Sprehod pod trdnjavskim obzidjem s stolpi, skozi obokana vrata, vsak prehod, vsak stolp, ima svoje ime, je, če pozorno poslušaš vodiča, sprehod skozi čas, skozi stoletja od 1. stol. dalje do dandanes. Od neolitika, keltskih palisad nad tedanjim Singidunumom, preko rimskega castruma, bizantinske trdnjave, utrdbe srbskega despota Stefana Lazarevića, do osmanske in avstrijske trdnjave in do sedanjega časa, ko je trdnjava le še domovanje različnih muzejev.
Na pobočju pod obzidjem smo si ogledali Marijino cerkev "rožico" (ružica), na mestu stare cerkve za časa Stefana Lazarevića, ki so jo Turki 1521 porušili, spremenili v skladišče smodnika, da bi konec 19. stol. spet dobila prvotno funkcijo. Cerkev stoji nad studencem svete Petke. Na straneh vhoda v cerkev sta kipa bojevnikov, na eni vojaka carja Dušana, na drugi vojaka iz balkanskih vojn.
V bližini cerkve je kapela svete Petke. Ta svetnica ima ime po dnevu v tednu, tako kot Robinzonov Petek (grško Paraskeua). Na ogled smo morali malo počakati, da smo spremljali obisk soproge ciprskega predsednika, ki je obiskala kapelo v spremstvu srbskih vladnih uradnikov. Ko smo tako čakali, se je naši skupini pridružil starejši možak, ki je bil videti kot kak pomožni delavec-oskrbovalec teh objektov. Začel nam je razlagati zgodovino vse do sodobnosti in srbsko-hrvaških odnosov, ko je na nepresegljivo duhovit način (kot "Titov đak") ironiziral velikosrbsko nacionalistično ideologijo. "Hrvati so pokatoličanjeni Srbi." Zaradi te duhovite samoironije so se mi "srbski bratje", ki sem jih poznal nekoč, priljubili.
Zgodba o sveti Petki, pravzaprav o kosteh iz njenega groba (po srbsko "mošti"), je nadvse zapletena, njeno življenje pa dokaj preprosto. Rodila se je na obali Mramornega morja, se kot pobožna deklica zaobljubila, postala nuna, dolgo časa živela asketsko v jordanski puščavi in se dve leti pred smrtjo kot starka vrnila v svoj rodni kraj. Po smrti pa se je začela kalvarija njenih kosti. Prekopavali in selili so jih po vsem evropskem delu osmanskega carstva. Med drugim si jih je od sultana priborila tudi srbska kneginja Ljubica in jih preselila v Beograd, a od tam so jih spet ugrabili Turki in prenesli v Carigrad. Danes so v moldavskem mestu Jaši. V kalemegdanski kapeli pa sta ostala dva njena prsta, sveta, seveda. Kakšen je bil smisel te selitve kosti, mi ni jasno. Kaj je v imaginariju teh ljudstev predstavljala sveta Petka? Je v ozadju nasprotje med muslimani in kristjani; je bil boj za njene kosti neke vrste boj med gospodarji in podložniki; mogoče tudi čaščenje ženskosti, ženske svetosti?
S Kalemegdana smo odhajali mimo kipa Zmagovalca.
Ups!
Po odmoru smo se zapeljali s trdnjave v enega najstarejših delov mesta, da bi si ogledali konak kneginje Ljubice. Konak ali prenočišče je preprost naziv za zgradbo, zgrajeno 1830, ki naj bi služila kot dom družine kneza Miloša Obrenovića, to je, njegove žene Ljubice in sinov Milana in Mihajla. Hkrati pa naj bi služila tudi kot njegov dvor, kjer je sprejemal svoje visoke goste. Za vse, ki smo videli rezidence pomembnežev v zahodnoevropskih mestih, je to skromna hiša, podobna drugim meščanskim hišam, le za tiste čase, malo večja. Ima tri etaže, kletno, pritlično in nadstopno, pod štirikapno streho. Vhod je poudarjen. Notranjost je - tako jo opisujem sam pri sebi - turška: nizki "divani", preproge in kar je še te opreme. Bolj strokovno je to "srbsko-balkanski slog". V vsakem nadstropju je "divanhana", dvorana z divanom za posedanje in pogovore, poleg nje pa so tudi evropsko, bidermajersko, urejeni saloni. Hiša je bila - potem ko v njej ni več bival Milošev sin knez Mihajlo - spremenjena v licej; za njim je bila tu gimnazija; sodišče, gluhonemnica, muzej sodobne umetnosti, cerkveni muzej, patriarhija; po 2. svet. vojni zavod za varstvo kulturne dediščine. Danes je hiša urejena kot muzej. Prijeten mi je bil občutek prostornosti v "divanhani" in zanimivi portreti Obrenovićev.
Nekaj korakov od "konaka" je Arhiepiskopska cerkev. Fotografiranje prepovedano. Ne vem, zakaj, in ne razumem. A očitno je to početje bogokletno. Čistilka strogo nadzoruje. Po sredini enoladijske cerkve je od vhoda do sredine proti ikonostasu položena rdeča preproga, na obeh straneh ograjena z vrvjo. Na koncu je na stojalu položena ikona. Verniki prihajajo v razmakih, posamično, se sprehodijo po preprogi do ikone, se s poudarjenimi gibi pokrižajo, priklonijo in poljubijo ikono. Ikona je živa prisotnost "bogorodice". Občudujemo mozaike in slikarije; vse v bizantinskem slogu, "okamenelo", pa vendar svojevstna, dekorativna lepota. Nasproti cerkve je "patriaršija", glavni stan avtokefalne srbske pravoslavne cerkve. Trdna, mogočna stavba.
Čaka nas še obisk "velecerkve", nove cerkve svetega Save, še v gradnji. Cerkev je že od zunaj ogromna. V notranjosti, še vsej zastavljeni z gradbenimi odri, se počutiš majhnega; "sićušan si" pred božjo in cerkveno veličino. Naši arhitekti se križajo: to res ni več "po človeški meri". Kupola je že okrašena, stene še ne. Kripta spodaj pa je končana. Slikarije, ki predstavljajo odlomke iz srbske zgodovine, iz svetega pisma in življenja svetnikov, so zanimive. Vtis celote pa vseeno hladen - mogoče zato, ker je še vse novo. Korak od nove cerkve je stara cerkev sv. Save. Ko se prerinemo vanjo, se ravno odvija obred pravoslavne poroke. Ženin in nevesta s kraljevskima kronama na glavah v spremstvu popa krožita okrog nekega središča - ne vem, kaj je tam - ob monotonem "spevanju". Doživeli smo nekaj malega pravoslavne kulture.
Skoraj smo že pozabili, da hodimo po poteh Plečnika in Meštrovića. Pozno popoldne se ustavimo ob Plečnikovi cerkvi Antona Padovanskega sredi predmestnih stanovanjskih hiš. Ravno maša je in ne moremo si ogledati notranjščine več kot od vrat. A naj zadostuje. Zvonik se nagiba. Lahko bi to vnovčili!
Ni komentarjev:
Objavite komentar