Red na vrhovnem sodišču

Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih  in javnost.  Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd.  Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno,  da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko  bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.

Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof.  Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?

Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.

Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve.  Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).

Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki.  Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.

8 ur - nadaljevanje

Urednica One (Delo) se je tokrat pošteno razhudila nad nerganjem učiteljev, ki jim ni všeč, da bi strožje kot do zdaj nadzorovali njihovo predpisano 8-urno prisotnost na delovnem mestu, tj. v šoli. Takole piše  v svojem uvodniku: "Ministrstvo za šolstvo naj poenoti osnovne standarde dela in naj jih ne prepušča samoljubju posameznika. Seveda je fleksibilnost delovnega časa v vsakem poklicu zaželena, vendar povsod je pač ne more biti. In tudi časovna elastičnost ima omejitve. V osnovnih šolah bi je moralo biti najmanj, kakor tudi v srednjih. Zakaj? Zato, da bi bil učitelj na voljo učencem. Da bi po obveznem pouku imel vsak dan odprta vrata kabineta in bi učenci lahko mirno stopili k njemu s svojimi težavami ali pa tudi brez njih. ... "
8-urna prisotnost je že zdaj uzakonjena, le nadzor je prepuščen vodstvom šol in se ne izvaja enotno, kar naj bi pomenilo, da učitelji marsikje niso dejansko prisotni v šoli 8 ur ampak manj. Vsi drugi, "kuhar, novinar, dimnikar, farmacevt, zdravnik", pa luknjajo kartice. Nastal je vtis, da imajo učitelji neznanski privilegij. Kako je s tem?
Tipična struktura tedenskega delovnega časa (40 ur) učiteljice razredne stopnje osnovne šole je približno takale: 22 ur ima pouk v razredu, 1 ura za razredništvo, do 2 uri dežurstva, jutranje varstvo 1 ura, 2-4 ure sestankov. Ker si ure pouka ne slede vedno zvezno, ampak so med njimi za učiteljico 'prazne' ure, se nujna prisotnost v šoli poveča za kako uro na teden. K temu prištejemo še uro za šolsko kosilo na dan, tj. 5 ur na teden (tudi na Švedskem je to vključeno v bivanje v šoli od 8h do17h). K temu prištejmo še popoldanska izobraževanja in konference (po 15. uri) nekajkrat na leto. Učiteljica bi bila torej na šoli skupaj najmanj 30 ur na teden, če bi vse 'papirnato' delo, tj. priprave na pouk, pregledovanje pisnih nalog, preskusov znanja, administrativno delo za šolo opravila doma. 
Ker je nastal vtis, da lahko učitelj prosto razpolaga s svojo prisotnostjo na šoli, naj poudarim, da je njegova prisotnost v razredu, govorilnih urah, drugih pedagoških obveznostih, na sestankih in izobraževanjih dosledno nadzorovana, odsotnost pa sankcionirana. Tudi del pisarniškega dela učiteljica opravi v šoli, kjer ima vse potrebne pripomočke in pomočnike. Recimo, da za to delo v šoli porabi polovico od preostalih 10 ur. Torej bi ji v najboljšem primeru ostalo 5 ur na teden, 1 uro na dan, ali dobrih 12 odstotkov celotnega delovnega časa, ki bi ga porabila po svoji izbiri, v šoli ali doma. Vsak pameten predstojnik bi zaposlenim kjer koli, kjer je del dela možno opraviti doma, omogočil tolikšno 'diskrecijsko pravico', upoštevaje dejstvo, da morajo večkrat priti v šolo tudi po 15. uri do večera. Bi bila to dovolj ali premalo omejena "časovna elastičnost"? 
Vsak pameten predstojnik tudi ve, da so pomembni delovni rezultati ne prisotnost; razen - in tu se strinjam z gospo urednico - prisotnost zato, da si na voljo učencem in staršem. Učitelj je v sodobni osnovni šoli učencem na voljo vse ure pouka, vse odmore in marsikatero uro povrh, vsak dan; staršem najmanj 2-3 ure na mesec individualno; po potrebi, na prošnjo staršev ali na pobudo učiteljice same seveda tudi več. Prištejte k temu še vse druge dejavnosti (npr. šole v naravi - po 2 ali 3 v šolskem letu), ko je učitelj z učenci dan in noč, ves teden. Res pa je, da nima po pouku odprtih vrat kabineta, kot bi rada gospa O., ker kabineta nima. V zbornico gre med druge učitelje. Če pa učenec želi pogovor, se kadar koli lahko zadržita v razredu, potem ko sošolci veselo odpeketajo domov. Za tiste, ki ostanejo v šoli, imamo podaljšano bivanje; tudi tam se jim lahko individualno posvečajo, ko njihova razredničarka odide domov.
Zanimalo bi me, koliko ur na dan je bila v šoli gospa, ki jo urednica navaja kot  "udejanjeno kreativnost, etičnost" itd., skratka kot vzorno učiteljico; koliko ur po koncu pouka, ko so učenci odšli domov? Ali so ji pri prihodu in odhodu iz šole luknjali kartico? To namreč pomeni obvezna 8-urna prisotnost na delovnem mestu, ki jo zdaj ravnatelji nedosledno nadzorujejo, pa bi jo morali, po mnenju urednice, dosledneje, tako kot jim nalagajo predpisi, ne samoljubje malih bogov.
Skratka, mislim, da sta vznemirjenje evro-pokornih šolskih oblasti in zavist "ustvarjalnih poklicev", zdravnikov (!), dimnikarjev in ostalih, zaradi navideznega privilegija učiteljev odveč, prav tako bojazen, da otroci in starši ne bi mogli do učiteljice, če bi si zaželeli pogovora z njo.

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.