvih predavanj o "novi duhovnosti", ki je bilo prirejeno pri nas v 80-tih letih. 

Zdaj mi duhovnost pomeni dvoje: eno so gibanja in nazori mlajših od mene, ki so nekako sredi med cerkveno religijo, scientizmom (vero v vsemoč znanosti) in civilno in življenjsko ravnodušnostjo. Skratka neka smer nekakšnega verovanja, ali verovanj. Sicer pa mi, mimo tega in pred tem, duhovnost pomeni kulturo, ki vključuje umetnosti, znanosti, filozofijo, tudi religijo - vse kar me ozavešča o pomenu in smislu življenja, kar interpretira dogajanja v svetu, kar me dela občutljivega, dojemljivega, neravnodušnega, sočutnega, če hočeš. 

2. Kaj ti prinaša duhovnost v tvojem vsakdanjem življenju? Ali si imel že kakšno duhovno izkušnjo?

Najbolj abstraktno rečeno bi to, kar imam od kulture ("duhovnosti"), da me utrjuje v moji biti; da se zavedam dragocenosti življenja; samega sebe in bivanjske istosti vseh ljudi.

Moja najzgodnejše "duhovno" doživetje je bilo, ko sem nekoč kot odraščajoči tabornik neko popoldne ležal stran od drugih na gozdni jasi in nenadoma zagledal ob sebi ciklamo, nekako posebno jasno in razločno, v sončni luči - takrat sem se zavedel, da ta ciklama JE in da SEM jaz sam. 

Najbrž je bila kasneje kdaj še kakšna taka izkušnja, zadnja pa gotovo koma po srčnem infarktu. Od takrat še bolj cenim življenje, tako navadno, vsakdanje z vsemi drobnarijami in sitnostmi. Hvaležnost do "uradne" medicine in do svojcev.

3. Si bil pred to izkušnjo veren oz. pripadnik katere izmed organiziranih veroizpovedi?

Do svojega približno 14. leta sem hodil v cerkev, potem ne več. Odtlej sem ateist. V začetku sem bil bolj bojevit ateist, ker se mi je zdelo abotno verjeti v vse tisto, kar so mi pridigali v cerkvi. Verjel sem v socializem. Potem sem iskal odgovor na vprašanje o smislu življenja v filozofiji in ga postopno odkril. Kot študent sem prebral Camusov Mit o Sizifu, ki se začne s stavkom: Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Potem sem dognal, da življenje nima smisla zunaj sebe; to tudi ni socializem. Smisel življenja je življenje samo. Biti živ, tak, kot si; živeti sebe. Ni mogoče tako živeti ves čas, sleherni trenutek, a že prizadevanje za to, da bi se ohranjal notranje živega, je smiselno. (Zato, med drugim, vam pišem.) Danes tudi vem, da je religiozne zgodbe možno imeti za metafore, ki govorijo o smislu življenja in življenjskih vrednotah.  Zato ne nasprotujem vsemu, kar pridigajo v cerkvi. Še vedno zavračam misel o posmrtnem življenju. Ta misel ubije to edino življenje, prizadevanje, da ga osmisliš, ker se zanašaš na blaženost  – potem.

4. Ali te je duhovno/obsmrtno doživetje spremenilo kot posameznika oz. ali je vplivalo na spremembo lastnih prepričanj in vrednot, ki si jih imel? So tvoji bližnji opazili kakšno spremembo v odnosu do njih (si bil bolj prijazen, bolj tečen, bolj hvaležen, sočuten)?

Če pomislim na doživetje ob infarktu: Oblil me je smrtni pot in zavedel sem se: konec je, preden sem izgubil zavest. Od tedaj se ne bojim smrti, želim pa živeti.

Celotna izkušnja me ni bistveno spremenila. Sem, kakršen sem bil. Veliko večja sprememba je bila zame upokojitev, ki mi je res prinesla duhovno (in telesno) svobodo (še vedno ne popolno, a vendar). Po infarktu sem postal bolj pozoren na to, da ne počnem reči samo zaradi drugih; da bi ugodil drugim. Lažje rečem ne. Pa tudi lažje rečem sam sebi: ja, zakaj pa ne. 

Mislim, kar čem, in pišem, kar čem in komur čem. Začel sem ceniti mir, dušni mir, čisto vest. In tudi prizadevanje za druge, za potomstvo. Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan. Živel sem, kot sem ob danem značaju in danih okoliščinah najbolje zmogel. Nobenih velikih grehov si ne očitam. 

5. Kako najlažje prideš v stik z duhovnostjo, imaš kakšne posebne rituale, tehnike)

Nimam posebnih metod ali tehnik, da bi se preselil v svojo notranjost, v samorefleksijo. Pišem, kolikor mogoče pišem dnevnik, sicer pa takele priložnostne občasne refleksije. Pomaga mi branje, gledališče, TV, pa, seveda, sprehodi, kolesarjenje. Žal že dolgo nisem bil v gorah. Nekoč sem poskusil z meditacijo. Ne vem, saj verjamem, da je dobra, da se umiriš, a isto dosežem s sprehodom. Da bi pa stremel k "višji zavesti", lepo te prosim. Zavest je zavest je zavest je zavest.

6. Kaj zate pomeni duhovna rast?

Duhovna rast je zame priti do eksistencialne zavesti;  jasnega zavedanja končnosti in sebe samega, izpopolnjevanje značaja, krepitev hrbtenice, širitev obzorja, vse bolje zavedanje o prioritetah v življenju, krepitev življenjskega občutja, samolastnosti, "biti pri sebi", »najti samega sebe«; zavest o tem, da imamo vsi ljudje isto usodo, navajanje k sočutju, pomoči drugim, tudi javnemu delovanju. "Sem, ki sem", je rekel Bog iz gorečega grma. Jaz pa iz fotelja. 

7. Ali so po tvojem mnenju ljudje duhovni učenci?

Ta beseda mi zveni tuje in za lase privlečena, ampak imaš prav. Ja, smo učenci življenja. Vsakega življenje tepe, vsak se mora odrekati, in vsakemu se konča. In vsak, ki je količkaj priseben, čuti, da mora iz življenja nekaj narediti, ga nekako osmisliti, ker smisel ne pride z neba, ampak iz tebe. 

8. Ali so po tvojem mnenju duhovni ljudje verni in neverni ljudje in obratno?

Vsi ljudje smo verni in vsi zaupamo – v principu. Vsak verjame, da ta dan ni njegov poslednji (razen tistih, ki čutijo, da je poslednji); v nezavednem je vsakdo nesmrten, pravi Freud: verjamem, da se bo življenje nadaljevalo. Verjamem v sad svojega prizadevanja itd. Vsak človek, ne glede na veroizpoved, teist in ateist, mora rešiti svoje življenje. Vsak človek je v tem smislu potencialno  "duhoven". Res pa je, da jih zelo veliko "zapade", vdajo se omami, pijači, samouničevanju ali uničevanju drugih (veliki vizionarji "pravičnega" sveta), ki potem v imenu Velikih Ciljev uničijo milijone navadnih življenj (tudi za pravo vero in v imenu pravega Boga).  

9. Se ti zdi, da je sočutje povezano z duhovnostjo?

Sočutje je dar narave. Že živali imajo zrcalne nevrone, ki so biološki temelj sočutja - vživetja v drugega; vedeti, kaj doživlja drugi; posnemanja drugega. Živali si pomagajo. Pes žaluje za gospodarjem.  Sočutje je tisto, ki dela človeka človečnega. Žal je naravno sočutje otroka pogosto izneverjeno in se obrne v nasprotje, v sadizem, uničevanje. Sočutje se da razvijati: spoznavanje drugačnih ljudi, branje literature, pomoč ljudem, ki jo potrebujejo, pogovori z manj srečnimi ljudmi itd. Ja, z osebnim kultiviranjem postajaš bolj občutljiv za tegobe drugega.

N., to je za vas osebno, ker vas to zanima. Mogoče vam razširi pogled.

Odgovora ni bilo. Mislim si, da je bila gospa mogoče užaljena, ker nisem potrdil njene vere, na katero sklepam iz vsebine in formulacije vprašanj. Ali pa je z mlajšimi generacijami tako, da ne dajo kaj dosti na vljudnosti.

K psihološki teoriji morale onkraj Ojdipovega kompleksa

To je pretenciozen naslov, ki je bolj program, kot opravljeno delo.

Včeraj sem namreč poslušal video predavanje Romana Vodeba o psihologiji morale. Vodeba poznam samo po tem, kar drugi govorijo o njem, in to ni prav prijazno. Njega samega nisem ne bral ne poslušal vse do nedavnega. Ujel sem nekaj odlomkov in nekaj čivkov na fejsbuku. Mislim, da mu ne manjka zdrave pameti, smisla za življenjske prioritete in človeške občutljivosti.  O njegovem obvladanju psihoanalitične teorije zaekrat ne morem soditi. Pošteno moram priznati, da se s psihoanalitično teorijo najbrž nisem pol toliko ukvarjal kot on. Kljub temu bom tvegal korak stran od te teorije. Tega koraka vstran ne morem (za sedaj) utemeljiti s kritiko te teorije; lahko pa nakažem njegovo smer z navajanjem indicev, ki vodijo v drugačno teorijo.

Vodeb  ponovi poenostavljeno psihoanalitično formulo o nastanku moralnega "čuta" pri otroku iz Ojdipovega kompleksa. Otrok-deček (pri deklicah je potek nekoliko drugačen) je sprva navezan na mater. Vanjo vlaga svoja ljubezenska čustva. Ona je njegova "ljubica". Oče mu je v odnosu do matere tekmec. Do njega ne goji prijaznih čustev; nasprotno, ne želi mu nič dobrega, jezen je nanj, posebno, kadar ga vidi, kako se ljubčka z mamico. Jezen je nanj, ker spi z mamico v njuni sobi. Ojdipov kompleks. Potem odkrije, da deklica nima lulčka. Začudi se in zgrozi. Tudi njemu bi se lahko zgodilo, da bi mu ga kdo "odvzel iz narave". Kdo? Očka vendar, za kazen, ker ima fantek o njem grde misli. Rodi se kastracijski kompleks. Deček uvidi, da je v primerjavi z očetom nebogljen in da ne more zmagati v boju za mamico. Bolje je, če posnema očeta in preko njega obožuje mamico. Pride do identifikacije dečka z očetom. Oče mu potem lahko  prenese moralni Zakon družbe. V dečku se usidra nezavedno občutje: če ne bom priden, bom kastriran. Moram reči, da mi ta teorija zveni zelo podobno oni, ki sem jo slišal v cerkvi: Če ne boš priden, boš prišel v pekel.

Ne nameravam kritizirati te teorije, ne v Freudovem originalnem zapisu ne v Vodebovi poljudni poenostavitvi. Nisem psihoanalitik, nimam za sabo učne analize svojega nezavednega, nisem nikogar psihoanaliziral; nimam empiričnega gradiva, da bi lahko preveril to teorijo. Lahko bi le primerjal Freudovo besedilo z Vodebovim, a nočem izgubljati časa. 

Hočem ponuditi alternativno razlago nastanka moralnega čuta ali moralne zavesti, razlago, ki temelji na mojih doživetjih v otroštvu, na sodobnih spoznanjih biologije (fiziologije možganov) in na opažanjih vedenja živali (in ljudi). 

Naj najprej na kratko in preprosto izrečem svojo teorijo. Moralna (etična) zavest in ravnanje izvirata iz sočutja,  pojmovanega kot spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene. Sočutje se ontogenetsko razvije naravno kot rezultat filogenetske evolucije, saj pomaga preživeti vrsti. Poglejmo po vrsti znamenja, ki vodijo v to smer.

Moja doživetja v otroštvu. Mama mi je bila bližja kot ata. Ob nedeljah, ko smo vsi lahko malo poležali, sta mi dovolila, da sem vstal iz svoje postelje in legel mednju v njuno posteljo. Pri tem sem se držal mame. Mama je rekla: Pojdi še malo k atu. Odvrnil sem: Ne, ata smrdi. Res je meni neprijetno vonjal po moškem in po cigaretah, mama pa je lepo dišala. Ojdipov komleks? Najbrž. Kasneje sem imel ata rad. Bil je prijazen do mene, skupaj sva gradila zgradbe in naprave iz sestavin neke tehnične igrače. Kadar se je s kolesom pripeljal iz službe - zagledal sem ga, ko je v križišču zavil v našo ulico - in se ustavil pred našo hišo, kjer sem se igral s prijatelji, sem se ga razveselil. Sosedovega Jožeta je oče tepel, mene moj ni nikoli (samo enkrat). Identifikacija? Seveda. Očeta sem spoštoval. Ne spominjam se, da bi mi ata kdaj razlagal, kaj je prav in kaj (moralno) narobe. Neposredno mi ni prenašal Zakona. To je počela mama, s katero sem bil ves čas, medtem ko je bil ata v službi, ali pa je počival ali delal kaj za hišo. Mama me je tudi kaznovala. Za hud prestopek sem moral klečati v kotu (zelo redko).

Morala se ne začne "z očetovim prenašanjem Zakona", ampak z navajanjem na kahlico, učenjem držati žlico, navajanjem na vljudno pozdravljanje soseda, razlikovanjem med "izposoditi" in "ukrasti", ocenjevanjem "vedenja" v šolskih spričevalih. V naši soseski je malo starejši mulc rad mučil neko deklico in ji grozil: Kri ti bom spil. Mala je v grozi vreščala in ga s tem še bolj spodbujala. To se mi je zdelo zelo grdo od tega fanta, čeprav ne vem, kako naj bi bilo to videti in čeprav me ata ni nikoli učil, da se ženskam ne sme izpiti krvi; o tem ni govoril. Kako to, da sem čutil in vedel, da je tako početje nedopustno, če mi tega ni povedal oče?

V zvezi z našo temo je pomembno naslednje doživetje. Imeli smo kužka, mešančka, cucka. Takoj po vojni smo se otroci prosto potepali po okolici. Prometa ni bilo, živeli smo v predmestju, za zadnjimi hišami je bilo polje. S psičkom sva se vračala s polja, ko se je nenadoma od nekod vzel potepuški pes Tarzan, dolgodlaka, rdeča zverina, in se spravil nad Čujkota. Ugriznil ga je, tako da sta se malemu na vratu poznali dve rdeči ranici od Tarzanovih zob. Mali je cvilil in se doma zatekel v svojo uto. Imela je širok vhod, tako da sem se lahko zavlekel noter k njemu. Ležal sem ob njem ter ga tolažil, dokler me ni tako našla mama. Koliko sem bil star? Moralo je biti nekako takrat, ko sem začel hoditi v šolo. Vedel sem, da je kužka bolelo, tako kot bi bolelo mene, če bi me ugriznil pes. Kadar je sosed nažigal sošolca Jožeta, sem bil malo privoščljiv, čisto malo, v glavnem pa sem bil jezen na surovega soseda in žalosten zaradi Jožeta, ki ni storil nič takega, da bi moral biti tepen. Vesel sem bil, da me moj ata ne tepe.

Vedenje živali. Imeli smo mačka, mačkona, borca. Nekoč smo sedeli na dvorišču in maček ob nas. S sosedovega vrta je do vrtne ograje primijavkal majhen mucek in tam preplašen obstal. Naš maček ga je opazil, se sprehodil do svoje posode s hrano in sedel kak meter od nje, obrnjen k mladičku, s hrbtom proti nam in od časa do časa obrnil glavo in nas pogledoval. S svojim telesnim položajem (in najbrž še s kakimi drugimi znamenji mačjega jezika) je dal vedeti malemu, da lahko pride in da je pot zavarovana. Varujem te, nič ti ne bojo storile te velike živali, ki sedijo tam v senci. Mali je zares previdno prišel do posode s hrano. Naš muc je ves čas stražil, da se je mali lahko najedel. Ta opis zveni antropomorfno; mačku pripisujem človeške misli in nagnjenja. Morda. A ostane dejstvo, da je maček prepoznal malega, mu šel naproti in ga pustil, da je prišel do posode s hrano in jedel. Jedel je njegovo, mačkonovo, hrano. Ja, nekakšen instinkt, boste rekli. In kaj potem? Kakšno zvezo ima to z moralo? S svojim vedenjem je maček omogočil mladiču, da je prišel do hrane. Pomagal mu je preživeti. Je važen moj motiv, kadar dam beraču drobiž? Ali dejstvo, da je dobil za žemljico?

V zadnjem času se množijo filmi in videi, ki prikazujejo altruistično vedenje živali. Odrasli sloni pomagajo mlademu slončku, da spleza iz jarka. Gos hrani ribe. Raca-mati čaka, da se vsi člani jate povzpnejo čez oporni zid, čeprav se zadnjemu, najšibkejšemu, posreči šele, ko je čisto na koncu moči. Mačka pomaga drugi mački čez ograjo. Konj prinese drugemu konju šop sena. Pes z gobcem odriva vodo iz luže in zaliva naplavljeno ribo in jo ohranja živo. Medved potegne iz vode ptico, kokoško morda, ki je padla vanjo. Pes pomaga drugemu psu, da se povzpne iz bazena z vodo; potegne drugega psa v prtljažnik avtomobila. Želva preobrne drugo želvo, ki je nemočno obležala na hrbtu. Prav presenetljiv je primer mačka, ki potisne v bazen ribo, ki se je znašla na suhem. Mnogo je primerov, ko živali žalujejo za mrtvo živaljo, ali jo skušajo obuditi, da žalovanja za človekom-skrbnikom niti ne omenim. 

Daleč od tega, da bi živalim pripisovali človeške misli in občutja. Nič narobe pa ni, če domnevamo, da ima človek globoko v sebi podobna naravna nagnjenja. Prva moralna zapoved, ki sem jo spoznal, ni bila "Veruj v enega Boga" ampak "Ne stori drugemu hudega". In to je še zdaj osnovna zapoved, ki se je držim.

Zrcalni nevroni.  V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so nevrologi univerze v Padovi, Giacomo Rizzolatti in kolegi, opazovali delovanje možganov pri opicah makaki. Ko je opica segla po sadju, so se aktivirali določeni nevroni. Ti isti nevroni so se aktivirali, ko je opica samo videla drugo opico ali človeka, ki je segel po sadju. Podoben je bil izid poskusa na ljudeh. Te nevrone so imenovali "zrcalni nevroni", ker zrcalijo vedenje drugega v nas. To pomeni: ko vidim drugega nekaj početi, se v meni samem sprožijo isti nevroni, kot bi sam tisto počel. Sproži se zametek enakega ravnanja. To je osnova so-doživljanja, vživetja ali empatije, ki je tudi drug izraz za sočutje. Pojavili so se tudi različni dvomi v zvezi s temi raziskavami, ki se nadaljujejo. Empatija je - ne glede na to, kakšna je njena nevrološka osnova - psihološko dejstvo. Ljudje smo sposobni vživetja v drugega človeka. Sposobni smo sočutja. In sočutje, spoznanje, da drugega prav tako boli kot mene, je osnova zlatega moralnega načela "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi". Kakšno zvezo ima to z Ojdipovim kompleksom, naj ugotovijo psihoanalitiki. Dotlej pa se vprašajte: vas je že kdaj stisnilo pri srcu (ali kjer koli drugje), ko ste videli koga pasti, se udariti, raniti. Vi se niste ranili, pa vas je zabolelo.

Potem si lahko Ojdipov kompleks zataknete za klobuk. 

STAROST IN MODROST

Stari naj bi bili modri. Ali ta stereotip velja? Kaj kažejo raziskave in statistika, ne vem. Opisal bom, kako sam doživljam stanja in procese, ki imajo morda kaj opraviti z modrostjo. Kaj je pravzaprav modrost? Da ni isto kot inteligentnost, sem spoznal že zgodaj. Ni treba, da bi bil brihten, da bi bil moder. Seveda je dobro, če si oboje. Ker ne morem iz svoje kože raziskovalca-metodologa, naj ta odnos izrazim v spodnji preglednici.

==============================

                                                MODER                    INTELIGENTEN

 ---------------------------------------------------

                                                                                   DA                  NE                                               

                                                DA                                1                     2

                                                NE                                3                     4

==============================

1 - ljudje, ki so modri in inteligentni

2 - ljudje, ki so modri pa ne ravno inteligentni

3 - ljudje, ki niso modri, a so inteligentni

4 - ljudje, ki niso ne modri ne inteligentni.

Ta klasifikacija ali tipologija seveda zelo poenostavlja odnose, saj ne upošteva količinskih razlik. Človek je lahko bolj ali manj inteligenten, bolj ali manj moder, ne zgolj inteligenten ali neinteligenten. 

V čem je pravzaprav razlika med modrostjo in inteligentnostjo. Inteligentnost je brihtnost; sposobnost znajdenja v novi situaciji, nevajeni, nenaučeni. Je sposobnost reševati miselne probleme, ne samo šolske, matematične in druge, tudi iznajdljivost pri rokovanju z napravami, orodji sodi k inteligentnosti. Inteligenten človek se lahko uči, hitro dojema, je iznajdljiv. Je tudi preračunljiv. To je lahko dobra lastnost, strateško mišljenje; lahko pa je tudi značajska hiba kot pretirana sebična preračunljivost. Inteligentnost znajo psihologi danes že kar dobro "izmeriti" s svojimi testi.

Modrost pa... Kaj je to pravzaprav? Filozof (zgledujem se po Tinetu Hribarju) razlikuje tri ravni mišljenja ali miselne dejavnosti: duha, um in razum. Med njimi je hierarhija:

DUH (SPIRITUS, GEIST, SPIRIT, SPIRITO)

UM (MENS, VERNUNFT, MIND, MENTE)

RAZUM (RATIO, VERSTAND, REASON, RAGIONE) 

Človeški duh bi najlažje opredelili kot človekovo zavest o celoti njegovega položaja v prostoru in času; položaja v svetu, družbi in naravi, in položaja v času. Zavest o tem, da sem hkrati združen z drugimi ljudmi in ločen od njih kot posameznik; zavest o tem, da sem del narave in ločen od nje; zavest o tem, da sem se rodil in da bom umrl in da moram iz svojega življenja nekaj narediti. Kaj je to, odkrivam vse življenje. Druga beseda za duha bi bila eksistencialna zavest. Ta zavest se rodi v človeku samem in je njegova lastna, avtohtona, samolastna, enkratna. Lahko bi tudi rekli, da ne gre toliko za mišljenje kot za počutje, držo, zavedanje.

Um je tisti del nas, ki razmišlja. spekulativno razmišlja. Lahko bi mu rekli naš notranji filozof. Na to instanco je mislil Kant, ko je napisal Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma. Napisal je kritiko, razmišljanje o tem, kako razmišlja naš um, kakšna vprašanja si lahko zastavi in kakšnih ne in kje so njegove meje. Moj profesor filozofije je dejal: vsak človek si zastavlja filozofska vprašanja, a vsak ne odgovarja nanja filozofsko. To umovanje, predvsem če je filozofsko, je um.

Razum, ratio, je praktično preračunavanje o vsakdanjih človekovih potrebah. Kakšna je bolezen, ki nas je prizadela; kako jo obvladati; kaj pomaga in kaj ne. Razum je samopašen; vse ga zanima, poganja znanosti in tehniko. Loteva se vsega, čeprav bi se ne smel. Hladen razum je vodil zločinskega zdravnika, da je delal poskuse na živih taboriščnikih. Prav ta primer nas opozarja, da razumu ne smemo pustiti, da bi vodil igro. Podrejati se mora umu, etičnemu premisleku. ki ga samega vodi duh, to je zavest, da smo vsi umrljivi in da je življenje najvišja vrednota.

Moder je človek, ki združuje duha, um in razum.

Prav danes je moj kolega, psiholog Zoran Pavlović, na fejsbuku pripel naslednjo sliko, ki jo je pobral na spletu:

Slika se nanaša na aktualno situacijo pandemije. Tako kot pri nas so se ljudje tudi drugod po svetu razdelili na tri skupine: na tiste, ki jih skrbi okužba in si prizadevajo, da bi ostali zdravi (zgornji krog): na tiste, ki jih skrbi zastoj gospodarstva in bi radi pognali gospodastvo, da ne bi občutili poslabšanja standarda (levi krog); in na tiste, ki jih skrbi državljanska svoboda in se bojijo, da bi vlade izkoristile pandemijo, da bi si prigrabile več moči, kot jo dopušča demokratičen sistem (desni krog). Skrajneži teh treh skupin se spopadajo. Povsod po svetu se pojavljajo te skupine: pri nas se bojimo desne vlade, v Španiji leve. Oboji, desni in levi, so že kdaj kje zakuhali kakšno diktaturo.

Krogi se sekajo in ustvarjajo presečne množice: zaskrbljene za gospodastvo in politiko, zaskrbljene za politiko in zdravje in za gospodarstvo in zdravje. V središču je mala presečna množica (ME, JAZ) tistih, ki jih skrbi vse to in niso del ene same skrajne množice. Ti vidijo celoto, vidijo, da je vse pomembno in ne pretiravajo v nobeni smeri. Ti se držijo Aristotelove zlate sredine. Ti so modri.

Kako je torej z mano? Se počutim modrega? Sem moder?

V zadnjem času opažam, da sem neverjetno ustvarjalen. Korona mi je dala vedeti, da se čas izteka in da bi rad še vse mogoče postoril, preden se poslovim. Zaostrila je mojo eksistencialno zavedanje. To je gotovo dejavnik, ki mobilizira vse preostale energije. Sicer pa sem opazil nekaj sprememb v svojem doživljanju glede na obdobje pred upokojitvijo.

1. PRIORITETE. Jasnejše zavedanje prioritet; kaj je pomembno v življenju. Pomembno je, da si živ; da se počutiš živega, izpolnjenega in delovnega. Pomembno je, da skrbiš, da se ljudje okrog tebe dobro počutijo; da jih ne prizadeneš; da si z njimi, ko jim ne gre dobro. Imam vse, kar je potrebno za udobno in skromno življenje, zato se ne peham za materialnimi dobrinami in dragimi užitki. Lepo bi bilo imeti to in ono, poleteti tja in tja. A ni vredno škode, ki jo s tem nehote povzročiš. Uživam, ko berem, pišem, slikam. Vse, vse imamo, če nimamo prevelikih apetitov. V sedanji krizi so moje prioritete razvrščene takole: 1. zdravje, 2. gospodarstvo, 3. politika.

2. SEM, KI SEM. Postal sem pogumnejši. Ne bojim se več izpostaviti v javnosti, povedati svojega mnenja, se tudi ujeziti na kakšnega nepridiprava. Ta pogum izvira iz dejstva, da sem sprejel samega sebe: "sem, kar sem in kdor sem". To ne pomeni, da se ne poskušam še izboljšati v praktičnem in etičnem oziru. A v bistvu sem, kakršen sem. Bog se je oglasil iz gorečega grma: "Sem, ki sem". Nisem Bog, ampak ta prilika mi pove, da človek, ki pri sebi doživi, da lahko reče "Sem, ki sem", zadobi trdnost, ki je božanska, največ, kar lahko človek doseže.

3. ETIKA IN SAMODISCIPLINA, SAMOODPOVED. Vem, da se moram omejiti in disciplinirati. Življenje samo omejuje tvojo svobodo in občutek vsemogočnosti. Omeji te bolezen, izgube bližnjih, postopno usihanje moči. Spoznaš, da ne smeš in nočeš živeti tako, da bi prizadel druge, ki ti nekaj pomenijo. Mirna vest, mir v duši je pomembnejši od svobode. Če hočeš uresničiti, kar še misliš, da bi rad, ali da bi bilo treba postoriti, se moraš organizirati in disciplinirati. Skušam vstajati dovolj zgodaj (si privoščim tudi kdaj poležati), organizirati dan. Vidim, da me "kozarček ob kosilu" ravno dovolj omami, da nisem potem za nobeno rabo. Zato to samo včasih. Ne mislim časa, ki mi je odmerjen, preživeti omamljen.

4. UČIM SE, IZRAŽAM SE, DELUJEM. Berem - vse: informacije, stvarno literaturo in lepo književnost. Hočem vedeti, kaj se dogaja v svetu, hočem si ustvariti pregled nad rečmi, hočem vedeti, kako živijo in kaj doživljajo drugi ljudje. Da bi vedel, kaj vem in kaj mislim, pišem, se tudi pričkam in opredeljujem. Nisem pa zvest pristaš ali pripadnik nobene stranke ali gibanja. Amicus Plato, magis amica veritas. Platon mi je prijatelj, a večja prijateljica mi je resnica. Moja resnica. Nisem aktivist, za delovanje štejem to, da javno povem, kaj mislim in da podprem tistega, ki mu gre slabše od mene.

Še kaj bi se našlo, a mislim, da so to poglavitna zadržanja, ki napajajo modrost. Domišljam si, da se s tem, ko jim sledim, veča delež modrosti v meni. Modrost ni samo v glavi, modrost je v srcu, v celotnem tvojem odnosu do življenja. Modrost je sposobnost videti širšo in globljo sliko in njen pomen za življenje.

Pripis: Prav ima Freud, ki piše, da se ima človek v nezavednem za nesmrtnega. Tudi jaz. Večkrat pomislim: saj ni mogoče, da bi umrl. Toliko neprebranih knjig imam. Atena ne bo dopustila, da ostanejo neprebrane. A Morana kosi, kosi...

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

Vprašanje o Bogu 2

Bralcem, ki samo občasno pogledajo ta blog, moram pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019,  je Delo objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč. Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem blogu (23. 12. 2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske gimnazije, z naslovom Vprašanje o Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2. 2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni). Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.

I

Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to vprašanje?

Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste. Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju, pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali sprejeli?

Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija. Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu, so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani, "ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.

Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.  Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti. Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejei njihovo vero. Ta namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni "spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot posvetni sistem edine Resnice.

Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku, zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.

S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka. Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski nauk.

Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero, natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker je pri meni ni.

Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim, da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot poskus vsiljevanja njihovih nazorov.

II

In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga, Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"? Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo moralne zapovedi. Sočutje, Ne prizadeti drugega. Občutek smiselnosti življenja. To je "Bog v srcu".

Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta. Ne pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in Osebo?

Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest, občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja na Boga. Zame je to preferirana možnost.

Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem pravilu, ki ga itak spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski post) filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z "Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo Boga.

Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog, božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna do smrti tistega, ki umrje zanjo.

Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete.  Obstajajo le v umu, v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.

S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost, transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo, drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko življenje. Stremim k uresničenju samega sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...

"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.

"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne. 

O ateizmu malo drugače

V članku Do zmagoslavja ateizma je še zelo daleč  (Delo, 20. 12. 2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi "zmagoslavje".  Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti, ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni poti.  Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika.  Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje. 

Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.  

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.

Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne moti, ker vem, da imam prav.  Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo.  Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?

Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju. 

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.

Fizikova kritika ateizma

Danes mi je vzbudila pozornost objava v Scientific American z naslovom "Ateizem ni v skladu z znanstveno metodo", pravi nagrajeni fizik. Nagrajeni fizik je Marcelo Gleiser, 60-letni  teoretični fizik, rojen v Braziliji, službujoč na Dartmouth College, zasebni raziskovalni univerzi v Hanovru, New Hampshire, v ZDA, na eni najstarejših ameriških univerz, članici Ivy League (bršljanova zveza), ki združuje najuglednejše ameriške univerze. Prvotno so se v njej šolali kongregacionistični duhovniki, potem pa se je sekularizirala, a očitno ohranila pridih verske šole. Omenjeni fizik, znan tudi kot popularizator znanosti, je dobil nagrado Fundacije Johna Tempeltona (v enem prejšnjih zapisov sem omenil zbirko življenskih modrosti tega prezbiterjanskega investitorja in filantropa), ki jo podeljujejo vsako leto posamezniku "za izjemne dosežke pri utrjevanju duhovne dimenzije življenja". Nagrada znaša nekaj manj kot 1,5 milijona dolarjev. Poleg znanstvenikov so nagrado v prejšnjih letih podelili Materi Terezi, južnoafriškemu škofu Desmondu Tutuju in Dalaj Lami. 

V svoji 35-letni znanstveni karieri je Gleiser raziskoval širok spekter področij od lastnosti vesolja ob nastanku do vedenja elementarnih delcev in izvora življenja. Nagrado pa si je po sodbi fundacije Tempelton zaslužil kot vodilni javni intelektualec, ki je "razkrival zgodovinske, filozofske in kulturne povezave med znanostjo, humanističnimi vedami in duhovnostjo". 

V intervjuju za Scientific American (Lee Billing, SA, 4/2019) pravi, da je znanost zanj način, kako se povezuje s skrivnostjo obstoja. Pri tem ne misli na znanost o fizikalnih pojavih, ampak na večja in starejša vprašanja, ki ga povezujejo z duhovno dimenzijo, kar je Einstein imenoval "kozmični religiozni občutek". Znanost je zanj "globok duhovni pogovor s skrivnostnim, z vsem, česar ne vemo. "To očitno nima nič opraviti z organizirano religijo, vendar pojasnjuje mojo pozicijo proti ateizmu. Imam se za agnostika," pravi. "Res mislim, da ateizem ni skladen z znanstveno metodo. ... Ateizem ... je trditev, kategorična trditev, ki izraža vero v nevero (belief in nonbelief). 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija. Toda v znanosti pač ne objavljamo deklaracij. Pravimo: 'Okej, lahko imaš hipotezo, a moraš imeti zanjo kak dokaz zoper njo ali za njo.' Agnostik bi torej rekel, poglej, nimam dokaza za Boga ali za katerega koli boga (katerega boga, predvsem? maorskega, judovskega, krščanskega, muslimanskega? Katerega boga?) Po drugi strani agnostik ne bi priznal pravice do končne trditve o nečem, o čemer nič ne ve. 'Odsotnost dokaza ni dokaz odsotnosti,' bi rekel."

Ateizem ni skladen z znanstveno metodo. Seveda ne. Ateizem (brezbožnost) je tako kot teizem (vera v boga) vera, verovanje. Vera nima z znanostjo nič opraviti. Vera je drug način človekovega odnosa do sveta. Znanost postavlja hipoteze in jih preverja z empiričnimi dejstvi in logičnim dokazovanjem. Obstoja Boga ali boga ne dokazujem. V njegov obstoj verujem. Verujočega v Boga ne pozivam, naj dokaže obstoj Boga. Verujočemu v Boga bi moralo biti pod častjo dokazovati obstoj Boga. Verovanje v Boga je njegova človeška pravica. Ni mu treba nič dokazovati. Tako tudi ateistu. Brezbožnemu je pod čast, da bi moral dokazovati, da ni Boga. On pač vanj ne veruje. Gleiser prav povzame stališče ateista: " 'Ne verujem, čeprav nimam dokazov ne za ne proti, preprosto, ne verujem.' Pika. To je deklaracija." Prav taka bi morala biti tudi deklaracija teista. 

Ker mu to ni jasno, je Gleiser dobil nagrado 1,5 milijona dolarjev. Natančneje: ni je dobil za to. Dobil jo je, ker tisti, ki so mu jo podelili, menijo hkrati z njim, da ateizem ni v skladu z znanstveno metodo, teizem pa je. Menijo, da je pomembni znanstvenik zadal udarec ateizmu in s tem podprl skrb fundacije za "duhovnost". Gleiser se pošteno opredeli za agnostika. Vendar iz napačnega razloga. On ne ve, ali bi veroval v Boga ali ne, češ da ni mogoče dokazati ne obstoja ne neobstoja Boga. Njegova neodločnost je odveč. Ponavljam: nič ni treba dokazovati, samo verovati ali ne verovati v Boga. Kajti o njem nič ne vemo. Glede tega ima Gleiser prav. Biti agnostik in nastopati proti ateizmu pa je protislovno.

*

Gleiser says, that atheism is inconsistent with the scientific method. Of course it is. Atheism is like theism a belief, a faith. The beliefs have nothing to do with science. Religious beliefs are not scientific hypotheses. A believer doesn't need a proof of the existence of God. To respond to the challenge of proving God's existence is beneath his/her dignity. To believe (without a proof) is his/her human right. The same holds for an atheist for his/her not-belief. The statement of the inconsistency of atheism with science tacite and per negationem supposes, that atheism is somehow less proven than theism. That is worth a reward of a "spiritual" foundation. To be an agnostic and to reject atheism is a contradiction.

O poslušanju in pogovarjanju (Peterson 9)

"Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne." Priznam, da sem se nad tem pravilom zamislil. Kako pogosto tako imenovani strokovnjaki, tisti, ki smo končali kaj več kot srednjo šolo in si celo pridobili kak zveneč naziv, gledamo na sogovornika zviška. Le kaj bo ta trosil, le kaj pogreval, s čim me bo dolgočasil, si na tihem mislimo. Potem se delamo, da poslušamo, v resnici pa vse že vemo, in nas nič ne more presenetiti. V resnici se skrivamo za floskulami, za posplošujočimi stereotipi: temu je vse jasno, ker je za vse kriv liberalni kapitalizem; onemu je jasno, da kup nadležnežev ni ustrezno prevladal ojdipovega kompleksa; tretji ve, da so vse težave, ki nam jih opisujejo, posledica nevere v Boga in odsotnosti pravih vrednot. Kdaj zares prisluhnemo, kaj nam ima človek novega povedati? Vsak človek nam lahko pove kaj novega, preprosto zato, ker je drug človek, z drugačno življenjsko izkušnjo. Besed, s katerimi je P. naslovil to poglavje, bi se moral vsak svetovalec ali terapevt spomniti pred vsakim pogovorom s svetovancem: kaj mi bo povedal, česar še ne vem.

Potem ko poudari razliko med nasvetovanjem in terapevtskim pogovorom, kar sodi k abecedi znanja svetovalcev, laikom pa je tudi to treba povedati, opiše P. primer življenjsko dezorientirane ženske, ki se je zatekla k njemu po pomoč. Primer je dovolj sugestiven,  da spoznamo, kako kaotično je lahko življenje nekaterih, notranje in zunanje, in kako dezorientirani so glede tega, kaj se z njimi dogaja; kaj čutijo; kaj hočejo, k čemu stremijo. Tudi svetovalec, ki se šele uvaja v svojo "obrt", se lahko opre na Petersonovo ugotovitev: "Ljudje so lahko tako zmedeni, da jim vsak, količkaj razumno urejen sistem interpretacije spravi psiho v red in izboljša življenje. To je povezovanje ločenih prvin življenja na urejen način - kakršenkoli urejen način." (str. 222) To tudi pomeni, lahko izpeljemo, da ni tako pomembno, katero teorijo zagovarja svetovalec, kateri šoli pripada, celo to ni pomembno, ali je zgolj razumen in življenjsko orientiran laik, duhovnik ali pa psihoterapevt. To spoznanje sicer svetovalcem ni tuje, saj razlikujejo med specifičnimi in nespecifičnimi dejavniki urejanja ali zdravljenja. K nespecifičnim sodijo prav odločitev za zdravljenje, redno sestajanje s svetovalcem, urejen potek srečanj, smiselne interpretacije, kar vse strukturira prej kaotično življenje in notranji doživljajski kaos in je skupno vsem šolam. Specifični dejavniki pa se od šole do šole razlikujejo.

Kaos, značilen za sedanje življenje osebe, zajame tudi njene spomine. Spomin na pretekle dogodke je selektiven. Vsako "obujanje spominov" pomeni "formiranje spominov". V kaos spominov se z lahkoto vnese samovoljen red, "lažne spomine" in spomine pod vplivom ideologije svetovalca. Ob primeru ženske, ki ga je opisal, je P. spoznal, "kako lahko bi bilo vnesti lažen spomin v duševno krajino" (str. 222).  Seveda lahko v Petersonovih spoznanjih zaradi konteksta njegovega pojavljanja v javnosti vidimo "pripravljanje terena" za utemeljen sum v pristnost spominov žensk o spolni zlorabi v preteklosti. V zvezi s tem je treba pač od primera do primera presoditi verodostojnost takih spominov. To ne omaje splošnega spoznanja, da pomeni "spominjati se" z današnjega vidika in trenutnih čustev in interesov pripovedovati zgodbo o preteklosti, ki se je ne spominjamo celovito in natančno. "Sedanjost lahko spremeni preteklost, in prihodnost lahko spremeni sedanjost" (str. 222). Kakšno funkcijo ima tedaj spomin, če je tako negotov? "Spomin je orodje. Spomin je vodnik preteklosti za prihodnost.  Če se spominjate, da se je zgodilo nekaj slabega, in lahko ugotovite, zakaj, se boste lahko poskušali izogniti, da bi se vam slaba stvar še kdaj zgodila. Temu je namenjen spomin ... da prepreči, da bi se ista preklemanska stvar dogajala spet in spet" (str. 224).

V svetovalnem razgovoru poslušamo in - govorimo. Govorjenje je razmišljanje. "Ljudje morajo govoriti, ker tako razmišljajo. Ljudje morajo razmišljati. Sicer slepo padajo v jame." Z razmišljanjem simulirajo svet, načrtujejo, da ne bi delali neumnih stvari, a tega ne zmorejo sami. "Delamo majhne avatarje samih sebe. In te avatarje postavljamo v izmišljene svetove. Potem gledamo, kaj se zgodi" (str. 226). Psihoterapija je pogovor kot razmišljanje, je simulacija realnosti, ki vodi do dobrega dejanja. "Razmišljati pomeni poslušati sebe. ... Razmišljanje je notranji dialog med dvema ali več različnimi pogledi na svet" (str. 226). Če ne zmoreš v sebi vzdrževati "hudičevega zagovornika", moraš govoriti z drugim človekom. 

V nadaljevanju opiše P. različne tehnike poslušanja: Freudovo poslušanje prostega asociiranja, ki ga prekinja z občasnimi interpretacijijami; Rogersovo poslušanje s povzemanjem in preverjanjem razumevanja. Ti opisi so koristni tako za svetovalce kot za laike, da bi v vsakdanje resnejše pogovore vnašali elemente svetovalnega pogovora. Tistim, ki se na to tematiko bolje spoznajo, se bo morda zdelo, da P. ponavlja znane, osnovne reči, vendar po mojem nič ne škodi, če jih ponovi v kontekstu svojega celotnega razmišljanja. 

P. opozori na kontraproduktivne pogovore, ki ne služijo urejanju misli za prihodnja dejanja, ampak drugim namenom. Ti so: utrjevanje svojega mesta v hierarhiji dominantnosti, pehanje za položajem ali z domačo tujko "nadmudrivanja"; pogovor, pri katerem sogovornik ne posluša, ampak razmišlja, kaj bo odgovoril; in pogovori, v katerih skušajo sogovorniki "prepričati" drug drugega o pravilnosti svoje ideologije. Na koncu opozori P. še na to, da je tudi predavanje oblika pogovora. Svetuje, naj si v vlogi predavatelja izberemo določeno osebo med poslušalci in ji govorimo ter se prilagajamo njenim neverbalnim odzivom.

Pogovor je "prijateljevanje z neznanim". Med pogovorom naj bomo pozorni na svoje odzive: "... kako se odzivate na nove informacije, ki jih posreduje govorec ... kako so te informacije vplivale na vas - katere nove stvari so se zaradi njih pojavile v vas, kako so spremenile vaše predpostavke, kako so vas pripravile k razmišljanju o novih vprašanjih" (str. 227)

Zapomnil in v svojo vest sem vpisal tole misel: "... Posameznik je moralno dolžan izstopiti iz množice in se zavzeti za resnico svojega izkustva" (str. 227).

Govorite resnico (Peterson 8)

8. Govorite resnico - ali vsaj ne lažite

"Kaj je resnica", se je spraševal Pilat in prepustil judovskemu ljudstvu (neposredno demokratično) smrtno obsodbo nedolžnega. "Kaj so novice in kaj so lažne novice", se sprašujemo danes. Peterson se ne da zaplesti v kvazi-filozofske štrene, kot zna tudi vsakdo od nas v vsakdanjem življenju dobro ločiti resnico od laži. "Si se po službi ustavil v bifeju", vpraša žena. Ni treba spraševati Platona, kaj je resnica v tem primeru. "Si bil res v kinu ali kje drugje?" P. se utemeljevanja svojega osmega pravila loti tako, da navede konkretne primere iz svoje prakse, ko bi bil lahko izgovoril prikladno neresnico  ("lahek  izhod") ali delno resnico, pa se je raje odločil, da pove resnico na obziren način. Resnica v prvem trenutku lahko zaboli, a težave ne zaplete. Dolgoročno koristi, ker prispeva k jasnim odnosom, jasnosti življenja.

V nekem intervjuju je P. na vprašanje, katero pravilo izmed dvanajstih se mu zdi najvažnejše, odgovoril: "Govorite resnico." Ko sem bil še majhen, mi je mama rekla: "Če lažeš, se pozna na nosu." Dotaknila se je mojega nosu in dodala: "Čisto mehek rata." V to verjamem še danes.  Ne čisto dobesedno, seveda, a vem, da se ne znam lagati; da se vidi in ve, kadar se zlažem. Kot bi v meni še vedno odmevalo: "Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme." Ne verujem v Boga, a nekaj v meni (Peterson bi rekel: Aha, Bog!) ve ali vsaj sluti, kadar ne grem po pravi poti. Ne znam lagati, razen, če je treba koga v šali potegniti za nos. Takrat mi uspe za nekaj trenutkov narediti brezizrazen "poker-face". Zapomnil sem si tudi rek, ki ga je rad navajal srbski sociolog Đuro Šušnjić: "Poštenje je najbolja politika." To vsekakor velja za življenje, ali tudi za politiko, pa nisem čisto prepričan. Tudi zato se ne maram dejavno ukvarjati s politiko. Ne vem, če bi bil kos pokvarjenim prekanjencem, čeprav verjamem, da jih človek lahko prav z resnicoljubnostjo užene v kozji rog. A mora biti bolj prevejan, kot sem sam. Če že ne morem izreči resnice, potem vsaj molčim; zlažem se res nerad. 

Razlikovati bi bilo mogoče vsakdanje "banalne" laži in "življenjske laži". Primere prvih si lahko zamislimo, če lažnivo odgovorimo na gornje vprašanje "kje si bil". Kadar lažemo samemu sebi o ustreznosti svojih pomembnih življenjskih odločitev ali o svojih čustvih in doživljanju sploh, imamo opraviti z življenjskimi ali eksistencialnimi lažmi. Če se prepričujem, da sem izbral študij, ki me zanima, ko v resnici čutim, da ni tako, si lažem. Če se delam, da je nekdo moj prijatelj, ki ga cenim, čeprav ga v resnici ne, lažem samemu sebi - in njemu. P. te razlike med vrstami laži ne poudarja, navaja pa primere obeh vrst. Ne poudarja te razlike, ker je - če ga prav razumem - vsaka laž destruktivna in ker iz majhne, "banalne" potvorbe nastane lahko usodna življenjska laž. 

Druga razlika, ki sem se je jasno zavedel šele v kasnejših letih, je razlika med "opisno" in "politično" naravo izjavljanja. Slednja je druga vrsta laži, potvarjanje, manipuliranje. Nekoč sem postal pozoren na to, da nekateri ljudje - najbrž vsi ljudje v določenih situacijah, nekateri pa običajno - govorijo tako, da si s svojim govorjenjem pridobijo kako korist, dosežejo nekaj zase, naj bo to materialna korist, ali pa da koga v kaj pregovorijo, ga o čem prepričajo. Drugi pa - ti so redkejši - izjavljajo pretežno to, kar je po njihovem res, ne da bi za tem tičal kak njihov namen, niti ne namen, da bi drugega prepričali o svoji resnici. Nekateri ljudje občajno izkrivljajo resnico, jo prilagajajo svojim osebnim ali skupinskim interesom. 

Kaj je, po P., resnica? Najjasneje odgovori čisto na koncu poglavja: "Resnica ... ni ne zbirka gesel ne ideologija. Osebna bo. Vaša resnica je nekaj, kar lahko poveste samo vi, ker je zasnovana na edinstvenih okoliščinah vašega življenja. Bodite pozorni na svojo osebno resnico. Skrbno, na artikuliran način jo sporočajte sebi in drugim. To vam bo zagotovilo varnost in obilnejše življenje zdaj, ko bivate v zgradbi svojih sedanjih prepričanj. In zagotovilo vam bo naklonjenost prihodnosti, drugačne od gotovosti preteklosti. - Resnica stalno na novo izvira iz najglobljih studencev Biti" (str. 218).

Ne gre torej za nekakšno "objektivno" resnico, o kateri bi se lahko pričkali in se na koncu dogovorili ali stepli. Tu se razprava o resnici ne konča z ugotovitvijo, da ni Resnice, da so samo (relativne) resnice. Resnice teh in onih. Govorimo o osebni resnici, o resnici svojega doživljanja. Ta ni relativna. Je zame v tistem trenutku absolutna; subjektivna Resnica, toda spremenljiva resnica. Je spremenljiva, toda vedno nas pripelje do istega vira, do nas samih. Kako se počutim? Kaj čutim? Česa si želim? Kaj nameravam? Pošteni odgovori na ta vprašanja nas obdržijo "pri sebi", v resnici svoje Biti, nas usmerijo k sebi. Ohranjajo našo življenjsko pristnost, avtentičnost. Tako v tem trenutku čutim in nič drugače. Ta resnica je dostopna samo nam. Torej ni "intersubjektivno" preverljiva? Preverljiva je z odzivom vsega našega bitja. Posledici eksistencialne laži sta vsaj dve: z lažjo "izdamo sami sebe", "oslabimo svoj značaj"; laž vodi v telesno bolezen (vse str. 200-211). Če si glede smeri svojega življenja lažemo, zbolimo, če nismo moralno pohabljeni psihopati. Laži sledi nezadovoljstvo, ravnodušnost, cinizem, potrtost; nadaljuje se s psihosomatskimi težavami, depresijo in, če bredemo dalje stran od sebe in svoje resnice, z resnimi telesnimi in duševnimi obolenji. P. navaja v potrditev te teze Freuda, Adlerja in Junga. "... laž izkrivlja zgradbo Biti" (str. 205).

Ob primeru mladostne zaljubljenosti se morda najlažje ponazori, kaj je osebna resnica. Zaljubili smo se, hodili z dekletom ali fantom, potem pa je nastopilo obdobje, ko nismo bili več gotovi svoje ljubezni. Nismo si priznali tega nelagodja in smo v težnji, da bi bilo še naprej vse v redu, tako kot v začetku; da ne bi prizadeli partnerja; in, ne nazadnje, da ne bi sami ostali brez tovariša, nadaljevali odnos. Toda čustva se niso vrnila. Prišel je čas, ko smo si morali priznati resnico: ne ljubim jo/ga več. Ko smo to izrekli, najprej v mislih sebi, nato v resnici partnerju ali partnerki, se nam je odvalil kamen s srca. Kljub obžalovanju zaradi izgube smo se počutili bolj pri sebi kot prej, ko se nam je začelo zdeti, da živimo življenje nekoga drugega.

Sam sem se v življenju znašel v več slepih ulicah, na več razpotjih. Besede, ki sem jih slišal v cerkvi, mi niso nič več pomenile. Občutil sem tesnobo in odtujenost. Moral sem razočarati mamo in ji reči, da ne bom več hodil v cerkev. Kasneje nekoč sem prisluhnil svojim občutkom, ko sem se udeleževal partijskih sestankov. To je bil močan konflikt različnih čustev in misli: po eni strani nisem hotel biti nelojalen, nisem hotel "izdati" svojih tovarišev, "izdati" ideje, ki smo jih imeli za svoje. Po drugi strani mi niso bila všeč nekatera dogajanja v organizaciji, način njenega delovanja; čutil sem se odtujenega, "izven". Ko sem potegnil črto pod to obdobje, sem z olajšanjem začutil, da sem storil nekaj po svoji volji, ne da bi me kdo prepričeval ali vabil in tudi ne zato, da bi si pridobil kako korist. "Nisem za to, zmotil sem se." Thus simple.

To, da nas resnica privede nazaj k sebi, ne pomeni, da se stalno vračamo na isto točko. Vpogled v osebno resnico, ki si jo tudi priznamo, nam odpre nove možnosti. Odpre se nam področje svobode, novih izzivov in preizkušenj, novega jaza, ki dopolnjuje in razširja prvotno identiteto. Priznati si svojo osebno resnico, resnico svojega doživljanja, zahteva pogum. Zahteva, da naredimo korak stran od privajenega, od tistega, kar smo imeli za pravo, od udobnega. Pogumni smo, ker tvegamo korak v neznano.

P. razpravlja v zvezi z resnico o racionalizmu, o transcendenci in o totalitarizmu. Vse to so teme, ki zahtevajo posebno obravnavo na drugem mestu. Zato samo nakažem probleme. P. kritizira racionalizem, češ da ne dopušča misli o obstoju transcendence, ne dopušča pogleda v transcendenco. "... največja skušnjava racionalnosti je poveličevati svoje razumske sposobnosti in trditve ter trditi, da zunaj teorij razuma ali zunaj njegove domene ne obstaja in ni treba, da obstaja, nič transcendentnega. ... Pomeni, da nič pomembnega ne ostaja neznano ... pomeni zanikanje potrebe, da pogumni posameznik sprejme Bit." Ta stavek zazveni kot iz ust cenenega pridigarja o obstoju Boga. 

Kaj je za Petersona "transcendenca"? Onstranski Bog? Ne. Lepo pravi: to je "neznano"; "možnost človekove preobrazbe"; "potreba sprejeti Bit". Verovali naj bi v možnost človekove preobrazbe, pa nam razum to preprečuje? Čudno stališče. Racionalno, na primer, znanstveno raziskovanje (ki pa ni edina vrsta racionalnosti) izhaja iz predpostavke, da je pred njim neznano; neznano je pogoj in izziv raziskovanja, izziv razumu, da neznano razume, da ga spremeni v znano. Razmišljanje in raziskovanje sprejemata dejstvo spremenljivosti spoznanj; nič odkritega nimata za večno in nespremenljivo. Razumsko razmišljujoči človek verjame, da ima pred seboj v življenju različne možnosti; da se razvija in spreminja. V Petersonovih izrazih: človek "veruje v jaz, ki bi lahko bil." Ne uvidim, kaj pri tem ni razumno ali razumsko. Lahko bi te besede izrazili v znanstvenem jeziku: postavljam hipotezo, da se bom v prihodnosti spremenil. V naslednjih tednih in mesecih bom pozoren na spremembe svojega jaza. Kaj je tu nerazumskega? Zakaj to presega razum? Ni vedno lahko sprejeti svojo Bit, sprejeti svojo naravo, samega sebe, vendar prav k temu človek teži in prav to je motiv in pogoj njegovega razvoja. 

Slutim, kaj moti Petersona. Po njegovem je racionalno samo tisto, kar je že znano. Prihodnost ni znana; je "skrivnost", skriva "možnosti". Da so v prihodnosti (ali v novem področju raziskovanja) nove možnosti, tega ne vemo, to zahteva vero. Vera je pa nekaj drugega kot razum - po Petersonu (in drugih, ki niso presegli Aristotelove logike identitete). Hkrati pa ni razumskega raziskovanja brez vere v sposobnost razuma (vere, ki temelji na njegovi pretekli sposobnosti popravljanja zmot) in vere v nadaljni obstoj bivajočega in njegovo raznolikost, ki je drugo ime za možnosti. In zdaj triumfirajo apologeti religiozne vere: Saj smo rekli, da razum temelji na veri in da je vera temelj, alfa in omega! Ja, ampak ne vera v Božička!

Svoje zmotno prepričanje o nasprotju med razumom in vero v možnosti, vero, da obstaja še neodkrito, neznano, onkraj tega, kar vemo, poveže P. še z zavračanjem totalitarizma. Zanašanje na razum, naj bi bila "skušnjava totalitarne gotovosti" (str. 210), ki vodi v družbeno-politični totalitarizem (stalinistični, komunistični, seveda!). Kaj imamo zunaj razuma? Vero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki ga sam P. mimogrede spremeni v boga-najvišjo osebno vrednoto? 

O tem drugič.