Brezupno srečanje s sodobno umetnostjo

Imam težave s sprejemanjem sodobne umetnosti. Ne "razumem" je. Samo včasih jo razumem. Recimo instalacije. Spominjam se instalacije, ki jo je, ko je SLO postala članica EU, postavila neka umetnica na Tromostovju. Na začetku enega mostu je postavila iz kovinskih cevi oblikovan "vhod" z napisom "državljani EU", na začetku drugega pa enak vhod z napisom "nedržavljani EU" ali nekaj takega; podobno kot pri vhodih na mejnih prehodih in letališčih EU. To sem razumel: novo ločevanje na polnopravne državljane in drugorazredne prebivalce. Duhovito ironiziranje in kritika. Kako se počutiš, ko prekoračiš prvi in drugi "vhod"? Čutiš nesmiselnost tega ločevanja? To ločevanje je kasneje zadobilo tragične razsežnosti, ko so se na mejah EU pojavili begunci. "Vhode" smo okrepili z žično ograjo, s policijo in vojsko, v njihovi bližini ob ilegalnih prehodih umirajo ljudje.

Pri drugem primeru gre težje, ali pa sploh ne. Vidim fotografijo v časniku in si skušam zamisliti realno situacijo. Vstopim v umetnostno galerijo, v eno od dvoran. Sredi dvorane je nekakšna steklena hišica, v njej sedi - živa - ženska v beli delovni obleki, hlače, bluza, in prede. Sedi pred kolovratom, okoli po tleh kosmi nekakšne volne; pobira jih, nastavi na preslico, goni kolo, med prsti ji nastaja nit, ki se navija na drugi strani. Dela zbrano, zares, ni "fake", gre ji za to, da nekaj naredi. Tam so še neke steklene posode, cevke, kot v kemijskem laboratoriju. Nekaj čudno vonja. Kaj hoče umetnica povedati s to instalacijo-performasom? Z lepoto to nima nobene zveze, ali pa le oddaljeno. Vsako urejeno delo je lepo; je ustvarjanje reda, kozmosa, iz relativnega nereda, kaosa, neobdelane snovi. Torej ni umetničin namen, da bi "občudovali" lepoto, skladnost postavitve: bleščeče steklo, lepo obliko hišice, njo samo v beli obleki, kolovrat, tehnične predmete. Morda je njen namen, da nas spomni na "lepe stare čase", ko so si ljudje še sami delali tkanine in obleke, vsaka družina posebej. A njen kolovrat je kovinski, nič folklornega ni v vsej postavitvi. Zdaj se predenje dogaja daleč od naših oči, v predilnicah in tkalnicah, zunaj naše izkušnje. Gotovo demonstrira žensko delo, njegov pomen, spretnost in predanost ženske. Pa dobro, saj to vem. Naj se vrnemo v tiste čase? Čemu le? Naj končno že priznamo pravo vrednost ženskemu delu? Okej, itak nimam nič proti temu; pa tudi, če bi imel, kaj lahko storim? Že zadnjič sem podpisal peticijo proti diskriminaciji žensk, bom tudi naslednjo.

Lepo, gospod, da so vam prišle te konstruktive misli, vendar sem hotela povedati veliko več. Res? Kaj?

"Predenje v mitologijah po vsem svetu naslavlja povezavo dela z materinskim principom in domom, povezujejo ga z usodo in arhetipom "velike matere", že stoletja pa je tudi ideološki označevalec vrednotenja ženske in njenega dela. Starogermanska boginja Holda, med drugim zaščitnica plodnosti, otrok, pokroviteljica doma in družine, je vselej upodobljena s predivom, pri Egipčanih je pokroviteljica predilk boginja Isis... V 19. stoletju se kolovrat pojavlja ob reprezentativnih fotografijah moža in žene - ženska delavnost se namreč pojmuje kot dodana vrednost v zakonu. ... delo ob kolovratu razumem kot simbolno demonstracijo prilastitve prostora, torej vendarle kot pozicijo moči. Procesualni prikaz predenja kot odpor proti kolonizacijskemu gospodarskemu in političnemu sistemu je skozi simboliko pojavljanja ob kolovratu kot politično držo vzpostavil Mahatma Gandhi. Kolovrat je uporabil kot emancipatorno obliko, simbol za indijsko industrijo. Tako je nagovoril indijske tekstilne delavke, hkrati pa s to gesto opozoril, da je Indija lahko ekonomsko samostojna in od angleškega kolonializma neodvisna države. Po drugi strani Gandhi s kolovratom naslavlja meditacijo in misli, da emancipacija izpod kolonializma ne bi smela biti radikalna, ampak pogajalska in premišljena..."

Iz intervjuja umetnice zvemo, da je njena "volna" mešanica pasje dlake in njenih las; da s poganjanjem kolovrata zažene peristaltično črpalko, ki po cevkah požene "mešanico vzorcev serotonina, nevrotransmiterja, ki med drugim uravnava našo zmožnost medsebojnega sobivanja, izoliranega iz vzorcev krvi mene in mojega psa Byrona... Ob vsakem polnem obratu kolesa... črpalka iz posode izčrpa kapljico serotonina. Ta pade na vročo ploščo na drugi strani kolesa, ta pa kapljico upari. Tako imajo obiskovalci... možnost vonjati združeni serotonin mene in Byrona, v prenesenem pomenu pa esenco najinega arhetipskega odnosa." Zvemo, da iz predelave las in dlake nastaja "material, ki parafrazira citat etologa Franza de Waala o tem, da so 'korenine politike starejše od človeštva'..." (vsi citati: Patricija Maličev, Intervju z Majo Smrekar, SP Delo, 23.6.18)

Ne bi vedel, gospa, da imate dva psa, da predete njuno in svojo dlako, da je tisti vonj vonj po serotoninu, sploh pa ne bi vedel, da vse to simbolizira esenco vajinega arhetipskega odnosa, "več-kot-človeški-svet", hibridni odnos, socialno tkanino, nasprotovanje državni lasti ženskega telesa, nasprotovanje kapitalizmu in da je vse skupaj parafraza citata Franza de Waala... Itd. Itd.

Imam visoko izobrazbo humanistične smeri in v gimnaziji sem imel umetnostno zgodovino. Preberem včasih kaj o umetnosti, celo sam se ljubiteljsko ukvarjam s slikarstvom. Nisem nezainteresirano govedo. Vse to mi ne omogoča, da bi dojel vso globino in širino te instalacije.

Ker najbolj od vsega cenite zdravo pamet, bi po zdravi pameti svetoval, da bodisi obiskovalcem delite priročnik za razumevanje tega performansa (dovolj bi bilo že besedilo vašega intervjuja, iz katerega citiram) bodisi opremite hišico s pojasnjevalnimi napisi in gledalcu prepustite, da potem premišljuje in izvaja svoje sklepe. Je tudi možnost, da ogled instalacije odsvetujete laikom in jo priporočite samo umetnostnim teoretikom, ali pa se z instalacijo izpoveste sami sebi v klavzuri svojega ateljeja. Itak mi je dostop do nje zaprt. Itak samo vi veste, kaj pomeni.

Da ne bo nesporazuma: ne ocenjujem vašega dela, negodujem, ker bi mi bilo dostopno samo s priročnikom, ki ga ni.