V Srbijo, 3. dan: Lepenski vir, Viminacium

(11. 5. 2018) Tretjega dne smo se namenili na vzhod, ob toku Donave, proti Đerdapski soteski. Vožnja ob Donavi, za Volgo drugi najdaljši evropski reki, je že sama po sebi slikovita. Reko, ki je pri Beogradu široka, počasi stiskajo vse višji bregovi. Peljemo se mimo trdnjave Golubac (Golubački grad), blizu istoimenskega naselja. Trdnjava s svojimi desetimi stolpi stoji na skali, ki označuje začetek đerdapske soteske in đerdapskega naravnega parka. Spušča se po bregu do Donave. S ceste ne vidimo celotne trdnjave, a že del, ki ga vidimo, je slikovit. Grad je prvič omenjen v ogrskih virih 1335 in sicer ga je, kolikor je znano, zgradil neki srbski velikaš, potem so ga osvojili in utrdili Turki, nakar je prehajal iz rok v roke Srbov, Madžarov in Turkov.

Na nasprotni, romunski, strani mogočne reke se dviga greben navpičnih skal, najvišja med njimi je rdečkaste barve in trapezaste oblike. Nasproti nje na naši strani je arheološko najdišče Lepenski vir.

Pred graditvijo đerdapske hidroelektrarne (prvi del je bil zgrajen leta 1970) so predvidevali, da bo gladina akumulacijskega jezera segla približno 15 m nad tedanjo gladino Donave, zato so arheologi preiskali obrežje (okrog leta 1965 in v naslednjih letih) in odkrili naselbino, pravzaprav več naselbin, iz mezolitika, srednje kamene dobe, na prehodu med paleolitikom in neolitikom, ali drugače, na prehodu iz lova in nabiralništva v poljedelsko kulturo. Ljudje naj bi tu živeli pred okrog 6 do 9 tisoč leti; navajajo srednjo številko pred okrog 8 tisoč leti.

Zasluga za to odkritje gre srbskemu arheologu Dragoslavu Srejoviću. Odkrili so osnove bivališč, koč ali šotorov, ki so bili terasasto razporejeni od obrežja navzgor. Dragocene najdbe so arheologi preselili višje, nad gladino predvidenega jezera, jih razporedili podobno prvotni razporeditvi in pokrili s sodobno oblikovano prosojno streho na močnih kovinskih nosilcih.  Danes lahko vidimo osnovnice koč iz rdečkastega apnenca značilne trapezoidne oblike, prirezanega trikotnika, na katerega širši osnovnici je vhod; ena vzdolžna polovica je bila namenjena ženskam, druga moškim, v ožjem prirezanem vrhu pa naj bi spali otroci in starci. Sredi tlorisa je bilo ognjišče. Od kod trapezoidna oblika? Vsiljuje se primerjava z visoko rdečkasto pečino na nasprotnem bregu Donave. Verjetno je prebivalcem predstavljala kako božanstvo in bila zgled in navodilo, kako naj oblikujejo svoja bivališča. Zunaj pokritega dela muzeja je nad takim tlorisom postavljen šotor s leseno konstrukcijo, pokrit s slamo, v starodavnosti bi bil pokrit z vejevjem, listjem in z živalskimi kožami - dokaj udobno bivališče.

     

Predstavitev te kulture bi zahtevala poseben članek. Ostali so mi tile podatki. Ti ljudje so bili visoki; moški so bili visoki 175 cm in več, ženske malo manj. Doživeli so okrog 50 let. Večinoma so imeli popolnoma zdrave  zobe, brez zobne gnilobe. O tem smo se prepričali ob okostju v muzeju. Zakaj? Ker (še) niso uživali žitaric. Hranili so se z ribami, divjačino, oreščki in gozdnimi sadeži. Njihovi umetniki so iz kamna klesali človeške podobe z ribjimi usti, najstarejše evropske umetnine. Ta kultura se je obdržala približno dva tisoč let. Torej se da živeti in preživeti tisočletja mnogo skromneje kot v naši civilizaciji.

Lepenski vir mi je bil morda najpomembnejša informacija tega potovanja. Od tam smo se zapeljali še malo dalje ob Donavi do Donjega Milanovca. Ustavili smo se v gostilni Poreč. Tako se je imenovalo naselje v bližini, ki ga je preplavilo akumulacijsko jezero. Lastnika gostilne sta Srb, ki je delal v Ljubljani, in njegova žena, Slovenka. Ko sem šel mimo šanka, me je možak prijel pod pazduho, me potegnil korak stran in mi pokazal sliko nad vrati. "Poglej! Kdo je to?" Na fotografiji sta bila on in Milan Kučan. "Bio je tu." Postregli so nas z odlično telečjo obaro z mehkim, domačim, belim kruhom. Slovenka se je vsa pridna in skrbna sukala med rojaki. Šef je imel solzne oči. "Pa ja, kva pa ćeš", je ponavljal. Šlo je, v nepovrat.

 

V parku pred gostilno je kip mamuta, posnet po okostju, ki so ga odkopali v bližini.

Po tem kosilu sem se sprehodil do brega Donave. Ob bregu je bil privezan večji čoln, pravzaprav že kar ladja. Presenečen sem ugotovil, da je most z brega na ladjo pritrjen, stabilen. Na začetku mostu napis: PODROČJE MEJNEGA PREHODA, na plovilu srbska in romunska zastava. A, tako je to.

Presenečenj tega dne še ni bilo konec. Ostal je še lep del popoldneva. Zapeljali smo se ob Donavi navzgor, prečkali njen rokav, izliv neke druge reke in prišli do dnevnega kopa rudnika premoga  Drmno in termoelektrarne. V bližini pa odkritje, kamor smo namenjeni: rimsko mesto Viminacium, sredi arheološkega odkopavanja.

Viminacij, ki se je razvil iz vojaške postojanke ob limesu, meji rimskega imperija, je bil glavno mesto rimske province Zgornje Mezije. V njem je bila stacionirana rimska legija VII. Status mesta je dobila naselbina v začetku 2. stoletja, za časa vladavine cesarja Hadrijana. Do zdaj so odkopali, pravijo, kakih 5 % mesta, med drugim mavzolej, ki bi lahko pripadal imperatorju Hostilijanu. Ogledali smo si ga in poleg njega še sarkofage, poslikane od znotraj - urejeno je tako, da smo lahko videli te slikarije.

Kaj dosti več nismo videli. Očitno pa je, da pripisujejo v Srbiji velik pomen temu odkritju. Na področju izkopavanj so namreč zgradili veliko domovanje znanstvenikov (domus scientiarum) v obliki rimske vile rustike v dveh etažah: v gornji so bivališča raziskovalcev in laboratoriji, v spodnji pa muzej, depoji in dvorane. Namenjen je tako znanstvenikom kot turistom. V spodnji etaži smo si ogledali model mesta. Izdelali so ga na osnovi fotogrametrijskih in drugih posnetkov področja, kjer še niso kopali. Kljub temu je model veren. Prikazuje res veliko mesto z vsemi običajnimi rimskimi javnimi ustanovami, zunaj mesta pa velik vojaški tabor. Ko bo odkopan večji del mesta, bo to privlačno za turiste, morda kot nekakšni vzhodni Pompeji.