"Vsi moji božiči"

Kolumne gospe Urše Zabukovec (Delo, 14. 1. 2020) se me vedno dotaknejo - tako ali drugače. Najina tokratna skupna točka je Dostojevski. Tudi jaz mislim, da "se v človeku lahko namesti Bog", le da bi jaz kot ateist to povedal drugače. V človeku je nekaj, neka instanca, neko področje čutenja in razmišljanja, ki je blizu pojmu "božjega". To je zavest o umrljivosti in občutek, da življenje lahko zapravimo; da lahko živimo mimo sebe in ne skrbimo za življenjsko izpolnitev. Temu včasih (kot nepravoveren psiholog) rečem "duša", najintimnejše premišljevanje o smislu moje biti, o moji življenjski poti, moji življenjski nalogi, mojem metierju, mojem domu v samem sebi... To je tisto področje, kjer se rojeva občutek izpolnjenosti življenja in dušni mir (za Aristotela je bilo to filozofiranje). Razvilo se je v meni, ko sem spoznal, da bom nepreklicno umrl - za vedno mrtev in bel.  Ne mislim, da je to občutje, to "dušo", to "božje", vame vsadil Nekdo, ki ga imenujete Bog (b-o-g.). Zelo težko si predstavljam, da je vame prišel Stvarnik vesolja. Da pa je v meni Oseba v moji podobi, je, zanimiva in po mojem povsem zanemarjena in neizkoriščena, ustrezna prispodoba. Pomeni prav to, kar sem opisal zgoraj. Sem nekako podvojen: v meni je neka duševna instanca, ki jemlje mojo umrljivost resno in me opominja, naj jemljem življenje resno, a tudi dovolj igrivo. Vera v posmrtno življenje in pokornost drugim sta neposredno navodilo za omalovaževanje tostranskega, to je, edinega življenja. Pokornost drugim (avtoritetam)  odvrača od poslušanja lastnega notranjega glasu, ki nas usmerja v uresničenje svojih darov in nagnjenj, svoje samolastnosti, kot to imenuje T. Hribar. Mislim, da sta se ta zavest in to občutje razvila v meni, ko so se mi z odraščanjem odpirale oči - naravno. Spoznal sem, da tako čutijo tudi drugi ljudje, religiozno verni in ateisti, da smo v istem čolnu.  To je vir mojega sočutja in solidarnosti. In zdi se mi, kajti prav podrobno tega nisem preučeval, da je bil Jezus iz Nazareta tisti človek, ki je to prav tako začutil in se uprl cerkvi (farizejem), ki tega ni razumela. To spoznanje je izrazil v jeziku svojega časa in menil, da je tega duha v njega vsadil vesoljni Oče, ki pa ga je - po njegovem - na križu, v smrtni uri, zapustil: Eli, Eli, lama sabaktami?

Naj po tej laični teološki razpravi, pojasnim še, zakaj se nekaterim Špancem, predvsem politikom določene smeri, zdi beseda »božič« »strašna«, čemur se gospa Zabukovec čudi. Španci so imeli državljansko vojno (1936). Proti nekaj let prej ustanovljeni republiki  je vstala klerofašistična vojska, to je, fašistična vojska, ki jo je podpiral kler katoliške cerkve, to je po posvetni oblasti stremeča duhovščina (klerikalci). Ob pomoči Mussolinijeve fašistične Italije in Hitlerjeve nacistične Nemčije je uporniška koalicija zatrla republiko  – v kateri so, roko na srce, imeli preveliko vlogo komunisti in sovjetski agenti (glej: Maurois, Hemingway) - in uvedla klerofašistično diktaturo pod vodstvom generala Francisca Franca. Ta diktatura je trajala vse do leta 1975. Šele leta 2007 so z zakonom prepovedali čaščenje diktatorja (B. Repe, Španska državljanska vojna …,PZNZ, 1/2016). Duhovništvo katoliške cerkve si je umazalo roke s krvjo sonarodnjakov. Klerofašizem v Španiji tli in z njim tudi odpor do njega. Zato je španskim politikom, ki bi radi v kraljevini služili duhu demokratične republike, "božič" »strašna beseda«. Najbrž ni strašna tistim Špancem, ki ob božiču še čutijo, da je njegovo praznovanje posvečeno Jezusu in ne cerkvenemu klerikalizmu. Gospa Zabukovec je med svojim bivanjem v Španiji najbrž obiskala marsikatero špansko vas, Guernice pa še ne.