Filozof Rok Svetlič je lepo pojasnil smisel in pomen dejanja vrhovnega sodnika Jana Zobca. Odziv javnosti na sodnikovo dejanje je razkril prevladujočo mentaliteto uravnilovke, ki se skriva za kategorično zahtevo enakosti pred zakonom. Tudi sam menim, da ni nobene prave potrebe, da so vrhovni sodniki podvrženi enaki obravnavi kot ostalo sodno osebje, sodelujoči v procesih in javnost. Filozof bi znal to stališče globlje utemeljiti, sam ga lahko utemeljim le zdravorazumsko. Pri vrhovnih sodnikih je skrajno majhna verjetnost, da bi pri opravljanju svoje službe uporabili orožje. So osebe, katerih celotna karierna pot do funkcije vrhovnega sodnika predpostavlja poleg vrhunske strokovnosti celo vrsto pozitivnih osebnostnih lastnosti: bistrega duha, marljivost, osebnostno uravnovešenost itd. Ker pa so tudi oni samo uboga človeška bitja, je teoretično možno, da bi kak sodnik zašel v situacijo, ko bi, recimo, pri kakem sporu s kolegi, ne videl druge možnosti, kot da nasilno odstrani nasprotnika. A to lahko stori tudi s kristalnim pepelnikom, če je še kje kakšen. Prav verjetno – podatkov nimam – so na svetu zelo redki primeri, ko bi kak vrhovni sodnik v službi uporabil orožje proti komer koli, razen morda proti sebi, razočaran nad svetom, v tišini svojega kabineta.
Pri vsej tej zadevi me skrbi nekaj drugega. Sodnikovo dejanje je razkrilo neko družbeno dejstvo, ki ga izpostavlja filozof. Kot da bi bil vrhovni sodnik sociolog etnometodološke smeri, ki bi bil uporabil metodo »kršitvenega eksperimenta«, da bi prišel do ugotovitve, ki jo navaja filozof. Če bi bilo tako, bi bil moral že sodnik sam tako pojasniti svoje početje in bi bilo to pojasnilo morda bolje sprejeto v javnosti kot njegov siceršnji »zagovor«. Sociologi bi ga sprejeli v svoje vrste. Bližja resnici se mi zdi ugotovitev, da je sodnik ravnal kot politični aktivist, ki je za dosego svojih političnih ciljev uporabil metodo »neposredne akcije« - legitimna metoda političnih aktivistov. Ali tudi sodnikov?
Težnjo po uravnilovki , ki jo vsebuje hišni pravilnik o nadzoru pri vhodu na sodišče, je mogoče videti kot preostanek nelustriranega, »rdečega« »krivosodja«, kot ga imenujejo nekateri. Upor proti temu reliktu, za »normalno« pravosodje, je torej legitimen in nujen. Nekateri državljani so s shodi pred sodiščem protestirali proti »krivosodju«.
Kako pa lahko protestira sodnik? Trdno sem prepričan, da samo z doslednim uveljavljanjem zakonitosti s pravnimi sredstvi. Proti eni politizaciji sodstva se ne smemo boriti s politizacijo druge barve. Sodnik Zobec ima na svojem položaju obilo možnosti, da se politizaciji sodstva upre s pravnimi sredstvi. Nočem politiziranega sodstva, partijskih sodnikov, ne rdečih ne modrih (črnih? belih?).
Njegovo dejanje političnega aktivizma je v ostrem protislovju z namenom, ki ga razglašajo on in njegovi somišljeniki. Žal ga njegova aktivna političnost v sodni hiši, z namenom potrjevanja statusa in vloge vrhovnega sodnika, diskvalificira za to vlogo, kot jo pojmujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar